Arhiv kategorij: Novice

Iz sončne Zambije, november 2020

Slovo od misijona v Mumbwi, piše p. Stanko Rozman DJ.

Cerkev Kristusa Kralja v Mumbwi, notranjost

 

Sedemdeset let mineva, odkar smo jezuiti prišli v Mumbwo. Prvi med njimi so bili Poljaki, ki so zgradili cerkev Fatimske Matere Božje v kraju Karenda, ki se nahaja 45 km severno od mesta Mumbwe. Razvoj je šel pa mimi Karende in se zaustavil v Mumbwi, ki je postala center Distrikta in župnije Kristusa Kralja. Na tej župniji smo se zvrstili skoraj vsi slovenski misijonarji: Radko Rudež, Stanko Rozman, Janez Mujdrica, Janez Mlakar, Lovro Tomažin in Jože Grošelj. Trije so že pokojni: Lovro, Radko in Jože.

Vsi smo oznanjali veselo oznanilo in pomagali ljudem do lepšega in bolj dostojnega življenja. Koliko je bilo tu bolezni in revščine. In je še! Iz ene župnije jih je v našem času nastalo kar pet: MUMBWA, NANGOMA, SITUMBEKO, NAMPUNDWE, MWEMBESHI.

Župnijo Kristusa Kralja v Mumbwi je 1. oktobra 2020 prevzela lusaška nadškofija. Z odhodom jezuitov iz Mumbwe se tam zaključuje naše misijonsko delo. Vsem dobrotnikom zahvala za vso duhovno in materijalno pomoč. Kličemo Božji blagoslov domačim duhovnikom.

Vhodna stran z verando cerkve Kristusa Kralja

 

Kot se že na zunaj vidi, je župnijska cerkev v Mumbwi prenovljena. Od njene posvetitve 24. novembra 1974 ni bilo večje obnove. Letos pa je bila podaljšana in preurejena. Vse to smo delali v času koronavirus. Namesto zvonca je pelo kladivo. Po treh mesecih delne zapore proti Koronavirusu so se vrata cerkve vernikom ponovno odprla. Pogled na prenovljeno notranjost svetišča jih je prevzel. Kako je naša cerkev lepa! So vzklikali. Na zidu berejo čarobne besede: WE PROCLAIM YOUR DEATH, O LORD, AND PROFESS YOUR RESURRECTION UNTIL YOU COME AGAIN (Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in Tvoje vstajenje slavimo, dokler spet ne prideš). Te besede jih vabijo na delo oznanjevanja evangelija z besedo in z dejanji. To novico o našem odrešenju smo misijonarji vstrajno oznanjali in poskušali delati dobro vse življenje. Zagotavljali smo jim, da Jezus govori resnico, ko pravi o sebi: Jaz sem pot, resnica in življenje (Ine ndine njira, choona ndi moyo). Tudi te besede so našle mesto na oltarni steni, ki nas vabijo, da ne obupamo. Naš križ je tudi Jezusov križ. S svojim križem je nosil vse naše križe.

Sedaj, ko sem vam to povedal, se lažje poslovim od Zambije in grem na počitnice. Bog ve, ali me bo Afrika spet videla?!

Od leve proti desni, stojijo: pp. Stanko Rozman, Janez Mujdrica, Janez Mlakar. So na obisku p. Radka Rudeža v domu John Chula House, ki skrbi za bolne in ostarele jezuite.

P. Stanko Rozman, DJ, misijonar, do nedavnega v Mumbwa Catholic Church, P.O. Box 830022, Mumbwa, Zambia, te dni pa v Ljubljani.

 

VSE V VEČJO SLAVO BOŽJO! – OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIAM!

Napis ob oltarju cerkve Kristusa Kralja v Mumbwi: Jezus bo prišel v slavi, vera pa govori, da je Že tu med nami !

Jezuit, ki pomaga v vrtincu koronavirusa

Ginekološka klinika UKC Maribor, Foto Ivan Hočevar

Slovenija je močno zaznamovana s širjenjem koronavirusa. P. Ivan Hočevar, župnik pri sv. Magdaleni v Mariboru, je v tem trenutku v prvi vrsti zraven hudo bolnih pacientov. Deluje namreč v vlogi bolnišničnega duhovnika v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. V Mariborski kliniki je število pacientov trenutno že nad 180, nad 40 pa jih je na intenzivnem oddelku. Ginekološka klinika (na sliki levo) je preurejena v Covid oddelek. Od tam p. Ivan pričuje o svojem delu z bolniki Covid 19:

 

V bolnišnico me večinoma pokličejo svojci bolnikov. To so bolniki, ki so na intenzivni negi, v kritičnem stanju, in zaradi tega dobim dovoljenje za vstop. Trpljenje je različno, nekateri bolniki so v komi. 

Poged na UKC Maribor, zraven cerkev sv. Magdalene. Foto Ivan Hočevar

Pred vstopom na Covid oddelek se oblečem primerno in se razkužim. Pri tem mi pomagajo zdravstveni delavci. Pred meseci, ko sem prvič šel skozi to proceduro, je bilo težko, danes pa ne več.

 

Jezuiti v Sloveniji in po svetu tudi z molitvijo podpirajo izjemne napore zdravstvenega osebja in vseh, ki so vključeni v ta proces, ter molijo za okrevanje obolelih.

 

 

20 let posvetitve cerkve sv. Jožefa v Ljubljani

»Ljubljanska cerkev sv. Jožefa, ki bo 5. novembra praznovala 20. obletnico ponovne posvetitve, ima zanimivo preteklost.

Začetek cerkve sv. Jožefa je povezan s potresom, ki je na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895 stresel Ljubljano. Od takrat se je med verniki ljubljanske škofije oblikovala pobožnost, ko prek molitve k sv. Jožefu iščejo Božjo pomoč pred katastrofo potresa.«

Odlomek je iz članka Aleša Žužka na portalu aleteia.org – nadaljevanje tam.

 

Rektor narodnega svetišča sv. Jožefa, p. Tomaž Mikuš DJ, vabi takole:

»5. novembra, na praznik Vseh svetih Družbe Jezusove, Sv. Jožef v LJje bila leta 2000 posvečena in ponovno vrnjena uporabi naša cerkev. Od leta 1949 do leta 1996 je služila kof filmski studio Viba filma. Zaradi epidemije koronavirusa bomo 20. obletnico praznovali v krogu jezuitske skupnosti. Lahko pa preko zoom konference in facebook live praznujete z nami pri sv. maši v četrtek 5. novembra ob 18. uri. Vabljeni!«

 

 

V mesecu novembru molimo za: umetno inteligenco v službi človeka

Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu novembru 2020 vabi: Molímo, da bi napredek na področju robotike in umetne inteligence vedno služil človeku.

»Dostojanstvo vsakega človeka je treba odločno postaviti v središče našega razmišljanja in našega delovanja.«

Pomembno je neprestano ponavljati: Umetna inteligenca, robotika in druge tehnične iznajdbe je treba uporabljati tako, da bodo prispevale k služenju človeštvu in zaščiti našega skupnega doma, ne pa nasprotnemu, kakor žal napovedujejo nekatere ocene. Dostojanstvo vsakega človeka je treba odločno postaviti v središče našega razmišljanja in našega delovanja. Sam izraz ‘umetna inteligenca’ je lahko zavajajoč. Prikriva namreč dejstvo, da so funkcionalni avtomatizmi kvalitativno ločeni od značilnosti človeškega znanja in delovanja. Tako lahko postanejo družbeno nevarni. Nevarnost, da človek postane tehnologiziran, je že del naše stvarnosti, namesto da bi tehnologija postala humanizirana. Tako imenovanim »inteligentnim strojem« se z veliko naglico pripisujejo zmožnosti, ki so v resnici človeške.

Potrebno je bolje razumeti, kaj pomenijo inteligenca, spoznanje, emotivnost, čustvena namenskost in avtonomija moralnega delovanja. Umetne naprave, ki simulirajo človeške zmožnosti so v resnici brez človeških kvalitet. Ureditev njihove uporabe in samo raziskovanje je treba usmeriti h konstruktivni in enakomerni interakciji med človeškimi bitji in zadnjimi izvedbami strojev. Ti se namreč širijo v našem svetu in radikalno spreminjajo scenarij našega obstoja. Če bi se omenjeno znalo uveljavljati tudi v dejanjih, bi se izjemni potenciali novih iznajdb lahko uporabili v korist posameznika in vsega človeštva.

Govor udeležencem generalnega zasedanja Papeške akademije za življenje, papež Frančišek, 25. februarja 2019

Več o zgodovini molitvene naveze v letošnji knjižici (pdf).

Bankir, ki hoče postati jezuit

Klic po posvečenem življenju je mogoče čutiti na veliko različnih načinov in na različnih krajih. Letos se je 26 mladeničev iz vse Evrope in Bližnjega vzhoda pogumno odločilo, da bodo potrkali na vrata naših jezuitskih novicijatov.

Usposabljanje jezuitov se začne z dvoletnim programom novicijata. Ta pa se za mladeniča začne šele po procesu poklicnega razločevanja pod vodstvom jezuitskega duhovnega vodje. Ta pomaga mladeniču predvsem razbrati, k čemu ga Bog kliče, in kako najbolje raziskati njegov osebni odnos z Jezusom Kristusom. Šele ko bo medsebojno poznavanje med kandidatom in jezuiti dovolj zrelo, bo oseba sprejeta v noviciat. Razlikovanje jezuitske poklicanosti je vaja svobode, zavzetosti in odprtosti, da bi našli, kje je Bog pripravljen vsakega osebno srečati.

 

Za Slovenijo je jezuitski noviciat že 15 let v Italiji v Genovi, letos ga je s prvimi redovnimi zaobljubami zaključil Urban Gartner. Dodani video pa je zgodba Maltežana Roba Rizza, ki je noviciat v Genovi opravljal pred šestimi leti, letos pa je začel študij teologije na Filipinih.

V Evropi in na Bližnjem vzhodu je skupaj 9 jezuitskih noviciatov, večinoma mednarodnih, skupno pa letošnje akademsko leto v njih začenja 26 novincev prvega letnika in 36 novincev drugega letnika.

Še nekaj povezav:

Prve zaobljube

Pred kratkim nas je šest jezuitskih novincev noviciata v Genovi, pet Italijanov in Slovenec Urban Gartner, izreklo svoje prve zaobljube, tako da smo sedaj postali jezuitski “sholastiki” ali po domače, jezuitski “študentje”. Trenutno živimo v Rimu, kjer smo se zagrizli v študij filozofije, skupaj z ostalimi sholastiki iz Španije, Portugalske, Malte, Češke in Hrvaške.

Kaj pa naj bi zaobljuba uboštva, čistosti in pokorščine (poslušnosti) pomenile? V tem članku poskušam ponazoriti to, kar sam čutim in do sedaj vem o prvih zaobljubah.

Lansko leto (2019) sem vprašal enega izmed mojih starejših sobratov, kako se počuti na pragu prvih zaobljub. On me je najprej malo čudno pogledal in mi odgovoril: “Pa saj že cel čas živim te zaobljube.” Ta stavek se me je dotaknil in se ga večkrat spomnim. In se strinjam z njim. Pravzaprav je bilo celotno obdobje noviciata neke vrsta priprava in kaljenje v življenju teh zaobljub.  Vzemimo nekaj primerov:

 

Življenje v uboštvu se lahko ponazori v našem odnosu do računalnika in socialnih omrežij v noviciatu. Tam nismo več mogli dostopati do socialnih omrežij (Facebook, Instagram, idr.) da bi spremljali dogajanje na internetu in med našimi starimi prijatelji. Poleg tega pa smo bili spodbujeni v to, da bi pred računalnikom preživeli le omejen čas, kar pa je bilo prepuščeno naši odgovornosti. Potencialni novinec se je tako moral odpovedati želji po pretirani uporabi časa za računalnik, kar nas je usmerilo v iskanje drugih metod kontaktiranja dragih ter tudi sprejeti, da v nekatere stvari in novičke pač nismo bili vključeni.

To nas je postavilo pred vprašanje; kaj zares potrebujem in za kaj uporabljam stvari? V resnici je bil to proces osvobajanja, če že ne osvobajanja pa vsaj večje stopnje zavedanja lastne odvisnosti od nekaterih stvari. Moram priznati, da, ne glede na to, da imam nekatere ideje racionalno razčiščene (recimo, da za moje preživetje ne potrebujem računalnika), to ni tako lahko živeti; sploh v trenutkih šibkosti, ko sem potrt, utrujen, jezen.

 

Isto velja tudi za ostali dve zaobljubi: čistost in pokorščino; čistost, ki se ne tiče le nasprotnega spola in spolnosti, ampak vseh odnosov, pokorščina pa ni slepa pokorščina ukazom, ampak skupna pot iskanja neke usmeritve mojega življenja in življenja skupnosti ob pomoči superiorja, ki je odgovoren za odločitve na tem področju.

Glede čistosti v odnosih lahko podam preprost primer: Eden izmed novincev je želel, da bi se vsak večer, ko smo bili skupaj v dnevni sobi, predvsem igralo družabne igre ali pa pelo in igralo na instrumente. A to ni bilo mogoče, ker je bilo okoli njega 15 ostalih sonovincev, ki so imeli vsak svojo idejo v mislih; veliko jih namreč uživa v kramljanju ali drugih aktivnostih. Ta sonovinec se je moral učiti predati večer ostalim in ne “posedovati” ali siliti sonovince le v uresničevanje lastne ideje, pa čeprav je bila v osnovi dobra. Moral je pustiti prostor in svobodo posameznikom. To je bila zanj hkrati velika priložnost, da se osvobodi navezanosti na lastne ideje in si pride na jasno, zakaj bi hotel prav ta način druženja; ali iz čiste želje, da bi nekaj dobrega dal, ali pa iz egoistične ideje o skupnem druženju na njegov način.

 

Glede pokorščine se lahko poda recimo služenje v skupnosti s praktičnimi deli (čiščenje in delo na vrtu). To delo je zelo preprosto in ponižno. Včasih se namreč človeku lahko zdi, da kot jezuitski novinci ne bi smeli zapravljati časa s takimi stvarmi. Če smo bili poslušni in poskušali opraviti delo, ki nam je bilo dano, so se nam odprle možnosti učenja potrpežljivosti, vztrajnosti, znanja, poleg tega pa učenja dela v skupini in velika priložnost medsebojne podelitve ter poglobitve odnosov. Sploh zadnje je bil eden izmed nepričakovanih darov. Seveda nas nihče ni silil v to delo, sploh če smo imeli druge zadolžitve, vendar smo bili notranje usmerjeni v to, da se potrudimo. To pa, kot pri prejšnjih primerih, ni vedno lahko, saj pridejo dnevi, ko ne bi želeli delati. Kljub temu je vsaj meni, sploh v težkih dneh, zelo pomagalo, če sem se potrudil in opravil to delo v spremstvu nenadejanih srečanj z ostalimi sonovinci.

Pri tem moram omeniti, da se v jezuitskem življenju zaobljuba pokorščine navadno  tiče različnih večjih nalog ali “služb” znotraj jezuitskega reda (recimo biti za več let poslan v Maribor kot kaplan), ki so nam zaupana s strani superiorjev. V teh odločitvah se vedno poskuša upoštevati sposobnosti in želje posameznika. Tudi v teh primerih so nam drugi jezuiti pričevali, da, čeprav se niso strinjali z nekaterimi odločitvami glede njih samih in mogoče zares niso bile idealne, jim je poslušanje in sledenje tem odločitvam prineslo nepričakovane dobre posledice.

Mislim, da je moj starejši sobrat lansko leto z besedami “živim te zaobljube”, mislil na življenje z Bogom in drugimi v navadnem vsakdanjiku, ko poskušamo v majhnih stvareh postajati vedno boljši, ubogi, čisti in poslušni.

 

Kaj pa sam trenutek zaobljub? Zame je bil trenutek zaobljub (ko sem Bogu obljubil uboštvo, čistost in pokorščino znotraj jezuitskega reda) trenutek potrditve, korak naprej po poti, ki se nadaljuje. Sploh so mi jezuitske duhovne vaje pred izrečenimi zaobljubami dale veliko potrebne moči in spodbude za to pot. Tudi sam trenutek zaobljub z mojimi starši, s starši ostalih novincev in z ostalimi jezuiti je bil zelo lep in pomenljiv. Pomembno je tudi, da nam drugi jezuiti, magister novincev, provincial in ostali izrazijo zaupanje in spodbudo ob taki odločitvi, ker nam dajo vedeti, da vse skupaj ni le v naši glavi, ampak nas tudi tisti, s katerimi bomo živeli ta način življenja, vidijo primerne za ta korak.

 

Najpomembnejša potrditev pa je prišla seveda od Boga, preko molitve; pa ne zato, ker bi bili sposobni sami živeti ta način življenja, ampak ker verjamemo, da nam bo Gospod dal potrebno milost in da nas kliče v ta način življenja.

 

Obljube same so Božji dar. En del obljub, ki smo jih nekdanji novinci izrekli v soboto 12. septembra 2020, se glasi: “Kakor si mi podaril milost, da si to želim, tako mi podarjaj milost, da bom to tudi izpolnjeval”.

 

Zaobljube so na nek način podobne zakramentom, samo na drugem nivoju. Evharistija, spoved in ostali zakramenti so darovi, ki nam pomagajo biti bolj srečni in izpolnjeni v življenju ter, najpomembnejše, bliže Bogu in soljudem. V prvi vrsti niso neka obveza, ki jo moramo izpolniti, če želimo biti dobri kristjani ali ljudje. So geste ljubezni Boga do nas, podobno kot geste prijateljstva naših prijateljev do nas. Če želimo določen odnos razvijati, smo obvezani, da vlagamo vanj čas in trud, sicer razpade. Za odnos morata biti vedno aktivni vsaj dve osebi.

 

V primeru prijateljstva z Bogom pa je to vendarle nekoliko drugače, kot v navadnem prijateljstvu. Četudi mu ne ostajamo v vsem zvesti, kar tudi ne moremo biti, Bog ostaja vedno zvest in večno usmiljen. Kolikokrat tako jaz kot ostali nismo bili to, kar bi novinec in prijatelj v teoriji moral biti! Kolikokrat ljudje ne uspemo dosegati naših ciljev, obljub, obvez do Boga, drugih in nas samih. A Gospod nas sprejme in spodbuja na poti naprej. Ja, brez bolečine in truda ne gre, a iz tega, ob Božji milosti, sprejemanju lastne šibkosti in naši vztrajnosti, zagotovo pride tudi dobro ter sreča in mir, kar je tisto, kar si Bog želi za nas.

V resnici te zaobljube na različen način živimo vsi ljudje, tudi neverni, ki se trudijo ljubiti. Mož in žena, recimo, si morata, ne glede na to, če sta verna ali ne, biti do neke mere pokorna. Ne moreta egoistično posedovati drug drugega in se morata znati odrekati nekaterim lastnim željam, če želita živeti odnos, ki ga imenujemo prava ljubezen.

 

Težko je z nekaj besedami izraziti, kaj prve zaobljube pomenijo za nas. Mislim, da lahko vse skupaj povzamem v spoznanje, da so potrditev in trdnejša usmeritev življenja na poseben, posvečen, a jezuitski, način življenja, ki pa se začenja in oblikuje že v vsem našem predhodnem življenju, ki pa ga na manj “poseben” način živi vsak človek, sploh kristjan, ki želi zares ljubiti druge ter svet. Prav tako, kot vsi ljudje na tej poti, tudi mi poskušamo, padamo, se zmotimo, pa vstajamo, se veselimo in hodimo.

Urban Gartner, Rim, mednarodno jezuitsko bogoslovje San Saba

Internetna maša?

Ob vstopu v drugi val epidemije so slovenski škofi duhovnikom naročili, naj ne prenašajo več bogoslužja preko interneta. Kot vemo, mu — navodilu — ni bilo usojeno dolgo življenje, saj so ga škofje po glasnih protestih ljudi takoj omilili. Odvisno od naše politične in teološke opredelitve dogajanje lahko označimo kot bodisi zmago razvoja in demokracije, bodisi kot poraz cerkvene hierarhije in tradicionalnega razumevanja naše vere. Verjetno je vse to in hkrati še kaj več.
 
Številni verniki so z veseljem pozdravili iznajdljivost duhovnikov, ki so se na prepoved zbiranja ljudi pri maši odzvali tako, da so bogoslužje predvajali po spletu. Veliko jih je pri tem uporabilo kar najbolj razširjeno družbeno omrežje Facebook. Podobno so storili učitelji, državna uprava in podjetja, pa tudi kot posamezniki smo namesto odhoda v kino ali na obisk k znancem vključili računalnike in mobilne telefone. Filme smo lahko gledali v dnevni sobi, z znanci klepetamo preko telefončkov.
 
To je seveda bolje kot nič, ni pa nadomestek za šolsko učilnico, delovno mesto in kavico v kavarni. Vse to smo hitro ugotovili in si želimo “nazaj” v normalnost, kjer si bomo spet lahko pogledali v oči, si stisnili roke in pustili, da nas preplavi mestno vrvenje. Podobno je glede maše in zakramentov. Katoliška vera je v bistvu snovna. Po našem pojmovanju je človek snov, v katero je Bog vdihnil svojega Duha. Snov in duh postaneta neločljivo povezana. Celo smrt ne izniči te vezi, saj verjamemo, z besedami oglejske veroizpovedi, v vstajenje “tega” mesa, mojega telesa. Tako vero je težko razumeti in sprejeti, ker se upira našemu omejenemu izkustvu, vendar je to naša vera.
 
Krščanstvu je tuja duhovnost, ki ne potrebuje telesa. Taka duhovnost na političnem in družbenem področju postane ideologija, kjer so ideje bolj pomembne od konkretne izkušnje posameznika in skupnosti, kjer je posameznika in skupnost dovoljeno povoziti v imenu boljše ideje in višjega cilja. Ni naključje, da imajo vsi naši najbolj pomembni verski izrazi, ki jim pravimo zakramenti, snovno dimenzijo. Pri krstu sta to voda in posvečeno olje, pri maši kruh in vino, pri cerkvenem zakonu postaneta mož in žena ta snov, ki jo božji Duh spremeni v novo resničnost. Pri verouku smo se glede maše naučili, da nam Bog govori po skupnosti, ki je zbrana v cerkvi, po branju Božje besede in po zakramentalih znamenjih kruha in vina, ki postaneta Kristusovo telo in kri. Vse to je snov, ki jo Bog prežari s svojim Duhom.
 
Zato sta pojem in praksa “virtualne maše” v temelju nezdružljiva s katolištvom. Kadar po radijskih, televizijskih ali internetnih valovih spremljamo sveto mašo, nismo pri maši v tem polnem pomenu. To seveda ne pomeni, da je virtualna maša nujno slaba reč. Vsi, ki smo bili kdaj bolni ali kako drugače omejeni v svojem gibanju, vemo, kako dragocen je lahko radijski ali televizijski prenos maše. To smo na različne načine izkušali tudi v preteklih mesecih. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da to ni in ne more biti maša. Pogled na fotografijo potice me ne nasiti, ob poslušanju maše po internetu nisem nahranjen. Manjka neposredna, telesna izkušnja sočloveka, manjkata kruh in vino, v katerih se Kristus zlije z menoj, z mojim telesom in z mojim duhom.
 
 
To moramo imeti pred očmi, ko ocenjujemo navodilo škofov. Poleg teoloških obstajajo seveda tudi čisto praktični razlogi za previdnost. Naj začnem z najbolj banalnimi: prvič, ni vsak duhovnik usposobljen za dostojno predvajanje bogoslužja, ne tehnično ne komunikološko.
Drugič, če je veliko “ponudbe”, se bomo ljudje hote ali nehote začeli obnašati potrošniško, izbrali bomo tisto mašo, ki nam je bolj všeč: bodisi zato, ker je kratka, bodisi zato, ker mi je duhovnik simpatičen, in tako naprej. To pa že ni več krščanska skupnost, ampak tržnica.
Tretjič: dlje, ko bo trajala epidemija (in ni rečeno, da bo kmalu minila), bolj se bomo navadili na to, da mašo “opravimo” kar iz domačega naslanjača. Zgodilo se bo tisto, kar opažamo na vseh ravneh družbenega življenja: iz dejavnih udeležencev nastanejo pasivni opazovalci. Taka skupnost pa ne more preživeti.
Četrtič, samo vprašanje časa je, da se bo na Facebooku ali na televiziji pojavil simpatičen človek, oblečen v duhovniška oblačila, ki mi bo ponudil boljšo “izkušnjo maše” kot moj domači župnik. Kako bom vedel, da je tisto, kar mi govori, res in koristno? Če se ozremo okrog sebe, se ravno to dogaja na vseh drugih področjih življenja: od zdravstva, kjer nasedamo vsem mogočim šarlatanom, do politike. Vse to so razlogi za previdnost, da ne skočimo v morje virtualnih maš, ne da bi se prej vprašali, koliko je globoko in zdravo.
 
Skratka: mirno lahko rečemo, da kdor ne moli, ni kristjan. Sveta maša je ena od najbolj pomembnih oblik naše molitve, ker molimo kot skupnost (Božje ljudstvo in Božja družina smo, ne samo Janezi in Micke) in ker se naša duša in telo združita z Bogom. Kadar pa ne moremo biti pri maši, takrat je najslednja najboljša oblika skupna molitev v družini in med prijatelji. Ta je veliko bližje idealni obliki molitve kot spremljanje prenosa maše. Zagotovo lahko spremljanje prenosa, posamično in še bolj skupaj z domačimi, olepša in okrepi mojo izkušnjo molitve. Le naj nam ne bo potuha. Brez dvoma je lažje, prižgati računalnik ali televizor in udobno spremljati dogajanje. Verjetno pa je lepše, če si v stanovanju uredim “Bohkov kot” z razpelom in podobo kakšnega svetnika, naredim majhen šopek in prižgem svečo ter skupaj z domačimi zmolim rožni venec in preberem odlomek Svetega pisma. Toplina sveče in navzočnost domačih čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu.
 
(Objavljeno naknadno z dovoljenjem p. Petra Laha DJ, po objavi na patrovem FB 20. 10. 2020, kjer je tudi nekaj odzivov.)