Četrta postna nedelja

  1. postna nedelja (Laetare): leto B – 2018

»Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«

 

Današnja, 4. postna nedelja se imenuje laetare – veseli se, podobno kot 3. adventna nedelja, gaudete – radujte se. Obe največji skrivnosti krščanstva, Gospodovo rojstvo in vstajenje, sta vir neizčrpnega veselja in upanja za vsakega človeka in vse človeštvo. V kakšno veselje nas torej uvaja božja beseda v postnem času? Bolj natančno, v kakšno veselje nas uvaja stara in v kakšno nova zaveza?

Ključno sporočilo stare zaveze je dejstvo, da je Jahve, Bog izbral izvoljeno ljudstvo, Izrael, in z njim sklenil večno zavezo, da ponese Jahvejevo ime med vse narode in ljudstva. Da bi to poslanstvo Izrael lahko izvrševal, mu je Bog po Mojzesu dal postavo, kot zagotovilo pa bo Jahve varoval Izraela pred vsemi, še tako mogočnimi sovražniki in tekmeci do konca sveta. Zaveza med Jahvejem in Izraelom je bila jasna: Bog bo varoval izvoljeno ljudstvo in ga ohranjal pri življenju, Izrael pa bo živel po postavi, se krepil in oznanjal Jahvejevo veličastvo med narodi. Iz zgodovine stare zaveze vemo, da je Jahve vsako odstopanje od zaveze, vsak odpad od postave kaznoval, dokler se ljudstvo ni spreobrnilo in se vrnilo k prvotni zavezi. Ta zgodovinska izkušnja izvoljenega ljudstva je bila vir veselja in ponosa za vsakega Izraelca, pa tudi vir gotovosti in spreobrnjenja v največjih nevarnostih za obstoj in v notranjih stiskah posameznikov in izvoljenega ljudstva v celoti. V prvem berilu smo slišali, kako je Jahve v času izraelskega izgnanstva v babilonskem suženjstvu obudil duha perzijskega kralja Kira, da je v svojem kraljestvu razglasil, da bo pozidal tempelj v Jeruzalemu in se člani izraelskih rodov lahko vrnejo v svojo deželo. Bog je torej spremenil, spreobrnil srce kralju Kiru, da je ljudstvu dal, danes bi rekli politično in gospodarsko svobodo, da si v svoji deželi uredijo življenje po svojih postavah in izročilih. Sveti pisatelj jasno naglasi, da je to bilo Božje delo in nikakor ni bila zasluga takratnega rodu izvoljenega ljudstva. Kralj Kir je Izraelcem vrnil svobodo, da naprej živijo v duhu zaveze med Jahvejem in Izraelom.

Sv. Pavel pa nam v odlomku iz pisma Efežanom govori o novi zavezi, ki jo je Bog sklenil po Jezusu Kristusu in velja za vse človeštvo. Temeljne postavke te zaveze so čisto nove. Bog je človeka rešil smrti v svojem usmiljenju in zaradi velike ljubezni s katero nas je vzljubil v Jezusu Kristusu in nas v Kristusu oživil. In cilj te nove zaveze? Je tudi čisto nov. V Kristusu nas je obudil in posadil v nebesa, da bi v prihajajočih vekih v Kristusu pokazal čezmerno bogastvo svoje milosti. Nato sv. Pavel doda še eno bistveno lastnost nove zaveze: da smo odrešeni po veri v Jezusa Kristusa in ne iz naših del in, da se namreč tako pokaže, da smo ustvarjeni v Jezusu Kristusu za dobra dela. V stari zavezi je Bog dal po Mojzesu članom izvoljenega ljudstva postavo, predpise, da se jih držijo. Tekom vekov jim je pošiljal preroke, ki so ljudstvu govorili, kaj Bog od Izraela pričakuje v zahtevnih okoliščinah. V vseh okoliščinah je Jahve zahteval bolj zunanje izpolnjevanje črke postave, torej izvrševanje tistega, kar je postava ukazovala. V novi zavezi pa smo kristjani v moči Kristusove ljubezni, ki v nas deluje usposobljeni zamisliti in vršiti dobra dela, za katera nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. Jezusovi učenci ne izvršujemo zgolj na zunaj predpisov postave in sporočil prerokov, ampak v nas deluje moč Kristusove ljubezni. Stvarnost nove zaveze je po svoji vsebini in delovanju drugačna od tiste v stari zavezi. Razlika je za naravni človeški razum skorajda nepojmljiva.

O tem nam govori odlomek iz Janezovega evangelija, kjer evangelist opisuje pogovor med Jezusom in učenim članom sinedrija Nikodemom. Jezus v pogovoru Nikodemu kar niza starozavezne teme in prispodobe zrt podaja nove, svoje trditve. Mi se vsaj malo zadržimo pri Jezusovi zadnji trditvi: »Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« Kristjanova dobra dela, ki so narejena v Bogu, so torej tisti najgloblji vir veselja, ki izvira iz gotovosti, da v nas deluje Gospodov Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih.

p.Janez Sraka