3. adventna nedelja

3. adventna nedelja (Gaudete) – leto C – 2018

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« (Lk 3,11)

 

Sredi adventa mogočno odmeva povabilo k duhovnemu veselju! Apostol Pavel nam kliče: »Veselite se v Gospodu zmeraj … Gospod je blizu« (Flp 4,4.5). Tudi prvo svetopisemsko berilo današnje svete maše vabi k veselju. Prerok Sofonija, iz konca 7. stol. pr. Kr., se obrača na mesto Jeruzalem in njegove prebivalce: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14.17). Ta obljuba se je v polnosti uresničila v božični skrivnosti, ki jo bomo obhajali čez dober teden in ki od nas zahteva, da se prenavljamo na  ‘danes’ v našem življenju in skozi zgodovino.

Toda, o kakšnem veselju nam govori Božja beseda? V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene … on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki prinaša veselje in ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča že med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Bil je stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika.

V krščanskem krstu ni dejaven samo tisti, ki je prejel krst s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje. V krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Delujeta oba, Bog – Sveti Duh, pa tudi kristjan. S krstom kristjan dobi zagotovilo, da bo Božji Duh vedno deloval v kristjanu, ki je postal božji otrok, ker je zvest svoji odločitvi. Vsemogočna in dejavna Božja prisotnost v kristjanovem življenju je torej tisti neizčrpen in trajen vir kristjanovega novega veselja. Kristjanovo veselje je namreč zavest, da se v njem krepi moč življenja po Božjem in njegovem delovanju. Zato teologija upravičeno trdi, da je vsak kristjan tempelj Svetega Duha, je kraj, kjer se vse to kar bogoslužje obhaja in ponazarja, da se vse to tudi dejansko uresniči, postane vidna in duhovna stvarnost.

 

To novo veselje torej, ki ga prebuja adventno bogoslužje, pa ni samo za nas. To je preroško naznanilo, namenjeno celotnemu človeštvu in še posebej najbolj ubogim, v tem primeru najbolj ubogim, ki nimajo veselja. Pomislimo na naše brate in sestre, še posebej na Bližnjem vzhodu, na nekaterih področjih Afrike ter nekaterih drugih predelih, ki preživljajo dramo vojne. Kako se lahko oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Pomislimo na številne bolnike ali osamljene, ki niso samo telesno preizkušani, ampak tudi duševno, saj se pogosto čutijo zapuščene. Kako z njimi deliti veselje, ne da bi jih ranili v njihovem trpljenju? Pomislimo pa tudi na tiste, še posebej na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje ter ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti.

 

Mi, danes živeči kristjani, se moramo v adventu vprašati, kako bomo Božji poziv »veselite se« ponesli v današnje dramatične resničnosti. Kakor je bil poziv v času preroka Sofonija namenjen ravno tistemu, ki je v preizkušnji, tako je tudi danes »tistim, ki jih je življenje ranilo in tistim, ki so brez veselja« še posebej namenjena Gospodova Beseda. Povabilo k veselju nikakor ni zavajajoče sporočilo, prav tako ne brezkoristna tolažba, temveč zveličavna prerokba, poziv za odrešitev, ki se začne z notranjo prenovo.

 

Da bi prenovil svet, je Bog izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji, Marijo iz Nazareta, ki jo je takole pozdravil: »Veseli se, polna milosti, Gospod je s teboj.« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Z Marijino pomočjo se ponižno in pogumno ponudimo nas same, da bi svet sprejel Kristusa, vir resničnega veselja.

 

Evangelij nam danes ponovno predstavlja lik Janeza Krstnika in opiše, kako govori ljudem. Ker je Janez z ostrimi besedami pozival vse, naj se pripravijo na Mesijev prihod, so ga nekateri vprašali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10.12.14). Ti pogovori so zelo zanimivi in hkrati zelo aktualni.

 

Prvi odgovor je namenjen vsem: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (v. 11). Tukaj vidimo merilo za pravičnost, ki jo poživlja karitativna ljubezen. Pravičnost zahteva odpravo neravnovesja med tem, kar ima kdo več, in tem, kar manjka nekomu – tisto potrebno. »Karitativna ljubezen bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi, /kajti/ vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega« (Okrožnica Bog je ljubezen, 28).

Drugi odgovor je namenjen »cestninarjem«, pobiralcem davkov za Rimljane. Že zaradi tega so cestninarje zaničevali, predvsem pa zato, ker so izkoriščali svoj položaj tako, da so kradli. Krstnik jim ne pravi, da morajo spremeniti poklic, marveč naj ne zahtevajo nič več, kot je predpisano. Prvi korak proti večnemu življenju je vedno izpolnjevanje zapovedi. V tem primeru je to sedma zapoved: »Ne kradi« (2Mz 20,15).

Tretji odgovor je namenjen vojakom, sloju, ki ima neke vrste oblast in jo skuša zlorabiti. Vojakom Janez pravi: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj vaša plača« (v. 14). Tudi pri njih se spreobrnjenje začne s poštenostjo ter spoštovanjem drugih. To navodilo velja za vse, še posebej za tiste, ki imajo večjo odgovornost.

 

In še vprašanje vsakemu od nas. V katerih stvareh naj bom bolj pošten, da se bo klic k veselju tudi v meni lahko uresničil?

p. Janez Sraka DJ