Jahve pripravlja Mojzesa za novo poslanstvo

3. postna nedelja: leto C – 2019

Na 3. postno nedeljo nas Božja beseda vabi, da se ob Mojzesovi poklicanosti mi, člani božjega ljudstva nove zaveze, vsaj vprašamo, kako naj se pripravimo na velikonočne praznike in na poslanstvo, ki izvira iz tega temeljnega dogodka odrešenja.

V prvem berilu smo brali poročilo, kako se je Jahve razodel Mojzesu, ko je pasel drobnico duhovnika Jitra. Jahve se je razodel Mojzesu kot tisti, ki je, ki biva. V zgodovini razodetja je to bilo vsebinsko novo razodetje o Božjem bistvu. Bog, Jahve je tisti, ki biva, je večen, zato je tudi drugačen od vsakega bitja, ki ga je ustvaril, vsaj v smislu, da je večno Bitje, medtem ko je vsako drugo bitje ustvarjeno, je začelo bivati od trenutka stvarjenja. Zato ima vsako ustvarjeno bitje svoje poslanstvo, ki mu ga je določil Stvarnik. Za Mojzesa je Bog izbral njemu lastno poslanstvo, da namreč z Njegovo močjo popelje izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. In ko Mojzes vpraša Jahveja, kako bo prepričal Izraelce, da ga je On poslal, mu je Jahve rekel: Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam. Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod.«  Jahve je torej naročil Mojzesu, naj pove Izraelovim sinovom, da ga pošilja Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki jih je reševal iz njihovih stiski in jim pomagal izvršiti poslanstvo, ki jim ga je namenil. Mojzes pa je po Božji zamisli stal pred novim poslanstvom, ki mu ga je Gospod izbral, zato naj mu zaupajo. Tu gre za dvojno zaupanje: v Jahveja in v Mojzesa, ki je veroval Jahveju, da mu bo stal ob strani ob izvrševanju njegovega poslanstva, ves čas izhoda Izraelcev iz egiptovskega suženjstva.

Moč Mojzesovega poslanstva izvira iz globine spoznanja Božjega bistva: »Jaz sem, ki sem!« To spoznanje v veri je v Mojzesu bilo tako močno, da ni podvomil v Jahvejevo pomoč, niti takrat ne, ko se je zdelo, da ga vse okoliščine presegajo. Mojzesova veličina pa je tudi v tem, da je z Jahvejevo pomočjo v srcih svojega ljudstva znal prebuditi podobno moč vere, da so mu stali ob strani in izvrševali, kar jim je v Jahvejevem imenu naročal in ukazoval. Mojzesova vera v Jahveja je bila tista, ki je v njegovih sodobnikih prebujala nova spoznanja, da so razumeli poslanstvo, ki so ga izvrševali. To poslanstvo je bilo dejansko veličastno – osvoboditev iz suženjstva za vse čase. Torej osvoboditev iz vseh oblik suženjstva, ki se bodo pojavile na njihovi poti skozi čas. Vse to pa kot proces osebnega in skupnostnega odrešenja.

Osvoboditev izraelskega ljudstva iz Egipta je za nas člane Božjega ljudstva nove zaveze hkrati dejstvo in prispodoba, preroška napoved popolne osvoboditve od greha in smrt, ki jo je za nas vzpostavil Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. O tem nam govori apostol Pavel v svojem 1. pismu Korinčanom ko pravi: »Nočem, bratje, da vi ne bi vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so torej v puščavi.« V tem navedku apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom sta ključnega pomena dve trditvi: da smo namreč vsi šli skozi morje, da smo bili v morju in oblaku vsi krščeni v Mojzesa in da večina njih ni bila Bogu po volji; propadli so torej v puščavi. Biti krščen v Mojzesa, pomeni imeti izkušnjo Mojzesove vere, verovati v Boga, kakor je Mojzes veroval, in v vstalega Kristusa, kakor pravi sv. Pavel. Danes pa za nas to pomeni, da moramo verovati v poslanstvo, ki izhaja iz polnosti odrešenja, ki ga je za nas uresničil Božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem od mrtvih. In druga trditev, da večina njih ni bila Bogu po volji; propadli so torej v puščavi, pa je v bistvu vprašanje o kakovosti naše vere v Jezusovo in naše vstajenje. Ali bolj nazorno, kakor je Mojzes verjel v izpolnitev poslanstva, ki mu ga je določil Jahve, tako se mi, člani ljudstva nove zaveze moramo vprašati, kako naj danes v moči vstajenja osvobajamo svet in človeštvo iz spon greha, zla in smrti, da bodo naši sodobniki po naši veri v vstajenje vsaj zaslutili, da jih je vstali Kristus odrešil. V tem smislu nas apostol narodov stvarno opozarja: »To se je zgodilo za zgled nam, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. Zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«

Biti krščen v Mojzesa, biti krščen v Kristusovo vstajenje, Jezus razloži v današnjem odlomku iz evangelija po Luku. V veri sprejeti vstalega Kristusa in Njegovo odrešenje je vedno osebna odločitev, ki nikakor ne izhaja iz bolj ali manj bistrih razprav, kot je tista, zakaj je kakšno zlo doletelo posameznike ali skupine, Galilejce ali umrle pod zrušenim stolpom v kopališču Siloe. Osebno zorenje za dokončno odločitev za vstalega Gospoda, to Jezus razloži s priliko o smokvi, ki ni rodila sadu. Gospodar se je odločil, da jo bo posekal. Njegov vinogradnik pa mu je svetoval, naj počaka še eno leto, da jo bo pognojil in okopal. Če bo obrodila sad, je vinogradnik dosegel svoj cilj: jo je obudil k življenju, da rodi svoj sad. In gospodar je pristal na takšno ponudbo.

In kako je z mojo odločitvijo za Gospoda v tem postnem času? Kakšno poslanstvo v luči vere v vstajenje vršim, ali pa sem predmet dogovarjanja med gospodarjem in vinogradnikom glede moje usode? Odgovor na takšno ključno vprašanje mora biti vsebina tega postnega časa.

p. Janez Sraka DJ