3. nedelja med letom: Leto C – 2019, nedelja Svetega pisma

Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,20-21).

 

Na nedeljo Svetega pisma smo vsi razlagalci božje besede pred zahtevno nalogo, kako članom Božjega ljudstva priklicati v zavest vsaj ključne vidike, kako pomembna je Božja beseda v življenju vsakega kristjana.

 

Gledano z zgodovinskega vidika, je Cerkev na 2. vatikanskem cerkvenem zboru dala razodetju, torej Božji besedi, tako vzvišen pomen kot nikoli doslej. Koncilski očetje so v dogmatično konstitucijo o božjem razodetju podali pravi nauk o Božjem razodetju in njegovem izročanju poznejšim rodovom, da bi ves svet slišal oznanilo odrešenja in bi ob poslušanju veroval, v verovanju upal in v upanju ljubil (DV, 1). 2. vatikanski koncil pa je v Konstituciji o svetem bogoslužju (SC) zelo smotrno določil, kako naj Cerkev uporablja Sveto pismo pri bogoslužju. Po 2. vatikanskem koncilu se je Cerkev hkrati poglabljala v bistvo razodetja, s katerim je Bog v svoji dobroti in modrosti hotel razodeti samega sebe in razkriti skrivnost svoje volje, da bi ljudje po Kristusu imeli v Svetem Duhu dostop k Očetu in bi postali deležni božje narave (DV, 2): in izvedla prenovo bogoslužja, v katerem je Božja beseda dobila posebno mesto.

 

Nedelja Svetega pisma ima torej izjemno široko in pomembno vsebinsko in bogoslužno osnovo. Današnje 1. berilo, odlomek iz Nehemijeve knjige nas uvaja v bogoslužno, najbolj vzvišeno dejanje človeka. Duhovnik Ezra je zbral božje ljudstvo in mu slovesno bral iz knjige postave, odlomek za odlomkom, in jih ljudstvu razlagal. Branje božje besede je že samo po sebi bogoslužno dejanje. Kadar pa božjo besedo beremo slovesno, kot skupnost in z razlago, je to še posebej bogoslužno dejanje, ker hvalimo Boga, poslušamo njegovo besede kot Božjo in ne kot človeško, ji prisluhnemo osebno v duši in kot člani skupnosti. To pomeni, da jo poslušamo kot osebe v svoji notranjosti, in kot družabna bitja, ki se zavedamo, da smo kot posamezniki vedno tudi člani skupnosti. Božja beseda pa nas sama po sebi zaradi svojega Božjega izvora na novo oblikuje, ker je za nas ljudi vedno nova, saj izhaja iz Božjega bistva.

 

Evangelist Luka pa nas s svojim odlomkom seznani, kako je on sam osebno vstopil v dinamiko razodetja in še posebej v vse tisto, kar se je dogajalo ob delovanju Jezusa iz Nazareta. Svojemu prijatelju Teofilu sporoča, da mu bo vse po vrsti popisal, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Ko je evangelist Luka okvirno Teofilu opisal, kako je Jezus začel javno delovati in kaj vse se je ob tem dogajalo, podrobno opiše dogodek v Nazaretu: V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, … Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

 

V tem kratkem odlomku sta pomembni dve dejstvi. Prvo je Izaijeva prerokba o Mesiji, v kateri prerok po božjem navdihu napove, da bo Odrešenik deloval z močjo Svetega Duha in bo tako resnični in večni evangelizator. To Mesijevo poslanstvo se nadaljuje skozi stoletja v prostoru in času in z Božjo močjo, ki je neskončno večja od človeškega delovanja. Prerok je torej napovedal čisto novo delovanje, ki bo ustvarjalo novo skupnost. V novi zavezi bo to Cerkev, ki ga je Kristus ustvaril kot orodje odrešenja. Obe ti stvarnosti, novo delovanje Mesije in Cerkev kot zakrament odrešenja, ki ji je glava sam Kristus, sta torej jasno napovedani. Vstali Gospod je to poslanstvo zaupal apostolom in njihovim naslednikom, ko jim je vdihnil Svetega Duha, s katerim je bil sam krščen. Tako je Bog po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus pa je isto poslanstvo zaupal, posredoval svoji Cerkvi.

 

 

Druga trditev pa je: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Ko je Jezus, napovedani Mesija v sinagogi prebral Izaijevo prerokbo o sebi, je ni razlagal ali dopolnjeval, ampak je preprosto dejal, da se je danes ta prerokba uresničila. Je torej potrdil pred mnogimi stoletji razodeto resnico o sebi. Ker pa je Jezus Kristus polnost razodetja, ima njegova potrditev novo veljavo in pomen. Na ta zaključek nas navaja zadnji del Jezusove trditve: kakor ste slišali. Učenci so vedeli, da ima vse, kar so od Jezusa slišali dokončno veljavo. To pa moramo verjeti tudi zaradi Jezusove trditve, da ni prišel razvezovat postave ali prerokov, ampak jih je prišel dopolnit. Ta dopolnitev se vedno konča v neskončni skrivnosti učlovečenega Božjega Sina.  

 

Cerkveni učitelj Origen v razlagi Jezusovega govora v Nazaretu pravi, da ko so bile ‘oči vseh v shodnici uprte Vanj’ (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: ‘Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!’ (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

 

p. Janez Sraka DJ