19.nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto – B, 2018

»Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« (Jn 6,45b)

 

Zadnji dve nedelji smo med bogoslužjem božje besede brali poročila kako je Jahve v stari zavezi in Jezus v novi večkrat pomnožil kruh. Posamezniki in ljudstvo je v teh čudežih prepoznavalo posebno božjo moč in naklonjenost Jahveja in Jezusa do posameznikov in izvoljenega ljudstva. Današnja božja beseda pa nas vabi, da v kruhu, ki nam ga daje Gospod ne vedimo le znamenje božje moči in naklonjenosti, ampak tisti najgloblji učinek in moč, ki jo ima kruh iz nebes, da namreč v moči tega kruha postajamo božji otroci in dediči božjega kraljestva.

V prvem berilu smo slišali, kako je Elija ves izčrpan po hoji v puščavi dobil nove moči po kruhu, ki ga je angel čudežno položil predenj. V moči tega kruha je zmogel nadčloveške napore, da je štirideset dni in noči hodil po puščavi do Božje gore Horeb. To ni bila le fizična, peš hoja h gori Horeb, ampak v skrivnost s katero se je Elija tam srečal. Čudežna hlebčka sta dala Eliju novo spoznavno moč s katero je vstopal v Božjo skrivnost. Kruh, ki nam ga daje Bog ni le vir moči za naše telo, ampak nas usposobi, da prepoznamo in sprejmemo dar, ki ga sam Bog položi v na videz zgolj telesno hrano. Eliju je ta kruh dal izredno moč, da je lahko izvršil poslanstvo sredi izvoljenega ljudstva, ki mu ga je Jahve zaupal.

V odlomku iz pisma Efežanom pa nam apostol Pavel razgrne pomembno tematiko, kako naj posnemamo Boga. Pri tem Pavel izhaja iz izkušnje učencev z vstalim Gospodom. V prvi Cerkvi so vsi kristjani vedeli kako je Vstali Gospod na velikonočni večer pri zaprtih vratih vstopil med učence, jih pozdravil in jim dal prvi dar po vstajenju: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Apostol Pavel vernike v Efezu in tudi nas spomni, ne žalostite božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odrešenja. Nato odločno nadaljuje, ko pravi, da naj med nami izginejo vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. In z enako gotovostjo nadaljuje: Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu. Apostol narodov Efežanom in nam naravnost pove, da je v moči Svetega Duha poganski način delovanja, poganske drže možno spremeniti v krščanske, v posnemanje Boga v vsej njegovi popolnosti. Kdor tega ne stori žali Svetega Duha, ki je v njem. Zanika moč Duha, ki smo ga kristjani prejeli od Vstalega Gospoda in postavlja na laž tretjo Božjo osebo, Svetega Duha. S tem pa tudi kaže svojo nevero v Kristusa, ki je vstal od mrtvih in je zmagovalec nad vsako človeško slabostjo. Kdor žali Svetega Duha tudi zanika vse, kar je Jezus delal v času svojega javnega delovanja, zanika tudi najgloblji pomen čudežev, s katerimi je Božji Sin dokazal, da je Odrešenik, kruh, ki je prišel iz nebes, da je kruh življenja.

Pravkar smo slišali odlomek iz 6. poglavja Janezovega evangelija v katerem Jezus želi pomagati svojim sodobnikom in tudi nam razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil, da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo fizično lakoto, pripravljal sprejeti oznanilo, da je On kruh, ki je prišel iz nebes (Jn 6,41) in ki dokončno nasiti. Tudi hebrejsko ljudstvo je imelo med svojo dolgo potjo po puščavi izkušnjo s kruhom iz nebes, mano, ki jih je ohranjala pri življenju vse do prihoda v obljubljeno deželo. Sedaj pa Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes, ki je sposoben ohranjati pri življenju, ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. On je hrana, ki daje večno življenje, saj je edinorojeni Božji Sin, ki je v Očetovem naročju in je prišel dati človeku življenje v polnosti ter ga uvesti v življenje Boga samega. Judje so tudi vedeli, da je resnični kruh iz nebes, ki je hranil Izraela, Postava, Božja beseda. Izraelsko ljudstvo je spoznalo, da je Tora, temeljni in trajni Mojzesov dar in da je osnovna prvina, po kateri so se razlikovali od drugih narodov ta, da so poznali Božjo voljo in torej pravo pot življenja. Sedaj Jezus, ki se je razodel kot kruh iz nebes, pričuje, da je on osebno, učlovečena Božja Beseda, po kateri lahko postane Božja volja človekova hrana, ki usmerja in vzdržuje bivanje.

Dvomiti v Jezusovo božanstvo, kakor so to storili Judje v današnjem evangeljskem odlomku, pomeni nasprotovati Božjemu delu. Oni so namreč trdili: Jožefov sin je. Poznamo njegovega očeta in mater! (prim. Jn 6,42). Niso šli onkraj njegovega zemeljskega izvora in so zato zavrnili, da bi ga sprejeli kot Božjo Besedo, ki je meso postala. Samo kogar je pritegnil Bog Oče, kdor ga posluša in se mu pusti poučiti, lahko veruje v Jezusa, ga sreča ter se hrani z Njim in tako ima življenje v polnosti, večno življenje.

Zaslužni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig pove, .da se v evharistiji razodeva načrt ljubezni, ki vodi vso odrešenjsko zgodovino (prim. Ef 1,10; 3,8–11). V tej zgodovini se troedini Bog, ki je ljubezen sama (prim. Jn 4,7–8), v polnosti poveže z našim človeškim bivanjem. Pod podobama kruha in vina, pod katerima se nam Kristus daruje pri velikonočni gostiji (prim. Lk 22,14–20; 1 Kor 11,23–26), je navzoče Božje življenje, ki prihaja k nam in se nam podarja v zakramentalni podobi. Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako izkazal »ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.

Danes in ta teden bom premišljeval, kako v svojem življenju ne bi žalostil Svetega Duha!

Janez Sraka