2. postna nedelja: leto C – 2019, papeška nedelja

»Bog Oče apostolom razodene Jezusovo Božjo naravo: ‘Ta je moj Izvoljenec!’« (Lk 9,35)

Postni čas kot temeljita priprava v poglabljanje velikonočne skrivnosti nas na 2. postno nedeljo uvede v veliko skrivnost, kako je Bog v stari in Jezus v novi zavezi uvajal posameznike v nova dejstva odrešenja in kako so jih posamezniki sprejemali.

V stari zavezi je to  Abraham,s katerim je Jahve sklenil zavezo. Pri Abrahamu se je vse dogajalo na Božjo pobudo: »Tiste dni je Bog popeljal Abrama na plano in mu rekel: ‘Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!’ Potem mu je rekel: ‘Tako bo s tvojim potomstvom.’ Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.« Jahve nadalje Abrahamu naravnost pove, da ga je on izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi mu dal to deželo v posest. Ko je Abraham videl, da ga je Bog izbral za veliko poslanstvo, ki je presegalo njegove moči in zmožnosti, se je kljub vsemu opogumil in vprašal: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« Bog je Abrahamu odgovoril posredno: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« Naročil mu je, naj pripravi vse potrebno za obred zaveze. Ko je vse pripravil za obred, se ga je polastila groza in gost mrak je padel nanj. Abraham ni sodeloval pri daritvenem obredu Poročilo o obredu zaveze skrivnostno nadaljuje »Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali.« Bog sam je opravil daritev zaveze, tako da Abraham ni mogel pripisati učinka zaveze sebi, ker ni dokončal obreda. Ko se je Abraham zbudil iz spanja je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Évfrata.« Zaveza med Bogom in Abrahamom pa ima še neko posebnost, namreč to, da se zaveza ni končala z Abrahamovo smrtjo, ampak jo je Bog prenesel na vse Abrahamovo potomstvo. Njegovi potomci bodo skozi stoletja uresničevali zavezo, ki jo je Bog sklenil z očakom Abrahamom, vendar tako, da bodo učinki zaveze vedno presegali zgolj zgodovinsko dogajanje v ustvarjenem času. To pa zato, ker je pobudnik, porok zaveze Vsemogočni Gospod, ki daje nadnaravno razsežnost vsem človeškim dejanjem, ki izhajajo iz zaveze. Ko se torej v postnem času poglabljamo v skrivnost odrešenja Božjega Sina, ki ga zaveza med Jahvejem in Abrahamom vsebuje, to pomeni, da nas postni čas nujno uvaja v trdnost zaveze med Očetom in človeštvom, ki jo je uresničil po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

V novi zavezi sv. Pavel v vstalem Gospodu vidi polnost zaveze med Očetom in človeštvom, ki jo je izvršil Božji Sin. Pri tem izhaja iz trditve, da je naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo narédil podobno telesu svojega veličastva. V postnem času smo vsekakor dolžni posvetiti veliko pozornost dejanski preobrazbi našega telesa, ki je sad Kristusovega vstajenja. Apostol Pavel nas povabi, da stojimo trdno v Gospodu. V luči te Pavlove trditve kristjani v postu ne mrtvičimo telesa, da bi ga ugonobili, ampak v veri, da ga bo vstali Gospod naredil podobno telesu svojega veličastva. Ko se poglabljamo v razmišljanja apostola narodov o središčnosti Vstalega v zavezi med Očetom in človeštvom ter o odrešenju, ki ga je izvršil, je treba upoštevati, da apostol Pavel o tem razmišlja po Gospodovem vstajenju, po središčnem dogodku, kateri je dal dokončen odgovor na toliko odprtih vprašanj na katera je bilo zelo težko odgovoriti do tega osrednjega dogodka.

Evangelist Luka nas s svojim odlomkom uvede v Jezusovo uvajanje svojih učencev v dejstvo, da je On, Jezus iz Nazareta, od Boga obljubljeni Odrešenik. Prvo, kar izvemo iz opisa dogodka na gori Tabor, je, da je Jezus povabil le tri svoje učence in ne vseh na goro in se tam pred njimi spremenil. Pomembno sporočilo je tudi to, da so Peter, Janez in Jakob v posebnih okoliščinah sodelovali pri pogovoru med Jezusom, Mojzesom in Elijo, saj Luka navaja, da so se Jezusovi gostje pogovarjali o Jezusovi poti v Jeruzalem. To osrednjo tematiko evangelisti v svojih poročilih večkrat navajajo, kar pomeni, da je to bila živa tematika v apostolskem zboru. Luka nadalje navede nenavadno okoliščino, da so trije apostoli pokazali malo zanimanja za vsebino pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Vsekakor je bil pogovor za apostole pretežak, zato so zadremali in zaspali. Njihova raven dojemanja Jezusovega nauka je bila pretežno na običajni, človeški ravni, ki jo človek sam težko preseže, nekako ostane na gornji meji dojemanja. Tudi apostoli so potrebovali veliko spodbud z Jezusove strani, morali so doživeti strašne miselne in duhovne pretrese ob Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju in še potem so potrebovali mogočen dar Svetega Duha, ki jih je razsvetlil in jih usposobil za razumevanje celostnega Jezusovega oznanila. Vse to evangelist Luka nakaže, ko ob koncu poročila pripiše: »Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.«

V drugem tednu se vsaj enkrat ustavimo pri posebni postni vaji ob tem odlomku in se naj vsak sam vpraša: Kje se jaz trenutno nahajam? Sem v družbi izbranih treh učencev, ali pa me je Jezus še pustil na podnožju gore Tabor? Če sem med izbranimi, sem mogoče na poti na goro kje ostal in nisem niti prišel na vrh gore. Te možnosti sicer evangelist Luka ne omenja, pa vendar. Ko sem bil v družbi Jezusa, Mojzesa in Elije, kaj me je tam najbolj zanimalo? Kakšno zanimanje sem v sebi zaznal za vsebino pogovora? Če nisem, sem bil vsaj podoben Petru, ki je vsekakor hotel nekaj storiti, da ne bi izpadel kot moteči član izbrane druščine? Vsak naj si postavi kakšno zelo osebno in izvirno vprašanje ob tem izjemnem dogajanju, ki pa je šlo zaspano in gladko mimo mene!

p. Janez Sraka DJ