23. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018, katehetska nedelja

In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr7,37

 

Kadar pozorno poslušamo kaj in kako ljudje govorimo drug o drugem, hitro ugotovimo, da so naše ocene o bližnjih zelo različne. Za nekatere pravimo, da so odprti, drugi zaprti, nekateri so širokogrudni, drugi ozki, zopet drugi so radodarni, številni pa skopi, so tudi prijazni med nami pa tudi zadrti, osorni, napadalni, in še bi lahko naštevali. Vse to so v bistvu dokončne vrednostne sodbe o ljudeh, v smislu, da od ljudi ne pričakujemo kakšnih sprememb v njihovem delovanju. So pač taki kot so in se s to ugotovitvijo večinoma pomirimo. To pomeni, da ne verjamemo, da bi se človek v svojih temeljnih držah lahko spremenil na boljše. Dopuščamo pa možnost, da se obrne na slabše. In tudi s tem se nekako pomirimo.

Vsi trije odlomki današnje božje besede pa nam kažejo čisto drugačne pristope do drž, ki nas držijo v trpnem stanju.

Prerok Izaija nas preseneti s trditvijo: »Recíte njim, ki so plahega srca: ‘Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje prihaja, Božje povračilo, on prihaja, da vas reši’!« Najprej povabi k pogumu, ki temelji na veri v Boga, nato pa opiše sadove poguma: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hrômi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá.« Sadovi vere v Boga so enkratni. Plahi Izraelci, ki se čutijo nemočne, so boječi, ne vidijo, kako začeti uresničevati velike cilje vere, ob zavesti, da je Bog z njimi, jim daje pogum postanejo nosilci sprememb na boljše. Vera v Boga v vernemu človeku prebudi pogum, da začetno stanje začne spreminjati v luči razsvetljenja, ki izvira iz razodetja. Božja beseda ima v sebi skrivnost moč, da premakne človekove sposobnosti v delovanje, ustvarjanje ciljev, ki jih prebudi v človekovi zavesti. Tu ne gre za neko samo-spodbudo, ko si človek sam sebi daje pogum, ampak je novo spoznanje, ki ga prebudi Božja beseda tisto, kar vernem človeku prebudi novo življenjsko moč. Prerok nam torej govori o pogumu, ki ga v verniku prebuja Božja beseda, ki se k Bogu nikdar ne vrne prazna, ne da bi prebudila tisto, za kar je bila poslana.

V 2. berilu pa apostol Jakob usmeri našo pozornost na medčloveške odnose, torej na področje, kjer je kristjan poklican, da živi v enaki mesi svojo ljubezen do bližnjega, kot jo živi do Boga. Tudi apostol Jakob, ki je zelo praktičen kristjan, nas izrecno vabi, da pogumno, iskreno in hkrati iskrivo ocenimo kakovost naših odnosov da vsakega človeka in, da naj pri tem spraševanju o kakovosti naših odnosov do bližnjega ne bomo pristranski. In pri tem nam navede nenavadno merilo: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, ki ga ljubijo?«

In še odlomek iz evangelija. V središču današnjega evangelija (Mr 7,31-37) je kratka, a zelo pomembna beseda  »Efeta!«. Ta beseda s svojim globokim pomenom, povzame celotno Kristusovo sporočilo in njegovo delovanje. Evangelist Marko jo je navedel v Jezusovem jeziku in pomeni ‘odpri se’. Poglejmo sedaj kontekst, v katerem je bila izrečena. Jezus je šel po sredi pokrajine Deseteromestja, torej po nejudovem področju. Privedli so mu gluhonemega človeka, da bi ga ozdravil, saj se je očitno glas o njem razširil vse do sem. Jezus ga je vzel na samo, se dotaknil ušes ter jezika in potem, ko se je ozrl proti nebu, globoko zavzdihnil: ‘Efetá’, kar pomeni ‘odpri se’. S tem je ta človek slišal in je začel pravilno govoriti (prim. Mr 7,35). To je torej zgodovinski, dobeseden pomen te besede. Ta gluhonemi se je po Jezusovem posegu ‘odprl’. Poprej je bil zaprt, sam in se je zelo težko sporazumeval. Z ozdravljenjem se je tako odprl drugim, svetu. S tem, da se je odprl organ sluha in govorjenja, se je on ves odprl, kot oseba in tudi njegovo življenje. Spet se je lahko sporazumeval in na nov način vzpostavljal odnose.

Vsi pa tudi vemo, da to, da je človek zaprt ali izoliran, ni odvisno samo od čutil. Človeku se lahko zapre tudi njegovo najgloblje notranje jedro, ki ga Sveto pismo imenuje ‘srce’.  In ravno to je Jezus prišel ‘odpret’, osvobodit, da bi mi lahko v polnosti živeli odnos z Bogom in z drugimi. In zato je ta kratka beseda ‘efeta – odpri se’ povzame vse Kristusovo poslanstvo. On je postal človek, da bi človek, ki je zaradi greha postal gluh in nem, spet lahko slišal Božji glas, glas Ljubezni, ki govori na njegovo srce ter bi se tako tudi on naučil govoriti jezik ljubezni ter se z njim sporazumeval z Bogom in drugimi.

Zaslužni papež Benedikt XVI. v eni svojih razlag zakramenta sv. krsta med drugim pravi: »Zaradi tega sta beseda in dejanje ‘efeta’ vključeni v obred krsta, kot eno od znamenj, ki razložijo njegov pomen. Ko se duhovnik dotakne ust in ušes novokrščenca, reče: ‘Efetá’ in moli, da bo lahko ta kmalu prisluhnil Božji besedi ter izpovedal vero. S krstom začne človeška oseba, če tako rečemo, ‘dihati’ Svetega Duha, njega, ki ga je Jezus izprosil od Očeta s tistim globokim vzdihom, da bi ozdravil gluhonemega.«

Sv. Efrem Sirski o tem evangeljskem odlomku takole razmišlja: »Oblast, ki je ni mogoče manipulirati, se je sklonila in si nadela meso, da bi se ga lahko dotaknili in bi vse človeštvo moglo zreti njegovo božanstvo, ki sicer presega vsak dotik mesa.«

 

Janez Sraka