Cvetoči začetek obhajanja velikih skrivnosti!

Cvetna nedelja: Leto C – 2019

Cvetna nedelja ima posebno mesto v postnem času, torej v času zavzetih priprav na obhajanje velikonočnega tridnevja. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem je veličastne zaključek njegovega javnega delovanja, hkrati pa je uvod v skrivnostno, dramatično in veličastno dogajanje velikega tedna.

Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem je izjemen dogodek v sociološkem (našem človeškem in zemeljskem) in teološkem, nadnaravnem pogledu.

V sociološkem pogledu je Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem enkraten dogodek, glede na udeleženost. V njem je namreč sodelovalo celotno izraelsko ljudstvo, tujci, ki so se zanimali za dogodek (Judje iz diaspore in Grki), na nek način pa je tudi vključeval rimsko oblast, v smislu, da je Jezus enostavno, ne da bi vprašal Rimljane, na moč slovesno vstopil v Jeruzalem.

Slovesen vhod v Jeruzalem je bil popoln dogodek tudi po vsebinski plati. Judje, ki so Jezusa sprejeli, so to javno pokazali s svojim vzklikanjem, s svojo javno opredelitvijo za Jezusa. V prestolnici so se tako pričevali za njegov nauk in za vse, kar je celotno njegovo javno delovanje sprožilo in poglobilo – pričevali so za moč uresničevanja Božjega kraljestva. Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem pa je tudi strnil vrste njegovih nasprotnikov, jih utrdil v njihovem naklepu, da ga usmrtijo. Iz evangeljski poročil je razbrati, da ob vsem tem dogajanju v času njegovega javnega delovana, ki je doseglo svoj vrhunec prav med slovesnim vhodom v judovsko sveto mesto, med Judi dejansko ni bilo ljudi, ki se jih vse to dogajanje ne bi dotaknilo in jih pustilo hladne.

V teološkem pogledu je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem ni le začetek spolnitve vseh prerokb, ampak dokončno razodevanje temeljnih postavk Kristusovega dela odrešenja. Jezusov vhod v Jeruzalem na oslici najprej pomeni, da se z Jezusom začne nova tipologija oblasti, ki ne bo temeljila na fizični moči – grožnji ubijanja –, tudi ne na moči podrejanja ljudi na ravni razuma in svobode, ampak na drugačnih postavkah.

Jezus sedeč na oslici simbolično sporoča, da je on tisti, ki s svojo močjo osvobaja vsakega človeka njegovih skrivnostnih spetosti v verige zla, greha in človeške slabosti. Jezus, ki se je v času svojega javnega delovanja ljudem in sveti predstavil kot Božji Sin, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, je torej tisti, ki vse dela novo! Njegov slovesen vhod na nebogljeni nedolžni živali pa tudi pomeni, da se zaveda, da gre naproti silovitemu nasprotovanju s sredstvi tega sveta, ki so takrat bila vidna v imperialni moči rimskih oblastnikov, v sovraštvu judovskih voditeljev (razen peščice izjem).

Kristus, sedeč na oslici, je tudi vedel, da se bo vsa ta teološka novost v prihodnjih dneh silovito razodela ne le na miselni ravni, ampak na ravni udejanjenja, kot bodo to potrdili izredno pristni, nežni, pa tudi grobi ter skrivnostni dogodki velikega tedna.

Na veliki četrtek bo isti Jezus, ki je na moč slovesno jezdil na oslici v Jeruzalem, učencem pokazal, kako naj vsak osebno goji svojo istovetnost in prosojnost pred Očetom in Njim kot Vstalim. Hkrati Jezus naroča učencem, naj z isto vnemo in skrbjo spodbujajo pristne odnose med seboj in v vsaki posamezni skupnosti odrešenih, kot služabniki skupnosti!

Na veliki petek bodo učenci ves dan spremljali svoje Učenika, kako ga sovraštvo posameznikov, oblastnikov in vsega sveta uničuje na vse mogoče načine, da bi v Njem zatrlo Njegovo ljubezen do Očeta in do vsakega človeka. Ta strahotna pot trpljenja se je začela s hinavskim poljubom enega njegovih učencev. Nadaljevala se je s sprevrženostjo, hinavščino, cinizmom ter prezirom vseh moralnih norm voditeljev izvoljenega ljudstva. Pot trpljenja se je končala z obsodbo na smrt s strani predstavnika rimskega imperija, ki je poosebljal krutost poganstva, odpada od Boga, trpinčenje pa se je izživelo v krutem mučenju Jezusa vse do smrti na križu. V spopadu začetnika Življenja z vsemi možnimi oblikami zla in njegovim ravnanjem, so učenci bivanjsko doživeli moč zla, ki pa mu njihov Učitelj ni podlegel. To je najbolj dokazal v smrtnem boju, ki ga je bil kot pravi človek, Jezus iz Nazareta, da bi ostal zvest in pokoren svojemu Očetu iz ljubezni do Njega in vsakega človeka. Na veliki petek so učenci ves dan v svoji zavesti beležili pečate Jezusovega trpljenja, pa tudi spoznanja, da njihov Učenik ni podlegel nobenemu od teh strašnih naletov hudobije sveta. Jezusova izročitev duše Očetu je bila kljub vsej svoji skrivnostnosti in dramatičnosti prva svetla točka tistega strašnega dne, ker so videli, da ni umrl obupan, ampak poln vdanosti v Očetovo voljo. To spoznanje je prav gotovo bilo začetek njihove nove drže do hudobije, katera v Jezusu ni imela zadnje besede.

Velika sobota. O tem dnevu vemo le, da so bili učenci skriti v dvorani zadnje večerje še iz strahu pred Judi, ampak bili so skupaj. Jezusovo trpljenje in smrt nista imeli le razdiralnega, zastrašujočega učinka. Nakazovala se je že povezovalna moč Učenikovega trpljenja, uresničevati se je začela njegova napoved, da bo, ko bo povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi. Prizori Jezusovega trpljenja, ki bi po svoji naravi v vsakem človeku vodili v popoln obup, duševno zmedo, najprej v duhovno, nato pa še v telesno smrt, so v učencih začeli prebujati drugačno branje sosledja vseh mogočih zvrsti trpljenja, ki ga je prestal Učenik. Po srečanju z Vstalim bo to motrenje trpljenja v vsakem od njih dobilo izrazito osebno dinamiko in neponovljiv pristop k vprašanju vstajenja!

Cvetna nedelja je vse to in tudi nekaj neskončno drugega. Naj bo res cvetoči začetek letošnjega obhajanja velikonočne skrivnosti!

p. Janez Sraka DJ