V okviru Papeževe svetovne mreže molitve (PSMM) smo v juniju 2019 povabljeni k molitvi za evangelizacijo: DUHOVNIKI IN NJIHOV NAČIN ŽIVLJENJA: Da bi duhovniki s skromnim in ponižnim načinom življenja zavestno udejanjali svojo solidarnost z najbolj ubogimi.
»Če želimo resnično srečati Kristusa, se
moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih, revnih kot odgovor
na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga
lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v
obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester.«
P. Franc Kejžar DJ, voditelj PSMM v Sloveniji, je napoved tega namena pospremil z naslednjimi bbesedami: Po vsem, kako s(m)o bili duhovniki na tapeti v zadnjem času, je jasno, kako zelo je potrebna molitev zanje/za nas. Ubogi naj bi po papeževih besedah naš način življenja osmišljali, mu dajali smer in nas vodili k solidarnosti in povezanosti. Žalostno je slišati, da ubogi, ranljivi, krhki, nemočni postanejo plen drugih ljudi, ki jih izkoristijo. Še bolj žalostno je, če celo duhovnik izkoristi nemoč in krhkost drugega za svoje egoistične namene. To je sprevržena smer. Prava je ta, ki jo kaže papež, in za to naj bi molili.
V okviru Papeževe svetovne mreže molitve v maju 2019 molimo za evangelizacijo: CERKEV V AFRIKI, SEME EDINOSTI: Da bi Cerkev v Afriki po gorečnosti svojih članov postala seme edinosti med narodi in znamenje upanja za to celino.
Medverski dialog,
formacija duhovnikov, družina, evangelizacija: to so izstopajoče teme v
govoru, ki ga je papež Frančišek pripravil za škofe iz afriške države
Kamerun, ki so bili v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum.
Afrika je bila nekdaj
misijonski kontinent par excellence, dandanes je mlad kontinent, a
najbolj reven in izpostavljen izkoriščanju močnih. Naše predstave o
Cerkvi v misijonih, njeni rasti, življenju gredo v največji meri skozi
Afriko. Najbrž zato, ker so tam mnogi naši misijonarji in smo po njih s
to celino skoraj intimno povezani. Naj Afrika, polna življenja, poživi
tudi našo vero in naj bo s Cerkvijo v Afriki tako, kot papež Frančišek
želi, da bi zanjo prosili.
Splošni: ZDRAVNIKI IN NJIHOVI SODELAVCI NA PRIZADETIH OBMOČJIH
Za
zdravnike in njihove humanitarne sodelavce na od vojne prizadetih
območjih, ki svoja življenja tvegajo, da rešujejo življenja drugih.
»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so
tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje
ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove
besede v Matejevem evangeliju: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih
najmanjših bratov, ste meni storili”
»Kljub hvalevrednim poskusom, da bi preko zakonika o
humanitarnem pravu zmanjšali negativne posledice sovražnosti nad
civilnim prebivalstvom, prepogosto z različnih vojnih prizorišč
prihajajo dokazi o strašnih zločinstvih, resničnih žalitvah oseb in
njihovega dostojanstva. Podobe mrtvih oseb, pohabljenih ali obglavljenih
teles naših bratov in sester, ki so mučeni, križani, zažgani živi,
ponižani, vprašujejo vest človeštva. Po drugi strani prihajajo tudi
novice iz starodavnih mest, katerih tisočletni kulturni zakladi so bili
spremenjeni v kup ruševin; koliko bolnišnic in šol je bilo namenoma
porušenih, s čimer so bile celotne generacije prikrajšane za pravico do
življenja, zdravja in izobraževanja. Koliko cerkva in drugih bogoslužnih
prostorov je tarča nasilja, pogosto prav med obhajanjem bogoslužja, z
mnogimi žrtvami med verniki in njihovimi voditelji, ki so združeni v
molitvi! Pri tem gre za kršitev temeljne pravice do verske svobode. Žal
včasih porast teh informacij lahko prinese neko zasičenje, ki človeka
uspava in do neke mere težo problemov relativizira; tako je še težje
postati usmiljen in odpreti lastno vest za solidarnost. (prim. Poslanica papeža Frančiška za 49. svetovni dan miru,
3.) Da bi do tega prišlo, je potrebno spreobrnjenje srca, odprtost Bogu
in bližnjemu, ki bo osebe spodbudila, da bodo premagale brezbrižnost
ter živele solidarnost kot moralno krepost in družbeno držo, iz katere
bo moglo iziti prizadevanje v prid trpečega človeštva.«
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Ti malo rojeno dete – moj Gospod … ?
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim?Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
To, kar imaš,
te loči od drugega;
to, kar daš,
te združi z drugim.
Ko imaš stvari,
daješ stvari;
ko nimaš več ničesar,
daješ samega sebe.
Le tedaj resnično ljubiš.
Kajti človek je to,
kar daje.
Kdor nima ničesar
daje samega sebe:
zna ljubiti
in živi za drugega,
da bi drugi živel z njegovo pomočjo.
/Silvano Fausti/