2. adventna nedelja

2. adventna nedelja – Leto C – 2018

»Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.« (Lk 3,3)

 

Na začetku adventnega časa nam bogoslužje predstavi dve izjemni osebnosti, ki nas vsaka na svoj način uvedeta v bistvo pričakovanja Mesije. To sta Brezmadežna Devica in Janez Krstnik. O Brezmadežni smo premišljevali včeraj. Danes, na 2. adventno nedeljo, pa se zamislimo o Janezu Krstniku, kakor nam ga predstavi evangelist Luka na začetku svojega evangelija.

 

Evangelist Luka Krstnikovo delovanje postavi v natančno opisane kraje in čas: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Smo torej v letu 27-28 po Kristusu. S tem točnim navedkom časa evangelist želi bralca ali poslušalca evangelija opozoriti na točno določen čas, kar pomeni, da govori o zgodovinskem dejstvu in ne o neki legendi ali mitološki, izmišljeni pripovedi. Evangelist našteje vse pomembne politične voditelje tistega časa, ki so kakorkoli povezani z evangeljskim sporočilom. Tako Janez Krstnik kot Jezus iz Nazareta sta resnični zgodovinski osebnosti, ki sta živeli in delovali v točno določenem času.

 

Drugo pomembno sporočilo tega kratkega zgodovinskega opisa mesijanskega dogajanja pa je dejstvo, da je v tistem zgodovinskem dogajanju v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,2). To ‘Božjo Besedo’ evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala nad Janezom Krstnikom. Božja Beseda, ki se je spustila nad Krstnika, ni neka neopredeljena moč, ampak je Beseda, osebek, druga Božja oseba, kot bo to posebej poglobljeno učil evangelist Janez. Zato papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig upravičeno navaja sv. Ambroža, ki ta odlomek evangelista Luke takole razlaga: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. To pomeni, da je Božja Beseda subjekt, oseba, ki premiga zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Gospodu. Zbere skupaj, ustanovi Cerkev. Jezus je ta Beseda, ki je v Marijinem deviškem telesu postala meso. V Kristusu, Mesiji se je ta Božja Beseda popolnoma razodela, se nam je podarila, saj nam je odprla svoje zaklade resnice in usmiljenja. Zato sv. Ambrož svojo razlago upravičeno takole zaključi: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

 

 

Lukova predstavitev Janeza Krstnika pa ima še eno posebnost. Ostali trije evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika in ga predstavijo kot Jezusovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema (Jezusom in Krstnikom) nakaže že pred njunim javnim delovanjem … Že s spočetjem in z rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos. To pomeni, da je Janez kot sin Zaharije in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, da Krstnik ni samo zadnji izmed prerokov, ampak hkrati predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom.

 

Od vseh evangelistov pa Luka s svojim zgodovinskim okvirjem evangeljskih dogodkov najbolj ovrže vsako mitološko, epsko in še kakšno branje evangelijev: ‘V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj … ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa’ (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!

Ko evangelist Luka v svoji predstavitvi Krstnika postavi v zgodovinski in zemeljski okvir, spregovori o bistvu njegovega poslanstva. Zato zelo jasno nadaljuje in zapiše, da je Janez Krstnik sebe označil kot ‘glas vpijočega v puščavi’: »Pripravite Gospodu pot, vzravnajte njegove steze!« (Lk 3,4). Vemo, da glas izreka besedo. Toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se je na začetku Krstnikovega javnega delovanja spustila nadenj. Krstnik ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Mesije. Ko sv. Avguštin razlaga pomen Krstnikove trditve, da je glas vpijočega v puščavi, to trditev takole razlaga: »Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: ‘V začetku je bila Beseda’ (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca« (Govor 293,3). Kaj sledi iz tega?

 

 

Naše poslanstvo in  naloga je torej, da danes prisluhnemo temu Krstnikovemu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem, letošnjem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere v skromni betlehemski votlini Božje zveličanje (Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno: da bomo božič preživeli ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.

 

Adventni čas bo za nas sveti čas, če bomo pozorno in z odprtim duhom poslušali Božjo Besedo, ki dejansko spodbudi srce, kot uči sv. Avguštin. In kadar bo v nas bílo spodbujeno srce, bomo tudi mi v našem času, kot je bi Krstnik v svojem, glas vpijočega v puščavi.

 

p. Janez Sraka DJ