Za evangelizacijo: DUHOVNIKI V SVOJEM PASTORALNEM POSLANSTVU

Molimo v mesecu Juliju

Da bi duhovniki, ki trpijo zaradi utrujenosti in samote v svojem pastoralnem delu, začutili pomoč in tolažbo prijateljstva Gospoda in svojih bratov.

Ob novomašnikih, ki so polni navdiha in poleta, nas ta papežev namen prestavi na drugi konec duhovnikovega poslanstva, ko se duhovnika loti utrujenost ali samota. Mene se tudi kdaj loti malodušje: čemu se truditi, toliko velikih in lepih besed, pa se marsikdaj kasneje pokaže brez haska, človek je, kot je, en čas lepo govori, dela pa po svoje, svet je, kot je, psi lajajo, karavana gre naprej ipd. Tudi sem že pomislil, da bi raje bil v klopi med verniki kot za oltarjem. Skratka, ne samo po veri, ampak tudi po človeški krhkosti smo si duhovniki solidarni, čeprav se na to krhkost različno odzivamo – po značaju pač. Naj se v »človeški nemoči kaže Božja moč« in naj nas molitev in solidarnost po papeževem namenu v tem mesecu novih maš še posebej povezuje.

 

»Umreti kakor mučenci, kakor Jezusovi pričevalci, je seme, ki umre in dá sad, zemljo napolni z novimi kristjani. Ko pastir živi na ta način, ni zagrenjen. Morda čuti zapuščenost, vendar pa ima tisto gotovost, da je ob njem Gospod.«

 Pastir, ki sledi Jezusu in ne moči, denarju ali poznanstvom, četudi je zapuščen s strani vseh, bo ob sebi vedno imel Gospoda; zapuščen bo, a nikoli zagrenjen. Tako je dejal papež Frančišek med mašo 18. oktobra 2016, ki jo je daroval v kapeli Doma svete Marte. Homilijo je oprl na odlomek iz Drugega pisma apostola Pavla Timoteju (2 Tim 4,9-17), ki se je bral med bogoslužjem.

Apostoli, kakor sveti Pavel na koncu svojega življenja, doživljajo osamljenost v težavah: razgaljeni so, žrtve sovraštva, zavrženi; zase prosijo stvari kakor berači. »Sam, berač, žrtev sovraštva, zapuščen,« je dejal papež o svetem Pavlu. »Ampak veliki Pavel je tisti, ki je slišal Gospodov glas, Gospodov klic! Tisti, ki je šel z ene strani na drugo, ki je zaradi oznanjevanja evangelija pretrpel mnogo stvari in mnogo preizkušenj, ki je apostolom razložil, da Gospod hoče, da tudi pogani vstopijo v Cerkev; veliki Pavel, ki se je v molitvi povzpel do sedmih nebes in je slišal stvari, ki jih prej nihče ni slišal; veliki Pavel, ki je v mali sobi neke hiše v Rimu čakal, kako se bo znotraj Cerkve končal boj med različnimi stranmi, med togostjo judaistov in učenci, ki so mu bili zvesti. In tako se je končalo življenje velikega Pavla. V zapuščenosti. Ne v nejevolji in zagrenjenosti, ampak v notranji zapuščenosti.«

Enako se je zgodilo s Petrom. In tudi z Janezom Krstnikom, ki je v ječi, sam in izmučen poslal svoje učence, naj Jezusa vprašajo, ali je on mesija. Konča z odsekano glavo zaradi »muhavosti neke plesalke in izdaje neke prešuštnice«. Tako se je zgodilo Maksimilijanu Kolbeju, ki je »sprožil apostolsko gibanje po vsem svetu in naredil mnoge velike stvari« in je umrl v celici lagerja. »Ko je apostol zvest, ne pričakuje drugačnega konca, kakor je bil Jezusov,« je izpostavil sveti oče. A Gospod ostaja blizu, ne zapusti ga. In v tem najde svojo moč. Tako je umrl tudi Pavel.

Postava evangelija je po papeževih besedah tole: če seme ne umre, ne obrodi sadu. Zatem pride do vstajenja. Kri mučencev je seme kristjanov. Papež je pojasnil: »Umreti kakor mučenci, kakor Jezusovi pričevalci, je seme, ki umre in dá sad, zemljo napolni z novimi kristjani. Ko pastir živi na ta način, ni zagrenjen. Morda čuti zapuščenost, vendar pa ima tisto gotovost, da je ob njem Gospod. Kadar se je pastir v svojem življenju posvečal drugim stvarem in ne vernikom, je na primer navezan na oblast, navezan na denar, navezan na poznanstva, navezan na mnoge stvari, na koncu ne bo sam, morda bodo tam nečaki, ki bodo čakali, da umre, da bi videli, kaj bi lahko odnesli s sabo.«

Papež Frančišek je homilijo sklenil z besedami: »Ko grem na obisk v dom za ostarele duhovnike, tam najdem veliko dobrih, ki so dali življenje za vernike. In so tam, bolni, hromi, na invalidskem vozičku, a takoj se vidi njihov nasmeh.« So dobro, ker zelo blizu sebe čutijo Gospoda. Imajo sijoče oči in sprašujejo, kako gre Cerkvi, kako gre škofiji, kako je z duhovnimi poklici. »Navsezadnje so očetje, saj so dali življenje za druge,« je dejal papež in se še enkrat vrnil k Pavlu: »Sam, berač, žrtev sovraštva, zapuščen od vseh, a najmanj od Gospoda Jezusa.« ‘Samo Gospod mi je ostal blizu!’ pravi Pavel. »Dober pastir, pastir mora imeti to gotovost: če gre po Jezusovi poti, mu bo Gospod blizu vse do konca. Molimo za pastirje, ki so na koncu svojega življenja in čakajo, da jih Gospod vzame k sebi. In molimo, naj jim Gospod dá moč, tolažbo in gotovost, da, četudi so bolni in morda tudi sami, je Gospod z njimi, blizu jim je. Naj jim Gospod dá moč.«

 

Sem še enkrat, bolj pozorno prebral, kar je govoril papež. Moje besede tu zgoraj so »jamrajoče«, papež pa govori o pozitivnem, o zgledu, vse do mučeništva, tudi v samoti in nemoči, kar izhaja iz povezanosti z Gospodom. Ali, kot bi rekel Cankar, nobena solza ni bila zaman potočena, nobena kaplja krvi zaman prelita.