Nedelja svete Družine

Sv. Družina: leto C – 2018

»In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in odgovori« (Lk 2,47).

Praznik svete Družine nam daje trdna izhodišča, da si odgovorimo na tri osnovna vprašanja: zakaj je družina danes v krizi; kaj nam današnja Božja beseda govori, kakšna naj bo krščanska družina; in poslanstvo svete Družine v delu odrešenja.

Zakaj je družina danes v krizi? Družina kot temeljna človeška ustanova in še posebej krščanska družina, ki se je skozi stoletja oblikovala v krščanskih deželah, je postala predmet napadov v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Frontalni napad nanjo so sprožile liberalne in komunistične države, na videz vsaka iz svojih notranjih razlogov, v bistvu pa je šlo za napačne odgovore na ključna vprašanja: kako razumeti in živeti človekovo spolno razsežnost, kako ohraniti spoštljiv, svet odnos do življenja in kdo ter kako naj vzgaja mladi rod – ali družina ali država. Gledano okvirno, so liberalne in komunistične države uzakonile iste in napačne rešitve. Na področju spolnosti so uvedle in razpihovale spolno svobodo v obliki razvrata, kar so omogočila sodobna protispočetna sredstva. Svetost življenja je doživela hud udarec, skoraj smrtni sunek z uvedbo zastonjskega in nekaznovanega splava. Na področju vzgoje mladih je v liberalnih državah v šolah polagoma prevladal liberalni pristop k vzgoji brez vrednot, v komunističnih deželah pa je pobudo v vzgoji prevzela država s svojimi ateistično zaznamovanimi šolskimi sistemi. V zadnjih letih pa je na pohodu zmotna teorija spolov in zavestno brisanje moškosti in ženskosti že od nežnih otroških let. Vse to se je hitro pokazalo s prvimi znaki sekularizirane družbe, ki je vsa usmerjena in zapeta v ta svet in ne prenese prisotnosti ljudi, ki so kljub vsemi v sebi razvili sposobnost vstopanja v nadnaravni svet, ki se najbolj jasno kaže kot osebna vera v enega Boga.

Zakaj je družina danes v krizi? Družina kot temeljna človeška ustanova in še posebej krščanska družina, ki se je skozi stoletja oblikovala v krščanskih deželah, je postala predmet napadov v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Frontalni napad nanjo so sprožile liberalne in komunistične države, na videz vsaka iz svojih notranjih razlogov, v bistvu pa je šlo za napačne odgovore na ključna vprašanja: kako razumeti in živeti človekovo spolno razsežnost, kako ohraniti spoštljiv, svet odnos do življenja in kdo ter kako naj vzgaja mladi rod – ali družina ali država. Gledano okvirno, so liberalne in komunistične države uzakonile iste in napačne rešitve. Na področju spolnosti so uvedle in razpihovale spolno svobodo v obliki razvrata, kar so omogočila sodobna protispočetna sredstva. Svetost življenja je doživela hud udarec, skoraj smrtni sunek z uvedbo zastonjskega in nekaznovanega splava. Na področju vzgoje mladih je v liberalnih državah v šolah polagoma prevladal liberalni pristop k vzgoji brez vrednot, v komunističnih deželah pa je pobudo v vzgoji prevzela država s svojimi ateistično zaznamovanimi šolskimi sistemi. V zadnjih letih pa je na pohodu zmotna teorija spolov in zavestno brisanje moškosti in ženskosti že od nežnih otroških let. Vse to se je hitro pokazalo s prvimi znaki sekularizirane družbe, ki je vsa usmerjena in zapeta v ta svet in ne prenese prisotnosti ljudi, ki so kljub vsemi v sebi razvili sposobnost vstopanja v nadnaravni svet, ki se najbolj jasno kaže kot osebna vera v enega Boga.

V zadnjih 60-tih letih smo kristjani odgovorili na krizo družine sicer pravočasno, ampak pretežno le na načelni, vsebinski ravni in še to samo v ožjih krogih Cerkve in cerkvenega življenja. Naše vsebine, pristna pričevanja in učinkovito krščansko življenje doživljajo vedno večjo odrinjenost na rob družbenega dogajanja. Naše družbe delujejo, kot da kristjanov več ne bi bilo. Ta navidezna in seveda sistematično nadzorovanja odsotnost kristjanov iz družbe je tudi vir krize sodobne družine. Toda to je zavestno umetno ustvarjeni videz odsotnosti krščanske družine v družbi. Tukaj naj opozorimo na zelo pomembno vprašanje, ki ni vezano na vsebino krščanske družine, ampak na to, kako danes ogovorimo o krizi družine. Po vsebinski, človeški in razodeti plati, krščanska družina ni v krizi, ampak so v krizi nekrščanske oblike razmišljanja o vsebini družinskega življenja. Kadar te zamisli primerjamo z vsebino krščanske družine, kaj hitro postane jasno, da so današnje nekrščanske zamisli o družini preozke, zgrešene in ljudi ne vodijo v srečno družinsko življenje. To pa preprosto zato, ker jim je krščanski pogled na družino postavil ogledalo, ki vse sodobne zmotne poglede na družinsko življenje razkrinka in razgali njihovo vsebino kot prazno, zavajajočo in končno kot škodljivo in smrtno nevarno.

In kakšna je krščanska družina?Posebnost krščanske družine je že nakazana v prvem berilu, v drži Samuelove matere Ane. Ta je že pred rojstvom Samuela prosila Boga, da ji nakloni potomstvo. Med molitvijo je obljubila, da bo otroka posvetila Bogu. S to prošnjo in pozneje z darovanjem mladega Samuela Bogu v templju je presegla družinski, klanski okvir poslanstva prvorojenca. Ta ni bil več zavezan ohranjevanju družine, klana, širšega rodu, ampak je bil posvečen Bogu. Svetopisemska žena Ana je tako pokazala, da je prvo poslanstvo vsakega človeka, člana družine, da slavi Boga, da mu izkazuje čast in je najprej služabnik Bogu, ker je za Boga ustvarjen. Tako je celotno poslanstvo vsake družine v preseganju zemeljskih ciljev in zvestobe Bogu le v zemeljskem življenju. Vsaka družina ima po tem razodetem sporočilu veliko več kot le zemeljsko poslanstvo, ki je vezano na zgodovino klana, ljudstva in delovanja v našem zemeljskem življenju. Krščanska družina je poklicana, da to zavest vnaša v vsako okolje, v katerem živi in deluje, pa naj bo še tako pogansko ali brezbožno. V novi zavezi je to poslanstvo še bolj jasno podano, saj apostol Janez v svojem 1. pismu piše: »Preljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je. Preljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo lahko z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč«.

Poslanstvo svete Družine.O tem nam poroča evangelist Luka v poročilu, kaj se je dogajalo v templju med dvanajstletnim dečkom Jezusom in Marijo vpričo judovskih starešin in voditeljev. Na Marijino vprašanje: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala«, je Jezus presenetljivo odgovoril: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Dvanajstletni deček Jezus opozori Marijo, prisotne in tudi nas na novo dejstvo, da mora namreč biti v tem, kar je njegovega Očeta. Odgovor na to bistveno vprašanje je hkrati odgovor na najgloblje poslanstvo svete Družine, pa tudi vsake krščanske družine. Jezus je prišel med nas, da izpolni načrt odrešenja, da spolni Očetovo voljo, da odreši človeštvo in preustvari celotno stvarstvo. S tem odgovorom Jezus sporoči svoji Materi pa tudi nam, da nismo poklicani le, da spolnimo Očetovo voljo, ki se nam kaže v Razodetju, ampak, da se dejavno vključimo v delo odrešenja, seveda vsakdo po daru milosti, ki jo je prejel. Jezus je Mariji in nam sporočil, da nam razodetje ni dano v razsvetljenje našega uma in duha, ampak nam je dano, da mi z našim delovanjem sebi in svetu pokažemo moč evangelija, da se po nas razodenejo velika Božja dela! In sveta Družina je prva in najbolj vključena v to poslanstvo, vsaka družina pa po meri daru, ki ga prejema od Svetega Duha.

p. Janez Sraka DJ