Kristus človeštvo osvobaja za dostojanstven odnos z ljudmi in Bogom

»Ta moj sin je bil mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden« (Lk 15,24).

4. postna nedelja (Laetare): Leto – C, 2019

Na četrto postno nedeljo smo nekako sredi posta. Na to nas opozori tudi današnja Božja beseda, ki je vsebinsko naravnana na obhajanje pashe.

V prvem berilu beremo, kako Jahve po preroku Jozuetu Izraelcem na poti v obljubljeno deželo naravnost pove, da je iz njih izbrisal egiptovsko sramoto. Suženjstvo v Egiptu je bila sramota za Izraelce. Jahve je naročil Jozuetu, naj Izraelce spodbudi, da naj vse tisto, kar jih v zavesti in v globinah duše spominja na suženjstvo v Egiptu, da naj vse to odstranijo iz zavesti in podzavesti in naj zaživijo kot svobodni člani izvoljenega ljudstva. Suženjska zavest namreč človeka drži v podrejeni drži in tak človek ne more svobodno služiti Gospodu. Bogu lahko služi le svoboden človek, človek torej, ki ne priznava nobenega drugega gospodarja nad seboj kot le Stvarnika, Boga. Podobno velja za grešno stanje. To je v bistvu suženjsko stanje, ki grešniku preprečuje, da bi spoznal Boga, sprejel njegovo voljo in jo svobodno izvrševal. Grešno stanje je za nas današnja egiptovska sramota, ki še ni izbrisana. Pa bi morala biti.

Izviren in tipično krščanski odgovor na vprašanje, kako naj kristjani v sebi v našem času premagamo sedanjo egiptovsko sramoto, nam daje apostol Pavel v odlomku iz svojega 2. pisma vernikom v Korintu. Sv. Pavel odlomek začne s tremi trditvami.

Prva: Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Človek pri krstu postane nova stvar, ker je oblekel Kristusa. Kadar pa si v življenju prizadevamo živeti po Jezusovem nauku, postajamo vedno bolj nova stvar, vedno bolj Kristusovi. Ko smo pri krstu postali nova stvaritev in to stanje z dobrimi odločitvami, molitvijo, dobrimi deli … v sebi utrjujemo, smo torej v trajnem procesu vstopanja v Božjo, Kristusovo novost. Smo torej v ustvarjalnem dogajanju, v dogajanju, ki ga je apostol Janez poimenoval: Glej, vse delam novo. Smo torej v uresničevanju novega neba in nove zemlje.

Druga: Staro je minilo, glejte, nastalo je novo. Z besedno zvezo – staro je minilo – nas apostol Pavel opozori na svetopisemsko razsežnost starega, ki je dokončno minilo in se ga niti Bog več ne spominja, ker je preseženo z Božjo novostjo, ki je nihče drug kot Božji Sin. Zato apostol tako smelo in z apostolsko gotovostjo nadaljuje svojo trditev in sporočilo – glejte, nastalo je novo. Apostol nas s svojo trditvijo – Glejte, nastalo je novo – naravnost uvede v bistvo novega Božjega posega v stvarstvo in v vsakega človeka, ki je prejel krst. Apostol nas uvede v novost odrešenja, ki jo je prinesel Kristus s svoji učlovečenjem in vstajenjem. V postu smo torej povabljeni, da se poglabljamo v to Novost, da bomo bolj sposobni globlje razumeti novost Kristusovega in našega vstajanja.

Tretja: Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa nalóžil službo sprave. Sv. Pavel to trditev zelo tehtno in iskrivo pojasni: Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Sprava človeštva in stvarstva z Bogom je Kristusovo delo in zasluga. Mi, kristjani, pa smo v moči krsta postavljeni v službo sprave. Prvo, kar moramo reči o službi sprave, je to, da je to služba, ki ima kozmične razsežnosti, ker je Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil vse stvarstvo, celotno človeštvo in vsakega posameznega človeka.

Kaj torej pomeni biti v službi sprave na ravni kozmosa, vsega stvarstva? Najprej to, da na kozmos gledamo kot na Božje delo, ki je neskončno veličastno in je kljub temu tako, da zaradi svoje ontološke narave odprto za nove Božje posege, kot je podreditev vstalemu Kristusu. Zato je naš odnos do stvarstva v pričakovanju, da Kristus Kralj vesoljstva, na svoj način poveliča in odreši vse stvarstvo. Naša služba sprave na ravni človeštva pa je v tem, da človeštvu neutrudno oznanjamo, da je nad vsem človeštvom izbrisana sramota egiptovskega suženjstva, da je Satan premagan. Človeštvo ni več pod postavo greha in smrti, ker je Kristus s svoji vstajenjem vse te vezi raztrgal. Na ravni posameznega človeka pa si moramo med seboj javno in jasno povedati, da je vsak človek bitje, v katerem se uresničuje proces odrešenja na osebni ravni. Na osebni ravni ga vodi vsak posameznik skupaj s Svetim Duhom, na medosebni ravni pa smo vsi poklicani, da si v tem edino pomembnem dogajanju med seboj pomagamo. Pomagamo si lahko na najbolj preproste, pa tudi zahtevne načine, ker se v vsakem dogaja oseben, edinstven in enkraten proces odrešenja, ker vsak od nas na svoj način Božji otrok.

V odlomku iz evangelija po Luki smo danes brali Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Besedilo prilike je neskončno bolj bogato, kot bi lahko zaključili iz njegove pripovedne zgovornosti in navdiha. Prav bo, da si vzamemo čas in priliko še enkrat na glas ali tiho, vendar zbrano preberemo. Vsak naj se ustavi pri tistem delu, ki ga je najbolj nagovoril, ali pa ostaja najbolj skrivnosten.

Mi se bomo na kratko ustavili pri pogovoru med očetom in starejšim sinom: … Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele. Vsi navedeni očitki starejšega sina očetu so s stališča starejšega sina upravičeni. Starejši sin je bil ves usmerjen v družinsko imetje, obdeloval je zemljo in se gospodarsko krepil. Pri tem pa je odnos med njim in očetom ostal na ravni tihega sprejemanja. Oče je bil sicer zadovoljen s sinom, ki je bil delaven, priden, varčen, vendar zaprti v ta svoj po svoje mali, zanj pa edini svet, iz katerega ni šel. Ko je mlajši brat od očeta zaprosil svoj delež in mu ga je oče dal, je starejši brat svojega mlajšega brata odpisal, ga izključil iz svoje osebnosti, ga prepusti njegovi usodi in do njega zavzel dokončno odklonilno stališče. To se je z vso močjo pokazalo, ko se je njegov mlajši brat vrnil kot revež, ki je vse zapravil. Starejšega brata ni zanimalo njegovo duševno stanje ob vrnitvi in še manj očetov nenavaden odnos so mlajšega sina. Vse kaže, da se oče in starejši sin po odhodu mlajšega sina nista pogovarjala o njegovi usodi. Verjetno iz strahu očeta, ki je videl, da je mlajšega starejši brat odpisal, črtal iz svojega duhovnega obzorja.

Ko se je mlajši sin vrnil in mu je oče pripravil slovesen sprejem, je tesnoben odnos med očetom in starejšim sinom preprosto izbruhnil. Oče je izbruh jeze in nezadovoljstva starejšega sina do brata in očeta ponižno poslušal. Oče se ni branil, tudi ni odgovarjal na sinove očitke, ampak je preprosto dejal: Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden. Prilika torej zelo nazorno opiše duhovno stanje v duši očeta. Oče starejšemu sinu preprosto opiše stanje v svoji duši. Nič mu ne naroča, ne svetuje, nič ne zahteva, še manj očita. Starejšega sina pusti svobodnega pred stanjem svoje duše, mu razgrne, kako sam doživlja in živi svoje očetovstvo do obeh sinov. Še posebej je naglasil, da je vesel, ker je bil njegov sin mrtev in je oživel, bil je izgubljen kot oseba, mlad mož, in je najden.

Oče je svojega starejšega sina s svojo očetovsko ljubeznijo do obeh sinov postavil pred novo dejstvo. Namreč, da življenje vsakega posameznika neskončno presega vredno materialnega imetja. Torej naj velja za vsakega od nas: Vsak človek je vedno najprej oseba, svobodno bitje, ki je sposobno vzpostaviti pravi odnos do Boga in do bližnjega.

p. Janez Sraka DJ