Trije jezuiti iz Slovenije v genovskem noviciatu

30. septembra 2018 so v mednarodni noviciat v italijanski Genovi vstopili trije novinci slovenske jezuitske province. Pridružili so se še sedmim Italijanom prvega letnika ter ostalim novincem drugega letnika noviciata, ki so iz Albanije, Malte in Italije. Pod vodstvom magistra p. Agostina Calettija DJ bodo dve leti opravljali to uvodno spoznavno etapo oblikovanja oz. “formacije” v Družbi Jezusovi.

Aleksandar med tečajem italijanščine v Milanu

 

Moje ime je Aleksandar Cvetković in prihajam iz Srbije. Odraščal sem na podeželju, v bližini Kragujevca v pokrajini, ki se imenuje Šumadija. Osnovno šolo in gimnazijo sem končal v Batočini, Pravoslavno teološko fakulteto pa v Beogradu. Božjo bližino in klic sem začutil že v otroških letih. Ta izkušnja me je popolnoma prežela, tako da se ji nisem mogel upreti in se ne ravnati po njej. Iskanje, razločevanje in raziskovanje sebe in načina, kako izkušnjo Božje bližine in ljubezni deliti z drugimi in drugim, me je pripeljala k jezuitom. Zdaj pa odhajam v noviciat v upanju in zaupanju, da je Družba Jezusova ta zadnja postaja in kraj uresničitve Božje volje zame.

 

Boštjan med služenjem v zbiljski Barki

Boštjan med služenjem v zbiljski Barki

Boštjan Lenart prihaja iz Slovenj Gradca in je bil l. 2005 posvečen v katoliškega duhovnika mariborske nadškofije. Doslej je služboval na župnijah Ravne na Koroškem, Sv. Jakob v Slovenskih Goricah, Kotlje in Strojna ter bil v Mariboru 2015-2016 nadškofijski tajnik, sodelavec Pastoralne službe in sodnik Metropolitanskega cerkvenega sodišča. Leta 2013 je na Lateranski univerzi v Rimu doktoriral iz pastoralne teologije. Ob priliki bo tudi sam več napisal o sebi.

Urban v Jezuitskem kolegiju

Urban v Jezuitskem kolegiju

 

Sem Urban Gartner, star 27 let, Gorenjec, doma v bližini Železnikov. Sem magister kemijskega inženiringa, tudi nekdanji  aktiven član skupnosti Mladi odrasli za Kristusa, sodelavec Vincencijeve zveze dobrote, hkrati pa navaden študent s svojimi razvadami in dobrimi platmi. Razločevanje je zame dokaj razvejana aktivnost. Prva je bila preprosta vera in molitev in nato prvi konkretnejši Božji dotiki in spodbude (pa ljudje, moje želje idr.). V zadnjem času pa tudi preko jezuitskega načina molitve. Jezuiti so me pred letom dni sprejeli v svoj študentski dom (Kolegij) v Ljubljani, kjer sem se seznanil z jezuiti in njihovo duhovnostjo. Med (jezuitskim) procesom razločevanja za poklicanost sem tako med vsemi možnostmi, ki sem jih poznal, na koncu lahko skupaj z Bogom izbral jezuite.

 

Z besedami Urbana jih priporočamo v molitev: »da bi jaz in drugi /novinci/ zmogli postati jezuiti (ali kar Bog želi), ki jih On in ljudje sedaj potrebujemo.«