14. nedelja med letom

»In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,6)

 

Danes nam vsa tri berila, seveda vsako na svoj način, govorijo o neveri. Vendar nevera tukaj ni mišljena le kot zanikanje Boga, ampak kot zahtevno in pogosto kot nezmožnost posameznika, da bi z Bogom vzpostavil oseben, zaupen in ljubeči odnos. V vsej izraelski zgodovini so poznali nevero tudi kot zanikanje Boga. Vendar tu moramo opozoriti na posebnost v zgodovini verstev. V izraelski zgodovini odpad od vere namreč ni bil vrnitev v poganstvo, razen mogoče na začetku procesa odpada, ampak se je odpad od vere Izraelcev končal v ateizmu, v brezboštvu kot ga poznamo danes, torej v brezbrižnosti do vsega nadnaravnega in svetega, v skrajnih primerih pa v zavestnem boju proti Bogu in vsemu, kar je povezano z verovanjem. Današnja berila, kot rečeno, ne govorijo o taki neveri.

 

V prvem berilu nam prerok Ezekijel poroča, da ga je Bog poslal k Izraelovim sinovom, k narodu upornikov, ki so se mi uprli. Tem ljudem trmastega obraza in predrznega srca naj naravnost pove: ›Tako govorí Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi.‹ Prerok naj jim prinese Božje sporočilo, da se bodo lažje osebno odločili za Boga ali proti Bogu. Božje sporočilo, ki jim ga prerok prinaša v človeški govorici, na njim razumljiv način, Izraelcem torej pomaga, da se vsak sam in osebno odloči ali bo hodil za Gospodom ali ne. Prerokovo poslanstvo je to, da jim v njihovem jeziku govori tisto, kar jim Gospod sporoča po preroku. Prerok torej vsakemu Izraelcu na svoj način pomaga, da se v sebi zaveda, da ga Gospod vabi naj z njim vzpostavi oseben odnos, ki je odnos zaveze, ki jo je Bog sklenil z Mojzesom na Sinaju. Prerokovo poslanstvo je namreč v tem, da vsakemu člani izvoljenega ljudstva pomaga do jasnega spoznanja Boga in da je vsak Izraelec povabljen, da z Gospodom vzpostavi odnos zaveze, torej zavesten oseben odnos z Jahvejem, da torej Jahve postane prvi sogovornik z vsakim članom izvoljenega ljudstva. Tisti, ki tega odnosa ne bodo vzpostavili, ki bodo torej ostali neverni, ne bodo mogli opravičevati svoje neodraslosti v veri sredi izraelske občine, ker »vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi«.

 

V drugem berilu nas apostol Pavel z odlomkom iz 2. pisma Korinčanom uvede v novo in zelo skrivnostno stvarnost, da se namreč Kristusova moč razodeva ob slabotnosti apostolov. Apostol narodov namreč v pismu odkrito prizna, da je trikrat prosil Gospoda, naj ga osvobodi skrivnostne duhovne in telesne slabosti, da bi se lahko bolj posvetil apostolskemu delovanj. In ni bil uslišan. In apostol Pavel navede dva odgovora: da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Kot drugi odgovor pa Pavel navede Gospodov odgovor: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Kristus je Pavla spomnil na milost, ki jo je prejel za izvrševanje apostolske službe. In tu se lahko samo čudimo apostolovim zaključkom, oziroma njegovim novim spoznanjem: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Apostol Pavel je spoznal, da ko bo dan za dnem z milostjo, ki jo je prejel, obvladoval svoje slabosti in jih spreminjal v zmage, bo to skrivnostno pričevanje o moči evangelija, ki ga oznanja! Njegovi poslušalci, kristjani in pogani, bodo ob pogledu na apostola, v katerem se njegovo oznanjevanje na skrivnosten način uresničuje vedno bolj spoznavali dejansko moč evangelija, ki spreminja življenje tistih, ki ga v veri sprejemajo.

 

Evangelist Marko pa nas v svojem kratkem poročilu o tem, kako so Jezusovi rojaki sprejeli učence in Jezusa, ko se je med svojim javnim delovanjem vrnil v svoj rojstni kraj. Jezus svojim rojakom ni bil neznan. Vedeli so, kaj se je dogajalo ob njegovem rojstvu v Betlehemu, kako je nekaj let nežnega otroštva preživel v izgnanstvu v Egiptu, kako je kot dvanajstleten deček poromal v Jeruzalem in kaj se je tam dogajalo. Vsa leta do odhoda od doma so ga vsak dan videvali, ga osebno poznali, občudovali njegovo življenje v družini Jožefa in Marije in od začetka njegovega javnega delovanja so prav gotovo bili obveščeni vsaj o poglavitnih dogodkih v Galileji. Rojaki so se vsemu temu čudili, poroča evangelist Marko. Nato doda nepričakovano držo: »In spotikali so se nad njim.« Marko svoje kratko poročilo o obisku v rodnem kraju zaključi z Jezusovima dvema izjavama: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In še skrivnostna ugotovitev: »Čudil se je njihovi neveri.« O kakšni neveri govori Jezus?  O neveri, da njegovi rojaki po tolikih letih skupnega bivanja in izjemnega javnega delovanja v Jezusu niso prepoznali skoraj nič Božjega. Vse kaže, da sta samo Jožef in Marija, Njegov rednik in njegova Mati v njem prepoznal Božjega Sina, Odrešenika človeštva in vsega stvarstva! Iščimo odgovor, zakaj njegovi sodobniki v Jezusovem življenju niso videli praktično nič, kar bi v njih prebujalo nov tip vernosti?! Zakaj so ostali le pri čudenju?

 

Janez Sraka