13.nedelja med letom: leto B – 2018, nedelja Slovencev po svetu

 

Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« (Mr 5,41)

 

Najprej nekaj misli ob nedelji Slovencev po svetu. Tokrat jih bomo na poseben način vključili v naše osebne in skupne molitve. Bogu se bomo zahvalili za veliko milost, da so naši rojaki, ki so iz najrazličnejših razlogov zapustili domovino, ponesli našo kulturo, delavnost, predvsem pa našo vero po svetu. Do polovice 19. stoletja so se naši predniki naseljevali znotraj imperija v katerem so živeli. Proti koncu 19. stoletja pa so se napotili druge evropske države, nato v ZDA in Kanado, v Južno Ameriko, Avstralijo in še kam. V tujino so se odpravili, ker dežela ni bila dovolj bogata za dostojno življenje. To so bili ekonomski izseljenci, ki pa so se podali v tujino v veri, da si bodo tam ustvarili boljše življenje. Veliki večin je to tudi uspelo.

 

Po 2. svetovni vojni je v Sloveniji nastal čisto nov begunski val. To niso bili več ekonomski emigranti, ampak kristjani, ki so pred 2. svetovno morijo miselno, politično, gospodarsko in človekoljubno obvladali in premagali zlasti komunistično diktaturo. Ker pa so komunisti zaradi izrednega sovraštva do vsega kar je bilo katoliško že med vojno, še posebej pa po njej napadali, so se mnogi morali umakniti na tuje, da so si tako rešili golo življenje. To so bili najbolj izpostavljeni in sposobni kristjani, ki jim je grozila fizična smrt ali suženjska podrejenost v novi državi. Ti kristjani so ponesli v svet dvojno sporočilo. Prvo je bilo, da so komunizem v času miru med vojnama premagali na intelektualni, verski in kulturni ravni. Drugo pa, da je svetovni komunizem največji sovražnik temeljnih človekovih svoboščin in je kot tak sovražnik človekovega celostnega razvoja.

 

Tretji profil slovenskih izseljencev pa so v vseh teh obdobjih bili naši misijonarji, od Barage do do še živečega Pedra Opeke. To so možje in žene, ki so se posvetili širjenju božjega kraljestva po vsem svetu. Vsi naši izseljenci so nam in še delajo čast po svetu, saj na svojski način s sadovi njihove vere častijo Boga, opravljajo trajno bogoslužje kot verni Slovenci.

 

Starozavezni pisatelj Knjige modrosti pa nas uvede v krščansko razumevanje smrti, ko pravi: »Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje.« Nato doda, da v bitjih, torej tudi v človeku ni uničujočega strupa. In: Bog je ustvaril človeka za neminljivost in ga narédil kot podobo lastnega lika. Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi. V zadnjih nekaj desetletjih nekateri filozofi učijo, da je ves napredek in celotno znanstveno prizadevanje človeka in človeštva treba pripisati človekovemu strahu pred smrtjo, oziroma globoki stiski in želji, kako v življenju odriniti smrt čim dlje v prihodnost. Božji in krščanski odgovor na smrt ni borba zoper smrt, ampak vera v Božjo pomoč ter gotovost, da je Kristus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih premagal »hudičevo zavist«, ki vodi v smrt tiste, ki podležejo hudiču. Dobro bi bilo, če bi se danes vsak kristjan vprašal, kako pa jaz razmišljam o smrti? Se je bojim? In kako iščem odgovor na številna vprašanja, ki jih postavlja stvarnost smrti: v veri v Kristusovo in naše vstajenje, ali pa se predajam negotovosti in morda celo obupu?

 

Evangelist Marko pa nas danes v svojem poročilu o dveh Jezusovih čudežih, kako je obudil Jairjevo hčer in ozdravil krvotočno ženo, najprej opozori na dve ravni Jezusovih čudežev. Prva je vrnitev telesne moči in zdravja, druga pa s čudežem ozdravi duhovno stanje Jairja, očeta umrle deklice in duhovni nemir krvotočne žene. Oba, Jair in krvotočna žena sta se obrnila na Jezusa v duhovni stiski,  ki ni kazala neke osebne trdnosti. V Jezusu sta oba videla čudodelnika z neko skrivnostno, skorajda magično močjo. Po čudežu pa Jezus v Jairju in krvotočni ženi prebudi čisto novo gotovost vere, ki se kaže v njunem osebnem odnosu do Jezusa. To novo stanje je bilo za vsakega od njiju nova kakovost njunih osebnosti. Oba je Jezus povabil, naj vstopita v njegovo, Jezusovo gotovost. Tudi mi se danes vprašajmo, kakšno gotovost mi daje moja hoja za Jezusom, ali bolje, skupaj z Jezusom? Imam v sebi vsaj začetno gotovost, da kadar v življenju posnemam Jezusa, delam kot je on deloval, da sem že deležen, vsaj v zametku, tisto gotovost, kot jo je imel Jezus v času svojega javnega delovanja?

Janez Sraka