Arhiv kategorij: Novice

Prednostne jezuitske naloge v prihodnjih desetih letih

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, P. Atruto Sosa, je v torek 19. 2. 2019 predstavil štiri prednostne naloge jezuitov za delo v prihodnjih desetih letih (2019–2029). To so:

1.     Razločevanje in »Duhovne vaje« – Pomagati ljudem najti Jezusa Kristusa in hoditi za njim.

2.     Hoditi z izključenimi – Hoditi z ubogimi, ranljivimi, izključenimi in tistimi, ki jih družba ne ceni, v poslanstvu sprave in pravičnosti.

3.     Skrb za naš skupni dom – Delati z globino Evangelija za ohranitev in obnovo Božjega stvarstva.

4.     Spremljati mlade na poti – Spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti, polne upanja.

Proces izbiranja nalog se je zaključil februarja 2019 z delom papeža Frančiška, ki je naloge predegledal, odobril in potrdil v njihovi končni obliki. Jezuiti s(m)o za izbor prioritet molili zadnji dve leti in se na vseh ravneh razločevanja in odločanja o prioritetah pogovarjali, vse odkar je 36. generalna kongregacija oktobra 2016 spodbudila ta proces. Predhodnji seznam prednostnih nalog je objavil 2003 predpredzanji vrhovni predstojnik DJ Peter-Hans Kolvenbach SJ (takrat jih je bilo pet: Kitajska, Afrika, intelektualni apostolat, rimske hiše, migranti in begunci).

Uraden naziv za prednostne naloge jezuitov po vsem svetu je s tujko “univerzalne apostolske preference (UAP)”: univerzalne – namreč splošne in v svetovnem merilu, apostolske – glede področij pastoralnega dela in formacije za to delo, preference – prednostne naloge glede na druge svetovne, regijske, lokalne in osebne potrebe.

Na uradni predstavitveni strani lahko preberete razlago nalog v angl., fr. šp. in it. jeziku ter prisluhnete vrhovnemu predstojniku v španščini (z možnostjo vključitve podnapisov v angleščini s klikom na ikono znotraj okvirja z videom).

Ljubljanski jezuiti in laiki v 17. st.

Prisluhnite pogovoru o nekdanjem ljubljanskem jezuitskem kolegiju v letih 1596-1691. V oddaji “Jezuiti na Slovenskem”, objavljeni 19. 2. 2019 ob 13.05 na programu ARS RTV Slovenija, sta spregovorila jezuit p. Damjan Ristić, ravnatelj današnjega Jezuitskega kolegija, in Rok Dovjak, avtor zgodovinopisnega diplomskega dela “Ljubljanski jezuiti in njihov odnos z laiki glede na Historio Annuo (1596–1691)“. Oddajo je uredil in vodil Ivan Merljak, v sklopu cikla “Mejniki identitete”.

Razmišljanje na 6. nedeljo med letom

6. nedelja med letom: Leto C – 2018

»Razveselite se in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)

 Danes nam Božja beseda govori o upanju in zaupanju ter o sreči, ki izhaja iz pravega zaupanja. Bistvo zaupanja je Bog razodel že v stari zavezi. V novi zavezi pa ga je vstali Gospod na čisto nov način dopolnil.

Prvo berilo nam govori, kako je Bog po prerokih razodel, katero zaupanje je za človeka pravo. Kreposti zaupanja so zmožna le razumna in svobodna bitja, ki so sposobna zaupati svojo usodo ustvarjenim bitjem in Stvarniku. Zato prerok Jeremija takoj postavi pravo dilemo, ključno trditev, ko pravi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«. V tej prerokovi trditvi oziroma opredelitvi, kaj je zmotno zaupanje, je bistveno spoznanje, da se srce tistega, ki napačno zaupa, oddaljuje od Gospoda. Ozko, napačno, grešno zaupanje ne vključuje človekove celotne osebnosti, njegove globinske naravnanosti v Stvarnika, zato se srce takega človeka oddaljuje od Stvarnika in vedno bolj postaja negotovo, nesrečno, jalovo, brez življenjske moči in naboja.

Prerok Jeremija pravo zaupanje opiše še bolj slikovito in v prispodobah: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« Pravo zaupanje v Gospoda je vedno vir življenjske moči, človeka osvobodi vsakršnega strahu in prinaša svoj sad. Ko se človek zaupa Stvarniku, mu na skrivnosten način dovoli, da v človeka, v ustvarjeno bitje, trajno pretaka svojo božjo moč. Ta človeku razsvetljuje razum in krepi svobodno voljo za nove, hrabre in svobodne odločitve, ki so kakovostno vedno popolnejše. Z zaupanjem v Boga oplemenitene odločitve so počelo vedno bolj popolnega delovanja, ki se kaže v prinašanju dobrih in obilnih sadov na materialni in duhovni ravni.

 

Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom uvede v novozavezno zaupanje, ki je dokončna dopolnitev zaupanja v Boga. V kakšnem smislu? V stari zavezi je bilo zaupanje v Gospoda, kot smo videli, dokončno v smislu, naj se človek zaupa Stvarniku v vseh pogledih. Vendar je bilo to zaupanje v ključnih razsežnostih bolj okvirno kot konkretno. Pravoveren Jud si je težko predstavljal, kako bo večno živel pri Bogu, z Gospodom stvarstva. Dejstvo smrti je bilo tako silovito in dokončno, da je lahko le vzdihnil s psalmistom: »Gospod, mar te mrtvi v grobu lahko hvalijo in slavijo?« Starozavezno razodetje ga je pripeljalo do zaključka, da Gospod  ne bo dal pravičnemu trohneti v grobu. Zavest o krhkosti človeškega telesa je bila tako globoko zapisana v vernega Juda, da je lahko le upal, da ga bo Gospod na nek način rešil trohnobe groba. To temeljno izkušnjo vsakega človeka in človeštva sta potrdila celo apostola Peter in Janez, ko sta stala v praznem grobu, v katerega so položili Jezusov mrtvo telo po križanju. Janez ob prizoru v praznem grobu odkrito prizna: »Nista še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati!«

O podobni neveri prvih kristjanov govori apostol Pavel: »Bratje, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih?« Iz besedila lahko razberemo, da se Pavel ne čudi preveč, da nekateri ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Kot izkušen oznanjevalec evangelija se je s tem dejstvom, s težavnostjo vere v vstajenje od mrtvih, večkrat srečal. Iz lastne izkušnje je vedel, da je vera v vstajenje izjemen dar vere, ker je višek razodetja po Jezusu, da je on resnično Božji Sin, Odrešenik sveta, ki ga Oče ne bo pustil trohneti v grobu. Tu je za nas zelo poučno, kako je Pavel Korinčanom, ki niso verjeli v vstajenje od mrtvih, zastavil vprašanje o vstajenju, s katerim je pokazal miselni pristop k temu ključnemu razodetju: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavel naravnost vpraša Korinčane: Če mrtvi, ki so bili ljudje kot vsi vi (tudi mi), ne morejo vstati, potem to pomeni, da je vse njihove želje po življenju (njihovo zaupanje v Boga, njihova dobra dela in še bi lahko naštevali) uničila smrt. Smrt je torej močnejša od človeške narave, ki jo je Bog ustvaril po svoji podobi.

Razmišljanju o človeškem dostojanstvu, njegovi bogupodbnosti, o pristni želji biti odrešen greha in smrti, Pavel modro doda vsebino oznanjevanja: da je namreč Jezus iz Nazareta pravi Bog in pravi človek, kot vsak Korinčan, ki dvomi v vstajenje od mrtvih. Da torej takšno razmišljanje, ki zanika vstajenje, velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je pravi Bog in pravi človek. In Pavel v takšno miselno zmedo postavi odločno trditev: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal.« Apostolovo dokazovanje vstajenja je zelo logično in dosledno.

Kristjan je poklican k temeljitem razmisleku o človekovem dostojanstvu, človekovi želji po življenju in vseh kvalitetah, ki jih ima človek kot vrhunec stvarstva in tudi k poglobitvi v Jezusovo življenje in delovanje na zemlji in končno v njegove napovedi vstajenja do mrtvih. In če kristjan v vsem tem razmisleku in poglobitvi ne zazna nastavkov za vstajenje od mrtvih, potem je njegova vera, njegovo razmišljanje o človeški veličini nekje v bistvu preozko, slabotno in ni dovolj odprto za razumevanje novosti vstajenja. Tako stanje apostol Pavel opiše: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavlova trditev, še ste v grehih, pomeni več danosti. Kdor ne veruje v vstajenje, najprej živi v grehu. Živi torej v stanju, ko greh zabriše luč razuma, ga omrtviči, anestezira, ga ohranja v megli, da ne more usmeriti svobode za pravilno odločanje. Vera v vstalega Gospoda pa v kristjanu ne izbriše le greha, ampak ga osvobodi tudi vseh posledic greha, ki se najbolj kažejo v slabosti uma in v mlačni volji. Največji učinek vstajenja je čisto novo spoznanje, da je Vstali Kristus Gospod, ki mu je Oče podvrgel vse stvarstvo, ker je s svojo ljubeznijo do Očeta in človeka premagal smrt in je z Očetovo močjo vstal od mrtvih in je porok našega vstajenja. Apostol Pavel v svoj celosten pogled na naše in Kristusov vstajenje vključi pokojne: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«

Fatima, Portugalska: Naša Gospa, sv. Frančišek in Jacinta Marto, s. Lucija, apostoli, nadangeli in sveti – Cerkev presv. Trojice; p. M. I. Rupnik

V evangeliju smo slišali poročilo evangelista Luke o Jezusovem programskem govori na gori. Jezus v svojih blagrih napoveduje bistvo Božjega kraljestva, ki bo sad njegovega vstajenja od mrtvih. Kdor zaupa Jezusovemu nauku, kakor ga podaja v blagrih, v sebi že zaznava moč, ki izhaja iz vstajenja, ker delovanje v duhu blagrov presega zgolj človeške sposobnosti. Tudi zaupanje v Gospoda le v luči naravnega razuma in svobodnega delovanja, ki ga usmerja le domet ustvarjenega uma, je zasenčeno ob delovanju v duhu blagrov.

 

p. Janez Sraka DJ

Postni spletni misijon IZ NAGOTE DO LEPOTE

Srečevanja z Bogom

Od 4. marca do 21. aprila 2019

PRIJAVA

Spletne duhovne vaje  v vsakdanjem življenju  obsegajo:
 Tedenske vloge (video posnetke) p. dr. Viljema Lovšeta, DJ.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.

 Spoznavanje arhetipskih svetopisemskih likov žena in mož
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje postnega duhovnega dnevnika in možnost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Razmišljanje na 5. nedeljo med letom

5. nedelja med letom: leto – C

»Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu:
‘Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!’« (Lk 5,4)

 

Današnja berila nas vabijo, naj se ustavimo pred dejstvom kako je Bog v stari, Jezus pa v novi zavezi izbiral in pripravlja svoje oznanjevalce – preroke in apostole in kako so se le-ti odzvali božjemu klicu. V stari zavezi je to prerok Izaija, v novi pa apostoli Pavel, Peter, Andrej, Jakob in Janez.

 

 

V stari zavezi je Jahve v različnih obdobjih in še bolj raznolikih okoliščinah klical može in žene, naj izvršijo razna poslanstva v korist izvoljenega ljudstva. Danes se ustavimo pri klicu preroka Izaija. Na začetku opisa svojega poklica prerok Izaija postavi ta dogodek v točno določeni čas, v leto smrti kralja Uzija. Nato opiše samo videnje, ki je bilo slovesno dogajanje pred Božjim veličanstvom. Celotno dogajanje je v preroku prebudilo novo spoznanje o Bogu do te mere, da je sam sebi rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskámi!« Prerok se je pred Bogom prepoznal kot majhno, nebogljeno bitje, ki se zaveda svoje končnosti, greha, pa tudi majhnosti ljudstva, sredi katerega je živel. In ne ve, kaj bi storil. V sebi je hkrati videl svojo majhnost, pa tudi željo, da bi bil deležen tiste drugačnosti, ki se mu je nakazala ob pogledu na Stvarnika. Kot da bi v sebi zaznal do takrat njemu neznano odprtost za tisto, kar je videl.

Dogodek, ki je sledil temu novemu stanju, prerok mojstrsko opiše: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico … se dotaknil mojih ustnic in rekel: ‘Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen’.« Takega Božjega posega v osebnost Izaija ni pričakoval. Bog ga je namreč očistil in osvobodil naravnih in moralnih ovir, ki se jih je prerok zavedal, ko je dejal »gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami.« Bog sam je na lastno pobudo pripravil prerokovo notranjost, da svobodno sprejme Gospodov glas: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Gospodova ponudba, klic, namig je odprt, neopredeljen, skorajda prazen.

Vendar prerok tega ni tako razumel. V moči novega stanja, ki ga je v njem ustvaril Gospodov poseg, je prerok jasno vedel, da Gospodova ponudba, klic, nikoli ni brez vsebine. Vedel je še nekaj drugega, da je namreč Božja ponudba vedno presežna, Gospod vedno ponuja in daje več, kot ga mi prosimo, ker nam daje iz svojega Božjega bistva, iz svoje vsevednosti in vsemogočnosti. Zato ne preseneča prerokov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Od tega trenutka prerok Izaija ne deluje več iz svojega človeškega bistva, ampak je ves v službi Jahveja. Govori v njegovem imenu in kakor mu Jahve naropa,  njegova govorica ima posebno prepričevalno moč, da se morajo posamezniki osebno opredeliti do vsega, kar pove v Božjem imenu. V ljudstvo prerok vnaša novo spoznanja, ki v ljudeh prebujajo gotovost in veselja do življenja sredi smrtne nevarnosti posameznikov in celotnega ljudstva. Prerokova prisotnost med ljudstvom v ljudeh sredi zmede in občutka, da jih je Jahve zapusti, vzbuja novo, bolj trdno zaupanje v Jahveja. In prerok je priča, porok te nove zavesti. Prerok je torej živa priča, da Gospod ljubi svoje ljudstvo in ga odrešuje.

 

 

Današnja Božja beseda nam govori o poklicanosti za apostola. Kakšna je razlika med klicem za preroka in klicem za apostola? V stari zavezi je preroke klical v svojo službo sam Bog, v novi učlovečeni Božji Sin v Očetovem imenu.

 

Apostola Pavla je poklical Kristus kot vstali in poveličani Odrešenik vsega stvarstva. Temelj Pavlove apostolske službe je njegovo srečanje z vstalim Gospodom na poti v Damask. O tem srečanju vemo le za eno ključno podrobnost, namreč za Pavlovo vprašanje Vstalemu in njegov odgovor: »Kdo si Gospod? In odgovor: ‘Jaz sem Kristus, ki ga ti preganjaš!’« Ta jasen odgovor Vstalega, je Pavlu spremenil življenje. Kar je po tem dogodku sledilo, je bilo le uresničevanje Pavlovega novega poslanstva, ki ga je kronal z mučeništvom. Po spreobrnjenju apostola narodov pa preseneča njegova priprava na apostolsko službo. Na moč spodbudno je namreč dejstvo, da se je Pavel po srečanju z Vstalim dal poučiti, kako naj oznanja, da bo njegovo poslanstvo gradilo Cerkev. Zato Pavel kristjanom v Korintu izrecno zapiše: »Izróčil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.« In ko našteje vse avtoritete prve Cerkve, s katerimi se je srečal, torej tiste, ki so videli Vstalega in vse, ki verujejo v Vstalega, ponižno pripiše: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negódniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« Pavel svojo apostolsko službo in dostojanstvo dokazuje z oznanjevanje vere Cerkve v vstalega Gospoda, kakor so jo oznanili apostoli, ki so bili od začetka z Gospodov in vsi očividci vstalega Gospoda. Ta eklezialna, cerkvena razsežnost vere v vstajenje je dokaz Pavlove pravovernosti.

 

 

In sedaj, kako je Jezu poklical apostole; Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. O tem poročajo evangelisti Luka (5,1-11), Marko (1,16-20) in Matej (4,18-22). Po poročilih se je vse to zgodilo nekako »spotoma«. Jezus je začel oznanjati evangelij ob Galilejskem jezeru. Z množico, ki ga je spremljala, je prišel k obali, kjer so ti štirje ribiči čez dan spirali in popravljali mreže. Ker je množica stala ob obali, je Jezus prosil Petra, da bi vstopil v čoln, ki ga naj malo odrine od obale, da bodo ljudje lažje slišali. To je bil po vsej verjetnosti prvi osebni stik Petra z Jezusom. Peter mu je ustregel. Ko je Jezus končal svoj govor, je dejal Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Peter kot izkušen ribič je Jezusu dejal, v dnevnih urah ribiči ne lovijo, toliko manj tisti dan, ko so vso noč ribarili in niso nič ujeli.

Tukaj bi človek pričakoval, da se bo vse končalo. Vendar Peter ni ostal pri svoji ugotovitvi in je po nekem notranjem vzgibu le prisluhnil Jezusovemu predlogu, naj vrže mreže na lov. Ne vemo, kaj je bilo tisto kar je Petra nagnilo, da se ni ravnal po svoji življenjski izkušnji, da pameten ribič čez dan ne ribari. In na presenečenje vseh je dejal: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Z nazivom »Učenik« je Peter priznal Jezusu dostojanstvo, ki mu ga je pripisovala množica poslušalcev in takratno začetno javno mnenje. S svojo odločitvi pa je Peter javno pred vsemi priznal, da njegova ribiška veščina ni merodajna v odnosu do Učenika. Ribič Peter je v Učeniku zaznal več kot izjemno osebnost. Skratka, bil je ves odprt za dogajanje, ki se bo začelo z njegovo odločitvijo, da vrže mreže na lov.

In ko je v obilnem ulovu videl na delu čudežno moč, je hkrati videl veliko razliko med seboj in Jezusom, se razglasil za grešnega človeka in v Učeniku prepoznal Gospoda v teološkem pomenu. Kot prerok Izaija tudi ribič Peter ni vedel, kaj bi rekel ali storil vpričo spoznanja, da stoji pred Gospod stvarstva. Za razliko od dogajanja pri poklicu Izaija v preroško službo, ko je Izaija stal pred odprto ponudbo – »Kdo nam pojde?« – je Jezus dogajanje nadaljeval na ravni Petrove ribiške izkušnje: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Jezus s poklicem Petra v novo službo – da bo ljudi lovil – ni zanikal Petrove osebne življenjske izkušnje, ki si jo je pridobil kot poklicni ribič. Namignil mu je, da bo delo z ljudmi, da jih vodi k Bogu in sprejemanju življenja po evangeliju ter vodenju novega Božjega ljudstva, neskončno bolj zahtevno, odgovorno pa tudi veličastno in da bo za to apostolsko službo potreboval Gospodovo pomoč in tolažbo. Prvi učinek Jezusove izbire, da Peter postane njegov učenec, izvedenec v vodenju ljudi k Božjemu Sinu, so odločitve Petrovih družabnikov: »In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«

 

p. Janez Sraka DJ

Začetek postopka za beatifikacijo p. Pedra Arrupeja DJ

V torek 5. februarja so v Rimu začeli škofijski postopek za beatifikacijo jezuita Pedra Arrupeja Gondre, ki je bil vrhovni predstojnik Družbe Jezusove v letih 1965-93.

 

Rojen je bil 1907 v Bilbau (Baskija, Španija), kot študent medicine je 1927 vstopil v DJ in po zaključeni jezuitski formaciji leta 1938 postal misijonar na Japonskem. Fotografija ga prikazuje med molitvijo v meditativni drži, značilni za Daljni vzhod.

 

Ko je bil magister novincev v Nagasakiju, je ob eksploziji atomske bombe 1945 z medicinsko oskrbo v jezuitski skupnosti in cerkvi pomagal velikemu številu ranjencev; izkušnjo opisuje njegova knjižica Neverjetna Japonska. Predstojnik japonske province je bil v letih 1954-1965; na Japonsko je npr. l. 1956 sprejel slovenskega misijonarja p. Vladimirja Kosa in mu 1960 odobril izdajo pesniške zbirke Dober večer, Tokio!

 

Med 31. generalno kongregacijo je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika (patra generala) DJ, po možganski kapi 1981 pa je 1983 ponudil odstop. Umrl je 5. februarja 1991 v Rimu. Mnogi slovenski jezuiti imajo lepe in navdihujoče spomina nanj, nenazadnje tudi po njegovem obisku l. 1968 v Ljubljani, ko je blagoslovil temeljni kamen novega draveljskega župnišča. Vabljeni, da se mu priporočite v molitvi.

 

Radio Vatikan in Jesuits.global o začetku postopka beatifikacije

Spletni arhiv pričevanj in slik o p. Pedru Arrupeju

Molitveni namen PSMM za februar

Splošni: TRGOVANJE Z LJUDMI: Da bi velikodušno sprejeli žrtve trgovanja z ljudmi, prisilne prostitucije in nasilja.

»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

(Srečanje z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi, papež Frančišek, februar 2018)