Slovenski jezuiti misijonarji

Patra jezuita Stanko Rozman in Jože Zajec DJ (z novomašnikom)

Slovenski jezuiti misijonarji

Ob misijonski nedelji v mesecu oktobru 2018 predstavljamo podrobneje jezuita patra Jožeta Zajca in Stanka Rozmana in omenjamo druge, ki delujejo v tujini. Izhodišče za predstavitev patrov misijonarjev je njihov letošnji obisk v Sloveniji; tisti od dlje se ustavijo za dalj časa, drugi bližji (npr. iz Rima) pridejo večkrat in za par dni. Pridejo na obisk jezuitov, svojih domačih, k svojemu zdravniku in se srečati z občestvi v Sloveniji; mnogi so deležni podpore za svoje delo.

 

Pater Jože Zajec DJ je spiritual katoliških bogoslovcev vzhodnega obreda v papeškem semenišču Russikum v Rimu. V Sloveniji se je ustavil na začetku in koncu poletja, obakrat pa je sem prispel z avtobusom iz smeri Ukrajine. Septembra je pravzaprav prišel z vzhoda Slovaške, kamor ga je gojenec Russikuma Tomasz (z njim na fotografiji) povabil na mašniško posvečenje in novo mašo, v eparhiji grkokatoliške cerkve v Košicah. Za eno noč je p. Jože oziroma Jožko Zajec v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani gostil tudi ukrajinsko-slovaško družino drugega svojega nekdanjega gojenca, zdaj duhovnika vzhodnega obreda, na poti iz Rima domov. Z nami sobrati p. Jožko podeli posebnosti teh mož, razpetih med versko delo, družino in škofa. Bogoslovci se namreč potem, ko zaključijo študij teologije v Rimu, doma najprej poročijo in šele ko se zakonska zveza ustali, jim škof odobri posvečenje. Spiritual pa zdaj bivše gojence bogoslovja, po svojih zmožnostih in v sodelovanju z rektorjem Russicuma, še spremlja pri obeh zakramentih in osamosvajanju v služenju Cerkvi. Večino akademskega leta je p. Jože Zajec seveda v Rimu.

Na večini fotografijah iz lanskega leta je pater na obisku pri bogoslovcih Ivanu in Mihajlu v kraju Silce, v Zakarpatiji v Ukrajini. Pater je duhovnik dvojega obreda (zahodnega oz. rimskega in vzhodnega) in vidimo, kako spremlja domačega župnika pri vstajenjski procesiji vzhodnega obreda (grko)katoliške cerkve.

 

V Rimu delujejo še drugi jezuitje, ki se prav tako večkrat letno ustavijo v Sloveniji. »Študirani misijonarji« oziroma misiologi so slovenski jezuiti iz Centra Aletti: p. dr. Milan Žust je letos zaključil službo dekana Fakultete za misiologijo na univerzi Gregoriani, p. dr. Marko I. Rupnik je bolj kot profesor misiologije seveda znan kot mozaičar in duhovni voditelj, podiplomski študent misiologije pa je še p. Andrej Brozovič. Prihodnji stik z njimi bo možen ob slovenskem srečanju Prijateljev Centra Aletti zadnjo novembrsko soboto popoldne v Dravljah v Ljubljani. Iz Rima je prihaja že nekaj let na poletne Višarje (od junija do septembra) p. dr. Peter Lah, profesor komunikologije na Gregoriani. Na tej univerzi je tudi letošnji novomašnik p. Benjamin Bevc, podiplomski študent dogmatike. Medijsko v najbolj rednem stiku s Slovenijo pa je p. Ivan Herceg, direktor slovenskega programa Radia Vatikan, ki te dni budno spremlja škofovsko sinodo o mladih.

 

Zdaj pa k misijonarjem še od dlje. Le nekoliko dlje je p. dr. Peter Rožič, ki je direktor evropskega jezuitskega centra za socialno pastoralo in študije v Bruslju; njegovi slovenski postanki so kratki. Iz Kirgizistana je za mesec dni prišel p. Janez Mihelčič, sicer profesor japonščine in ruščine in pisec japonsko-slovenskega slovarja. Za dva meseca je iz ZDA prišel p. dr. Janez Perčič, ki je poleti pastoralno pomagal na draveljski župniji in opravil zadnje zaobljube. Potem ko je zadnja leta predaval moralno filozofijo v ZDA na univerzi Georgetown in kolidžih Boston College in Holly Cross, letos začenja profesuro na univerzi St. Joseph v Filadelfiji, Pennsylvania. Iz Novosibirska v Rusiji pa še čakamo obisk p. Janeza Severja; pride naslednji mesec. Žal letos ni bilo v Slovenijo najbolj oddaljenega jezuitskega misijonarja na severni polobli (in najstarejšega), p. Vladimirja Kosa, delujočega na Japonskem.

Na južni polobli, brez izjeme na afriški celini, delujejo štirje slovenski jezuiti. Misijonar p. Stanko Rozman je odšel nazaj v Zambijo 2. oktobra. V preteklih dveh mesecih v Sloveniji je obiskoval zdravnike (svoje in tiste, ki jim je omogočil delo v misijonih), pa sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi seveda misijonsko pisarno in oba aktualna slovenska nadškofa. G. Janez Šibal iz Ponikve, ki podpira 4 sirote v šolanju, mu je dal dve veliki škatli ročno izdelanih rožnih vencev, ki jih Stanko potem izroči ljudem na župniji. Maševal je na vseh jezuitskih župnijah v Sloveniji, molil z jezuiti in verniki, da je tako ljudem približal, za koga v Afriki molijo. Pogosto je pridigal o tem, kako se v štirih najpogostejših zambijskih jezikih (in angleščini) reče »hvala«! P. Stanko je hvaležen, da pri svoji starosti še drži občutek za zven teh jezikov in da jih ne meša med seboj; in da še dobro govori slovenski jezik!

 

Pravi, da je zelo zadovoljen z obiskom v Sloveniji, predvsem ker se je spočil. Letos mora spet jemati zdravila za bilharzijo, tj. proti polžku zajedalcu notranjih organov, po lanskem letu se je bolezen ponovila; gre za zajedalca, ki ga je težko odkriti, ki je 40 let nazaj iz Zambije pregnal jezuita p. Jožeta Kokalja, pa so mu takrat bolezen odkrili šele na Inštitutu za tropske bolezni v Londonu. O svojih načrtih v svoji zambijsko-malavijski jezuitski provinci »Stan« pravi, da še nadomešča župnika jezuita, ki je odšel na pripravo na zadnje redovne zaobljube.  P. Rozman je član jezuitske skupnosti v Mumbvi, trenutno pa dela torej v tem mestu na župniji Kristusa kralja: s 120.000 župljani, pol jih je v mestu, župnija pa ima 40 podružnic. Mumbwa spada pod nadškofa zambijske prestolnice Lusake, kjer je sedaj nov nadškof, msgr. Alick Banda. P. Rozman je še vrača torej k misijonarskemu delu, čeprav so pomisleki – leta, zdravje, pa tudi dejstvo, da domači afriški duhovniki prevzemajo mesta misijonarjev in hočejo Cerkev voditi na svoj način. Nekateri celo nočejo misijonarjev – to pa njih (bele misijonarje) boli, ker so sami z njimi (afriškimi misijonarji) prijazni.

 

 Ko sem ga vprašal o kaplanih in duhovnih pomočnikih na župniji, pravi, da je poklicev sicer veliko, a glede na populacijo vendarle malo. Jezuiti župnije zapuščajo škofijskim duhovnikom, ker so jezuiti v procesu združevanja 3 provinc južne Afrike, ki bodo 2021 dobile skupnega provinciala (krajevnega predstojnika jezuitov): Južnoafriška regija, Zimbabve (obsega še Mozambik), Zambija-Malavi; v preostalih dveh južnoafriških državah Botsvani in Namibiji pa jezuitov ni. Zaradi združevanja so zato za jezuite nove delovne prioritete, njega od župnije vabijo k vodenju hiše za ostarele jezuite v Lusaki, še prej pa je potrebno dokončati veliko cerkev  v župniji Kanakantapa v mestu Chongwe, »kjer bi lahko sedelo 1000 ljudi, če bi imeli klopi«. Tam je sicer glavni pastoralni delavec p. Janez Mlakar DJ. Tudi on je bil letos na dvomesečnem oddihu po Sloveniji. V Zambiji je še p. Janez Mujdrica (v mestu Kabwe), najmlajši od slovenskih afriških jezuitov, profesor katehetike na učiteljišču in avtor pedagoških priročnikov, pa se je oglasil v Sloveniji lani. Januarja ali februarja 2019 pa prihaja v Slovenijo p. Lojze Podgrajšek, ki zaključuje veliko delo, gradnjo čisto novega srednješolskega kampusa »Loyola« in začetek pouka v njem; v mestu Kasungu v Malaviju.

 

Ob škofovski sinodi sem p. Rozmana vprašal še, kaj so aktualna cerkvena vprašanja za zambijsko mladino. Obolelost za AIDS-em ter moralna osvoboditev, da bi se bili sposobni vzdržati spolnih odnosov pred sklenitvijo zakona, pravi. Pa tudi revščina in nezaposlenost, tudi univerzitetno izobraženih Afričanov – slednji žal gredo iskat delo v Evropo, Južnoafriško republiko ali v ZDA, ker jim sicer doma pogosto preostane le, da živijo od majhnih njiv.

 

Popisal p. Rok Bečan DJ.