Arhiv kategorij: Novice

550 m2 mozaikov slovenskega jezuita v Ignacijevem svetišču v Manresi

Umetnik in jezuit Marko Rupnik z ekipo Umetniškega ateljeja Centra Aletti, ki jo sestavlja približno dvajset umetnikov iz različnih držav sveta, te dni intenzivno dela v Svetišču ob Jami Sv. Ignacija, v mestu Manresa v Španiji. Njihovo umetniško delo vsebuje močno sporočilo,  izjemno lepoto in je hkrati fascinanten proces ustvarjanja. Pater Rupnik z ekipo polaga približno 550 kvadratnih metrov mozaikov, ki prikazujejo krščansko romanje skozi duhovne vaje. »To je pot molitve, v kateri se iz deklariranega katolištva preide v živo vero,« je izjavil umetnik.

Mozaiki zasedajo osem stranskih kapelic svetišča in notranjo steno vhodnih vrat, ki bodo posvečena priliki o sejalcu. So polni podrobnosti, od katerih vsaka pripoveduje, mnoge pa so tesno povezane z ignacijansko duhovnostjo. P. Rupnik je to delo opredelil predvsem kot prostor srečanja, mozaik pa kot izjemno umetnost, ki sama po sebi predpostavlja izkušnjo skupnosti – »izkušnjo Cerkve kot občestva ljudi, ki izraža to, kar smo.« Materiali, ki jih uporabljajo, prihajajo z vseh koncev sveta in umetnik zagotavlja, da se v mozaiški tehniki vzpostavi pravi dialog s kamnom. »Prva lekcija za obdelovanje kamna je, da se ga dotaknemo z ljubeznijo in nežnostjo.«

Kot jezuit je Rupnik izjemno počaščen, da dela prav na mestu, kjer je sveti Ignacij Lojolski začel pisati knjigo Duhovne vaje. To milost sprejema kot dar, ki ga prejema »z neizmerno hvaležnostjo«. Hkrati je to delo tudi »vrhunec vsega, o čemer je v svojem življenju razmišljal in študiral«.

Prenova notranjosti svetišča spada v okvir praznovanja Ignacijevega leta, ki nas od maja 2021 do julija 2022 spominja na spreobrnjenje ustanovitelja jezuitov. Praznovanje bodo v Manresi doživeli posebno intenzivno, saj sovpada s 500-letnico Ignacijevega prihoda prav v to katalonsko mesto.

 

Besedilo je povzeto s španske strani Ignacijevega leta, Ignatius500.org. Celotna galerija slik na povezavi.

Moja izkušnja Jezuitskega kolegija v Ljubljani

Star sem dvajset let, po rodu sem Makedonec. Rodil sem se na Hrvaškem. Opravljam dodiplomski študij računalništva in matematike na Univerzi v Ljubljani, kjer sem že leto in pol; ves čas bivam v Jezuitskem kolegiju.

Pred vpisom v Kolegij sem bil nekoliko zaskrbljen. Tudi prvi pogovori na daljavo s p. Damjanom mi še niso bili v veliko pomoč, nasprotno, še bolj me je bilo strah. »Kako strogo je življenje v kolegiju?« »Ali vsi študentje tam študirajo teologijo?« »Ali je kolegij neke vrste študentski zapor?« To so le nekatera od mnogih vprašanj, ki sem si jih zastavljal. Kljub temu sem nadaljeval s prijavo in se odločil za to novo dogodivščino.

Izlet Jezuitskega kolegija v Log pod Mangartom

Ko sem bil sprejet v izbrani študijski program, se je uradno začelo moje univerzitetno življenje. V Kolegij sem prišel sam, sredi noči. V slovenščini nisem znal povedati ničesar, razen: »Živjo«, »Adijo« in »Vaša družina je majhna« (vem, da je to zelo skromno, vendar je bilo prav tako).

Nisem potreboval veliko časa, da sem prišel do ugotovitve, da je Kolegij boljši od tistega, kar sem v mislih pričakoval. Jezuiti so daleč najbolj »kul« duhovniki, kar sem jih kadarkoli srečal. Fantje, ki sem jih tukaj spoznal, prijateljstva, ki smo jih sklenili, vezi, ki smo jih ustvarili, bodo preživeli še veliko let. Huh, že pogrešam svoje ameriške, poljske, španske, hrvaške, italijanske in danes celo slovenske kolege iz kolegija …

Še ena lepa stvar je ta, da imamo v kolegiju v resnici prav vse, kar potrebujemo: Iščeš miren kraj za študij? – Lahko gremo v učilnice! Če se želimo zabavati – gremo v kuhinjo ali v dnevno sobo. Razpoloženi za gibanje? Uporabimo telovadnico. Ste slišali za nov film? Oglejte si ga v naši multimedijski sobi.

Jezuitski kolegij je kraj, kjer lahko duhovno in duševno zrastete – kombinacija dogodkov, ki se tukaj odvijajo, vam pomagajo razvijati osebno duhovnost in obogatiti znanje na vseh nivojih. Na primer Večerna akademija, kjer se kvalificirani ljudje pogovarjajo o zanimivih temah (zgodovina, šport, duhovnost, filozofija, itd.). In Bible studies (slov. biblijske študije), poglobljeni tečaj spoznavanja Svetega pisma v angleščini pod vodstvom p. Damjana. Pa študentske maše, ki potekajo enkrat na teden, EML (okrajšava za angleško mašo v Ljubljani), mednarodna katoliška skupnost sama v hiši ter dva podcasta: Tangenta (splošne teme – tudi sam sem bil gost v eni epizodi o nacionalni identiteti) in PismoUk (bolj poglobljeno o Svetem pismu). Nobena aktivnost seveda ni obvezna, zato je ob koncu dneva – vse odvisno od vas.

Naj omenim še en dogodek, izlet v letu 2020. Obiskali smo Log pod Mangrtom v slovenskih Alpah. Glede tega tipa počitnic sem bil sprva nekoliko v dvomu, vendar se je izkazalo, da je to neverjetna izkušnja – zanimivi ljudje, odlična atmosfera in svež zrak. Tam sem se zavedal, da je pohodništvo pravzaprav stvar, v kateri zelo uživam.

Spoprijeli smo se s številnimi izzivi, daleč največji je bil seveda Covid. Tako v skupnosti Kolegija kot v mednarodni skupnosti EML tukaj pri sv. Jožefu smo morali resno spremeniti nekaj življenjskih navad. A to ni bil edini izziv. Kot nekdo, ki je celo življenje živel z mamo, nisem vedel ničesar o kuhanju, pranju, pospravljanju, čiščenju itd. Preseči to je bil odličen primer odličnosti take skupnosti, kot je Jezuitski kolegij. Hvala p. Damjanu, ker me je vodil skozi vse te življenjske izkušnje.

Študenti, ki smo ostali tukaj v kolegiju med karanteno, smo bili redki, ki smo imeli med epidemijo koronavirusa privilegij obiskovati svete maše v živo: imeli smo jih enkrat tedensko v naši študentski kapeli. Razmere z virusom so se poleti izboljšale, zato smo lahko šli tudi na počitnice. Prvotni cilj je bil otok Murter na Hrvaškem, a zaradi ukrepov, ki so se takrat pojavili v zvezi s prehodom meje, smo šli raje v Ankaran, na slovensko obalo. Bila je super priložnost, da smo se sprostili in napolnili baterije za izzive, ki so pred nami.

Po najboljših močeh sem vam poskušal opisati kaj pomeni biti “Kolegij’c” (izraz za študenta, ki biva v našem kolegiju). Seveda je to majhen del moje zgodbe, a za začetek več kot dovolj. Vsem študentom, ki imajo priložnost priti sem in mislijo, da je to zanje, priporočam, da se prijavijo. Kdo ve, morda bomo nekoč sostanovalci …

To je moja slika v Jezuitskem kolegiju s prvega dne – 25. septembra 2019.

Avtor prispevka: študent Dmitar Zvonimir Mitev

 

Read in English

 

Umrl p. Ferenc Jálics DJ, avtor “Kontemplativnih duhovnih vaj”

V starosti 94 let je madžarski jezuit Ferenc (Franc) Jálics umrl 13. februarja 2021 v katoliškem domu za ostarele v Budimpešti. Skoraj vse življenje je posvetil iskanju poti do najgloblje duhovnosti in molitve, ki jo je našel v kontemplaciji. Bil je splošno znan in priznan mojster krščanske meditacije po vsem svetu, saj so njegove knjige prevedene v več kot 16 jezikov in njegovo metodo izvajajo v več domovih za duhovne vaje po vsem svetu.

 

Po rojstvu in vstopu k jezuitom na Madžarskem, po vzpostavitvi komunistične diktature, je bil po drugi svetovni vojni prisiljen zapustiti svojo državo. Filozofijo je študiral v Nemčiji, kasneje v Belgiji, nato pa je bil leta 1956 poslan v Čile in nato v Buenos Aires, da bi nadaljeval študij. Po posvečenju v rimskokatoliškega duhovnika je ostal v Argentini in postal profesor teologije in duhovni vodja mladih jezuitov, vključno z Jorgejem Mariom Bergogliom, zdaj papežem Frančiškom.

 

Med opravljanjem socialnih in pastoralnih del v revni soseski leta 1976, na vrhuncu »umazane vojne«, so ga zaradi vzhodnoevropskega ozadja imeli za ruskega vohuna, njegovega tovariša pa za levičarskega gverilca. Posledično jih je prijela smrtna enota desničarske vojaške diktature, ju ugrabila in pet mesecev držala v ujetništvu. Ta izkušnja zapora ga je vodila k razvoju posebne metode krščanske kontemplacije, ki je združevala elemente duhovnih vaj Ignacija Lojolskega z Jezusovo molitvijo.

 

Leta 1977 je zapustil Južno Ameriko, se najprej preselil v ZDA, nato pa leta 1978 v nemški Gries, kjer je dajal duhovne vaje. Do leta 2004 je bil direktor doma duhovnih vaj, ki ga je ustanovil v Griesu. Od takrat naprej ni odnehal z dajanjem duhovnih vaj, zlasti v Nemčiji, na Madžarskem in v Romuniji. Leta 2017 se je vrnil na Madžarsko, kjer je živel v jezuitski skupnosti in nato v katoliškem domu za ostarele. Kljub temu je tudi tu dajal duhovne smernice in vodil skupinske meditacije, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Ferenc Jálics je v tem domu umrl 13. februarja. Njegov pogreb bo 8. aprila ob 18.00 v jezuitski cerkvi Presvetega Srca jezusovega v Budimpešti.

(Povzeto po jesuits.eu, prispevek madžarskih jezuitov v angleščini.)

Sledi odlomek iz knjige Kontemplative Exerzitien, Echter, 1994; za interno uporabo v slovenščini z dovoljenjem avtorja prevedel br. Miha Sekolovnik OFMCap: Kontemplativne duhovne vaje – Uvod v kontemplativno življenjsko držo in v Jezusovo molitev (5. dan, Uvodni nagovor: Odrešenje); za objavo lektoriral p. Rok Bečan DJ

Predkontemplativno in kontemplativno vedénje

Značilnosti pred-kontemplativne in kontemplativne molitve ter njune razlike smo omenili že v uvodu. Ker imajo pomembno vlogo v procesu prej opisanega očiščevanja, si jih bomo pobližje ogledali.

 

Duhovno življenje se deli v dve obdobji. Prvo imenujemo pred-kontemplativno. Duhovni napredek se doseže skozi naš lastni napor. Moramo reflektirati, vrednotiti, preverjati svojo vest. Premišljujemo in se odločamo. Odločitve potem uresničujemo, preverjamo in spet uresničujemo. Vse dokler ne dosežemo zaželenih sprememb sami pri sebi. V nas morata rasti ljubezen in vera. Seveda vse to ni mogoče brez Božje milosti. Vendar smo mi tisti, ki se trudimo, da bi duhovno napredovali. Mi smo tisti, ki delamo za Božje kraljestvo »v potu svojega obraza«.

Po določenem času smo vodeni v kontemplativno obdobje. Naš način ravnanja se spremeni. Namesto, da spodbujamo sebe, da bi napredovali, se sedaj učimo gledati k Bogu samemu in vse drugo opustimo. Zaupamo, da če se usmerimo samo k Bogu, nam bo vse ostalo dodano. Razlika je zelo pomembna. V kontemplativnem obdobju je naša edina skrb usmerjena v odnos z Bogom. Vse ostalo se dogaja samo po sebi in je dano. Nič več se ne prepuščamo skrbem za potek stvari na zemlji. A to ne pomeni nedejavnosti, ampak odpoved nemiru in tesnobi. Postopoma postajamo neodvisni od rezultatov. Izgine pritisk, da moramo nekaj doseči. V pred-kontemplativni fazi smo si neposredno prizadevali za spremembo samega sebe in sveta. Potrebovali smo rezultate in to ustvarja pritisk, skrbi in stres.

 

Obe obliki duhovnega življenja sta v posebnem odnosu z notranjo stvarnostjo človeka – z zunanjo skorjo, plastjo teme in dobrim jedrom. Zunanja skorja predstavlja območje pred-kontemplativne molitve. Pod to skorjo leži območje kontemplacije. Konkretno to pomeni, da so zakoni za spreminjanje sveta veljavni zunaj skorje: dejavno moramo misliti in dosegati cilje. Naši odzivi v vsakdanjem življenju so takšni. Če nas nekaj vznemirja, se takoj vprašamo o vzrokih in jih poskušamo spremeniti. Znotraj skorje, v plasti teme in v dobrem jedru, ne moremo niti misliti niti ukrepati. V trenutku ko začnemo misliti ali delovati, smo že zunaj skorje.

Kako naj se vedemo v kontemplativnem območju? Najprej glejmo, motrimo. To je čisto duhovna dejavnost, s katero ne hrepenimo po dosežkih. Gledanje vedno vključuje, da stvari pustimo in se usmerimo v nekaj. Drugič, lahko zaupamo. Tretjič, lahko ljubimo, toda to ni ljubezen, kot jo običajno razumemo. To je čista ljubezen, ki od nikogar več ničesar ne pričakuje. Je kakor sonce, ki vedno sveti in ne neha sijati niti takrat, ko njegovi žarki niso sprejeti. Ta ljubezen prihaja iz gledanja in je ni mogoče narediti. Če ostanemo v gledanju, v kontemplaciji, raste po naravni poti. Četrtič, lahko trpimo: greh, ki ga trpimo v kontemplaciji in ljubezni, je odrešen in se nikdar ne vrača.

 

Po meditaciji naš mir postopno raste. To nas vodi do skorje, ki smo jo omenili, našega odpora do lastnega greha. Če svojo pozornost še naprej posvečamo zavedanju, se skorja odpre, in vstopimo v zono, ki smo jo imenovali plast teme. Doživljamo svoja negativna čustva, ki nas ločujejo od Boga in drugih. Naš spontan odziv je, da mislimo in ukrepamo. Sprašujemo se, od kod ta tema prihaja, zakaj je tukaj in kako jo lahko odstranimo. Tako postanemo dejavni in pademo nazaj v stare navade mišljenja in delovanja. Ker pa na kontemplativni ravni niti ne mislimo niti ne ukrepamo, ugotovimo, da smo s svojim odzivom zapustili kontemplativno območje. Spet se znajdemo zunaj skorje v pred-kontemplativnem območju.

Če hočemo ostati v kontemplaciji, moramo vztrajati v gledanju. V našem primeru to pomeni, da usmerimo svojo pozornost na občutja v naših dlaneh in skozi to na zavedanje sedanjosti. To je gledanje v smeri dobrega jedra, Božje navzočnosti. Vstopimo globlje v plast teme, kar povzroči bolečino. Da bi ostali v kontemplaciji, moramo priznati bolečino in jo prenašati. Vse kar trpimo na ta način, medtem ko gledamo k Bogu, je odrešeno. Se ne vrne. Tako veliko luči in moči nam pride nasproti iz dobrega jedra, da najdemo pogum za nadaljevanje.

Odrešenje v evangeljskem smislu ima isti pomen: Jezus Kristus je šel skozi veliko temo vsega človeštva in jo pretrpel. Vabi nas, naj gremo z njim. On nas nosi skozi našo temo. Vse, kar se zahteva od nas, je, da smo pripravljeni vzeti svoj križ na rame in nesti trpljenje. Pavel pravi, da je pripravljen nositi Kristusovo trpljenje in smrt v svojem telesu, tako da se Kristusovo vstajenje lahko pokaže tudi v njegovem telesu (2 Kor 4,10).

Jezuiti pred filmsko kamero

V letu 2021 iz filmske produkcije Studia Siposh prihajata izdelka, v katerih nastopata dva jezuitska patra. Oba sta bradata, kar je gotovo priponoglo pri upodabljanju likov očaka Mojzesa in cerkvenega učitelja Avguština.

Mojzes nastopa v filmski seriji Dekalog, ki deset Božjih zapovedi osvetli skozi zgodovinske prizore, aktualna pričevanja in  dinamično posredovanje učenja Cerkve, povezane z univerzalnim filmskim jezikom.  Uvodni film serije Dekalog –  “Mojzes se je odpravil na Goro. Odpravi se tudi ti!” si lahko ogledate zgoraj, na FB Studia Siposh pa utrinke s snemanja. Prva epizoda serije izide v sredo, 17. marca na portalu Pridi in poglej.

Prepoznate p. Primoža Jakopa DJ, draveljskega župnika …? Na druge načine pa pa sta glavna lika uvoda v serijo predstavljena v videu, ki predstavlja zmagovalce filmskega tečaja Wonderfest, v katerem se je preko sto kandidatov pomerilo v obdelavi posnetkov z dveh snemanj za serijo Dekalog.

Doctors of the Church: Ambrose of Milan

Drugi jezuitski pater predstavlja cerkvenega učitelja Avguština. Epizoda o njem bo izšla tekom leta 2021 v seriji Doctors of the Church, ki za katero Studio Siposh pripravlja igrane filmske prizore. Serijo producira z največja katoliška televizija na svetu – EWTN (Eternal Word Television Network). Prepoznate p. Tomaža Mikuša DJ, rektorja svetišča sv. Jožefa v Ljubljani …?

V mesecu marcu molimo za poglobljeno doživljanje zakramenta sprave

Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu marcu 2021 vabi: Molímo, da bi z bolj poglobljenim doživljanjem zakramenta sprave okusili neskončno Božje usmiljenje.

 

Homilija papeža Frančiška o spokornem bogoslužju, 19. marec 2019

 »Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo.«

Podrobneje o molitvenih namenih v letošnji Knjižici.

Homilija dalje: Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. V njej vsakič beremo, da smo dragoceni v očeh Boga, da je On Oče in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se čutimo sami in izgubimo nit življenja. Kolikokrat ne vemo več, kako ponovno začeti, ko smo obteženi od naprezanja, da bi se sprejeli. Začeti moramo od začetka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpuščanjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rojeva iz tega: iz presenetljivega odpuščanja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnavlja. Le tedaj, ko nam je odpuščeno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas Oče do konca ljubi. Le preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo resnično nove stvari.

Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel po preroku Izaiju: »Glejte, nekaj novega storim« (Iz 43,19). Odpuščanje nam dá nov začetek, naredi nas za novo stvaritev, omogoči nam, da se z roko dotaknemo novega življenja. Božje odpuščanje ni neka fotokopija, ki se identično razmnoži pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpuščanje grehov preko duhovnika je izkušnja, ki je vedno nova in edinstvena. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in tožniki, kakor žena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Božje odpuščanje. To je pomembno. Bilo bi lepo, če bi ostali po spovedi kakor tista žena, s pogledom uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne več v svojo bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Križanega in reči z osuplostjo: »Poglej, tukaj so končali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«

Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride še en dvom: »Nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, on ve, da je notranji boj težaven, da smo šibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi začeli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Začnimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali!

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes pri spovedi doživljamo to srečanje rešitve: mi, s svojo bedo in svojim grehom in Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to srečanje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.

 

90 let Radia Vatikan

12. februarja 2021 je Radio Vatikan, ki ga je papež v začetku zaupal Družbi Jezusovi, praznoval 90 let. Mnogi jezuiti sodelujejo na Radiu še danes, med njimi vodja slovenskega uredništva p. Ivan Herceg DJ s sodelavkama Andrejo Červek in s. Leonido Zamuda SL, dopisnikom p. Ivanom Rampretom DJ iz Slovenije ter drugimi občasnimi sodelavci.

p. Ivan Herceg DJ, direktor slovenskega uredništva Radia Vatikan od 2012

Radio Vatikan, ki si ga je na željo papeža Pija XI. zamislil in izvedel Guglielmo Marconi, je začel z oddajanji 12. februarja 1931. Skupaj s časnikom Osservatore Romano in Vatican Media sedaj deluje v obliki portala Vatican News, od odloka papeža Frančiška 27. junija 2015 (več).

V slovenskem jeziku pa je Radio Vatikan začel redno oddajati 21. decembra 1947. O vrsti sodelavcev bi bilo potrebno napraviti študijo, poleg sedanjih sodelavcev omenimo dolgoletna urednika jezuita p. Pavla Leskovca in p. Janeza Srako. V vatikanskem Dikasteriju za komunikaciju deluje tudi Slovenka Nataša Govekar iz Centra Aletti.

Radio je ob svoji 90-letnici pripravil več člankov (v slovenščini):Radio News Vatikan logo

Preberete lahko še članek v angleščini o treh od desetih “jezuitskih uredništvih” Radia, ki oddajajo v drugih jezikih; si ogledate intervju s p. Ivanom Hercegom DJ na TV Exodus (youtube).

Jezuiti vabijo v post

Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve! (2 Kor 6,1) Jezuitske župnije in duhovna središča ponujajo različne programe in priložnosti za post. Stopite z nami v milostni čas!