Gospodovo razglašenje, leto C, 2019

»Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2, 10)

 

V prvih krščanskih stoletjih je praznik Gospodovega razglašenja ali epifanija po vsebini s svojo slovesnostjo skorajda presegal praznik Gospodovega rojstva. Na ta praznik se namreč Cerkev zahvaljuje Bogu za posebno milost, da je Gospod Cerkvi pokazal, kako naj oznanja Odrešenika, ki se je učlovečil. Kljub temu, da se je Odrešenik učlovečil, je njegovo rojstvo v Betlehemu za vsakega človeka predvsem skrivnost, h kateri je težko pristopati zgolj z lučjo človeškega uma. Tudi danes nam Božja beseda daje trdna izhodišča, kako zastaviti oznanjevanje Gospodovega rojstva. Ta so: pomen zvezde; človekovo iskanje »božjega pečata« v stvarstvu; v kakšnem smislu rojeni Kralj presega veličastvo Jeruzalema; koga so srečali modri; kdo so danes modri.

 

Najprej zvezda. Sv. Janez Zlatousti pravi: Betlehemska zvezda ni običajna zvezda, ker nobena druga zvezda nima moči, da bi vodila, saj se ni omejila na preprosto zvezdno premikanje, temveč je kazala pot. Neznani pisec ob tem dodaja: Zvezda se je postavila na čelo Modrim in s tem pokazala večno spoštovanje, ki ga imajo kozmične prvine do Kristusa. Betlehemska zvezda namreč ni kakšna zvezda iz vesolja, ampak posebna zvezda, ki ima jasno poslanstvo, da Modrim kaže pot k Mesiji. Na svoj način tudi Cerkev opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde s svojim oznanjevanjem bogočastjem in obhajanjem zakramentov. Podobno bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi  v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.

 

Pri oznanjevanju Odrešenika je prav, da oznanjevalec vedno upošteva dejstvo, da vsak človek nosi v sebi globoko željo po spoznanju Stvarnika in vedno išče »božji pečat« v stvarstvu, ki bi mu pomagal globlje prodreti v bistvo Stvarnika. O tem dejstvu sv. papež Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Fides et ratio: Človek je na poti raziskovanja, ki je, človeško gledano, brez konca: na poti iskanja resnice in osebe, ki bi ji bilo mogoče zaupati (Vera in razum, CD 80,30). Modri so obe ti resničnosti našli v betlehemskem Otroku. Apostol Pavel o isti stvarnosti v pismu Efežanom takole piše: Po razodetju mi je bila razodeta skrivnost, ki ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju (Ef 3,4-6).

V kakšnem smislu rojeni Kralj presega veličastvo Jeruzalema? Na to vprašanje nam daje odgovor prerok Izaija, ko pravi: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, temà pokriva zemljo in meglà ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj« (Iz 60, 1-2). Mesijeva luč bo razsvetljevala vse narode in ljudstva. Kot potrditev tega prerok našteva, kaj vse bodo prinesli v Jeruzalem in to predstavniki slavnih kraljestev, kot je bilo kraljestvo v Sabi. Ko beremo ta odlomek, ima človek vtis, da je Izaija v težavah, kako bi opisal ta veličastni prizor, ki nakazuje dejansko veličastvo pravega Odrešenika.

 

In kaj vse nam pove pripoved o prihodu Modrih v Jeruzalem? Najprej to, da se je Gospod po Modrih razodel narodom vsega sveta. Ko so Modri opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Evangelist Matej zapiše, da so bili preko starodavnih prerokb poučeni, da je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Evangelist Luka pa zapiše, da od trenutka, ko se je pojavila Kristusova luč, ne neha privlačevati k sebi ljudi, ki so Bogu po volji (2,14) iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice.

 

Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. Božji Sin namreč ni prišel na svet samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Ko so Modri z Vzhoda, tako beremo v evangeliju, prišli v Jeruzalem, so spraševali: Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit. (Mt 2,2) Kdo so torej bili Modri? Bili so iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji ‘podpis’, torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati. In kaj so oni najprej našli na tej njihovi poti v velikem mestu Jeruzalem.

 

Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je v drugem videl le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Njemu se je tudi Bog zdel tekmec, in to zelo nevaren tekmec, ki hoče odvzeti ljudem njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namreč takšen tekmec, ki zapoveduje ljudem, po kateri poti naj bi v svojem življenju hodili in hkrati preprečuje, da bi delali vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga očrniti in ljudi ponižati na nepomembne figure in jih z lahkoto premikati po veliki šahovnici oblastništva. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije zaradi njegove brutalnosti. Tukaj pa se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj Heroda? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Ko Boga vidimo na tak način, se ne pustimo voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.

 

Vrnimo se k zvezdi. Kakšno zvezdo so videli Modri in ji sledili? Ti možje so iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, kdo je On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji: je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje. Poklicani smo torej, da oznanjamo takšnega Odrešenika danes in jutri in do konca časov.

p. Janez Sraka DJ