Nedelja Jezusovega krsta

Nedelja Jezusovega krsta: leto C – 2019

»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).

 

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaključuje božični bogoslužni čas. Vsi pomembni prazniki v tem obdobju so nam razodevali povsem nove in pomembne resnice, ki so globoko povezane z Gospodovim rojstvom. Božično bogoslužje je v celoti usmerjeno na rojenega Odrešenika, ki je – vse od nadangelovega oznanjenja Mariji – polnost  razodetja.

 

Naj le bežno omenimo nekaj teoloških razsežnosti, ki jih razodeva Odrešenikovo učlovečenje. Tako je samo Gospodovo rojstvo potrdilo in veličastno razodelo napoved nadangela Gabriela Mariji, da bo rodila Božjega Sina, ki ni le Božji poslanec, ampak pravi Bog in človek hkrati. Marijino darovanje v templju ni bilo izpolnitev starozaveznega naročila, naj bo prvorojenec posvečen Gospodu, ampak je razodelo dve pomembni dejstvi, da je namreč Jezus tisti, ob katerem se bodo odkrile mislih mnogih v Izraelu in bo On znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Po drugi strani pa bo Marijin prvorojenec tisti, ob katerem se bodo prebudile skrite preroške osebnosti v vseh časih, kot sta bila v Jezusovem času starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po navdihu Svetega Duha prišla v tempelj. Beg Svete družine v Egipt nam razodeva posebno vlogo Svete družine v delu odrešenja, s tem pa vlogo vsake krščanske družine v življenju Cerkve in človeštva. Dogajanje ob dvanajstletnem dečku Jezusu v templju, ki se pogovarja z učitelji postave ter pismouki, nam razodeva polnost Odrešenikove človeške narave, kar evangelist Luka opiše kot izjemno napredovanje v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Evangelist nam s to trditvijo razodene veliko novost v življenju vsakega kristjana, da je namreč poklican, da svojo osebnost razvija na dveh ravneh, namreč na osebni in družbeni ravni in to v odnosu do Boga in do bližnjega. Ta čisto nov pogled na dostojanstvo človeka, kot ga razodeva deček Jezus v templju je nova, razodeta prvina krščanske antropologije.

 

In sedaj današnji praznik Jezusovega krsta. Že sam opis tega dogodka je nekaj posebnega. Evangelist Luka preprosto pove, da se je Jezus pomešal med ljudi, ki so čakali na Janezov krst. »Ko je bil tudi Jezus krščen,« pravi Luka, »je molil« (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Jezusom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin« (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: ‘Ti si moj ljubljeni sin’. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok. Ko torej nebeški Oče s krstom v Jordanu Jezusa pošilja v javno delovanje, pri tem razodene bistvo Svete Trojice, da so namreč Oče, Sin in Sveti Duh eno, da vsi skupaj sodelujejo v delu odrešenja. Jezusov krst je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.

 

Sedaj pa na kratko poglejmo v novo vsebino Jezusovega in posredno tudi našega krsta, ki ga je vsakdo prejel kot poseben božji dar. V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen; se pa nam sedaj postavlja vprašanje: V čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi – s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje –, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi. Jezusov krst v Jordanu pa vzpostavlja čisto novo zakramentalno strukturo Cerkve, ko v zakramentih Bog zagotovo deluje s svojo vsemogočno močjo in se svojemu delovanju ne odtegne, se ne izneveri.

 

Tako se veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.

Jezusov krst je dogodek, ki prinaša novo luč, je kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Z Jezusovim krstom v Jordanu je napočil čas, ko se je razpršila tema zla in se zaključuje obdobje nevednosti. Evangelist Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina ‘v spravno daritev za naše grehe’. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje.

 

p. Janez Sraka DJ