32. nedelja med letom

32. nedelja med letom: leto B – 2018

»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« (Mr 12,43)

 

Besedno bogoslužje 32. nedelje med letom postavi v središče lik uboge vdove. Oziroma bolj natančno, v središče postavi dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To njeno dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. ‘Vdovin dar’ je namreč postal ne samo primer, ampak vzor ter simbol tistega, ki brez zadržkov dá tisto malo, kar ima.

Preden pa nadaljujemo z razmišljanjem, moramo naglasiti pomen kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega ljudstva in srce vsega njegovega življenja. Tempelj je tudi kraj, kjer so člani izvoljenega ljudstva najgloblje doživljali svojo pripadnost Bogu in drug drugemu. V tem smislu je bil tempelj središče osebne istovetnosti in krati simbol, da je vsak Jud član izvoljenega ljudstva. K temu moramo prišteti še dejstvo, da je Jezus kot deček in pozneje v času javnega delovanja v templju razpravljal z rabini o bistvenih razsežnostih svojega oznanila. Končno je bil Jezusu tempelj kot kraj molitve zelo pri srcu. Imel pa je tudi globlji pomen, ki je povezan z dopolnitvijo njegove skrivnosti, skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja, med katero bo on sam postal novi in dokončni tempelj, kraj, kjer se srečata Bog in človek, Stvarnik in njegova stvaritev.

 

Dogodek o vdovinem novčiču je torej postavljen v ta kontekst. Jezusov pogled se je torej osredotočil na bežno, a odločilno podrobnost: na dejanje zelo revne vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Tudi nam Jezus pravi: ‘Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.’ Ta namreč izraža temeljno značilnost tistih, ki so ‘živi kamni’ tega novega templja, to je popolno podaritev sebe Gospodu in bližnjemu. Obe vdovi, o katerih govori današnje besedno bogoslužje, tista iz evangelija, kakor tudi tista iz Stare zaveze, sta dali vse, vsaka je dala samo sebe in se za druge izročila v Božje roke. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje  (prim. Mr 12,44) in tako dala samo sebe.

 

Dragi prijatelji! Izhajajoč iz te evangeljske podobe želim sedaj kratko razmišljati o skrivnosti Cerkve, živem Božjem templju. Cerkev je namreč živ konkreten duhovni organizem, ki nadaljuje v času in prostoru daritev Božjega Sina. Ta daritev je na videz, glede na razsežnosti sveta in zgodovine, nepomembna žrtev, pa vendar je odločilna v Božjih očeh. Kakor pravi pismo Hebrejcem tudi v besedilu današnje nedelje, je Bogu zadostovala Jezusova žrtev, ki jo je ‘enkrat daroval’, da bi odrešil ves svet (prim. Heb 9,26.28), saj ta edina daritev vsebuje vso ljubezen učlovečenega Božjega Sina, kakor dejanje vdove vsebuje vso ljubezen te žene do Boga in bratov ter sester. Tej daritvi nič ne manjka in nič se ji ne more dodati. Cerkev, ki se nenehno poraja iz evharistije, iz Jezusove samopodaritve, je nadaljevanje tega daru, tega preobilja, ki se izraža v uboštvu, te celote, ki se v koščku daruje. Cerkev je Kristusovo Telo, ki se celotno daruje, Telo, ki je razlomljeno ter se deli mnogim in je v nenehnem sprejemanju volje svoje Glave, Kristusa.

 

Obe vdovi, prva iz Prve knjige kraljev (1 Kr 17,10–16), ter druga iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44), sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Prva je ustregla preroku Eliju, ki je med hudim pomanjkanjem prejel Gospodov ukaz, naj gre v bližino Sidona, torej izven Izraela na pogansko področje. Tam je srečal vdovo in jo prosil za vodo, da bi pil, ter za kos kruha. Vdovo iz evangelija je Jezus opazil pri tempeljski zakladnici, v katero je vrgla dva novčiča. Tedaj je poklical svoje učence in jim razložil, da je njen dar večji, kakor tisti od bogatašev, saj so oni vrgli od svojega preobilja, vdova pa je dala ‘od svojega pomanjkanja vse, kar je imela za življenje’ (Mr 12,44).

Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Le-ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starih časih je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe, za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov Starš. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da dejansko stanje pomanjkanja, v tem primeru, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, kakor nas je na to spomnil evangelij prejšnje nedelje. Sveti papež Leon Veliki takole trdi: ‘Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov‘ (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3). Sv. Janez Zlatousti pa isto misel takole zapiše: »Gospod ni bil pozoren na količino denarja, temveč na velikodušnost, saj tisti, ki kljub temu, da imajo malo, dajo vse, s tem izrazijo vero, ki je veliko bolj dragocena od vseh tistih, ki imajo veliko, pa dajo le en del.« Devica Marija pa je popoln zgled tistega, ki daruje sebe vsega z zaupanjem v Boga. S to vero je rekla angelu svoj ‘Tukaj sem’ ter sprejela Gospodovo voljo.

 

Danes in v tednu, ki je pred nami, se bomo kristjani vprašali, do kakšne stopnje smo žrtve današnje potrošniške miselnosti, novih oblik sebičnosti, ki nas zapira v nas same in v osamljeno uživanje minljivih dobrin. Vse to pa do stopnje, da smo skoraj pozabili na tisto, kar večno ostane in nam je drža uboge vdove skorajda tuja in jo celo preziramo. Biti kristjan pa pomeni tudi živeti svojo istovetnost, svojo ljubezen do Boga in do bližnjega, v duhu uboge vdove.

p. Janez Sraka DJ