Pater, jaz sem prepričana, da je koronavirus Božja kazen!

Neka gospa me kliče po telefonu:

ꟷ Pater, jaz sem prepričana, da je koronavirus Božja kazen! Ne morem verjeti, da če je Bog dober, zakaj zbolijo dobri, nedolžni in pravični, ki niso nič slabega naredili?! Prav pa je, da kaznuje barabe, lumpe, prevarante, in ti si to zaslužijo.

ꟷ Gospa, od kod vam to, da tako mislite o  Bogu?

ꟷ Tako smo se učili pri verouku in slišali v pridigah: Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. Podobno tudi govori Marija v Medžugorju in na Kureščku, da nas bo  Bog kaznoval; in to se zdaj dogaja.

ꟷ Gospa, ta vaša podoba Boga, žal, ni Božja, ni Jezusova podoba, ampak satanska. Takšno podobo nam že od raja naprej vsiljuje hudič. Krščanski Bog je Jezusov in naš  ─ Oče! To je Bog, ki daje človeku popolno svobodo in spoštuje, da se človek sam odloča in izbira svobodno: Ali bo delal dobro ali slabo, ali bo živel po Njegovih zapovedih ali ne. Te zapovedi pa niso napisane zunaj njega na neki oglasni tabli, ampak so v njegovem srcu kot Božji glas, glas vesti. In za negativne posledice svojih dejanj človek odgovarja sam, se kaznuje sam, če greši, greh pade nanj, po domače, ‘se nanj podela’, na njegovo glavo. Ne naloži pa tega Bog, ki je Oče. 

Gospa, verjetno poznate Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Sprašujem vas, ali oče kaznuje svojega sina za vse lumparije, ki mu jih je naredil,  ko  je zapravil vse svoje imetje, ki ga mu je oče dal, z razuzdanem življenjem? Ali ga je ozmerjal, ga nadrl in pognal tja, od koder je prišel?

ꟷ Po moje, pravi gospa, če je Bog pravičen in dosleden, bi ga moral zelo kaznovati z več let zapora in zahtevati, da mu povrne vso škodo.  

ꟷ Prosim vas, draga gospa, dobro poslušajte, kaj je Oče naredil, ko je videl, da se vrača njegov izgubljeni sin, ves razcapan, umazan, smrdljiv, poln ran, čisto izčrpan do smrti zaradi hude lakote?  Kaj pravi Jezus?

»Ko je bil sin še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil …  Naročil je svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!« (Lk 15,20─23).

Kje je tu Božja kazen?  Kaznoval se je sam, vse zlo se podelalo nanj. Oče ga pa potegne iz gnojne mlakuže, v katero sam pade. Vrne mu prvotno dostojanstvo, ker  v njem zre svojo podobo, vidi v njem Sina. Spomniva se tudi, kaj Jezus govori na gori blagrov:

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).

No, gospa, kaj pravite na to?

Utihnila je in začela jokati.

In jaz sem ji rekel:

ꟷ Ljuba gospa, tako nas Jezus, ki je Očetov Sin, kaznuje, da nas ljubi, ne zato, ker smo si to zaslužili, ampak zato, ker smo ljubljeni grešniki. On ve, da nas vsak greh zelo poniža in obremeni, potem pa naj bi nas še On kaznoval? Nasprotno, On sam nas vabi, da takšni prihajamo k Njemu:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujen in obteženi in jaz vam bom dal svoj počitek« (Mt 11,28). 

No, a zdaj vidite, kako nas Bog kaznuje. On sprejema nase vse grehe sveta. Ker nas tako noro ljubi, je šel iz ljubezni do nas  na križ.

Zato gospa, ne jokajte, glejte na križ in sprejmite vso Njegovo ljubezen in usmiljenje, ki vre iz njegove prebodene strani, in zazrite se v Vstalega Jezusa, v  njegove rane in recite mu, kot je rekel apostol Tomaž, ko je zagledal njegove rane:

»Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28).

ꟷ Hvala vam, pater!

ꟷ Hvala vam, gospa!

Vesela aleluja!                             

p. Jože Roblek DJ, Ignacijev dom duhovnosti