Kako biti luč v tem času epidemije?

Molitveno premišljevanje ob včerajšnjem evangeliju Jn 9,1-41

V teh dneh, ko poslušamo novice o tem, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu zaradi korona virusa, se lahko v nas naseljuje strah. V nas je vedno več tesnobe, negotovosti, teme. Kar sama od sebe se pojavljajo vprašanja, zakaj se to dogaja, kdo je kriv, kdo je kaj narobe naredil itd. Nehote obsojamo tiste, ki so bili neprevidni in so se okužili in potem prenesli še na druge. Skušamo se spomniti, ali smo tudi sami prišli s kom v stik, ki je bil kužen. Morda se obsojamo, ker smo bili naivni in nismo dovolj resno vzeli nevarnosti in smo se gibali na krajih, kjer bi se lahko hitro okužili. Morda se jezimo na druge, ko vidimo, da še vedno ne jemljejo resno opozoril in ukrepov, ki jih je dala država itd.

Naša glava je polna teh misli. Sedaj se osredinjajo samo na to, kar se dogaja v epidemiji. Vedno bolj se pogrezamo v najtemnejše možne scenarije, ki se lahko zgodijo nam, našim dragim, državi, vsemu svetu. In postajajo vedno bolj grozljivi, tragični, katastrofalni. Počasi jim začenjamo verjeti in se še poglabljajo, saj poslušamo in gledamo televizijo in razna spletna sporočila … In k temu prida svoj lonček tudi skušnjavec, ki nam pomaga, da bi videli vse še bolj črno in katastrofalno. Postopoma začne prišepetavati različne dvome v Boga, v njegovo ljubezen, njegovo ljubečo in dejavno navzočnost v našem življenju. Začne nas spraševati: Kje je sedaj tvoj Bog? Kako lahko dopušča, da se dogaja vse to, če je resnično ljubeči Oče in si ti njegov ljubljeni sin/ljubljena hči? Ali res ni on veliki Sodnik in Kaznovalec? Kako lahko verjameš, da je on Usmiljenje, če pa sedaj toliko ljudi trpi povsem nedolžnih, ko jih toliko umira?

Kako ob vsem tem verjeti, da je Bog res naš Oče, ki nam želi samo dobro, najboljše? Da ne dopusti ničesar, kar bi ne bilo znamenje njegove ljubezni do nas.

Tudi učenci, ki so bili z Jezusom v njegovi šoli, so se ob soočenju s trpljenjem nedolžnih nehote spraševali tako, kot se mi. V Janezovem evangeliju, ki ga bomo brali na 4. postno nedeljo, beremo:

»Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: ‘Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?’ Jezus je odgovóril: ‘Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.’« (Jn 9,1-5)

Jezus učencem jasno pove, da ni grešil ne on in ne njegovi starši. Ne išče krivca. Dejstvo je, da je ta človek slep. To ni dobro, je zlo. Nič ne pomaga, če se ustavimo in najdemo krivca. Zaradi tega ta človek ne bo videl in mu tudi ne bo bolje. Tudi ne bomo mogli preprečiti, da bi se še kdaj drugič ne rodil slep človek, da se ne bo zgodila še kakšna krivica, kakšno trpljenje nedolžnih. Ta svet je nepopoln in vedno se bodo dogajale krivice, deležni bomo takšnega ali drugačnega zla.

Kaj pa lahko naredimo? To, kar je naredil Jezus. V tem slepem je videl priložnost, da se na njem razodenejo Božja dela. Ozdravil ga je slepote in mu dal možnost, da je sprejel vero vanj. Začel je živeti v njegovem Duhu, tj. v Duhu ljubezni do vsakega človeka, tudi do farizejev in pismoukov, ki so ga potem preganjali zaradi njegovega ozdravljenja. Razglašal je Jezusa kot Odrešenika, ki prinaša v temo luč novega življenja v Bogu, luč Božjega kraljestva.

Povabljeni smo, da vstopimo v ta Jezusov pogled, v njegovo držo do ljudi, ki so v različnih stiskah zaradi zla. Prosimo za dar njegovega Duha, da bomo zmogli skupaj z njim v tej epidemiji videti priložnost, da se proslavi Božje delo v nas in med nami. Dokler lahko, dokler je dan, nam je dana možnost. Začnimo sodelovati z Bogom Očetom, z njegovim prizadevanjem za to, da bi vsak človek spoznal, da je resnično ljubljeni Božji otrok, da mu Bog Oče želi najboljše, polnost življenja, pa naj se z njim dogaja kar koli.

Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (5,8-9) spodbuja: »Nekoč ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«

Zavejmo se milosti vere, ki jo imamo. Zavejmo se luči, ki nam je dana v Kristusu. Tudi zdaj nam daje obilje svoje luči, pa čeprav ne moremo k sveti maši, ne moremo sprejeti obhajila. To luč nam daje po veri vanj. Sam pravi: »Samo veruj!« (Mr 5,36) Nikjer ne pravi, da bom deležen tega samo takrat, če bom pri sveti maši, če bom sprejel obhajilo, če ga bom adoriral v Rešnjem Telesu. Obljublja nam pomoč, če vedno znova obnavljamo vero vanj, v njegovo usmiljenje in dejavno ljubezen, v njegovo navzočnost v vsem, kar je in kar se dogaja. Spodbuja nas k temu, da čujemo in molimo (Mt 26,41), da ne bomo padli v skušnjavo dvoma, obupa, neizhodne tesnobe, vrtinec teme, obsojanja sebe in drugih, občutkov krivde, zavrženosti, kaznovanosti itd.

Toda ne kopičimo molitev, misleč, da bomo zaradi besed uslišani. Ne bodimo kakor pogani, ki ne morejo verovati, da je Bog z njimi, da so njegovi ljubljeni sinovi/hčere, da jih ne bo zavrgel, preklel. Ne verjamejo, da jih bo vedno ljubil, pa čeprav bodo grešili. Da jih ne bo nikoli zapustil, temveč da bo on sam naredil vse, da bi odkrili in sprejeli njegovo zastonjsko ljubezen. Zaživeli bodo v njegovi ljubezni − do njega, sebe in drugih, postali njegovi sogovorniki in sodelavci v graditvi Božjega kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni (Mt 5-7). Naj bo naša molitev predvsem izraz zaupanja vanj, stalnega ozaveščanja, da je on z nami in da želimo tudi mi sami biti z njim.

Prinašajmo Jezusov pogled na ljudi in na vse dogodke, njegovo usmiljenje in ljubezen. On želi, da bi vsak bil deležen tistega, kar najbolj potrebuje za svoje življenje: da je ljubljen in sprejet, oblečen in nasičen, na varnem in zmožen tudi sam ljubiti, misliti in delati dobro. Če nas naše različne pobožnosti (osebne in skupne), vse naše obhajanje zakramentov ne vodi k temu, potem je vse to samo nekaj zunanjega in ne Božjega. Potem sami sebe varamo, kot nas svari Jezus (Mt 26; Lk 11) in tudi apostol Jakob (Jak 1).

Zavejmo se, da smo otroci luči in da imamo možnost delati dobro tudi v tej težki situaciji. Bodimo luč, kajti v tem času vsi potrebujemo predvsem luč.

V teh dneh nam je dano ogromno sončne luči. Morda tudi za to, da bi lahko postajali še bolj luč v Kristusu Jezusu, v njegovem Duhu.

p. Ivan Platovnjak DJ