Moja izkušnja Jezuitskega kolegija v Ljubljani

Star sem dvajset let, po rodu sem Makedonec. Rodil sem se na Hrvaškem. Opravljam dodiplomski študij računalništva in matematike na Univerzi v Ljubljani, kjer sem že leto in pol; ves čas bivam v Jezuitskem kolegiju.

Pred vpisom v Kolegij sem bil nekoliko zaskrbljen. Tudi prvi pogovori na daljavo s p. Damjanom mi še niso bili v veliko pomoč, nasprotno, še bolj me je bilo strah. »Kako strogo je življenje v kolegiju?« »Ali vsi študentje tam študirajo teologijo?« »Ali je kolegij neke vrste študentski zapor?« To so le nekatera od mnogih vprašanj, ki sem si jih zastavljal. Kljub temu sem nadaljeval s prijavo in se odločil za to novo dogodivščino.

Izlet Jezuitskega kolegija v Log pod Mangartom

Ko sem bil sprejet v izbrani študijski program, se je uradno začelo moje univerzitetno življenje. V Kolegij sem prišel sam, sredi noči. V slovenščini nisem znal povedati ničesar, razen: »Živjo«, »Adijo« in »Vaša družina je majhna« (vem, da je to zelo skromno, vendar je bilo prav tako).

Nisem potreboval veliko časa, da sem prišel do ugotovitve, da je Kolegij boljši od tistega, kar sem v mislih pričakoval. Jezuiti so daleč najbolj »kul« duhovniki, kar sem jih kadarkoli srečal. Fantje, ki sem jih tukaj spoznal, prijateljstva, ki smo jih sklenili, vezi, ki smo jih ustvarili, bodo preživeli še veliko let. Huh, že pogrešam svoje ameriške, poljske, španske, hrvaške, italijanske in danes celo slovenske kolege iz kolegija …

Še ena lepa stvar je ta, da imamo v kolegiju v resnici prav vse, kar potrebujemo: Iščeš miren kraj za študij? – Lahko gremo v učilnice! Če se želimo zabavati – gremo v kuhinjo ali v dnevno sobo. Razpoloženi za gibanje? Uporabimo telovadnico. Ste slišali za nov film? Oglejte si ga v naši multimedijski sobi.

Jezuitski kolegij je kraj, kjer lahko duhovno in duševno zrastete – kombinacija dogodkov, ki se tukaj odvijajo, vam pomagajo razvijati osebno duhovnost in obogatiti znanje na vseh nivojih. Na primer Večerna akademija, kjer se kvalificirani ljudje pogovarjajo o zanimivih temah (zgodovina, šport, duhovnost, filozofija, itd.). In Bible studies (slov. biblijske študije), poglobljeni tečaj spoznavanja Svetega pisma v angleščini pod vodstvom p. Damjana. Pa študentske maše, ki potekajo enkrat na teden, EML (okrajšava za angleško mašo v Ljubljani), mednarodna katoliška skupnost sama v hiši ter dva podcasta: Tangenta (splošne teme – tudi sam sem bil gost v eni epizodi o nacionalni identiteti) in PismoUk (bolj poglobljeno o Svetem pismu). Nobena aktivnost seveda ni obvezna, zato je ob koncu dneva – vse odvisno od vas.

Naj omenim še en dogodek, izlet v letu 2020. Obiskali smo Log pod Mangrtom v slovenskih Alpah. Glede tega tipa počitnic sem bil sprva nekoliko v dvomu, vendar se je izkazalo, da je to neverjetna izkušnja – zanimivi ljudje, odlična atmosfera in svež zrak. Tam sem se zavedal, da je pohodništvo pravzaprav stvar, v kateri zelo uživam.

Spoprijeli smo se s številnimi izzivi, daleč največji je bil seveda Covid. Tako v skupnosti Kolegija kot v mednarodni skupnosti EML tukaj pri sv. Jožefu smo morali resno spremeniti nekaj življenjskih navad. A to ni bil edini izziv. Kot nekdo, ki je celo življenje živel z mamo, nisem vedel ničesar o kuhanju, pranju, pospravljanju, čiščenju itd. Preseči to je bil odličen primer odličnosti take skupnosti, kot je Jezuitski kolegij. Hvala p. Damjanu, ker me je vodil skozi vse te življenjske izkušnje.

Študenti, ki smo ostali tukaj v kolegiju med karanteno, smo bili redki, ki smo imeli med epidemijo koronavirusa privilegij obiskovati svete maše v živo: imeli smo jih enkrat tedensko v naši študentski kapeli. Razmere z virusom so se poleti izboljšale, zato smo lahko šli tudi na počitnice. Prvotni cilj je bil otok Murter na Hrvaškem, a zaradi ukrepov, ki so se takrat pojavili v zvezi s prehodom meje, smo šli raje v Ankaran, na slovensko obalo. Bila je super priložnost, da smo se sprostili in napolnili baterije za izzive, ki so pred nami.

Po najboljših močeh sem vam poskušal opisati kaj pomeni biti “Kolegij’c” (izraz za študenta, ki biva v našem kolegiju). Seveda je to majhen del moje zgodbe, a za začetek več kot dovolj. Vsem študentom, ki imajo priložnost priti sem in mislijo, da je to zanje, priporočam, da se prijavijo. Kdo ve, morda bomo nekoč sostanovalci …

To je moja slika v Jezuitskem kolegiju s prvega dne – 25. septembra 2019.

Avtor prispevka: študent Dmitar Zvonimir Mitev

 

Read in English