27. nedelja med letom

27. nedelja med letom: leto B – 2018, rožnovenska nedelja

Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.
(Mr 10, 14-15).
Kar je Bog združil, naj človek ne loči.
(Mr 10,9).

Na današnjo nedeljo se moramo vsekakor zadržati vsaj pri treh tematikah: Do kakšne mere je moj odnos do otrok podoben Jezusovemu? Kaj pomeni, da je Jezus povzdignil odnos med možem in ženo na raven zakramenta? In, kako je moja molitev rožnega venca vir moje vere?

 

Naš odnos do otrok se mora zgledovati po Jezusovem. On je otroke ljubil kot Božji Sin z vso svojo božansko ljubeznijo, vednostjo, modrostjo …! V času javnega delovanja je pokazal svoj osebni odnos do otrok, ko jih je sprejemal, jih objemal, poljubljal, se z njimi pogovarjal in jih ozdravljal. V evangelijih pa najdemo tudi poročila o Jezusovem apostolskem odnosu do otrok, ko je otroke apostolom postavljal za zgled, s kakšno notranjo držo – kot otroci – naj sprejemajo Jezusa, njegovo oznanilo, naj z vero otrok verujejo v Očeta in v delo odrešenja. Vsi evangelisti tudi poročajo, kako je Jezus svaril svoje učence in vse, naj ne pohujšujemo otrok, kdor pa jih pohujšuje, bi bilo bolje zanj, da bi si obesil mlinski kamen za vrat in se potopil v globino morja! Jezus je učencem in nam jasno povedal, da Božji angeli stalno bedijo naj najmanjšimi po Očetovem naročilu. Med oznanjevanjem je Jezus poslušalcem med drugim tudi povedal, da ga otroci raje sprejemajo kot odrasli – iz ust otrok si si pripravil slavo – kar je pomenilo, da so srca otrok bolj sprejemljiva za novost, ki jo On kot Kristus pooseblja. Pri sprejemanju Jezusa ima posebno mesto mučeništvo nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je iz strahu in sovraštva do Mesije dal pobiti kralj Herod. Neskončno ljubezen do otrok je Kristus pokazal in dokazal še zlasti tako, da nas je pri krstu sprejel, da smo postali Božji otroci.

 

Jezusov odnos do otrok je ne le celovit, ampak poln razodetja, je nov in odrešujoč. Če imamo vsaj do neke stopnje razvit čut in razumevanje, kaj pomeni biti Božji otrok, potem je tudi jasno – in to moramo v našem časi še posebej naglasiti in o tem veliko premišljeno govoriti – zakaj je Cerkev tako stroga do vseh, od spolnih vseh drugih zlorab, ki jih danes doživljajo številni otroci pri nas in po svetu, vse do pedofilije. Največje zlo pedofilije je predvsem v tem, da v otroku v kali nasilno uniči ali pa grobo sprevrže otrokov razvoj v fanta ali dekle, v moško ali žensko naravo.

 

Vsi trije odlomki današnje Božje besede nam naravnost govorijo o Božji zamisli zakonske zveze. V prvi knjigi Svetega pisma je nazorno opisan prizor, kako je Bog iskal pravo družico Adamu, ki ga je ustvaril kot vrhunec stvarstva. Adam med vsemi ustvarjenimi bitji ni našel sebi primerne družice in se je še naprej dolgočasil v edenskem vrtu. Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, narédil ženo in jo pripêljal k človeku. Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta eno telo. Ko je Adam pred seboj zrl možinjo, kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa, je sebi in vsem nam priznal, da Eva iz njega vzeta, vendar je drugačna, dopolnilo njegovi moškosti. In to do takšne stopnje, da se ji za stalno pridruži. Prijateljstvo z njo in dejstvo, da sta eno telo, gradi njun medsebojni odnos v veliko več kot sta moževa ali ženina navezanost na lastnega očeta in mater. Adam je v Evi videl poseben Božji poseg v njegovo človeško naravo, ob pogledu na Evo je namreč v sebi prepoznal posebno sposobnost videti v sebi (in v Evi) novo moč: da je oseba, torej samostojno bitje, ki pa je v svojem bistvu naravnano v Evo, v ženo, ki je kost iz njegove kosti …

 

Jezus je to prvinsko Adamovo in Evino sposobnost – biti naravnan drug v drugega – v pogovoru s farizeji, zakaj je Mojzes dovolil možu napisani ločitveni list, jasno opredelil – na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Mojzes je dovolil napisati ločitveni list zaradi trdosrčnosti, ki je bila sad odtujitve od Boga in njegovega stvariteljskega dela. Kristus je med svojim javnim delovanjem farizejem povedal, da je prišel vzpostavit prejšnje, začetno stanje, še več, začetno stanje je povzdignil na raven zakramentalnega posvečevanja med možem in ženo. Temeljni zvezi med možem in ženo je dal novo, skrivnostno razsežnost, ki jo apostol Pavel opiše kot »ljubezen Kristusa do Cerkve«; in doda, da »je ta skrivnost velika«, kajti kakor se je Kristus daroval svoji Cerkvi, tako naj se zakonca darujeta drug drugemu. V polnosti tega zakramentalnega odnosa ni prostora za ločitveni list.

 

Artemisia Gentileschi (1593-1653)

Molitev rožnega venca – vir osebne vere. Teološka zgradba molitve Zdrava Marija je klena in stvarna. V prvem delu te molitve molivec izpoveduje temeljne verske resnice o Mariji. Najprej, da je milosti polna, nato, da je Gospod vedno z Marijo, da je blagoslovljena med ženami, torej polna Božje naklonjenosti in da je sad njenega telesa nihče drug kot Jezus, ki je Mesija, Odrešenik. Nato molivec Mariji prizna enkratno stopnjo svetosti, to potrdi z navedbo njenega najglobljega naslova, da je Božja Mati. Končno jo prosi, naj posreduje v svoji svetosti za nas grešnike vedno, zdaj in v trenutku naše smrti, v trenutku, ko se bomo srečali z Božjo svetostjo, z našim Očetom. Naj posreduje, da to srečanje ne bi bilo vir strahu, ampak začetek večne ljubezni med Stvarnikom in svobodnim ustvarjenim bitjem.

 

Med ponavljanjem te čudovite molitve, ki opisuje Marijo kot popolno kristjanko, kot uči 2. vatikanski koncil, molivec v to molitveno ozračje vključuje vse temeljne skrivnosti dela odrešenja, ki ga je izvršil njen Sin: Od angelovega oznanjenja, da bo postala Božja Mati, preko Jezusovega javnega delovanje, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja, pa vse do Marijinega poveličanja v nebesih, kjer sedi ob svojem Sinu, ki ga je Bog Oče postavil za Kralja vesoljstva. Med molitvijo rožnega venca se Marijino brezmadežno sodelovanje v delu odrešenja prepleta s ključnimi skrivnostmi dela odrešenja, ki ga je izvršil Jezus Kristus, ki je pravi Bog in pravi človek. Vse te vsebine se neposredno dotikajo naše človeške narave, ki hrepeni po popolnosti in odrešenju, in nagovarjajo naše najgloblje bistvo – tista prostorja, kjer je vsak človek, zlasti še krščen, neposreden sogovornik s svojim Stvarnikom. V tem smislu molitev rožnega venca ne more, da ne bi nagovarjala teološke kreposti vere.

 

p. Janez Sraka DJ