26. nedelja med letom

26. nedelja med letom B – 2018

»Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha« (4 Mz 11,29).

 

Osrednja tematika božje besede na današnjo nedeljo je pomembna razsežnost preroške službe v stari in novi zavezi, namreč prepoznavanje in priznavanje velikih del, ki jih Bog vrši po ljudeh. Preroška služba v ožjem pomenu je posredovanje izrecne Božje volje, oziroma pomembnega razodetja po preroku, ki ga je Bog izbral za to poslanstvo. V širšem pomenu besede pa je preroška služba prepoznavanje in sprejemanje prerokovih sporočil in javno potrjevanje vsega dobrega, kar verniki v življenju storijo, ko se odločajo in delujejo v duhu preroških sporočil, ki so zapisana v Svetem pismu. Preroška služba v stari in novi zavezi obsega širok razpon, vse od želje, da bi vse ljudstvo prerokovalo, in opisov, kako je Bog izbiral preroke, pa vse do Jezusove trditve, da je bil Janez Krstnik največji prerok: »Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega« (Lk 7,28). Kristjani pa vemo in verujemo, da smo po krstu in drugih zakramentih vključeni v celotno razsežnost preroške službe. Smo tudi poklicani, da se vsega tega globoko zavedamo in to stvarnost živimo.

 

Vsak človek ima do prerokov in prerokb svoje stališče. V današnjem prvem berilu sta opisani stališči mladeniča in Jozueta: »Neki mladenič je pritekel in Mojzesu naznanil, rekoč: »Eldád in Medád prerokujeta v taboru.« Tedaj je spregovóril Józue … in rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!« Mojzes pa mu je rekel: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!« Tu smo pred dvema napačnima držama do prerokovanja. Mladenič se je postavil v držo kontrole, kdo lahko prerokuje in kdo ne. On ni sprejel dejstva, da sta Eldád in Medád bila postavljena za preroka. Še manj je bil pripravljen poslušati njuno sporočilo, ki sta ga oznanjala med ljudstvom. Zato ju je zatožil Mojzesu, ki je imel oblast v Izraelu. Mladenič se je sam postavil v vlogo policaja v Izraelu in to na najbolj občutljivi ravni, ki je sprejemanje Božjega sporočila. Še bolj nerazumljiva je drža Jozueta, ki je bil od mladih nog Mojzesov prijatelj. Ta je Mojzesovo naklonjenost dobesedno zlorabil, ko mu je kar ukazal, naj Eldádu in Medádu prepove prerokovanje. Mojzes mu je upravičeno očital napačno gorečnost.

 

Kadar pa sprejmemo preroka, bomo prejeli plačilo preroka, je dejal Jezus svojim učencem. Kakšno je to plačilo? Najprej to, da dovolimo, da Božje sporočilo, ki ga prerok oznanja, postane vsebina mojega življenja. To pomeni, da sem do Boga odprt, njegovo razodetje sprejemam s trdno vero in si prizadevam, da vstopim v novost, ki mi jo prinaša prerokovo sporočilo, in si zanjo krepko prizadevam. Na človeški ravni pa to pomeni, da kadar v bližnjem vidim in sprejmem tisto, kar je dobro, kar je sad delovanja Božje besede, s tem istim dejanjem sprejmem bližnjega in njegovo osebnost. Tako globoko sprejemanje bližnjih ustvarja nove odnose med nami in gradi skupnost verujočih, odrešenih. Kadar torej odkrivam dobre odločitve in dejanja v bližnjih, jim sporočam, da sem jih sprejel na ravni njihovih najglobljih prizadevanj, biti prijatelj z Bogom in gojiti odnose z bližnjimi po Božji volji. Kadar bližnjemu pokažem, da sem vesel njegovih zmag za dobro, da vidim in podpiram njegovo borbo za dobro in zoper vsako obliko zla, mu s tem sporočam, da so njegova prizadevanja in zmage hkrati vir navdiha za mene in utirajo pota tudi moji svobodi in mojemu prizadevanju, biti pravi božji otrok. Sprejemati preroka in njegovo sporočilo, oziroma sprejemati vse dobro v svojem okolju, pomeni, da soustvarjam civilizacijo ljubezni sedaj in tukaj in v duhu evangelija ustvarjam pristne odnose v sedanji družbi, v skupnosti, v katero me je postavila Božja previdnost.

 

In še pomemben praktičen vidik učinkovitosti prave drže do prerokov in njihovih sporočil. Najvišja oblika preroškega pričevanja, oziroma zdravega odnosa do preroške službe, je dati svoje življenje za Boga, Kristusa in Cerkev. Mi v Sloveniji imamo na tisoče mož, žena, otrok, ki so umrli s palmo mučeništva v roki. Kazno je, da nanje kot da nismo ponosni, ali ne vsaj dovolj. Zakaj je temu tako? Kako to, da danes, po tolikih desetletjih, ko vidimo, da so s svojim mučeništvom v urah njihovega umiranja dokazali, da vedo, komu verujejo. Še več, zgodovina je pred našimi očmi potrdila, da je bilo njihovo zavračanje brezboštva, ki je v komunizmu na ideološki ravni, v leninizmu in stalinizmu pa na politični, pravo preroško sporočilo, ki so nam ga zapustili.

 

Prav bo, da se danes in čez teden večkrat zaustavimo ob vprašanju, kako naj to junaško pričevanje naših prednikov postane vir novih moči za naše pričevanje danes in jutri?!

 

p. Janez Sraka DJ