Arhiv kategorij: Skupnost

Prve zaobljube

Pred kratkim nas je šest jezuitskih novincev noviciata v Genovi, pet Italijanov in Slovenec Urban Gartner, izreklo svoje prve zaobljube, tako da smo sedaj postali jezuitski “sholastiki” ali po domače, jezuitski “študentje”. Trenutno živimo v Rimu, kjer smo se zagrizli v študij filozofije, skupaj z ostalimi sholastiki iz Španije, Portugalske, Malte, Češke in Hrvaške.

Kaj pa naj bi zaobljuba uboštva, čistosti in pokorščine (poslušnosti) pomenile? V tem članku poskušam ponazoriti to, kar sam čutim in do sedaj vem o prvih zaobljubah.

Lansko leto (2019) sem vprašal enega izmed mojih starejših sobratov, kako se počuti na pragu prvih zaobljub. On me je najprej malo čudno pogledal in mi odgovoril: “Pa saj že cel čas živim te zaobljube.” Ta stavek se me je dotaknil in se ga večkrat spomnim. In se strinjam z njim. Pravzaprav je bilo celotno obdobje noviciata neke vrsta priprava in kaljenje v življenju teh zaobljub.  Vzemimo nekaj primerov:

 

Življenje v uboštvu se lahko ponazori v našem odnosu do računalnika in socialnih omrežij v noviciatu. Tam nismo več mogli dostopati do socialnih omrežij (Facebook, Instagram, idr.) da bi spremljali dogajanje na internetu in med našimi starimi prijatelji. Poleg tega pa smo bili spodbujeni v to, da bi pred računalnikom preživeli le omejen čas, kar pa je bilo prepuščeno naši odgovornosti. Potencialni novinec se je tako moral odpovedati želji po pretirani uporabi časa za računalnik, kar nas je usmerilo v iskanje drugih metod kontaktiranja dragih ter tudi sprejeti, da v nekatere stvari in novičke pač nismo bili vključeni.

To nas je postavilo pred vprašanje; kaj zares potrebujem in za kaj uporabljam stvari? V resnici je bil to proces osvobajanja, če že ne osvobajanja pa vsaj večje stopnje zavedanja lastne odvisnosti od nekaterih stvari. Moram priznati, da, ne glede na to, da imam nekatere ideje racionalno razčiščene (recimo, da za moje preživetje ne potrebujem računalnika), to ni tako lahko živeti; sploh v trenutkih šibkosti, ko sem potrt, utrujen, jezen.

 

Isto velja tudi za ostali dve zaobljubi: čistost in pokorščino; čistost, ki se ne tiče le nasprotnega spola in spolnosti, ampak vseh odnosov, pokorščina pa ni slepa pokorščina ukazom, ampak skupna pot iskanja neke usmeritve mojega življenja in življenja skupnosti ob pomoči superiorja, ki je odgovoren za odločitve na tem področju.

Glede čistosti v odnosih lahko podam preprost primer: Eden izmed novincev je želel, da bi se vsak večer, ko smo bili skupaj v dnevni sobi, predvsem igralo družabne igre ali pa pelo in igralo na instrumente. A to ni bilo mogoče, ker je bilo okoli njega 15 ostalih sonovincev, ki so imeli vsak svojo idejo v mislih; veliko jih namreč uživa v kramljanju ali drugih aktivnostih. Ta sonovinec se je moral učiti predati večer ostalim in ne “posedovati” ali siliti sonovince le v uresničevanje lastne ideje, pa čeprav je bila v osnovi dobra. Moral je pustiti prostor in svobodo posameznikom. To je bila zanj hkrati velika priložnost, da se osvobodi navezanosti na lastne ideje in si pride na jasno, zakaj bi hotel prav ta način druženja; ali iz čiste želje, da bi nekaj dobrega dal, ali pa iz egoistične ideje o skupnem druženju na njegov način.

 

Glede pokorščine se lahko poda recimo služenje v skupnosti s praktičnimi deli (čiščenje in delo na vrtu). To delo je zelo preprosto in ponižno. Včasih se namreč človeku lahko zdi, da kot jezuitski novinci ne bi smeli zapravljati časa s takimi stvarmi. Če smo bili poslušni in poskušali opraviti delo, ki nam je bilo dano, so se nam odprle možnosti učenja potrpežljivosti, vztrajnosti, znanja, poleg tega pa učenja dela v skupini in velika priložnost medsebojne podelitve ter poglobitve odnosov. Sploh zadnje je bil eden izmed nepričakovanih darov. Seveda nas nihče ni silil v to delo, sploh če smo imeli druge zadolžitve, vendar smo bili notranje usmerjeni v to, da se potrudimo. To pa, kot pri prejšnjih primerih, ni vedno lahko, saj pridejo dnevi, ko ne bi želeli delati. Kljub temu je vsaj meni, sploh v težkih dneh, zelo pomagalo, če sem se potrudil in opravil to delo v spremstvu nenadejanih srečanj z ostalimi sonovinci.

Pri tem moram omeniti, da se v jezuitskem življenju zaobljuba pokorščine navadno  tiče različnih večjih nalog ali “služb” znotraj jezuitskega reda (recimo biti za več let poslan v Maribor kot kaplan), ki so nam zaupana s strani superiorjev. V teh odločitvah se vedno poskuša upoštevati sposobnosti in želje posameznika. Tudi v teh primerih so nam drugi jezuiti pričevali, da, čeprav se niso strinjali z nekaterimi odločitvami glede njih samih in mogoče zares niso bile idealne, jim je poslušanje in sledenje tem odločitvam prineslo nepričakovane dobre posledice.

Mislim, da je moj starejši sobrat lansko leto z besedami “živim te zaobljube”, mislil na življenje z Bogom in drugimi v navadnem vsakdanjiku, ko poskušamo v majhnih stvareh postajati vedno boljši, ubogi, čisti in poslušni.

 

Kaj pa sam trenutek zaobljub? Zame je bil trenutek zaobljub (ko sem Bogu obljubil uboštvo, čistost in pokorščino znotraj jezuitskega reda) trenutek potrditve, korak naprej po poti, ki se nadaljuje. Sploh so mi jezuitske duhovne vaje pred izrečenimi zaobljubami dale veliko potrebne moči in spodbude za to pot. Tudi sam trenutek zaobljub z mojimi starši, s starši ostalih novincev in z ostalimi jezuiti je bil zelo lep in pomenljiv. Pomembno je tudi, da nam drugi jezuiti, magister novincev, provincial in ostali izrazijo zaupanje in spodbudo ob taki odločitvi, ker nam dajo vedeti, da vse skupaj ni le v naši glavi, ampak nas tudi tisti, s katerimi bomo živeli ta način življenja, vidijo primerne za ta korak.

 

Najpomembnejša potrditev pa je prišla seveda od Boga, preko molitve; pa ne zato, ker bi bili sposobni sami živeti ta način življenja, ampak ker verjamemo, da nam bo Gospod dal potrebno milost in da nas kliče v ta način življenja.

 

Obljube same so Božji dar. En del obljub, ki smo jih nekdanji novinci izrekli v soboto 12. septembra 2020, se glasi: “Kakor si mi podaril milost, da si to želim, tako mi podarjaj milost, da bom to tudi izpolnjeval”.

 

Zaobljube so na nek način podobne zakramentom, samo na drugem nivoju. Evharistija, spoved in ostali zakramenti so darovi, ki nam pomagajo biti bolj srečni in izpolnjeni v življenju ter, najpomembnejše, bliže Bogu in soljudem. V prvi vrsti niso neka obveza, ki jo moramo izpolniti, če želimo biti dobri kristjani ali ljudje. So geste ljubezni Boga do nas, podobno kot geste prijateljstva naših prijateljev do nas. Če želimo določen odnos razvijati, smo obvezani, da vlagamo vanj čas in trud, sicer razpade. Za odnos morata biti vedno aktivni vsaj dve osebi.

 

V primeru prijateljstva z Bogom pa je to vendarle nekoliko drugače, kot v navadnem prijateljstvu. Četudi mu ne ostajamo v vsem zvesti, kar tudi ne moremo biti, Bog ostaja vedno zvest in večno usmiljen. Kolikokrat tako jaz kot ostali nismo bili to, kar bi novinec in prijatelj v teoriji moral biti! Kolikokrat ljudje ne uspemo dosegati naših ciljev, obljub, obvez do Boga, drugih in nas samih. A Gospod nas sprejme in spodbuja na poti naprej. Ja, brez bolečine in truda ne gre, a iz tega, ob Božji milosti, sprejemanju lastne šibkosti in naši vztrajnosti, zagotovo pride tudi dobro ter sreča in mir, kar je tisto, kar si Bog želi za nas.

V resnici te zaobljube na različen način živimo vsi ljudje, tudi neverni, ki se trudijo ljubiti. Mož in žena, recimo, si morata, ne glede na to, če sta verna ali ne, biti do neke mere pokorna. Ne moreta egoistično posedovati drug drugega in se morata znati odrekati nekaterim lastnim željam, če želita živeti odnos, ki ga imenujemo prava ljubezen.

 

Težko je z nekaj besedami izraziti, kaj prve zaobljube pomenijo za nas. Mislim, da lahko vse skupaj povzamem v spoznanje, da so potrditev in trdnejša usmeritev življenja na poseben, posvečen, a jezuitski, način življenja, ki pa se začenja in oblikuje že v vsem našem predhodnem življenju, ki pa ga na manj “poseben” način živi vsak človek, sploh kristjan, ki želi zares ljubiti druge ter svet. Prav tako, kot vsi ljudje na tej poti, tudi mi poskušamo, padamo, se zmotimo, pa vstajamo, se veselimo in hodimo.

Urban Gartner, Rim, mednarodno jezuitsko bogoslovje San Saba

Prve zaobljube Urbana Gartnerja DJ

V soboto, 12. septembra 2020, je Urban Gartner v Genovi v Italiji skupaj s petimi so-novinci izrekel prve zaobljube v Družbi Jezusovi.

Poleg Urbana so ta korak storili še Marco G., Marco M., Giovanni, Filippo ter Lorenzo, vsi Italijani. Lepo je bilo videti, kako so se med seboj tesno povezali skozi dvoletno noviciatsko obdobje in kako so si v oporo na poti odločitve hoditi za Jezusom.

Šest jezuitskih novincev, ki so opravili prve redovne zaobljube, z učiteljem p. Agostinom

Zaobljube so izrekli med sveto mašo v jezuitski cerkvi Jezusovega imena v središču Genove. Slovesnost je vodil provincial Evro-mediteranske jezuitske province p. Gianfranco Matarazzo. V pridigi je rekel, da more mlad jezuit narediti takšno odločitev, ker zaupa v Gospoda, ki je blizu in s katerim je jezuit tesno povezan.

Po izrekanju zaobljub je učitelj novincev, p. Agostino Caletti, vsakomur izročil križ s Križanim, da bi se vselej spominjali Božje zastonjske ljubezni v Kristusu, ki se naj ji odprejo, jo sprejmejo in se ji izročijo.

Iz Slovenije so se udeležili tega lepega dogodka Urbanova starša Marinka in Jože Gartner, provincial slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut ter delegat za formacijo p. Milan Bizant.

Novinec Urban s staršema, desno provincial p. Miran Žvanut, levo delegat za formacijo p. Milan Bizant

 

Sedaj čaka našega Urbana ter druge dve ali triletni študij filozofije v Rimu, na Papeški univerzi Gregoriani.

Bogu hvala za Urbanovo odločitev, da nadaljuje pot v Družbi Jezusovi. Tega se veselimo jezuiti in drugi, ki so z njim povezani in mu želimo obilo blagoslova v naslednjem koraku jezuitske poti.

p. Milan Bizant DJ

Slovesnost ob nastopa službe p. Mirana Žvanuta, novega provinciala Slovenske province Družbe Jezusove

Menjava provinciala Slovenske province Družbe Jezusove

V cerkvi sv. Jožefa na Poljanah je v soboto, 27. junija, potekala sveta maša, med katero so se Bogu zahvalili za dosedanjega provinciala p. Ivana Brescianija DJ in prosili milosti za novega provinciala slovenske province Družbe Jezusove p. Mirana Žvanuta DJ. Praznovanje je bilo nekoliko skromnejše zaradi previdnostnih ukrepov proti širjenju koronavirusa, a poleg 23 jezuitov se je sv. maše in klepeta po njej udeležilo še ok. 150 sodelavcev, sorodnikov in prijateljev.

Franc Kejžar, Marjan Kokalj, Miran Žvanut, Ivan Bresciani

Ob dosedanjem provincialu p. Ivanu Brescianiju (2014-2020) so delo zaključili provincialov socij (tajnik) p. Franc Kejžar ter svetovalci p. Damjan Ristić, p. France Zupančič in p. Ivan Platovnjak. Novemu provincialu p. Miranu Žvanutu bo socij p. Marjan Kokalj, svetovalci pa p. France Kejžar, p. Janez Poljanšek in p. Milan Bizant.

Foto Žiga Lovšin in Rok Bečan.

Poglej še:

  • Vatican News v slovenščini, del posnetka pridige p. Ivana Brescianija in posnetek celotne sv. maše
  • FB Vatican News, fotografije p. Ivan Rampre DJ
  • Iz revije Slovenski jezuiti objavljamo odlomek iz pogovorov z dosedanjim in novim provincialom, ki ju je pripravil p. Marjan Kokalj. (spodaj pod galerijo)

p. Ivan Bresciani SJ, provincial 2014-2020

Pater Ivan, kako se počutiš po šestih letih provincialata; kot je videti, si jih dobro preživel, čeprav najbrž veš, kaj je utrujenost?

Šest let je hitro minilo in tudi to je dobro znamenje, ker pomeni, da je bilo dovolj dela, skrbi in truda. V teh šestih letih sem občutil veliko milost. Verjamem, da me je Bog vodil in kljub napakam in omejitvam, sem velikokrat čutil božjo bližino v meni. Veliko sem se naučil v teh šestih letih in utrujenost, ki jo sedaj čutim, je pozitivne narave, ker sem hvaležen za to bogato obdobje.

Mislim, da lahko rečem, da si bil provincial, ki je marsikaj uspel premakniti. Med drugim si usmeril delo še posebej v mladinski apostolat z ustanovitvijo dveh kolegijev za študente, dal jezuita v pomoč škofiji Maribor kot župnika Univerzitetne župnije Maribor, omogočil enemu jezuitu, da se je veliko posvečal delu s skavti, reorganiziral si je Zavod sv. Ignacija in namembnost stavb tam, okrepil si župnijsko ekipo v Dravljah ter ustanovil novo skupnost v Radljah ob Dravi, navezano na župnijo, ki sedaj lepo uspeva. Ob tem pa je gotovo veliko skritega dela in težav, ki jih nihče ne vidi. Kako gledaš nazaj na opravljeno delo?

Če pogledam nazaj svojih šest let provincialata, čutim v sebi veliko hvaležnost Bogu za milosti, ki sem je bil deležen. Premikov je bilo res veliko, a menim, da so bili potrebni. Dejstvo pa je, da se že po naravi ne odločam sam, ampak potrebujem veliko mnenj in nasvetov, ki mi pomagajo pri razločevanju. Redkokdaj sem sledil zgolj neki moji misli od začetka do konca, ne da bi poslušal še druge nasvete. Nemalokrat se je zgodilo, da sem začutil navdih v sobratu in to sprejel za svojo odločitev. Menim, da ni najtežje sprejeti odločitev, ampak nositi posledice odločitve. Najtežje je nositi križ, ki ni tvoj. Če z eno mislijo zajamem teh šest let, lahko mirno rečem, da mi je dano veselje za opravljeno delo, a ne zato, ker bi bilo vse dobro opravljeno, pač pa zaradi vere, da bo Gospod sam vse očistil, spremenil in dopolnil v njegovo telo. In to mi daje globok notranji mir. Obenem pa bi se rad zahvalil tudi konzultu naše jezuitske province in predstojnikom, posameznim delegatom in laikom za sodelovanje. Sam bi resnično ničesar ne uspel narediti.

 

Kaj bi zaželel novemu provincialu na pot?

Novemu provincialu Miranu Žvanutu želim obilo blagoslova. Naj ga spremlja podoba dobrega pastirja, ki pozna glas svojih ovc in te poznajo njegov glas. Dobri pastir da življenje za svoje ovce. V tem je srčika poslanstva.

 

p. Miran Žvanut, provincial 2020-

Pater Miran, jezuitski general ti je zaupal službo provinciala Slovenske province Družbe Jezusove; kakšni so prvi občutki po imenovanju in kakšne prve misli, ko pomisliš na provinco?

Ko mi je sedanji provincial p. Ivan Bresciani sporočil novico o imenovanju, sem ostal brez besed. Bil sem presenečen in v šoku, kljub temu, da sem vedel, da je tudi moje ime na seznamu. Nekako sem mislil, da bo šel »ta kelih mimo mene«. V ozadju pa sem po imenovanju čutil hvaležnost, občutke zaupanja in seveda odgovornost, ki jo prinaša novo poslanstvo. Vendar verjamem, da mi bo Gospod, ki mi je naložil ta križ, le tega tudi pomagal nositi. V meni se predvsem poraja želja po povezovanju in služenju provinci. To so prve misli, ki mi rojijo po glavi; kako in na kakšen način ter na podlagi izkušenj, ki jih imam pri delu na župniji, to tudi udejanjiti.

Kako danes na splošno vidiš Družbo Jezusovo v svetu?

Družbo Jezusovo vidim kot zelo dinamično in odzivno. Prilagaja se potrebam časa in išče poti kako se približati človeku, mu dati dostojanstvo in upanje. To vidimo tudi iz univerzalnih apostolskih preferenc Družbe Jezusove, razglašenih lansko leto: pokazati pot k Bogu z Duhovnimi vajami in razločevanjem, hoditi skupaj z ubogimi, izključenimi iz sveta, ranjenimi v lastnem dostojanstvu, v poslanstvu sprave in pravičnosti, spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti v upanju in sodelovati pri skrbi za Skupni dom oz. stvarstvo, ki nam je podarjeno.

Jezuiti želimo biti aktivni na vseh področjih in sooblikovati današnji svet, ga poskušati razumeti in biti akterji, ne samo pasivni opazovalci. Ponosen, vesel in hvaležen sem, da sem jezuit, da sem član Družbe Jezusove, ki deluje na tako različnih področjih in ki prinaša današnjemu svetu vero in upanje.

Kako vidiš prihodnost Slovenske province?

Težko je karkoli predvideti. Trenutno ni veliko mladih jezuitov, kar je predpogoj za normalen razvoj in delo, vendar sem optimist in verjamem, da bo Bog stvari že tako obrnil, da bo prav. Prihodnost je gotovo v povezovanju z drugimi evropskimi provincami in sodelovanju z lokalno cerkvijo in škofi. Jezuiti imamo veliko znanja in izkušenj, s katerimi lahko pomagamo slovenski Cerkvi in to moramo vnovčiti.

Kaj bi na koncu povedal našim bralkam in bralcem?

V drugi točki druge uvodne vaje Kontemplacije za dosego ljubezni, je Ignacij zapisal: »Opazoval bom, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. In tako prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega božjega veličastva.« Prav to želim bralkam in bralcem, da bi se zavedali lepote življenja in Božje navzočnosti v nas.

Zlata maša p. Jožeta Robleka v Preddvoru

V nedeljo 28. 6. 2020 se je pred župnijsko cerkvijo sv. Petra v Preddvoru zbralo lepo občestvo domačinov in prijateljev ob zlati maši jezuita p. Jožeta Robleka. Pozdrav domačinov je ob občinskem prazniku izrekel župan Preddvora Rok Roblek, cerkveno slovesnost z blagoslovom petih novih zvonov župnijske cerkve pa je vodil župnik Pavel Okoliš. Pridigar jezuit p. Peter Rožič je zbrane povabil, naj prejmemo in sprejmemo Jezusa kot brata, vključno z njegovim križem: “Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden” (Mt 10,38).

Jože Roblek se je rodil 1938 v Bašlju pri Preddvoru v kmečki družini s 6 otroci. Po maturi v Pazinu je vstopil v bogoslovje ljubljanske nadškofije, leto kasneje pa v jezuitski noviciat v Zagrebu. Po študiju teologije (še v Innsbrucku, v Ljubljani je doktoriral 1977) in mašniškem posvečenju 1970 je deloval kot vzgojitelj v jezuitskem malem semenišču, noviciatu in pripravah na zadnje zaobljube ter kot spiritual v ljubljanskem bogoslovju. Tri desetletja je deloval v Mariboru, zadnjih deset let pa spet deluje v Ljubljani, namreč v skupnosti sv. Jožefa in v Ignacijevem domu duhovnosti (IDD), kot voditelj duhovnih vaj in duhovni spremljevalec. Ob zlati maši je izšla njegova knjiga, dobite jo v IDD v Ljubljani, z Jožetovim novomašnim geslom kot naslovom: “Kristus me je vzljubil in daroval zame samega seme” (Gal 2,20).

Jezuiti žalujemo ob smrti nekdanjega vrhovnega predstojnika

»Človek milosti in modrosti, preprost, nezahteven, predan«

V sredo 20. maja je v Tokiu na Japonskem preminil pater Adolfo Nicholas (1936-2020), po rodu Španec, kot jezuit pa misijonar na Japonskem (znanec našega p. Vladimirja Kosa) in Filipinih, v letih 2008-2016 pa p. general oziroma vrhovni predstojnik Družbe Jezusove.

 

Slovenijo je obiskal novembra 2009, ob 40-letnici Slovenske province Družbe Jezusove, slovenski jezuiti pa smo ga večkrat srečevali tudi v Rimu, skupaj šest naših patrov je ob različnih priložnostih pred njim dalo slovesne redovne zaobljube. Aprila 2013 je v Kasungu v Malaviju blagoslovil temelj šolskega centra, katerega izgradnjo je vodil naš misijonar p. Lojze Podgrajšek DJ, med njegovimi dobrotniki pa so tudi Slovenci.

Pismo sedanjega vrhovnega predstojnika p. Sose v slovenščino na strani Radia Vatikan in molitev p. Nicolasa, prevod p. Franc Kejžar DJ

Skupinska slika s slovenskimi jezuiti, Ljubljana 2009

Zaobljube p. Ivana Hercega

Zaobljube p. Jožeta Poljanška

Jezuitska generalna kurija v Rimu je 20. 5. 2020 sporočila, da je nekdanji vrhovni predstojnik p. Adolfo Nicolás danes umrl v Tokiu na Japonskem. Bil je član jezuitske skupnosti Loyola House v Kamishakujii in je bil več let bolan. Globoko žalujejo jezuiti na Japonskem in v vzhodni Aziji in ob Tihem oceanu, njegova družina in rojaki v Španiji ter številni prijatelji po vsem svetu.

 

»Iskreno sožalje izražam Japonski jezuitski provinci, družini p. o. Nicolasa, jezuitom v Španiji in na Filipinih ter številnim njegovim prijateljem po vsem svetu,« je dejal p. Arturo Sosa, sedanji vrhovni predstojnik. »Pater Nicolás se je vse življenje razdajal. Njegovo življenje so zaznamovali intenzivno služenje, mirna razpoložljivost in globoka sposobnost inkulturacije na Japonskem, kamor je odšel kot mlad jezuit. To je bila kultura, ki jo je imel rad in se ji je zavezal. Čas njegovega vrhovnega predstojništva (generalata) so zaznamovali njegov smisel za humor, pogum, ponižnost in tesen odnos s papežem Frančiškom. Vsi tukaj v jezuitski generalni kuriji žalujemo za njim in takoj, ko bo možno, bomo zanj v Rimu darovali posebno mašo. Zaradi potovalnih omejitev ravno zdaj ne morem na pogreb potovati na Japonsko, vendar zagotavljam vsem njegovim prijateljem tam mojo bližino, sočutje in sožalje. “

 

Vsi, ki so sodelovali s p. Nicolásom v generalni kuriji, so zelo cenili njegovo prisotnost v času, ko je bil pater general. »V celotni Družbi Jezusovi bo v dragocenem spominu kot moder, ponižen in predan jezuit, človek milosti in modrosti, preprost, nezahteven,« je rekel p. Sosa. Imel je močan odnos s papežem Benediktom in tesne in tople vezi s papežem Frančiškom.

 

»Družba Jezusova je bila ustanovljena, da bi služila samo Gospodu in Cerkvi, soprogi pod rimskim papežem,« je dejal p. Sosa. »P. Nicolás je pomagal Družbi, da konkretno živi to dimenzijo, tako značilno za našo karizmo. Prav odnos razpoložljivosti do svetega očeta je bil tudi poln iskrene naklonjenosti.«

 

Spominska maša bo v Rimu v cerkvi Gesù praznovana v soboto, 23. maja, ob 10. uri, kasneje si bo možno ogledati posnetek.

Opomba: Pogreb bo v Tokiu, Japonska, v soboto, 23. maja, po srednjeevropskem času ob 10. uri, v cerkvi sv. Ignacija; neposredni prenos v angleščini si bo možno ogledati po spletu.

 

Vabljeni, da si ogledate tudi naslednje vire:

 

  • videosporočilo p. Artura Sose v angleščini ali španščini:

Kateri del poti k Bogu nam kaže epidemija COVID-19?

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa v videosporočilu o tem, kako jezuiti, v solidarnosti z ljudmi po svetu, živijo sredi pandemije koronavirusa.

Trenutna izkušnja COVID -19 nam kaže marsikaj o nas in našem svetu. Zlasti se želim osredotočiti na to, kako razsvetljujejo različne vidike naše poti k Bogu in kako je tudi v težkih časih gre iskati in najti tolažbo.

Najprej nam izkušnja pokaže, da smo eno človeštvo. Vsak človek, vsak narod, vsaka kultura, ki prispeva k človeški raznolikosti, je del tega enega, raznolikega, bogatega in soodvisnega človeštva.

Prikazuje nam, kako je premagovanje krize možno. Možno je, ko se zavedamo pomena skrbi za skupno dobro in resno jemljemo svojo individualno odgovornost. Živimo lahko le kot eno telo. Ločeno, za vsakega človeka ali vsakega posameznika po svoje, je živeti nemogoče.

Kaže nam, da znotraj enega našega človeštva ni razlike v starosti, rasi, veri ali družbenem statusu. Vsak od nas je njegov del, nihče ni izpuščen, nihče od nas ne more brez drugih.

Pokaže nam, da želimo hoditi skupaj. Vsi smo zaskrbljeni, pomagamo drug drugemu pri premagovanju strahov in tesnob. Vsak od nas išče način, kako ponuditi roko, začenši s tem, da na drugo mesto postavimo tisto, kar si sami želimo, in sprejmemo ukrepe in žrtve, ki nam omogočajo, da prispevamo v dobro vseh.

Prikazuje nam usposobljenost in velikodušnost tistih, ki so v prvi vrsti, skrbijo za prizadete, iščejo rešitve ali sprejemajo težke odločitve v dobro vseh. Kaže nam občutljivost toliko ljudi ali organizacij in ogromno rezerve solidarnosti, ki obstaja: pri mladih, odraslih in starejših, v vseh kotičkih človeške družbe.

Prikazuje nam moč vere, močne vezi, ki združujejo vernike, ljubezen do Jezusa Kristusa, ki nas poziva, nas pomirja in združuje. Tako veliko ljudi moli skupaj na družbenih medijih. Želijo izpovedati svojo vero, tisto vero, ki jo čutijo v globini svojega srca in ki je ne morejo obdržati pri sebi.

Prejemam informacije o številnih ustvarjalnih pobudah, ki so bile sprejete tako v provincah, regijah, skupnostih kot apostolskih delih Družbe Jezusove … kot tudi v sodelovanju z drugimi. Zahvaljujem se Gospodu za vse to. Spodbujam vas, da še naprej iščete najboljše načine, kako biti blizu tistim, ki so pomoči potrebni, da bi še naprej hodili po skupni poti.

foto Jože Potrpin


Pridružujem se molitvi celotnega telesa Družbe Jezusove, katoliške cerkve, vseh krščanskih cerkva, drugih verstev ali verovanj in vseh tistih, ki s svojim solidarnim odnosom iščejo in najdevajo ustrezne načine, kako še naprej biti odprtih rok.

Ne vemo, kako dolg je ta odsek ceste ali kaj bo sledilo. Torej, prosimo za luč, da vidimo pot naprej in milost, ki jo potrebujemo kot bratje in sestre, v solidarnosti s celotnim človeštvom in s planetom, na katerem živimo.

Naj nas Gospod blagoslovi in ​​ohrani, ko bomo skupaj hodili po tej poti. AMEN

V četrtek 2. aprila 2020 je z vrhovnim predstojnikom p. Arturom Soso potekal webinar “The Preferences in a time of uncertainty and COVID-19”. Uvodni govor p. Sose vabljeni si lahko preberete na povezavi. Vabljeni tudi k ogledu posnetka webinarja.