Razmišljanje na 6. nedeljo med letom

6. nedelja med letom: Leto C – 2018

»Razveselite se in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)

 Danes nam Božja beseda govori o upanju in zaupanju ter o sreči, ki izhaja iz pravega zaupanja. Bistvo zaupanja je Bog razodel že v stari zavezi. V novi zavezi pa ga je vstali Gospod na čisto nov način dopolnil.

Prvo berilo nam govori, kako je Bog po prerokih razodel, katero zaupanje je za človeka pravo. Kreposti zaupanja so zmožna le razumna in svobodna bitja, ki so sposobna zaupati svojo usodo ustvarjenim bitjem in Stvarniku. Zato prerok Jeremija takoj postavi pravo dilemo, ključno trditev, ko pravi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«. V tej prerokovi trditvi oziroma opredelitvi, kaj je zmotno zaupanje, je bistveno spoznanje, da se srce tistega, ki napačno zaupa, oddaljuje od Gospoda. Ozko, napačno, grešno zaupanje ne vključuje človekove celotne osebnosti, njegove globinske naravnanosti v Stvarnika, zato se srce takega človeka oddaljuje od Stvarnika in vedno bolj postaja negotovo, nesrečno, jalovo, brez življenjske moči in naboja.

Prerok Jeremija pravo zaupanje opiše še bolj slikovito in v prispodobah: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« Pravo zaupanje v Gospoda je vedno vir življenjske moči, človeka osvobodi vsakršnega strahu in prinaša svoj sad. Ko se človek zaupa Stvarniku, mu na skrivnosten način dovoli, da v človeka, v ustvarjeno bitje, trajno pretaka svojo božjo moč. Ta človeku razsvetljuje razum in krepi svobodno voljo za nove, hrabre in svobodne odločitve, ki so kakovostno vedno popolnejše. Z zaupanjem v Boga oplemenitene odločitve so počelo vedno bolj popolnega delovanja, ki se kaže v prinašanju dobrih in obilnih sadov na materialni in duhovni ravni.

 

Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom uvede v novozavezno zaupanje, ki je dokončna dopolnitev zaupanja v Boga. V kakšnem smislu? V stari zavezi je bilo zaupanje v Gospoda, kot smo videli, dokončno v smislu, naj se človek zaupa Stvarniku v vseh pogledih. Vendar je bilo to zaupanje v ključnih razsežnostih bolj okvirno kot konkretno. Pravoveren Jud si je težko predstavljal, kako bo večno živel pri Bogu, z Gospodom stvarstva. Dejstvo smrti je bilo tako silovito in dokončno, da je lahko le vzdihnil s psalmistom: »Gospod, mar te mrtvi v grobu lahko hvalijo in slavijo?« Starozavezno razodetje ga je pripeljalo do zaključka, da Gospod  ne bo dal pravičnemu trohneti v grobu. Zavest o krhkosti človeškega telesa je bila tako globoko zapisana v vernega Juda, da je lahko le upal, da ga bo Gospod na nek način rešil trohnobe groba. To temeljno izkušnjo vsakega človeka in človeštva sta potrdila celo apostola Peter in Janez, ko sta stala v praznem grobu, v katerega so položili Jezusov mrtvo telo po križanju. Janez ob prizoru v praznem grobu odkrito prizna: »Nista še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati!«

O podobni neveri prvih kristjanov govori apostol Pavel: »Bratje, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih?« Iz besedila lahko razberemo, da se Pavel ne čudi preveč, da nekateri ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Kot izkušen oznanjevalec evangelija se je s tem dejstvom, s težavnostjo vere v vstajenje od mrtvih, večkrat srečal. Iz lastne izkušnje je vedel, da je vera v vstajenje izjemen dar vere, ker je višek razodetja po Jezusu, da je on resnično Božji Sin, Odrešenik sveta, ki ga Oče ne bo pustil trohneti v grobu. Tu je za nas zelo poučno, kako je Pavel Korinčanom, ki niso verjeli v vstajenje od mrtvih, zastavil vprašanje o vstajenju, s katerim je pokazal miselni pristop k temu ključnemu razodetju: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavel naravnost vpraša Korinčane: Če mrtvi, ki so bili ljudje kot vsi vi (tudi mi), ne morejo vstati, potem to pomeni, da je vse njihove želje po življenju (njihovo zaupanje v Boga, njihova dobra dela in še bi lahko naštevali) uničila smrt. Smrt je torej močnejša od človeške narave, ki jo je Bog ustvaril po svoji podobi.

Razmišljanju o človeškem dostojanstvu, njegovi bogupodbnosti, o pristni želji biti odrešen greha in smrti, Pavel modro doda vsebino oznanjevanja: da je namreč Jezus iz Nazareta pravi Bog in pravi človek, kot vsak Korinčan, ki dvomi v vstajenje od mrtvih. Da torej takšno razmišljanje, ki zanika vstajenje, velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je pravi Bog in pravi človek. In Pavel v takšno miselno zmedo postavi odločno trditev: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal.« Apostolovo dokazovanje vstajenja je zelo logično in dosledno.

Kristjan je poklican k temeljitem razmisleku o človekovem dostojanstvu, človekovi želji po življenju in vseh kvalitetah, ki jih ima človek kot vrhunec stvarstva in tudi k poglobitvi v Jezusovo življenje in delovanje na zemlji in končno v njegove napovedi vstajenja do mrtvih. In če kristjan v vsem tem razmisleku in poglobitvi ne zazna nastavkov za vstajenje od mrtvih, potem je njegova vera, njegovo razmišljanje o človeški veličini nekje v bistvu preozko, slabotno in ni dovolj odprto za razumevanje novosti vstajenja. Tako stanje apostol Pavel opiše: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavlova trditev, še ste v grehih, pomeni več danosti. Kdor ne veruje v vstajenje, najprej živi v grehu. Živi torej v stanju, ko greh zabriše luč razuma, ga omrtviči, anestezira, ga ohranja v megli, da ne more usmeriti svobode za pravilno odločanje. Vera v vstalega Gospoda pa v kristjanu ne izbriše le greha, ampak ga osvobodi tudi vseh posledic greha, ki se najbolj kažejo v slabosti uma in v mlačni volji. Največji učinek vstajenja je čisto novo spoznanje, da je Vstali Kristus Gospod, ki mu je Oče podvrgel vse stvarstvo, ker je s svojo ljubeznijo do Očeta in človeka premagal smrt in je z Očetovo močjo vstal od mrtvih in je porok našega vstajenja. Apostol Pavel v svoj celosten pogled na naše in Kristusov vstajenje vključi pokojne: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«

Fatima, Portugalska: Naša Gospa, sv. Frančišek in Jacinta Marto, s. Lucija, apostoli, nadangeli in sveti – Cerkev presv. Trojice; p. M. I. Rupnik

V evangeliju smo slišali poročilo evangelista Luke o Jezusovem programskem govori na gori. Jezus v svojih blagrih napoveduje bistvo Božjega kraljestva, ki bo sad njegovega vstajenja od mrtvih. Kdor zaupa Jezusovemu nauku, kakor ga podaja v blagrih, v sebi že zaznava moč, ki izhaja iz vstajenja, ker delovanje v duhu blagrov presega zgolj človeške sposobnosti. Tudi zaupanje v Gospoda le v luči naravnega razuma in svobodnega delovanja, ki ga usmerja le domet ustvarjenega uma, je zasenčeno ob delovanju v duhu blagrov.

 

p. Janez Sraka DJ