Nova svoboda

5. postna nedelja,  tiha: Leto C – 2019

»In Jezus ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!’« (Jn 8,11b)

Na tiho nedeljo smo že globoko v drugi polovici postnega časa. V bogoslužni logiki posta pa to pomeni, da smo že usposobljeni globlje razumeti smisel in skrivnost Jezusovega trpljenja smrti in vstajenja. Kaj pravi o tem današnja Božja beseda?

V prvem berilu nam prerok Izaija kar naravnost pove: Glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite? Slavile me bodo živali polja, šakali in noji, da sem jim dal vodo v puščavi in reke v pustinji, da sem napójil svoje ljudstvo, svoje izvoljeno, ljudstvo, ki sem ga zase upodóbil, da bodo pripovedovali mojo hvalo. Izaija je povabil svoje sodobnike naj se pri motrenju Jahvejeve ljubezni do Izraela ne ozirajo več nazaj, kaj vse je v prejšnjih časih Bog zanje storil, ampak naj v svojem času odkrivajo, kako jih Jahve varuje, ljubi in vodi skozi čas. Z drugo besedo, Izaija vabi svoje sodobnike k večji osredotočenosti na vse, kar Gospod zanje dela, in da naj zato poglobijo svoje duhovno oko.

Na začetku nove zaveze na isto stvarnost opozori apostol Pavel kristjane v Filipih, ko jim piše, da ima vse za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Apostol je zaradi Kristusa zavrgel vse in ima vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in zažível v njem. To svojo trditev poveže s svojim razmišljanjem o pravičnosti, ki je v veri v Kristusa, se pravi v Bogu. To je pot, da bo spoznal Kristusa in moč njegovega vstajenja, ter njegov, Pavlov delež pri smrti in vstajenju Kristusa. Pri vsem tem se Pavel zaveda svoje grešnosti, svojih slabosti in težav s katerimi se srečuje pri svojem pričevanju za Kristusa, vendar pri vsem tem vztraja, da bi spoznal Kristusa in moč njegovega vstajenja, da bi kako mogel priti do vstajenja od mrtvih. Po vseh teh globokih razmislekih, ki izražajo dinamičnost Pavlove osebne vere v Gospoda, pa zelo jasno zatrdi: Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Če je bil prerok Izaija tako poln zaupanja v Boga in njegovo zvestobo dani obljubi v zavezi z izvoljenim ljudstvom, je Pavel še bolj poln zaupanja v vstalega Gospoda. Za nas je ta Pavlova izpoved vere v vstalega Gospoda spodbuda v našem postnem času, da se tudi mi kljub svoji slabosti, grešnosti, stiskam, osebni in skupni negotovosti popolnoma zaupamo moči vstajenja, ki jo bomo praznovali ob velikonočnih praznikih. In to je cilj posta.

In kako naj razumemo Jezusovo sporočilo grešnici, ki so jo zasačili v prešuštvu, o katerem poroča evangelist Janez? Evangelist Janez v tem kratkem poročilu o dogodku s prešuštnico naniza celo vrsto odprtih vprašanj. Dogodek se je zgodil med Jezusovim javnim delovanjem, ko je neposredno ljudstvu oznanjal svoje veselo sporočilo. V to dogajanje so posegli farizeji in pismouki, ki so Jezusa zasledovali s sovražnimi nameni, da bi ga zatožili in obsodili na smrt. V evangeljskem poročilu ni navedena tematika, o kateri je tisti trenutek govoril Jezus. Vsekakor pa je bila nasilna privedba prešuštnice pred Jezusa dejanje, ki je spremenilo potek dogajanja ob Jezusovem javnem delovanju. Je pa res, da je bilo vprašanje o kaznovanju prešuštva sestavni del Mojzesove postave, ki je Jezus ni zanikal, ampak jo je prišel dopolnit. S strani pismoukov in farizejev pa je bil dogodek vsekakor moteč, ker so prešuštnico privedli, da bi Jezusa skušali in ga po njihovi zamisli gotovo obtožili in obsodili.

Navedena in druga vprašanja je Jezus rešil v nekaj minutah tako, da je pismouke in farizeje najprej poslušal, nato so vsi molčali, ko je sam pisal po tleh, in ko so vztrajali, naj jasno odgovori na zastavljeno vprašanje, ali naj grešnico pred njim kamnajo ali ne, je Jezus slovesno zastavil le na videz preprosto, nedolžno vprašanje: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« To vprašanje res ni preprosto, ker njegov prvi del vsebuje teološko razsežnost – kdor od vas je brez greha. V zavesti Judov, vernih in nevernih, je to pomenilo, kdor od vas ima kristalno čist odnos do Jahveja v duhu starozavezne postave, naj prvi vrže kamen v grešnico. Verni Judje so se zavedali, da so grešniki in da jim je Jahve prav zaradi grešnosti dal postavo. Neverni med njimi pa so tudi vedeli, da jih grešno stanje prešuštnice v bistvu ne sme zanimati, ker tako ali tako ne verujejo ne v Jahveja in še manj v postavo. In tu evangelist preprosto zapiše, da so začeli odhajati začenši od najstarejših. Tako so vsi, ki so odšli, na nek način priznali, da so grešniki, torej kršitelji postave, in da za to nimajo pravice soditi po postavi, ki jo sami kršijo. Razen tega so verni Judje jasno vedeli, da grehe lahko odpušča le Bog, ki je gospodar nebes in zemlje, gospodar življenja. Farizeji pa so tudi vedeli, da Jezus ni običajen prerok, ampak mož, ki ima moč in oblast in pozna človeka od znotraj. Jezus pa je s svojim vprašanjem – kdor od vas je brez greha – vnesel čisto novo prvino v starozavezno razlago, kako kaznovati najhujše prekrške, ki jih je predvidevala starozavezna postava. Zavedali so se, da je Jezus s tem vprašanjem odprl novo področje v teološki in duhovni zgodovini judovstva.

In na koncu je prešuštnica ostala sama z Jezusom. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Iz evangelistovega poročila je razvidno, da je prešuštnica do tega trenutka molčala. Pismouki in farizeji so jo le obtoževali, ji niso dovolili, da bi kaj povedala v svojo obrambo. Hkrati pa so izvajali pritisk na Jezusa, naj se izjasni, ali naj jo kamnajo ali pa naj pove, kaj storiti z zasačeno grešnico. Ko sta bila sama, je Jezus ta grozoviti molk prekinil najprej s vprašanjem, kje so njeni tožniki. Naslednje vprašanje je bilo, ali so jo obsodili? S tako zastavljenima vprašanjema je Jezus sprostil, jo je osvobodil sovraštva, ki je bdelo v javni zavesti njenih sodobnikov in sprevržene vneme pismoukov in farizejev za življenje po postavi. Grešnica je v sebi zaznala novo stanje notranje svobode, ki ji je do takrat bilo čisto tuje. Ko pa ji je Jezus dejal: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ne greši več!«, je v sebi zaznala, kaj je prava svoboda. Apostol Pavel to svobodo imenuje, da je to »tista svoboda, za katero nas je osvobodil Kristus«. To je svoboda od greha in svoboda za prijateljstvo z Bogom in njegovim Sinom v Svetem Duhu.

Cilj posta in vsakršnega spokornega dejanja je prav ta svoboda, saj se lahko samo tako svobodni v svoji notranjosti poglabljamo v moč vstajenja.

p. Janez Sraka DJ