Arhiv kategorij: Novice

3. adventna nedelja

3. adventna nedelja (Gaudete) – leto C – 2018

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« (Lk 3,11)

 

Sredi adventa mogočno odmeva povabilo k duhovnemu veselju! Apostol Pavel nam kliče: »Veselite se v Gospodu zmeraj … Gospod je blizu« (Flp 4,4.5). Tudi prvo svetopisemsko berilo današnje svete maše vabi k veselju. Prerok Sofonija, iz konca 7. stol. pr. Kr., se obrača na mesto Jeruzalem in njegove prebivalce: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14.17). Ta obljuba se je v polnosti uresničila v božični skrivnosti, ki jo bomo obhajali čez dober teden in ki od nas zahteva, da se prenavljamo na  ‘danes’ v našem življenju in skozi zgodovino.

Toda, o kakšnem veselju nam govori Božja beseda? V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene … on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki prinaša veselje in ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča že med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Bil je stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika.

V krščanskem krstu ni dejaven samo tisti, ki je prejel krst s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje. V krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Delujeta oba, Bog – Sveti Duh, pa tudi kristjan. S krstom kristjan dobi zagotovilo, da bo Božji Duh vedno deloval v kristjanu, ki je postal božji otrok, ker je zvest svoji odločitvi. Vsemogočna in dejavna Božja prisotnost v kristjanovem življenju je torej tisti neizčrpen in trajen vir kristjanovega novega veselja. Kristjanovo veselje je namreč zavest, da se v njem krepi moč življenja po Božjem in njegovem delovanju. Zato teologija upravičeno trdi, da je vsak kristjan tempelj Svetega Duha, je kraj, kjer se vse to kar bogoslužje obhaja in ponazarja, da se vse to tudi dejansko uresniči, postane vidna in duhovna stvarnost.

 

To novo veselje torej, ki ga prebuja adventno bogoslužje, pa ni samo za nas. To je preroško naznanilo, namenjeno celotnemu človeštvu in še posebej najbolj ubogim, v tem primeru najbolj ubogim, ki nimajo veselja. Pomislimo na naše brate in sestre, še posebej na Bližnjem vzhodu, na nekaterih področjih Afrike ter nekaterih drugih predelih, ki preživljajo dramo vojne. Kako se lahko oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Pomislimo na številne bolnike ali osamljene, ki niso samo telesno preizkušani, ampak tudi duševno, saj se pogosto čutijo zapuščene. Kako z njimi deliti veselje, ne da bi jih ranili v njihovem trpljenju? Pomislimo pa tudi na tiste, še posebej na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje ter ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti.

 

Mi, danes živeči kristjani, se moramo v adventu vprašati, kako bomo Božji poziv »veselite se« ponesli v današnje dramatične resničnosti. Kakor je bil poziv v času preroka Sofonija namenjen ravno tistemu, ki je v preizkušnji, tako je tudi danes »tistim, ki jih je življenje ranilo in tistim, ki so brez veselja« še posebej namenjena Gospodova Beseda. Povabilo k veselju nikakor ni zavajajoče sporočilo, prav tako ne brezkoristna tolažba, temveč zveličavna prerokba, poziv za odrešitev, ki se začne z notranjo prenovo.

 

Da bi prenovil svet, je Bog izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji, Marijo iz Nazareta, ki jo je takole pozdravil: »Veseli se, polna milosti, Gospod je s teboj.« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Z Marijino pomočjo se ponižno in pogumno ponudimo nas same, da bi svet sprejel Kristusa, vir resničnega veselja.

 

Evangelij nam danes ponovno predstavlja lik Janeza Krstnika in opiše, kako govori ljudem. Ker je Janez z ostrimi besedami pozival vse, naj se pripravijo na Mesijev prihod, so ga nekateri vprašali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10.12.14). Ti pogovori so zelo zanimivi in hkrati zelo aktualni.

 

Prvi odgovor je namenjen vsem: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (v. 11). Tukaj vidimo merilo za pravičnost, ki jo poživlja karitativna ljubezen. Pravičnost zahteva odpravo neravnovesja med tem, kar ima kdo več, in tem, kar manjka nekomu – tisto potrebno. »Karitativna ljubezen bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi, /kajti/ vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega« (Okrožnica Bog je ljubezen, 28).

Drugi odgovor je namenjen »cestninarjem«, pobiralcem davkov za Rimljane. Že zaradi tega so cestninarje zaničevali, predvsem pa zato, ker so izkoriščali svoj položaj tako, da so kradli. Krstnik jim ne pravi, da morajo spremeniti poklic, marveč naj ne zahtevajo nič več, kot je predpisano. Prvi korak proti večnemu življenju je vedno izpolnjevanje zapovedi. V tem primeru je to sedma zapoved: »Ne kradi« (2Mz 20,15).

Tretji odgovor je namenjen vojakom, sloju, ki ima neke vrste oblast in jo skuša zlorabiti. Vojakom Janez pravi: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj vaša plača« (v. 14). Tudi pri njih se spreobrnjenje začne s poštenostjo ter spoštovanjem drugih. To navodilo velja za vse, še posebej za tiste, ki imajo večjo odgovornost.

 

In še vprašanje vsakemu od nas. V katerih stvareh naj bom bolj pošten, da se bo klic k veselju tudi v meni lahko uresničil?

p. Janez Sraka DJ

 

Molimo s papežem Frančiškom v mesecu decembru

DECEMBER

Za evangelizacijo: V SLUŽBI POSREDOVANJA VERE
Da bi ljudje, ki so zavzeti v službi razumevanja vere, v dialogu s kulturami našli govorico za današnji čas.

To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem.

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja – leto C – 2018, nedelja Karitas

»Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

(Lk 21,28)

 

S 1. adventno nedeljo po Božji dobroti začenjamo novo bogoslužno leto. Bogoslužje je najbolj popolno dejanje Cerkve in vsakega kristjana, ker dajati čast Bogu, Stvarniku, je največ, kar lahko stori Cerkev kot skupnost odrešenih in vsak posameznik kot ustvarjeno bitje. Na začetku bogoslužnega leta je prav, da v sebi obnovimo zavest in poglobimo spoznanje, da vsa Cerkev, poveličana in potujoča, enako daje čast Bogu. Naše, zemeljsko bogoslužje potujoče Cerkve je vključeno v bogočastje poveličane Cerkve. Tega dejstva se vedno premalo zavedamo. Zato se z novim bogoslužnim letom, ki ga potujoča Cerkev začenja z adventom, ne vključuje na novo v pravo bogočastje, ampak se v ustvarjenem času vključuje v večno bogoslužje poveličane Cerkve. O na videz »dvojni razsežnosti« bogoslužja 2. vatikanski koncil v konstituciji o bogoslužju trdi, da Cerkev ‘v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo‘ (Sacrosanctum Concilium 102). Po nauku koncila lahko verniki ob vsakem pravem bogoslužnem dejanju stopimo v stik in smo napolnjeni z zveličavno milostjo. Tak pogled na bogoslužno leto bi lahko imenovali ‘pogled z Božje strani’.

 

Člani potujoče Cerkve, torej mi na zemlji živeči njeni člani, doživljamo bogoslužno leto v naši zgodovini in družbi, v bivanju v prostoru in času, torej v ustvarjenih, končnih kategorijah. Na to zahtevno vprašanje nam odgovarja pot adventa, ki ga danes začenjamo. Adventni čas v vseh ljudeh in družbah, pa naj so te razvite ali nerazvite, prebuja upanje, ker se vsi zavedamo, da smo v času našega zemeljskega bivanja na isti barki in da potrebujemo odrešenje. Tisto pravo upanje na odrešenje pa lahko najdemo samo v Kristusu, ki jej kot pravi Pismo Hebrejcem, »isti včeraj in danes in na veke« (Heb 13,8). Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali. On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam ponuja Božjo trdnost. Je namreč ‘meso’ kot mi in ‘skala’ kakor Bog. Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem evangeliju. Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In to upanje potrebuje vsako človeško bitje.

V to upanje kristjani vstopamo v adventu. Po rimskem obredu adventni čas sestavljajo 4 tedni pred Gospodovim rojstvom oziroma skrivnostjo učlovečenja. Beseda adventus pomeni ‘prihod’ ali ‘navzočnost’. V antičnem svetu so s to besedo označevali obisk kralja ali cesarja v neko pokrajino. V krščanskem izrazoslovju pa se nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa. Prvi je ravno učlovečenje, drugi pa je njegov veličastni prihod ob koncu časov. Ta dva dogodka, ki sta časovno ločena med sabo, in nam ni dano vedeti koliko, pa sta v globini povezana, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem uresničil tisto preobrazbo človeka in vesolja, ki je končni cilj stvarstva. Toda preden bo konec, je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, kakor pravi Jezus v Markovem evangeliju. Gospodov prihod se nadaljuje in svet je potrebno prekvasiti z njegovo navzočnostjo. Pri tem stalnem Gospodovem prihodu v oznanjevanju evangelija, je potrebno naše nenehno sodelovanje. Cerkev, ki je kot Nevesta, zaročenka križanega in vstalega Jagnjeta (Raz 21,9), v povezanosti s svojim Gospodom, sodeluje z oznanjevanjem pri prvem Njegovim prihodu, s katerim se že začenja njegov veličastni prihod.

 

K pripravi na veličasten Kristusov prihod v slavi nas kliče današnja Božja beseda, ki zarisuje delovanje in obnašanje, s katerim bomo pripravljeni za drugi Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus pravi svojim učencem: ‘Varujte se, da vaša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi … Zato čujte in vsak čas molite’ (Lk 21,34.36). Torej treznost in molitev. K temu apostol Pavel dodaja povabilo ‘k rasti in k preobilju v ljubezni’ med nami in do vseh, da bodo naša srca trdna in neoporečna v svetosti (prim. 1 Tes 3,12-13). Sredi svetovnih preobratov in puščav ravnodušnosti ter materializma sprejemajo kristjani Božje zveličanje ter zanj pričujejo z drugačnim načinom življenja, kakor mesto, ki je postavljeno na goro. ‘Tiste dni,’ naznanja prerok Jeremija, ‘bo Jeruzalem prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: ‘Gospod’, naša pravičnost’ (Jer 33,16). Skupnost vernikov je namreč znamenje, da kristjani živimo v Božji ljubezni, da ravnamo pravično, ki je v sedanji zgodovini že navzoča in deluje, ki pa še ni v polnosti uresničena in jo je zato potrebno nenehno pričakovati, zanjo prositi ter jo pogumno ter s potrpežljivostjo iskati.

Adventi čas je, gledano z naše človeške strani, čas, ko kristjani prizadevno uresničujemo, kar verujemo, da je dosegljivo z Božjo pomočjo, namreč v moči odrešenja, ki v nas že deluje po zakramentih. To dogajanje pa ni samo na tem svetu, ampak je prihod, ustvarjanje novih nebes in nove zemlje, je torej dejansko vstopanje v eshatološke danosti in razsežnosti.

 

Devica Marija nam je najbolj popoln zgled, kako živeti adventi čas, ker v polnosti uteleša duha adventa: s svojim poslušanjem Boga in z globoko željo izpolnjevati Njegovo voljo ter z veselim služenjem bližnjemu. Naj nas vodi, da nas Bog, ki prihaja, ne najde zaprtih vase ali raztresenih, temveč bo lahko v vsakem od nas vsaj malo razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

p. Janez Sraka DJ

Povabilo v adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO«

Adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO« 25.11. DO 25.12.

UVODNI VIDEO NAGOVOR:

 

 

Vrle udeleženke in cenjeni udeleženci adventnega spletnega misijona 2018.

Vesel sem vseh, ki se bomo sredi našega dela in življenja v naslednjih štirih adventnih tednih skupaj odpravili na notranjo pot zavedanja in morda tudi osvobajanja od lažnih, ki nam večinoma nezavedno grenijo lepoto in podarjenost našega življenja v raju pod Triglavom. Dobrodošli na spletnem misijonu. Hvaležen sem vam za sodelovanje in skupno sprejemanje resnice o nas in našem življenju. Hvaležen sem vam, da želite odvzeti nekaj moči lažnim bogovom, ki vodijo našo zahodno civilizacijo.

PRIJAVA: https://goo.gl/forms/Yra4MjKKYQpjBUb93

Kratek povzetek nagovora:

Saj poznate zgodbo farizeja, ki je Jezusa skušal in ga vprašal katera zapoved od 663ih, ki so jih imeli Judje, je najbolj pomembna. Jezus mu je jasno odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« (Mr 12,29-31)

Po Jezusovem prepričanju je v našem življenju bistvenega pomena dvoje:

1. kaj ali koga ljubimo ter

2. kaj ali koga častimo?

V SP je ena najpomembnejših tem prav malikovalstvo (idolatrija) – čaščenje lažnih bogov.

Razlog je preprost: kar častim tisto določa moje življenje.

Vsak izmed nas nekaj ali nekoga časti in mu podarja svoj čas in življenje.

V Jezusovem času so bila mesta polna raznih poganskih templjev neštetim bogovom. Danes mislimo, da smo takratno praznovernost globoko prerasli in presegli. Pa ni res, prav tako kot so imeli takrat imamo tudi danes polno lažnih bogov in njihovih templjev.

Bogovi nekega naroda imajo najvišje stavbe. Včasih so bile to cerkve, danes pa so pisarniški bloki, banke, ogromne trgovine, visoko luksuzna stanovanja. Nebotičniki v večjih mestih so izraz čaščenja mestnih bogov: denarja, statusa, užitka in moči (oblasti). Napačnega boga je izredno lahko ustvariti. Postaviš ga na podstavek in pričakuješ od njega čudeže. Žal slej ko prej odpove in se izkaže za prevaro.

Morda je glavna vsebina krize srednjih let prav ugotovitev in odkritje, da so naši bogovi zatajili in odpovedali. Da ne morejo uresničiti svojih obljub, kakor smo mi pričakovali. Zaradi tega krizo srednjih let tako redno spremljajo občutki razočaranja in neuspeha. To ne pomeni, da smo v resnici pogoreli, ampak le da so nam naši lažni bogovi odpovedali. Zaupali smo jim. Delali smo vse tako, kakor nam je bilo rečeno. Vse prave žrtve smo jim darovali. Na koncu pa se izkaže, da so naši maliki napačni in lažni bogovi.

V adventnem času bomo vsak teden v nagovoru pobliže pogledali enega ali dva od vplivnejših lažnih bogov iz današnjega  panteona. Prva bosta malik večne mladosti in boginja seksa, drugi malik kopičenja in bogastva, tretji malik garanja in statusa, četrti pa malik varnosti in gotovosti. Med vsemi temi kar jih omenjam morda svojih osebnih bogov ne boste našli. Prepričan sem, da je število za čaščenje pripravljenih lažnih bogov veliko. Vsi lažni bogovi imajo skupne značilnosti. Poskušajmo jih odkriti. Lažne bogove namreč prav nič ne briga na nas. Izdali nas bodo in razočarali. V drugi polovici srednjih let zagotovo, če ne že prej.

Tiste, ki želite, v tem času povabim, da si vsak dan vzamete vsaj dvajset minut časa za premislek in kdor zmore tudi za osebni pogovor z Bogom, z vstalim Jezusom Kristusom. Ves teden se bomo mudili ob enem odlomku in se vsak dan dotaknili njegove vsebine s pomočjo različnih načinov molitve.

Skupaj lahko pripomoremo k nekaj več miru in človeške nežnosti v naši grobi in neizprosno tekmovalni ter izključevalni kulturi potrošništva. Povabljeni, če želite in ste poklicani.

PRIJAVA: https://goo.gl/forms/Yra4MjKKYQpjBUb93

V letu 2017 smo začeli izvajati spletni misijon z namenom, da dosežemo čim več ljudi, predvsem tistih, ki se ne morejo udeleževati duhovnih odmikov. Odziv je bil velik, saj se vas je vključilo več kot 1000 in število še narašča.

Udeležence enkrat med misijonom povabimo tudi k udeležbi pri poglobljeni sveti maši, kateri sledi možnost podelitve prejetih biserov molitve v skupini ter veselo druženje.

Duhovni odmik v vsakdanjem življenju ponuja:
Tedenski video nagovor.
Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
Šolo molitve.
Duhovno gradivo v povezavi s temo misijona.
Katehezo ob nedeljskem evangeliju.
Dodatno neobvezujoče gradivo.
Pisanje duhovnega dnevnika in možnost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno tudi na blogu jn159.wordpress.com
ter FB strani: fb.me/duhovnevajevvsakdanjemzivljenju

Vodi: p. dr. Viljem Lovše, DJ z ekipo spletnega misijona

Sv. Stanislav Kostka in letošnji jezuitski novinci

13. novembra goduje poljski jezuit sv. Stanislav Kostka (1550–1568). Splošno je poznan kot zavetnik mladine, je pa tudi zavetnik jezuitskih novincev, saj je dozorel za nebesa že kot novinec. Ob letošnjem letu mladih (“Alojzijanski jubilej”, od 9. marca 2018 do 9. marca 2019) se ob škofovski sinodi o mladih v Cerkvi spominjamo dveh jezuitov, zavetnikov mladine: poleg sv. Stanislava, od katerega smrti letos mineva okroglih 450 let, se spominjamo še sv. Alojzija Gonzage (1568-1591), ki se je rodil v letu smrti sv. Stanislava na 9. marec. (Povezava na pridigo škofa Alojza Cvikla.) Kdor v tem letu poroma v Rim, je posebej povabljen, da se ustavi na njunih grobovih in spominskih muzejih (sobah, kjer sta živela): prvi je pokopan v cerkvici, posvečeni njemu na Kvirinalu, drugi pa v cerkvi sv. Ignacija blizu Beneškega trga.

Letos je v mednarodnem jezuitskem noviciatu  v Genovi, kamot odhajajo tudi slovenski novinci, v dveh letnikih skupaj 16 novincev (na sliki ni vseh, so pa vsi trije slovenski: prva z leve spredaj sta Boštjan in Urban, drugi z desne zadaj pa Aleksandar). Več o 89 jezuitskih novincih po 10 noviciatih Evrope in Bližnjega Vzhoda pa na povezavi v angleščini.

Letos je na praznik sv. Stanislava novince z obiskom v genovskem noviciatu presenetil tudi vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa. V pridigi pri skupni sv. maši je spregovoril o “poti, ki vodi k popolni ljubezni”.

Novi strani o Družbi Jezusovi po svetu

Praznik sv. Luka (evangelista – medijskega človeka) 18. oktobra 2018 je bil dolgo pričakovani datum otvoritve dveh projektov-spletnih strani: Rimske kurije Družbe Jezusove (DJ) https://sjcuria.global/ in Svetovne spletne strani DJ https://jesuits.global/. Strani se dopolnjujeta in želita pomagati pri obveščanju o tekočem delu vrhovnega predstojnika (“patra generala”) in njegovih svetovalcev (v primeru Kurije) in tudi o delu in poslanstvu Družbe po vsem svetu. Povezani strani dopolnjujeta in sistematično predstavljata vsebine pretekle spletne strani (sjweb.info). Pri tem je odslej na Svetovni spletni strani posebno jasno predstavljeno, kaj jezuiti po svetu delajo podobno in kaj so posebna poslanstva.

Biserna maša p. Vitala Vidra in srečanje zakonskih skupin Najina pot

V nedeljo 7. oktobra 2018 je bilo v cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani vsakoletno srečanje parov zakonskih skupin Najina pot in njihovih družin. Letos je bilo še posebej slovesno, saj je p. Vital Vider DJ, začetnik Najine poti in zakonske pastorale v Sloveniji, z zakonci in družinami praznoval svojo biserno mašo – 60 let duhovništva. S p. Vitalom so somaševali njegovi sobratje jezuiti, med njimi p. Andrej Benda, ki mu je p. Vital predal vodenje Najine poti, in predstojnik slovenskih jezuitov p. Ivan Bresciani.

Zakonci pravijo, da “je to lepo srečanje, saj nas vse, ki pridemo, povezuje to, da imamo Boga in svoj zakon na vrhu lestvice vrednot. V današnjem času in v družbi, kjer je to dvoje tako napadano in razvrednoteno, je ohrabrujoče videti okrog sebe množico enako mislečih – od mladoporočencev do parov, ki so že praznovali zlato poroko.” Cerkev je bila polna. Na koncu maše sta bili v Najino pot uradno sprejeti še dve novi zakonski skupini, 60. in 61., njuni člani so se predstavili vsem ostalim, ki so jih z veseljem pozdravili in sprejeli medse. Po sv. maši je sledilo druženje na dvorišču, kjer so poklepetali z znanci in prijatelji iz zakonskih skupin in duhovnih vaj.

Pater Vital je bil v svojem nagovoru kratek in jedrnat – kot vedno. Ponovil je tisto, kar je za življenje v zakonu najpomembnejše. Tudi na koncu maše, ko je, med drugimi, prejemal zahvale, je bil kratek in skromen. Rekel je, da so edine njegove zasluge to, »da je dihal, jedel in spal, leta pa je dodajal dobri Bog.«