18. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto B – 2018

»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« (Jn 6,27a)

 

Prejšnjo nedeljo nas je božja beseda uvedla v skrivnostno udeleženost posameznikov pri pomnožitvi kruha v stati in novi zavezi. Danes pa nas uvaja v skupnostne razsežnosti čudežev pomnožitve kruha.

V 1. berilu smo slišali, kako je ljudstvo godrnjalo čez Mojzesa in Arona v puščavi na poti v obljubljeno deželo. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! V bistvu je to bilo godrnjanje zoper Gospoda in njegovo obljubo, da bo z njimi v vseh življenjskih okoliščinah. Jahve Izraelcem ni zameril godrnjanja, saj so se sklicevali na njegovo obljubo. Na napeto stanje v izraelski občini je odgovoril po svoje, kot Bog. Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹« Jahvejev odgovor na godrnjanje je bil učinkovit in skrivnosten hkrati. Hrana je bila nepričakovana. Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je ležala rosa okoli njega. Jahve je Izraelcem dajal hrano na dan in ne kot trajno rešitev. V puščavi so sicer obstajale prepelice, vendar ne toliko, da bi se z njimi vsak dan nahranilo celo ljudstvo. Še bolj skrivnostna je bila mana. Ker je čudež kar trajal, so se Izraelci začeli spraševati in so govorili drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj to je. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.« Mojzesova razlaga, »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.«, je Izraelove sinove prav gotovo bolj presenetila kot pa dala odgovor na njihova vprašanja. Odgovor je bil bolj razodetje kot pa običajna razlaga dogajanja. Duhovno najbolj zbrani Izraelci so začeli v svoji notranjosti povezovati to skrivnostno dogajanje po godrnjajo Izraelcev v novo spoznanje, da je namreč celotno dogajanje Božje delo, je kot kruh iz nebes, ki jim ga Gospod daje. Spoznavali so, da jih Jahve na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo po Mojzesu uvaja v novo branje poti skozi puščavo. V globini so Izraelovi sinovi razumevati dve novi dejstvi. Prvo, da je celotna izkušnja izvoljenega ljudstva na poti skozi puščavo v bistvu priprava na novo sožitje Izraelove občine v obljubljeni deželi. Tam bodo živeli srečno, če bodo spoštovali postavo, zavezo, se spominjali izkušenj v puščavi in ostali odprti za prepoznavanje novih Jahvejevih posegov v življenje vsakega člana izvoljenega ljudstva in poslanstva Izraela v celoti. Drugo spoznanje pa je, da je Jahvejeva zvestoba sklenjeni zavezi Izraelom vedno dinamična, polna novih posegov in dokazov o njegovi ljubezni do izvoljenega ljudstva in, da zato mora izvoljeno ljudstvo na ta Jahvejev dinamičen odnos do zaveze prepoznati in na Jahvejeve pobude tudi dinamično, to je velikodušno odgovoriti.

V odlomku iz današnjega evangelija pa smo slišali, kako Jezus na svoj način dopolnjuje in razširja to temeljno izkušnjo Izraelcev z zavezo in zvestobo postavi. Jezus svoji poslušalcem in učencem pove: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tukaj Jezus starozavezno tematiko »kruh iz nebes« razširi in zatrdi, da kdor bo jedel kruh, ki ga bo on dal, bo imel večno življenje. Kristus, ki ga je potrdil Bod, Oče, ima moč, da vsakemu, ki ga sprejme v veri, da moč, kruh, za večno življenje. Jezusovi sodobniki so bili zelo stvarni in so ga vprašali: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Jezusova čudežna pomnožitev kruha je bila torej uvod ključno evangeljsko oznanilo, pravo razodetje, da je Kristus,, Božji Sin kruh življenja, ki naše zemeljsko življenje tako izpolni, da z močjo njegovega vstajenja preide v večno življenje. V vseh teh pogledih je celotna tematiko o Evharistije, ki je v času središčno dogajanje odrešenja, potrebno razumevati v kristološkem smislu, izhajajoči iz čudežne pomnožitve kruha v puščavi in Jezusove razlage tega njegovega dejanja.

 

Janez Sraka