22. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018

»Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak to, kar pride iz človeka.« (Mr 7,15)

Človek kot svobodno in razumno bitje je prav zaradi teh dveh svojih največjih odlik v stanju vzpostavljati odnose z drugimi svobodnimi bitji, najbolj pa s svojim Stvarnikom; tako je hkrati postavljen pred zahtevo, da krepi svoje dostojanstvo. Današnja božja beseda nam razgrne kako naj živimo pristno svobodo, smo odprtega uma in krepimo lastno dostojanstvo. Prav zaradi svoje Bogupodbnosti se človek tudi zaveda svoje grešnosti. Zaveda se, da je težko biti pravičen pred Bogom in do ljudi. Da bi človek živel polno življenje potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi.

Stara zaveza takole odgovarja na vprašanje: kako naj se človek osvobodi sebičnosti in se odpre ljubezni. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi ‘prisluhnil bolečini’ svojega ljudstva in ‘stopil dol, da ga reši ‘ (2Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (Sir 4,4–5.8–9), tujca (2Mz 22,20), sužnja (5Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji ‘izhod’ iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ko je Bog z Mojzesom sklenil zavezo in dal postavo, je človeštvu sporočil, da za človeka obstaja upanje na pravičnost. Še več, obljubil je Mesijo, ki bo človeštvo odrešil po Božji zamisli. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov dragocen dar, dokaz njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: ‘Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil… Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje’ (Ps 119,16.35). V Stari zavezi Mojzes posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele razglasil: ‘Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!’ (5Mz 4,1).

Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge ‘bogove’, ki jih v resnici ni, so le maliki. Gospodova postava ostane, ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, medtem ko življenje sledi pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim koristim. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, namreč živeti v poslušanju Boga, izpolnjevati njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo željo zadostiti Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu. Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: ‘Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo’ (Jak 1,22).

Odlomek iz evangelija pa nas spomni, da se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo češčenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi’ (Mr 7,6-7; Iz 29,13), in zaključil: ‘Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila’ (Mr 7,8). Današnji odlomek iz evangelija zaslužni papež Benedikt XVI. e enem svojih nagovorov takole komentira: »Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če pogledamo moderne ideologije, le-te slonijo na predpostavki, da krivičnost prihaja ‘od zunaj’, dovolj je odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, pravi Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. Človeka namreč slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha.« K temu razmisleku papež Benedikt XVI. doda še dve misli: »Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji ‘izhod’ iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti.« In druga: »Kristusova pravičnost pa izhaja  iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do ‘odkupitve’ pride po Jezusovi ‘krvi’ pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase ‘prekletstva’, ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval ‘blagoslov’, ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

 

Janez Sraka