Razmišljanje na 5. nedeljo med letom

5. nedelja med letom: leto – C

»Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu:
‘Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!’« (Lk 5,4)

 

Današnja berila nas vabijo, naj se ustavimo pred dejstvom kako je Bog v stari, Jezus pa v novi zavezi izbiral in pripravlja svoje oznanjevalce – preroke in apostole in kako so se le-ti odzvali božjemu klicu. V stari zavezi je to prerok Izaija, v novi pa apostoli Pavel, Peter, Andrej, Jakob in Janez.

 

 

V stari zavezi je Jahve v različnih obdobjih in še bolj raznolikih okoliščinah klical može in žene, naj izvršijo razna poslanstva v korist izvoljenega ljudstva. Danes se ustavimo pri klicu preroka Izaija. Na začetku opisa svojega poklica prerok Izaija postavi ta dogodek v točno določeni čas, v leto smrti kralja Uzija. Nato opiše samo videnje, ki je bilo slovesno dogajanje pred Božjim veličanstvom. Celotno dogajanje je v preroku prebudilo novo spoznanje o Bogu do te mere, da je sam sebi rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskámi!« Prerok se je pred Bogom prepoznal kot majhno, nebogljeno bitje, ki se zaveda svoje končnosti, greha, pa tudi majhnosti ljudstva, sredi katerega je živel. In ne ve, kaj bi storil. V sebi je hkrati videl svojo majhnost, pa tudi željo, da bi bil deležen tiste drugačnosti, ki se mu je nakazala ob pogledu na Stvarnika. Kot da bi v sebi zaznal do takrat njemu neznano odprtost za tisto, kar je videl.

Dogodek, ki je sledil temu novemu stanju, prerok mojstrsko opiše: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico … se dotaknil mojih ustnic in rekel: ‘Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen’.« Takega Božjega posega v osebnost Izaija ni pričakoval. Bog ga je namreč očistil in osvobodil naravnih in moralnih ovir, ki se jih je prerok zavedal, ko je dejal »gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami.« Bog sam je na lastno pobudo pripravil prerokovo notranjost, da svobodno sprejme Gospodov glas: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Gospodova ponudba, klic, namig je odprt, neopredeljen, skorajda prazen.

Vendar prerok tega ni tako razumel. V moči novega stanja, ki ga je v njem ustvaril Gospodov poseg, je prerok jasno vedel, da Gospodova ponudba, klic, nikoli ni brez vsebine. Vedel je še nekaj drugega, da je namreč Božja ponudba vedno presežna, Gospod vedno ponuja in daje več, kot ga mi prosimo, ker nam daje iz svojega Božjega bistva, iz svoje vsevednosti in vsemogočnosti. Zato ne preseneča prerokov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Od tega trenutka prerok Izaija ne deluje več iz svojega človeškega bistva, ampak je ves v službi Jahveja. Govori v njegovem imenu in kakor mu Jahve naropa,  njegova govorica ima posebno prepričevalno moč, da se morajo posamezniki osebno opredeliti do vsega, kar pove v Božjem imenu. V ljudstvo prerok vnaša novo spoznanja, ki v ljudeh prebujajo gotovost in veselja do življenja sredi smrtne nevarnosti posameznikov in celotnega ljudstva. Prerokova prisotnost med ljudstvom v ljudeh sredi zmede in občutka, da jih je Jahve zapusti, vzbuja novo, bolj trdno zaupanje v Jahveja. In prerok je priča, porok te nove zavesti. Prerok je torej živa priča, da Gospod ljubi svoje ljudstvo in ga odrešuje.

 

 

Današnja Božja beseda nam govori o poklicanosti za apostola. Kakšna je razlika med klicem za preroka in klicem za apostola? V stari zavezi je preroke klical v svojo službo sam Bog, v novi učlovečeni Božji Sin v Očetovem imenu.

 

Apostola Pavla je poklical Kristus kot vstali in poveličani Odrešenik vsega stvarstva. Temelj Pavlove apostolske službe je njegovo srečanje z vstalim Gospodom na poti v Damask. O tem srečanju vemo le za eno ključno podrobnost, namreč za Pavlovo vprašanje Vstalemu in njegov odgovor: »Kdo si Gospod? In odgovor: ‘Jaz sem Kristus, ki ga ti preganjaš!’« Ta jasen odgovor Vstalega, je Pavlu spremenil življenje. Kar je po tem dogodku sledilo, je bilo le uresničevanje Pavlovega novega poslanstva, ki ga je kronal z mučeništvom. Po spreobrnjenju apostola narodov pa preseneča njegova priprava na apostolsko službo. Na moč spodbudno je namreč dejstvo, da se je Pavel po srečanju z Vstalim dal poučiti, kako naj oznanja, da bo njegovo poslanstvo gradilo Cerkev. Zato Pavel kristjanom v Korintu izrecno zapiše: »Izróčil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.« In ko našteje vse avtoritete prve Cerkve, s katerimi se je srečal, torej tiste, ki so videli Vstalega in vse, ki verujejo v Vstalega, ponižno pripiše: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negódniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« Pavel svojo apostolsko službo in dostojanstvo dokazuje z oznanjevanje vere Cerkve v vstalega Gospoda, kakor so jo oznanili apostoli, ki so bili od začetka z Gospodov in vsi očividci vstalega Gospoda. Ta eklezialna, cerkvena razsežnost vere v vstajenje je dokaz Pavlove pravovernosti.

 

 

In sedaj, kako je Jezu poklical apostole; Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. O tem poročajo evangelisti Luka (5,1-11), Marko (1,16-20) in Matej (4,18-22). Po poročilih se je vse to zgodilo nekako »spotoma«. Jezus je začel oznanjati evangelij ob Galilejskem jezeru. Z množico, ki ga je spremljala, je prišel k obali, kjer so ti štirje ribiči čez dan spirali in popravljali mreže. Ker je množica stala ob obali, je Jezus prosil Petra, da bi vstopil v čoln, ki ga naj malo odrine od obale, da bodo ljudje lažje slišali. To je bil po vsej verjetnosti prvi osebni stik Petra z Jezusom. Peter mu je ustregel. Ko je Jezus končal svoj govor, je dejal Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Peter kot izkušen ribič je Jezusu dejal, v dnevnih urah ribiči ne lovijo, toliko manj tisti dan, ko so vso noč ribarili in niso nič ujeli.

Tukaj bi človek pričakoval, da se bo vse končalo. Vendar Peter ni ostal pri svoji ugotovitvi in je po nekem notranjem vzgibu le prisluhnil Jezusovemu predlogu, naj vrže mreže na lov. Ne vemo, kaj je bilo tisto kar je Petra nagnilo, da se ni ravnal po svoji življenjski izkušnji, da pameten ribič čez dan ne ribari. In na presenečenje vseh je dejal: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Z nazivom »Učenik« je Peter priznal Jezusu dostojanstvo, ki mu ga je pripisovala množica poslušalcev in takratno začetno javno mnenje. S svojo odločitvi pa je Peter javno pred vsemi priznal, da njegova ribiška veščina ni merodajna v odnosu do Učenika. Ribič Peter je v Učeniku zaznal več kot izjemno osebnost. Skratka, bil je ves odprt za dogajanje, ki se bo začelo z njegovo odločitvijo, da vrže mreže na lov.

In ko je v obilnem ulovu videl na delu čudežno moč, je hkrati videl veliko razliko med seboj in Jezusom, se razglasil za grešnega človeka in v Učeniku prepoznal Gospoda v teološkem pomenu. Kot prerok Izaija tudi ribič Peter ni vedel, kaj bi rekel ali storil vpričo spoznanja, da stoji pred Gospod stvarstva. Za razliko od dogajanja pri poklicu Izaija v preroško službo, ko je Izaija stal pred odprto ponudbo – »Kdo nam pojde?« – je Jezus dogajanje nadaljeval na ravni Petrove ribiške izkušnje: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Jezus s poklicem Petra v novo službo – da bo ljudi lovil – ni zanikal Petrove osebne življenjske izkušnje, ki si jo je pridobil kot poklicni ribič. Namignil mu je, da bo delo z ljudmi, da jih vodi k Bogu in sprejemanju življenja po evangeliju ter vodenju novega Božjega ljudstva, neskončno bolj zahtevno, odgovorno pa tudi veličastno in da bo za to apostolsko službo potreboval Gospodovo pomoč in tolažbo. Prvi učinek Jezusove izbire, da Peter postane njegov učenec, izvedenec v vodenju ljudi k Božjemu Sinu, so odločitve Petrovih družabnikov: »In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«

 

p. Janez Sraka DJ