Vstali Gospod nevernemu Tomažu osvobodi razum za vero v vstajenje

2. velikonočna, nedelja Božjega usmiljenja; leto C – 2019

Osmi dan po vstajenju nas Božja beseda vabi, da razmišljamo vsaj o treh velikih temah, ki nas uvajajo v bistvo vstajenja: Jezus podari učencem Svetega Duha, da bodo odvezovali ljudi grehov; apostolu Tomažu odpre razum za razumevanje skrivnosti vstajenja; tesna povezava med vstajenjem in Božjim usmiljenjem.

Vstali Gospod učencem podari dar Svetega Duha. Dar Svetega Duha je najprej dar učencem, da bodo z gotovostjo razumevali celotno stvarnost vstajenja na osebni ravni, kot učenci. Dar Svetega Duha pa ima tudi eklezialno – cerkveno, skupnostno razsežnost. Odpuščati grehe ni le moč, ki človeka osvobodi spon zla na osebni ravni, ampak ga hkrati usposobi, da na nov način gradi skupnost odrešenih, Cerkev. Vstali Gospod to novo dejstvo učencem zelo nazorno obrazloži, ko jim pove, da komur grehe odpustite, so jim odpuščen, komur jih zadržite so jim zadržani. Moč odpuščati grehe je prvi veliki dar vstalega Gospoda učencem. V času svojega javnega delovanja je samo Jezus odpuščal grehe. Ta dar je lahko podaril učencem samo po zmagi nad zlom, grehom in smrtjo. V tem dejstvu je globoka božja logika; Vstali daje to moč svojim učencem potem, ko je na sebi kot pravem človeku izkusil in dokazal, da je Očetov poseg v njegovo mrtvo telo močnejši kot vsa moč zla in smrti, ki se je z vso svojo silovitostjo znesla nad Sinom človekovim in ga umorila. Toda Božja moč ga je osvobodila zla in smrti in ga obudila od mrtvih. In On sedaj, kot Vstali, to isto moč daje svojim učencem kot moč vstajenja njim in vsem, ki jim jo bodo podelili v obliki odpuščanja grehov. Učencem je Vstali Gospod dal moč, da grešnike osvobajajo celo tam, kjer se sami v svoji duši ne morejo osvoboditi, ker je moč zla in greha v njih močnejša od človekovih osebnih odločitev. Teologi to človekovo podvrženost moči hudobije imenujejo nepremagljiva strast – concupiscentia invincibilis – ki jo človek v sebi zaznava kot skrivnostno moč zla.

Vstali Gospod apostolu Tomažu odpre razum za razumevanje skrivnosti vstajenja. Ko beremo evangeljsko poročilo o Tomaževi neveri, običajno pomislimo, da je bil ta mož pač malo bolj trmast in je vztrajal pri svoji zdravi običajni presoji dogodkov in ljudi. Mnogi bi danes dejali, da je neverni Tomaž pač razmišljal z logiko, ki jo človek uporablja v svojem odnosu do stvari in ljudi v kulturnem in miselnem okolju, v katerem je živel. Bolj učeno bi temu lahko rekli, da je Tomaž v odnosu do vstajenja prekašal svoje prijatelje iz apostolskega zbora v bolj izostreni znanstveni metodologiji pozitivnih znanosti. Vendar Tomaževo vztrajanje pri zastavljenih vprašanjih ni bilo običajno prerekanje ob novi tematiki, kot je bila trditev članov apostolskega zbora, da je Jezus vstal od mrtvih. Njegova vprašanja in ugovori učencem so bili zelo jasno zastavljeni. Tomažev pogoj je bil: ako ne položim svojega prsta v njegove, Kristusove rane, zaradi katerih je umrl, ne bom veroval. Tomaževo vprašanje je v bistvu bilo zelo jasno. Hotel se je prepričati, kako je Vstali obvladal, zmagal nad ranami, ki so ga usmrtile! Vprašanje je bilo zastavljeno preko učencev naravnost Vstalemu: naj mu Vstali da spoznati, kakšna moč je v Njem delovala, ki je bila močnejša od smrtnih ran in same smrti, da ga je obudila od mrtvih?! In Vstali je Tomažu odgovoril na njegova vprašanja. Najprej se mu je prikazal kot Vstali Gospod z ranami, ki več niso imele smrtonosne moči. Bile so del Kristusovega poveličanega telesa. Vstali Gospod, ki je govoril vpričo učencev s Tomažem in je stal pred njim, je nanj deloval z novo močjo in na njemu neznan, čisto nov način. Vstali je Tomaža povabil, naj ustreže svoji zahtevi in položi svojo roko v njegovo stran.

In zanimivo, Učenikovega povabila, naj ne bo neveren, ampak veren, Tomaž ni sprejel s kakšno užaljenostjo in se ni čutil ponižanega pred člani apostolskega zbora. V tistem trenutku se je v Tomaževi notranjosti prebujala le velika želja razumeti in vstopiti v to absolutno novost, kar je bil Vstali Kristus. Apostol Tomaž je želel vstopiti v vsebino skrivnostnega Božjega posega v vstalo telo Jezusa iz Nazareta. V tistem trenutki se je neveren Tomaž že jasno zavedal, da njegove spoznavne moči niso več dovolj za dojemanje novosti vstajenja, o kateri je Jezus govoril v času svojega javnega delovanja. Vedel je tudi, da bo to novost, Vstalega Gospoda, ki je stal pred njim, lahko razumel s pomočjo novih miselnih kategorij. Njegov poznejši stanovski prijatelj, apostol Pavel, bo to dejstvo zelo izvirno razložil sebi in nam. Namreč, da po vstajenju Jezusa iz Nazareta, ki je na zemlji deloval kot pravi Bog in pravi človek, da tistega Jezusa več ne pozna. Poglablja se le v Vstalega Gospoda. Tomaž se je prav gotovo v dvorani zadnje večerje, ko je stal skupaj z učenci pred Vstalim Gospodom, zavedal, da mu bo Bog moral pokloniti nove spoznavne zmožnosti, da bo lahko vstopil v nov Božji poseg v vse stvarstvo ob dejstvu, da je Jezusa obudil od mrtvih. Z vstajenjem se je namreč v stvarstvu začelo nastajanje nove zemlje in novega neba. S tem pa tudi v človeku in človeštvu novo razumevanje stvarstva. Kristusov vstajenje je torej tudi nov, čudežen in osvobajajoč Božji poseg v naše spoznavne zmožnosti.

Kristusovo vstajenje daje starozaveznemu razumevanje Božjega usmiljenja nove razsežnosti. Temeljno spoznanje Cerkve, da smo bili čudovito ustvarjeni in še bolj čudovito odrešeni, je sv. papež Janez Pavel II. potrdil z uvedbo slovesnega praznika Gospodovega usmiljenja, ki ga praznujemo osmi dan po prazniku Gospodovega vstajenja. Prav bo, da si vsak sam v teh dneh prikliče v zavest svoje razumevanje te tesne povezave med vstajenjem in Božjim usmiljenjem.

p. Janez Sraka DJ