25. nedelja med letom

25. nedelja med letom B – 2018, Slomškova nedelja

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35)

V tem bogoslužnem letu se ob nedeljah in velikih praznikih poglabljamo v vsebino Jezusovega oznanjevanja, kot ga je v katehetskem stilu zapisal evangelist Marko. Prejšnjo nedeljo je bila na vrsti pomembna tematika, namreč vprašanje: Kdo je Jezus? Peter je v imenu vseh apostolov odgovoril, da je Jezus Božji Sin. Ta odgovor ni bil le spoznanje, da je Jezus Božji Sin, ampak je vključeval tudi osebno vero vsakega apostola, ki je hkrati pomenila doživljenjsko in popolno predanost Jezusu. Petrova izpoved, da je Jezus Božji Sin, je bila predvsem sad Jezusovega dotedanjega javnega delovanja, skupnega bivanja učencev z Jezusom in poseben dar Boga Očeta vsakemu članu apostolskega zbora, da je v svoji notranjosti imel globoko spoznanje, da Jezus ni le izjemen nov prerok, ampak pravi Božji Sin. Petrova izpoved, da je Jezus Božji Sin, je bil poseben tvorni, ustanovni dogodek apostolskega zbora. Biti član apostolskega zbora namreč pomeni imeti jasno spoznanje, kdo je Jezus, da je Božji Sin. Petrova javna izpoved, da je Jezus Božji Sin, je apostole na poseben način med seboj povezala, postali so izbrana skupnost v novi zavezi. Globoko spoznanje vsakega člana, kdo je Jezus, jih je na poseben način med seboj povezalo. Toda druženje apostolov z Jezusom ni ostalo le pri tem.

Gotovost apostolov, da je Jezus Božji Sin, je bila za Jezusa predpogoj in izhodišče za uvajanje v apostolsko službo. Za apostole se je začelo novo obdobje njihove hoje za Kristusom. Evangelist Marko to novost takole uvede: »Učil je namreč svoje učence in jim govóril: ‘Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal’« (Mr 9,31–32). Potem, ko je Peter v imenu apostolov izpovedal vero Vanj in ga priznal za Mesijo (Mr 8,29), je Jezus začel odkrito govoriti o tem, kar se bo na koncu zgodilo. Evangelist prinaša tri zaporedne napovedi smrti in vstajenja v 8., 9., in 10. poglavju. V njih je Jezus na vedno bolj jasen način napovedal, kaj ga čaka, in to, da je to nujno potrebno. Današnji evangeljski odlomek vsebuje drugo od teh napovedi.

Tri napovedi, ki jih navaja evangelist Marko, vsebujejo štiri obširna področja, v katera jih bo Jezus uvedel, da bodo zmogli vršiti apostolsko službo, za katero jih je izbral: a) odpor ljudi do oznanila in sovraštvo do oznanjevalcev, kar bo privedlo do njihove mučeniške smrti; b) kako Jezus pristopa k vprašanju trpljenja in kakšen smisel mu daje; c) kako se po Jezusovem zgledu soočiti s smrtjo; in d) kako vstopiti v skrivnost Kristusovega in našega vstajenja.

Mi se na kratko ustavimo le pri točki a), in še to le v dveh pogledih: kako se je Jezus na tem področju soočil z učenci in kaj nam današnja božja beseda pove o tej obširni tematiki.

Ko beremo Markovo pripoved, postane jasno, da je med Jezusom in učenci globoka notranja razdalja. So namreč na različnih valovnih dolžinah, tako da Učiteljevi govori niso razumljeni, oziroma so razumljeni samo površno. Apostol Peter, potem ko je razodel svojo vero v Jezusa, si dovoli očitati mu, ker je napovedal, da mora biti zavržen in umorjen. Po drugi napovedi trpljenja pa učenci med seboj razpravljajo, kdo med njimi je največji (Mr 9,34). Po tretji pa Jakob in Janez prosita Jezusa, da bi lahko sedela na njegovi desnici in njegovi levici, ko bo v slavi (Mr 10,3540). So pa še tudi druga znamenja te razdalje. Na primer, učenci ne uspejo ozdraviti božjastnega dečka, ki ga nato Jezus ozdravi z močjo molitve (Mr 9,1429). Ali ko prinašajo pred Jezusa otroke, jih učenci grajajo, medtem ko je Jezus vznejevoljen nad učenci ter želi, da otroci ostanejo in jim pravi, da samo tisti, ki je kakor otroci, lahko vstopi v Božje kraljestvo (Mr 10,1316).

Jezus je najprej svoje učence uvajal v evangeljsko novost. Enako pomembno je tudi dejstvo, da je svoje učence učil, kako naj »berejo« stanje v družbi, v kateri so živeli. Ni jih uvajal v branje preteklosti in tudi ni razvijal raznih teorij o prihodnosti. Učencem in svojim sodobnikom je naravnost povedal: »Ta rod je hudoben rod! Hoče imeti znamenja z neba, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje, kot  znamenje preroka Jona!« Enako odločno je Jezus pohvalil tudi dobre stvari, ki jih je srečal na svoji poti. Pohvalil je vero rimskega stotnika, ki ga je prosil za ozdravljenje svojega služabnika: »Tolike vere nisem našel niti v Izraelu!« Jezus je svoje učence učil, kako naj vidijo vse dobro, ki je na svetu, in ga potrjujejo in usmerjajo v prihodnost, v Boga, prav tako pa naj tudi vse slabo razkrinkajo, obsodijo in tako vzamejo moč hudobiji, ki je na delu.

Božja beseda današnje nedelja nas spomni na vrsto dejstev, ki jih mora vsak apostol upoštevati pri svojem apostolskem delovanju. V stari zavezi navdihnjeni pisatelj Knjige modrosti opiše delovanje brezbožnih: Brezbožniki so govorili: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji … S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto, da se bomo prepričali o njegovi potrpežljivosti. Na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah rešil Bog«  (Mdr 2,12.19–20).

V novi zavezi je apostol Jakob v tem pogledu stvaren, ko pravi: »Preljubi, kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa je čista, miroljubna, prizanesljiva, polna usmiljenja in dobrih sadov, … Od kod med vami boji in od kod prepiri? … Ubijate in ste nevoščljivi, in ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč za to, da bi to porabili za svoje naslade.«

 »Kaj nam pove vse to?« se v eni svojih homilij vprašuje papež Benedikt XVI. »Spominja nas, da je Božja logika vedno drugačna od naše, kakor je to razodel Bog sam po ustih preroka Izaija: ‘Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod’ (Iz 55,8). Zaradi tega je v hoji za Gospodom za človeka vedno potrebna globoka spreobrnitev, torej sprememba mišljenja in življenja. Potrebno je odpreti srce za poslušanje, pustiti se razsvetliti in notranje preoblikovati. Glavna točka, v kateri se Bog in človek razlikujeta, je ošabnost. V Bogu ni ošabnosti, saj je popolna polnost in je ves usmerjen v ljubiti in darovati življenje, medtem ko je v nas ljudeh ošabnost močno zakoreninjena in je zato potrebna nenehna budnost in očiščevanje. Mi, ki smo majhni, se hočemo pokazati pred drugimi velike in biti prvi. Bog pa se ne boji ponižati se in biti zadnji. Devica Marija je popolnoma ‘usklajena’ z Bogom. Z zaupanjem ji kličimo, naj nas uči zvesto hoditi za Jezusom po poti ljubezni in ponižnosti.

 

p. Janez Sraka DJ