2. postna nedelja

Jezusovo spremenjenje na gori

Tudi danes nas Božja beseda, ko nas uvaja v bistvo posta, zelo preseneti. Najprej zato, ker nam ne govori, oziroma nam ne priporoča ali naroča, da naj krotimo svoje telo, se borimo s kakšno duševno napako ali duhovno držo, ampak nas po zgledu Abrahama povabi, kako naj korenito premenimo naš odnos do Boga, svojega Stvarnika. V drugem berilu se sveti avtor usmeri na naš odnos do Kristusa, v odlomku iz evangelija pa Kristus svojim trem najljubšim učencem pokaže veličastvo svojega Kraljestva in kašna naj bo drža učencev do absolutne novosti, ki jim jo je začel nakazovati, namreč do vstajenja od mrtvih.

Vsak oče, posebno še tisti, ki ima sina edinorojenca, si lažje predstavlja pred kakšno odločitev je Bog postavil Abrahama, ko je od njega zahteval, naj mu daruje svojega sina Izaka, ki ga je Bog izbral, da bo oče brezštevilnega ljudstva. Za Abrahama je bila Božja izbira, da bo Izak nosilec novega klana, ki bo imel posebno božje poslanstvo, nekaj dokončnega, kar ga je potrjevalo v njegovi klanski miselnosti in kulturi. Bog pa ga je nenadoma postavil pred čisto novo dejstvo – naj daruje sina edinca kot žrtveno jagnje in tako izniči vse Abrahamove upe in pričakovanja. Bog je s svojo zahtevo Abrahamu dejansko postavil na preizkušnjo očakovo vero v Jahvejevo vsemogočnost, previdnost in zvestobo dani obljubi. Ko je Abraham prijel sina Izaka, da bi ga daroval, kakor mu je Bog naročil, je Abraham dokazal vrsto ključnih prvin svoje vere v Jahveja. S svojo odločitvijo, da bo daroval sina Izaka, kakor mu je Vsemogočni naročil, je Abraham priznal, da ima Bog pravico spreminjati svoje obljube in postavljati zahteve ustvarjenim bitjem, preprosto zato, ker je Bog, ki je vsemogočen, vseveden in absolutni gospodar zgodovine človeštva. Po drugi strani pa je Abraham s svojo odločitvijo pokazal in dokazal, da je njegova vera v Jahveja Božji dar njemu in vsakemu, ki ga bo posnemal v takih odnosih do Boga. Tako je Abraham postal prvi človek, ki nam je na človeški način pokazal veličino daru vere, ki je vedno nov Božji dar vsakemu človeku. Zato ga sveto pismo upravičeno imenuje oče vseh verujočih. Zato je prvi – med človeškimi sinovi – učitelj vere. To je potrdil sam vstali Gospod »tisti prvi dan v tednu« učencema na poti v Emaus, ko jima je po poti razlagal pisma, začenši od Abrahama, da mora od mrtvih vstati.

V drugem berilu nas apostol Pavel v kratkem odlomku iz svojega pisma Rimljanom spomni, da se moramo kristjani zelo jasno zavedati svojega dostojanstva, ki izhaja iz dejstva, da smo Božji izvoljenci. To dejstvo je tako veličastno, da nihče nima pravica nas obsojati, kaj še podcenjevati to dejstvo, ki je Božje delo in zasluga vstalega Gospoda, ker nas je Oče posinovil po svojem ljubljenem Sinu, ki ga je obudil od mrtvih. V postnem času smo poklicani, da v sebi prebudimo pristno zavest o tem dostojanstvu, ki izhaja iz naše odrešenosti, iz naše izvoljenosti. Danes velika večina kristjanov naravnost greši, ker ni ponosna na dejstvo, da v nas po zakramentih, molitvi, dobrih in svobodnih odločitvah deluje tista moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Vsi Božji izvoljenci bi morali biti na moč veseli in med seboj tekmovati v zahvaljevanju, da smo tako čudovito odrešeni.

In kako pristopiti k Jezusovi pobudi, da je na goro popeljal svoje tri najljubše učence: Petra, Jakoba in Janeza ter se tam vpričo njih spremenil in se pogovarjal z Mojzesom in Elijo? Torej z dvema največjima možema stare zaveze. Evangelisti ne poročajo o vsebini pogovora med Jezusom ter Mojzesom in Elijo, ker zaradi totalne novosti dogodka niso razumeli vsebine, ne zato, ker je ne bi slišali, ampak zaradi novosti sporočila. Evangelist Marko poroča le o tem, da se je Jezus spremenil, da so njegova oblačila postala bleščeča, skratka taka, da ji nobena človeška roka ne bi mogla narediti. V isti sapi pa evangelist zapiše sporočil Boga samega: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Iz okoliščine sklepamo, da je sporočilo veljalo vsem prisotnim, torej tudi Mojzesu in Eliji, učencem in vsem nam. Bog sam je torej sporočil, da je Jezus Njegov Sin! Iz okoliščine pa je tudi jasno, da je v Jezusu, Božjem Sinu presežena vsa stara zaveza.

In še skrivnostno Jezusovo naročilo učencem, ko so šli z gore, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. Evangelist zaključi svoje poročilo o Jezusovem spremenjenju na gori: »To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.« Ob celotnem dogajanju na gori Tabor se je učencem postavilo ključno vprašanje – kaj pomeni vstati od mrtvih. Vse kaže, da so trije izbrani učenci začeli dojemati, da bo za razumevanje vsega tega, kar se dogaja ob Jezusu, kar on uči, kako deluje, …, da je za vse to potrebno čisto ustvariti si drugačen pristop, da bo vse to mogoče dojeti, ko bo naše telo, naša človeška narava preustvarjena, da bo vsakdo moral začeti bivati in delovati na nov način, kot da bi moral vstati od mrtvih, delovati z novimi, drugačnimi in nam neznanimi kakovostmi.

Sporočilo Jezusovega spremenjenja na gori je v Petru, Jakobu in Janezu sprožilo kar zelo jasno spoznanje, da bodo morali Jezusa razumevati na drugačen način, ki jim ga bo sam Učenik pokazal, ali opozoril na novosti, ki jih sami niti ne vidijo.

In zaključno vprašanje: Kako naj v luči današnje božje besede na novo razumem in živim postni čas, kot pripravo na srečanje z vstalim Gospodom?

  1. Janez Sraka