33. nedelja med letom: leto B – 2018, 2. svetovni dan ubogih

»Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.« (Ps 34,7)
»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,32)

 

Na predzadnjo nedeljo med letom in v začenjajočem se tednu se bomo v naših razmišljanjih in molitvi zadrževali ob dveh tematikah: ob vsebini 2. svetovnega dneva ubogih na temo »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal« (Ps 34,7); in ob vsebini današnje Božje besede.

 

Papež Frančišek nas uvede v vsebino letošnjega svetovnega dneva ubogih s psalmistovim vzklikom: »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.« Psalmist opiše ubožca in njegov odnos z Bogom s tremi glagoli: klicati, odgovoriti in osvoboditi.

Klic ubogih, pravi papež, je izraz njihovega trpljenja in osamljenosti, razočaranja in upanja. Tu se moramo vprašati: Kako da klic k Bogu ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne? Njihov glas bomo lahko prepoznali le tedaj, ko bomo v tišini poslušali. Če preveč govorimo, jih ne moremo slišati. Večkrat so številne pobude bolj namenjene nam samim, kot pa resničnemu poslušanju klica ubogega. Preveč smo namreč ujeti v svojo kulturo, da gledamo v ogledalo in se ukvarjamo le sami s seboj; tako si ne moremo predstavljati, da bi nas kakšno dobro dejanje lahko zadovoljilo, ne da bi pri tem neposredno ogrozili same sebe.

»Odgovoriti«. Psalmist pravi, da Gospod sliši klic nesrečneža in mu tudi odgovori. Božji odgovor se v zgodovini zveličanja kaže kot ljubeča soudeležba pri uboštvu. To se je zgodilo, ko je Abram Bogu izrazil svojo željo po potomcih, kljub temu, da sta bila z ženo Saro stara in brez otrok (prim. 1 Mz 15,1–6). To se je zgodilo tudi, ko se je Mojzesu v grmu, ki je gorel, razodelo Božje ime in je dobil nalogo, da osvobodi njegovo ljudstvo iz Egipta (2 Mz 3,1–15). Božji odgovor ubogim je vedno odreševanje, s katerim zdravi duševne in telesne rane. Božji odgovor je tudi klic vsem verujočim, da bi enako delali v okviru svoje človeške narave. Svetovni dan ubogih želi biti skromen odgovor celotne Cerkve, ki ga daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da ne bi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Ta odgovor je morda kot kaplja vode v puščavo uboštva, lahko pa je tudi znamenje za ljudi v stiski, da so lahko deležni dejavne navzočnosti brata ali sestre. Na potrebe ubogih se ne odzovemo s pooblastili, ampak z osebno udeležbo čim več ljudi, ki slišijo njihov klic. Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno pomoč, ampak zahteva »pozorno ljubezen« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 199), ki priznava človeka kot takega in mu želi, kar je zanj najbolje.

»Osvoboditi«. Svetopisemski ubožec je prepričan, da Bog posreduje zanj in mu vrača dostojanstvo. Uboštvo povzročijo sebičnost, ponos, pohlep in nepravičnost. Te prastare oblike zla so greh, ki prizadene mnoge nedolžne in imajo pogubne družbene posledice. Božje odrešilno dejanje je dejanje odrešenja za tiste, ki ga kličejo. V moči Božjega posredovanja se zdrobijo okovi uboštva. Psalmi pogosto govorijo o zgodovini odrešenja, ki se odraža v osebnem življenju ubogih, in jo slavijo: »Zakaj ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal« (Ps 22,25). »Ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše … moje noge si postavil na širjavo« (Ps 31,8-9). Ubogemu nuditi »širjavo« pomeni osvoboditi ga »iz ptičarjeve zanke« (Ps 91,3). Božje odrešenje ima obliko dlani, ki je iztegnjena proti ubogim, jih sprejema, jih ščiti in omogoča, da izkusijo Božje prijateljstvo. Pristna pot osvoboditve se začne s to konkretno in oprijemljivo bližino: »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, tako da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in mu pomagali« (Veselje evangelija, 187).

 

Danes nas odlomki Božje besede spodbujajo, naj ob koncu bogoslužnega leta ocenimo, do kakšne stopnje se je Božje kraljestvo v nas utrdilo. Gospodu se zahvalimo, da smo ponovno prehodili to starodavno, pa vedno novo pot vere, z duhovno družino Cerkve. Ta dragocen dar nam omogoča, da v zgodovini živimo Kristusovo skrivnost in da v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja sprejemamo seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu časov. V tem govoru je stavek, ki se nas še posebej dotakne: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.

Besedna zveza ‘nebo in zemlja’ v Svetem pismu označuje celotno vesolje, ves kozmos. Jezus pravi, da bo vse to prešlo. Ne bo prešla samo zemlja, ampak tudi nebo, torej vse, kar je ustvarjeno in ni istovetno z Bogom. V Svetem pismu je v tem pogledu jasno in ne dopušča nobenega dvoma. Vse stvarstvo je namreč zaznamovano z minljivostjo. Sem sodijo tudi vse prvine, ki v raznih mitologijah stvarstvu pripisujejo božanske razsežnosti. Med stvarstvom in Bogom, Stvarnikom ni nobene pomešanosti. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razločkom Jezus trdi, da njegove besede ‘ne bodo prešle’, torej so Božje in zato večne. Čeprav so izrečene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so preroške v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebeškega Očeta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razloži, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslušajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebeško kraljestvo, torej živijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso več od sveta, saj nosijo v sebi kal večnosti, počelo preoblikovanja. Ta se kaže že sedaj po lepem življenju, ki ga poživlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Tu se lahko samo čudimo in strmimo, kakšno moč ima Kristusova Beseda.

 

Devica Marija je živo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo ‘dobra zemlja’, ki je s popolno razpoložljivostjo sprejelo Božjo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v večnost z dušo in telesom. S tem je bila že v naprej deležna večne poklicanosti vsakega človeškega bitja. Na to nas vsak dan spominja molitev Angelovega češčenja, med katero iskreno izrazimo prošnjo, naj njen odgovor angelu postane tudi naš odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti križa in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.

p. Janez Sraka DJ