4. nedelja med letom

4. nedelja med letom: leto – C, 2019

»On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30)

Današnja Božja beseda nas vabi, da se ustavimo ob treh velikih temah. Prva, kako prerok Jeremija sam opiše svoje poslanstvo. Druga, kako pristopiti k hvalnici ljubezni apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. In tretja, kaj pomeni, da Jezus iz Nazareta ni le prerok za Izrael, ampak odrešenik vsega sveta.

Prerok Jeremija svojo poklicanost za preroka opiše zelo obširno in izjemno globoko. Bistvo te poklicanosti je čisto novo spoznanje o moči Božje besede, ki jo bo oznanjal, kakor mu bo Bog sam naročil. Jahve je Jeremiju pokazal moč svoje Besede do te mere, da je to spoznanje korenito poseglo v bistvo prerokove osebnosti. Po Jahvejevem klicu za preroka je Jeremija najprej spoznal, da je njegovo osebno in dotedanje razumevanje Jahveja silno pomanjkljivo, je pa človeško. Naslednje spoznanje je bilo, da se bo Jahve Jeremiju razodeval progresivno, pač glede na potrebe in trenutno poslanstvo, ki ga bo moral opraviti. Med izvrševanje poslanstva se prerok ne bo smel ozirati na osebna prepričanja, ampak na spoznanje božjega sporočila in moč Božje besede, ki jo bo prejel, da jo oznani.  Z drugi besedo, prerok se je zavedal, da bo s svojim oznanjevanjem moral dokazati, kaj vse je Božje beseda v njem storila in kakšno moč je v njem prebudila. Prerok je vedno prva priča moči Božje besede, ki jo je prejel, da jo oznani. Tako Božja beseda najprej okrepi in oblikuje preroka v krepko, pogumno osebnost.

Enako pomemben je prerokov opis njegove lastne drže, ko njegovo prerokovanje sproži odpor in nasprotovanje tistih, h katerim je poslan, to je k članom izvoljenega ljudstva. Prerok potem, ko je spoznal in v sebi doživel moč Božje besede, kar sebi samemu pove, da naj se ne boji svojih nasprotnikov, da naj bo pred njimi  kakor bronast zid in neustrašeno naj nastavi svoje obličje pred oporečnike in najbolj zadrte nasprotnike preroškega oznanila. Taka prerokova drža ni sad njegove osebne trme, napuha, zaverovanosti samega vase ali kljubovalnosti. Prerokov pogum izhaja iz čisto novega učinka Božje besede in poslanstva, ki ga je prejel od samega Boga. Prerokov pogum je sad od Boga vlitega spoznanja, notranje razvidnosti, ki ga v preroku na novo ustvarja Božja beseda, ki jo oznanja članom izvoljenega ljudstva. Prerok torej stoji pred izvoljenim ljudstvom kot oseba, v kateri Božja beseda že uresničuje svojo moč med tem, ko jo prerok oznanja tistim, h katerim je bila poslana.

Tako se nam lik starozaveznega preroka kaže v novi luči. On je človek, ki ga je Gospod izbral, da po njem naredi nekaj velikega za svoje ljudstvo, vendar tako, da je prerok sam prvi deležen božjega daru, ki ga prinaša Božja beseda. Prerokovo junaško pričevanja nam torej najprej sporoča o učinkih Božje besede, ki jo je Bog najprej govoril preroku.

 

In kako naj pristopimo k hvalnici ljubezni, ki jo je apostol Pavel napisal skupnosti v Korintu? Z leposlovnega vidika je ta hvalnica enkratna mojstrovina kot kombinacija pesniških prispodob, iskrivega razmišljanja in izvirnega podajanja najglobljih teoloških resnic, zlasti v tistem delu, kjer razlaga bistvo teoloških kreposti. Vse to pa tako, da je celotna hvalnica najgloblji izraz apostolovega razumevanja Kristusa in osmislitev njegovega apostolskega delovanja. Skratka, apostolova hvalnica ljubezni je njegova najgloblja izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki nam je oznanil bistvo Božje ljubezni do človeštva in stvarstva v Jezusu Kristus, odrešeniku človeštva.

Evangelist Luka nam na začetku današnjega odlomka pove, da so se Nazarečani Jezusu čudili, ko so o njem slišali, da je storil drugje. Ko pa jim je dejal, da ga v globinah svojih duš ne sprejemajo, so se nad njim razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Ta dogodek, da Jezusa Nazarečani niso sprejeli, ko je dejal, danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali (Lk 4,21, ima širši pomen in ne velja le za tisti trenutek. Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je ‘danes’, ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta ‘zveličavni danes’ v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem ‘danes’, tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom ‘zveličar’ (sōtēr).

Upokojeni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig ta dogodek takole razlaga: Prizadevanje za pravičnost, spravo in mir temelji in se dopolni v ljubezni, ki nam jo je razodel Kristus. Ob poslušanju sinodalnih pričevanj smo se bolj osredotočili na zvezo med pozornim poslušanjem Božje Besede in nesebično službo bratom; vsi kristjani naj razumejo, da je treba besede, ki so jih poslušali, ‘prevesti’ v dejanje ljubezni, kajti le tako postane evangeljsko oznanilo verodostojno, kljub človeškim slabostim, ki zaznamujejo ljudi. Jezus je hodil po svetu in delal dobro (Apd 10,38). Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo ‘velikodušna ljubezen’ – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi … Kdor se hoče znebiti ljubezni, je pripravljen znebiti se človeka kot človeka. Zato spodbujam vernike, naj pogosto premišljujejo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel, in dovolijo, da jih navdihne: ‘Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine’ ( 1 Kor 13,1-8).

p. Janez Sraka DJ