4. velikonočna nedelja

  1. velikonočna nedelja – nedelja dobrega pastirja, svetovni molitveni dan za duhovne poklice: leto B – 2018

»Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene.« (Jn 10,14)

Od Velike noči do Binkošti se kristjani poglabljamo v vstajenj, kako je Vstali prebujal v učencih vero v vstajenje, kako je vera v vstajenje spremenila apostole in vernike v priče vstajenja, pa tudi kako v luči vstajenja razumeti, da je vstali Gospod Božji Sin, Odrešenik, Mesija, poveličani pravi človek – Jezus iz Nazareta … O vseh navedenih in drugih naslovih, titulih, podobah nam govorita stara in nova zaveza. Najgloblje pa Kristus sam v času svojega javnega delovanja.

Bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero Cerkev od začetka upodablja Gospoda Jezusa: namreč kot Dobrega Pastirja. Zaslužni papež Benedikt XVI. v homilij na začetku svoje papeške službe o Dobrem Pastirju pravi, da nam Janezov evangelij v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

V Jezusovih časih, pavi papež Benedikt XVI. je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: ‘Jaz sem dobri pastir… Svoje življenje dam za ovce,’ pravi Jezus o sebi (Jn 10,14 sl. ). Ne odrešuje nas oblast, nadaljuje papež Benedikt XVI., ampak ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Vse oblastne ideologije se tako upravičujejo, upravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Danes, na svetovni molitveni dan za poklice prosimo Vstalega, da v številnih mladih fantih in dekletih, ki vstopajo v življenjsko poslanstvo prebudi spoznanje, da sveta ne odrešuje oblast, ampak ljubezen, ki jo v srcu prebuja in razžarja Vstali Gospod.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. ‘Pasi moje ovce,’ reče Kristus Petru. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano božje resnice, božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu.

Pravi pastir je tisti, ki si vedno prizadeva, kako vedno bolj ljubiti Gospoda in tisti, ki se vedno uči, kako vedno bolj ljubiti Kristusov čredo, sveto Cerkev, vsakega človeka posebej in vse ljudi. Molimo za pastirje, da pred volkovi ne pobegnejo.

Janez Sraka