Arhiv kategorij: Duhovnost

V mesecu maju molimo za diakone

Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu maju 2020 vabi: Molímo, da bi bili diakoni z zvestim služenjem Besedi in ubogim poživljajoče znamenje za celotno Cerkev.

 

»Vi ste dar, ki nam ga podarja Sveti Duh, da bi videli pravo pot: v molitvi služim, v skupnosti služim, s solidarnostjo služim Bogu in bližnjemu.«

Diakonat je posebna poklicanost, družinska poklicanost, ki spominja na služenje. Zelo mi je všeč, kako se v Apostolskih delih prvi helenistični kristjani pridejo pritožiti apostolom,  da so njihove vdove in sirote zapostavljene. Tako so sklicali srečanje, bila je »sinoda« med apostoli in učenci in  »iznašli« so diakone, da bi služili. To je pomembno tudi za nas, škofe, saj so bili vsi apostoli škofje. Diakoni so imeli torej nalogo služenja, medtem ko je bila naloga škofov molitev in oznanjevanje Besede.

Papež Frančišek, Pastoralni obisk milanske nadškofije, Srečanje z duhovniki in posvečenimi osebami v milanski stolnici, marca 2017

Pater Franc Kejžar DJ, slovenski asistent za PSMM, dodaja:

Sedanja situacija je taka, da na nek način posveča v »diakone« mnoge ljudi, ki strežejo bolnim. To je Božja služba. Zato, ko molimo za diakone, lahko tako rekoč v isti ravni molimo za zdravnike, medicinske sestre, strežnice, strežnike in vse, ki pomagajo in se borijo z virusom ter pomagajo obolelim in okuženim, pa tudi mrtvim oz. njihovim bližnjim.

 

Molitev darovanja ali posvetitve

Molivec se vsak dan osebno daruje ali posvetiti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:

Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.

Več o letošnjih namenih PSMM (knjižica .pdf) in o prenovi nekdanjega apostolata molitve (članek p. Frederica Fornosa DJ).

Papež Frančišek v pismu vsem vernikom za mesec maj 2020 vabi družine, da naj po domovih ta mesec molijo rožni venec. V molitvi k Mariji pa nas vse in sebe zaupljivo izroča: »Izročamo se tebi, ki siješ na naši poti kot znamenje rešitve in upanja, o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija. Amen.«

Več (papeževo pismo in video) na spletu slovenskega uredništva Radia Vatikan.

 

Velikonoščno voščilo provinciala p. Ivana Brescianija DJ

»Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.«

 

Spoštovani!

Centro Aletti, Narodno svetišče Janeza Pavla II, Washington, ZDA, 2015

Moja misel in molitev vas ohranja v srcu še posebno ob teh velikonočnih praznikih, ki so tako zelo drugačni. Virus, ki se nam pojavlja kot sovražnik, nam istočasno daje smernice, kako živeti in na kakšen način obhajati praznike. In kljub temu, da nas obdajajo občutki nemoči in prihodnost gledamo v negotovosti, ne morem mimo dejstva vstajenja našega Gospoda, ki je takoj po vstajenju pozdravil učence: »Mir z vami.« In ko v moči Vstalega podoživljamo, da smo že pri krstu postali del Kristusovega vstalega telesa, saj smo prejeli luč, ki sveti tudi v temi, zmoremo ohranjati v srcu mir kljub preizkušnjam. Obenem smo poklicani biti sol zemlje, ki daje okus našim odnosom, naše delo pa razodeva Očetovo ljubezen. Zato je moje srčno voščilo, da bi vse nas velika noč okrepila v najpomembnejši Božji zapovedi, da se ljubimo med seboj in darujemo življenje za drugega, kajti le ljubezen nikoli ne mine. 

In ko bomo obhajali velikonočne praznike doma v ožjem domačem krogu, glejmo drug na drugega, na hrano kot na dar, kot na zakrament, ki nas povezuje v moči Svetega Duha s Sinom in Očetom ter med seboj. To je Cerkev v malem, to je občestvo, ki  nas ozdravlja, ki nas krepi  in vliva upanje, ki je Vstala Ljubezen, ki nikoli ne mine. 

 

p. Ivan Bresciani DJ

Pater, jaz sem prepričana, da je koronavirus Božja kazen!

Neka gospa me kliče po telefonu:

ꟷ Pater, jaz sem prepričana, da je koronavirus Božja kazen! Ne morem verjeti, da če je Bog dober, zakaj zbolijo dobri, nedolžni in pravični, ki niso nič slabega naredili?! Prav pa je, da kaznuje barabe, lumpe, prevarante, in ti si to zaslužijo.

ꟷ Gospa, od kod vam to, da tako mislite o  Bogu?

ꟷ Tako smo se učili pri verouku in slišali v pridigah: Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. Podobno tudi govori Marija v Medžugorju in na Kureščku, da nas bo  Bog kaznoval; in to se zdaj dogaja.

ꟷ Gospa, ta vaša podoba Boga, žal, ni Božja, ni Jezusova podoba, ampak satanska. Takšno podobo nam že od raja naprej vsiljuje hudič. Krščanski Bog je Jezusov in naš  ─ Oče! To je Bog, ki daje človeku popolno svobodo in spoštuje, da se človek sam odloča in izbira svobodno: Ali bo delal dobro ali slabo, ali bo živel po Njegovih zapovedih ali ne. Te zapovedi pa niso napisane zunaj njega na neki oglasni tabli, ampak so v njegovem srcu kot Božji glas, glas vesti. In za negativne posledice svojih dejanj človek odgovarja sam, se kaznuje sam, če greši, greh pade nanj, po domače, ‘se nanj podela’, na njegovo glavo. Ne naloži pa tega Bog, ki je Oče. 

Gospa, verjetno poznate Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Sprašujem vas, ali oče kaznuje svojega sina za vse lumparije, ki mu jih je naredil,  ko  je zapravil vse svoje imetje, ki ga mu je oče dal, z razuzdanem življenjem? Ali ga je ozmerjal, ga nadrl in pognal tja, od koder je prišel?

ꟷ Po moje, pravi gospa, če je Bog pravičen in dosleden, bi ga moral zelo kaznovati z več let zapora in zahtevati, da mu povrne vso škodo.  

ꟷ Prosim vas, draga gospa, dobro poslušajte, kaj je Oče naredil, ko je videl, da se vrača njegov izgubljeni sin, ves razcapan, umazan, smrdljiv, poln ran, čisto izčrpan do smrti zaradi hude lakote?  Kaj pravi Jezus?

»Ko je bil sin še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil …  Naročil je svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!« (Lk 15,20─23).

Kje je tu Božja kazen?  Kaznoval se je sam, vse zlo se podelalo nanj. Oče ga pa potegne iz gnojne mlakuže, v katero sam pade. Vrne mu prvotno dostojanstvo, ker  v njem zre svojo podobo, vidi v njem Sina. Spomniva se tudi, kaj Jezus govori na gori blagrov:

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).

No, gospa, kaj pravite na to?

Utihnila je in začela jokati.

In jaz sem ji rekel:

ꟷ Ljuba gospa, tako nas Jezus, ki je Očetov Sin, kaznuje, da nas ljubi, ne zato, ker smo si to zaslužili, ampak zato, ker smo ljubljeni grešniki. On ve, da nas vsak greh zelo poniža in obremeni, potem pa naj bi nas še On kaznoval? Nasprotno, On sam nas vabi, da takšni prihajamo k Njemu:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujen in obteženi in jaz vam bom dal svoj počitek« (Mt 11,28). 

No, a zdaj vidite, kako nas Bog kaznuje. On sprejema nase vse grehe sveta. Ker nas tako noro ljubi, je šel iz ljubezni do nas  na križ.

Zato gospa, ne jokajte, glejte na križ in sprejmite vso Njegovo ljubezen in usmiljenje, ki vre iz njegove prebodene strani, in zazrite se v Vstalega Jezusa, v  njegove rane in recite mu, kot je rekel apostol Tomaž, ko je zagledal njegove rane:

»Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28).

ꟷ Hvala vam, pater!

ꟷ Hvala vam, gospa!

Vesela aleluja!                             

p. Jože Roblek DJ, Ignacijev dom duhovnosti

V mesecu aprilu molimo za osvobajanje od zasvojenosti

Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu aprilu 2020 vabi: Molímo, da bi vsi, ki so podvrženi zasvojenosti, našli pomoč in podporo.

»Uživanje drog zelo škoduje zdravju, življenju posameznikov in družbi. Vsi smo poklicani, da se zoperstavimo proizvodnji, izdelavi in razpečavanju drog po svetu.«  

Frančišek, iz govora udeležencem mednarodne konference z naslovom Droga in odvisnosti: ovira za celostni človeški razvoj, 1. decembra 2018

Molitev darovanja ali posvetitve

Molivec se vsak dan osebno daruje ali posvetiti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:

Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE, UDELEŽBA PRI POBOŽNOSTI (DINAMIKI) SRCA JEZUSOVEGA

»Pred skoraj desetimi leti smo začeli prenovo Apostolata molitve. Gre za dolg duhovni proces, ki ni odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak od naše razpoložljivosti Gospodovemu Duhu, ki nas spremlja,« piše mednarodni direktor PSMM p. Frederic Fornos DJ. »Taka prenova je bila potrebna, da bi bil ta duhovni zaklad Cerkve dostopen več ljudem, posebej novim generacijam in da bi bili bolj zvesti poslanstvu, ki nam ga je Sveti sedež zaupal od konca 19. stoletja. Naše poslanstvo je, da molimo in živimo izzive človeštva in poslanstva Cerkve, ki so izraženi v papeževih molitvenih namenih. Vse to ni mogoče brez globoke povezanosti s Srcem Jezusovim, zato predlagamo duhovni itinerarij »Pot srca« tistim, ki želijo biti del te mreže in naše srce ohranja v globoki povezanosti s Srcem Jezusovim v poslanstvu sočutja do sveta.

Proces prenove ne spreminja Apostolata molitve v nekaj povsem novega in različnega, ampak nam pomaga iti globlje in ohranjati zvestobo Srcu Jezusovemu.

 Sedanji proces prenove, ki ga vodi Gospodov Duh, ima svoj izvir v reformi, ki jo je leta 1861 uresničil p. Henri Ramiere DJ. Z začetkom izdajanja revije Glasnik Srca Jezusovega je povabil k molitvi po namenih Srca Jezusovega. Od leta 1879 je te namene vsak mesec oblikoval papež in jih zaupal Apostolatu molitve.  P. Ramiere je dal vedeti, da je ta molitev apostolska in odprta do sveta in da se po molitvi darovanja združimo s Srcem Jezusovim v službi njegovega poslanstva.

Apostolska ali misijonarska je molitev, ki nas razpoloži za Kristusovo poslanstvo v našem vsakdanjem življenju. Po molitvi darovanja ali posvetitve postanemo razpoložljivi za njegovo poslanstvo. Taka drža notranje razpoložljivosti do poslanstva odpre naše srce in nas naredi učljive Svetemu Duhu.

P. Ramiere je za Apostolat molitve opisal tri značilnosti: »1. molitev kot univerzalno sredstvo delovanja, 2. združenje kot nujni pogoj, da bo molitev učinkovita, 3. povezanost s Srcem Jezusovim kot izvirom življenja za združenje.  Kar je on imenoval združenje (it. Associazione), se danes imenuje »Mreža«. Apostolat molitve je bil »Sveta vez krščanskih src, povezanih s Srcem Jezusovim. Danes je to »mreža src, povezanih s Srcem Jezusovim«.

Ta mreža src je Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM), ki ji Sveti oče priporoča moliti po njegovih namenih, ki izražajo izzive človeštva in poslanstva Cerkve. Izzive, ki so sad njegovega pogleda in univerzalnega razločevanja in so nameni Srca Jezusovega. Biti del te Mreže molitve za nas pomeni, da rastemo v razpoložljivosti do poslanstva Jezusovega sočutja do sveta, ko vstopamo v dinamiko Srca Jezusovega.

 Kako se pridružiti? Predložena sta dva načina sodelovanja: »odprt« in »pripadnost in zavzetost«, ki je na osebni ali skupnostni ravni. Ta dva načina sta posodobljena reinterpretacija treh stopenj sodelovanja po statutih iz leta 1896, ki so obstajali v različnih deželah.

Način odprtega sodelovanja, ki je dostopno vsakemu, ki je krščen, je v tem, da moli po namenih papeževe molitve, posebej na prvi petek v mesecu, ki je »mesečni dan molitve po njegovih namenih«.

Način pripadnosti in zavzetosti pa je oblika večje zavzetosti na osebni in skupnostni ravni. Na osebni ravni naj bi si molivec kot del vsakdanjega življenja prisvojil tri čase molitve h Gospodu.

Ti predlogi molitve so na naši predlogi molitve Clic to Pray:

  • »Z Jezusom zjutraj« predlaga molitev darovanja.
  • »Z Jezusom čez dan« je molitev, ki naravna naše srce in da nov zagon našemu dnevu.
  • »Z Jezusom zvečer« je pogled nazaj, da bi prepoznali našo razpoložljivost za poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod.

Kot je rečeno v statutih, »je ta molitev in apostolska razpoložljivost zmeraj pridružena Mariji, Kraljici apostolov«.

Za tiste, ki doživljajo klic, da bi živeli tesneje združeni s Srcem Jezusovim in želijo formalizirati lastno osebno zadolženost, posvečenost služenju v tem pogledu, predlagamo posvetitev ali »zavezo z Jezusom Kristusom«. Tako postanejo »apostoli molitve« in prevzamejo dolžnost, da so na razpolago v s tem povezanih skupnostih, župnijah, šolah itd. v pripadnosti Papeževi svetovni mreži molitve (PSMM), ki vključuje tudi Evharistično gibanje mladih.

Na skupnostni ravni župnija ali krščanska skupnost lahko pokaže svojo zavzetost po tej cerkveni službi, ki je sedaj papeška ustanova, tako da se srečuje in moli po papeževih namenih, posebej ob prvih petkih, ki so posebej temu namenjeni.

Našo skupnostno zavzetost najbolje izražajo skupine Apostolata molitve, ki izhajajo iz našega duhovnega izročila in so navzoče v župnijah. Te skupine sestavljajo Papeževo svetovno mrežo molitve in v mnogih državah predstavljajo vrh ledene gore, ki ga ustvarjamo. Brez teh skupin, ki zvesto ohranjajo plamen duhovnega zaklada, ki nam ga je Gospod zaupal, ne bi mogli nikoli začeti prenovo te cerkvene službe.  Mnoge dežele imajo škofijsko strukturo in v nekaterih primerih razpolagajo z internimi pravili. Povabljeni so, da se integrirajo v svojem ritmu v proces »prenove«, da bi poglobili lastni duhovni vir in našli dinamiko Srca Jezusovega od začetkov.

Proces prenove skupin Apostolata molitve potrebuje čas, glede na to, da je potrebno upoštevati ritem vsake skupine. Osebe, ki odkrijejo Papeževo svetovno mrežo molitve, lahko ustanovijo skupnost, ki bo popolnoma sprejela »prenovo«. Pot Srca je duhovni itinerarij, ki uteleša to prenovo.

Te skupnosti ne samo molijo in prevzemajo notranjo držo razpoložljivosti za sodelovanje s poslanstvom Cerkve, ampak se konkretno mobilizirajo, iščoč način, kako bi se posvetile službi izzivom sveta in potrebam Cerkve. Osebe, ki sestavljajo te skupnosti, se zavzemajo na osebni in skupnostni ravni, da živijo po dinamiki Srca Jezusovega. Enako bodo podprle, kot je rečeno v statutih (2.2) našo mladinsko vejo, Evharistično gibanje mladih, kjer obstaja, ali mladinsko pastoralo (župnijo, kolegij…).

Katerikoli proces prenove lahko povzroči nesporazume, napetosti in strah. Pomembno je, da zaupamo v Gospoda, ker nas On vodi. Papeževa svetovna mreža molitve (Apostolat molitve) je pomembna za poslanstvo Cerkve, glede na to, da ga ni poslanstva, poslušnega Svetemu Duhu, brez molitve. Naj nam danes, kot nekdaj, Gospod da svoj plamen, plamen svojega Srca.

p. Frédéric Fornos DJ, Mednarodni direktor

(iz italijanščine prevedel p. Franc Kejžar DJ, koordinator PSMM za Slovenijo)

 

Iz Revista Mensageiro – Portugalska, januarja 2019

Moj Gospod in moj Bog, kje si? Kaj želiš, da naredim v tem času pandemije?

V evangeliju po Janezu beremo, kako sta Lazarjevi sestri Marija in Marta poslali »Jezusu sporočilo: ‘Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.’ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ‘Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.’ Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: ‘Pojdimo spet v Judejo.’« (Jn 11,3-7)

Ko prebiram te vrstice, sem po eni strani ganjen nad Jezusovo ljubeznijo do Marije, Marte in Lazarja, po drugi strani pa se čudim, zakaj je čakal še dva dni, preden je šel k njim. Sprašujem se, zakaj čakaš, če jih ljubiš. Zelo globoko razumem očitek Lazarjeva sestre Marije, ki mu je vsa pretresena od žalosti ob izgubi brata in nad neodzivnostjo njihovega prijatelja, Jezusa, rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Tudi sam sem to večkrat čutil, ko nisem razumel, zakaj se je zgodilo to, kar se je. Še posebej ob nenadni smrti mojega brata Petra, ki je imel komaj 36 let in je zapustil svojo ženo in dve hčerki v starosti 9 in 11 let. Prav tako ob smrti otroka moje sestre v njenem petem mesecu nosečnosti.

Tudi v tem času pandemije doživljam po eni strani mir in polnost Božje bližine, po drugi strani pa strah zase, za sobrate, za moje domače in sorodnike, za vse, s katerimi sem povezan v svojih različnih poslanstvih, pa tudi za vso Slovenijo in ves svet. Ko sem včeraj prebiral članek iz Financ, kjer je dobra analiza sedanje pandemije, me je pretresla napoved, da bi v Sloveniji, če ne bi šli v karanteno, umrlo najmanj 16.000 ljudi. Mnogim se še vedno zdi pretirano to, kar vlada zahteva od nas vseh: »Ostanite doma.« In tega žal ne jemljejo resno. Mnogi kristjani tudi zelo težko sprejemajo odločitev naših škofov, da ne sme biti javnih maš, da ni možno prejeti obhajila, spovedati se.

Bogu hvala za vso sodobno tehnologijo, ki nam omogoča, da smo lahko navzoči preko nje pri mnogih mašah, ki so po Sloveniji brez navzočnosti vernikov, in da lahko prejemamo duhovno obhajilo. Vsak dan smo lahko tudi pri maši našega papeža Frančiška in že smo bili deležni popolnega odpustka. Vedno več je različnih pobud, da smo združeni v skupni molitvi za zdravje in rešitev pred nevarnostjo pandemije, za bolne in za zdravstveno osebje in vse, ki se na svojih odgovornih položajih trudijo za dobro nas vseh. Vedno več je različnih možnosti, da se organizirajo srečanja preko videokonferenc ali pa da lahko pokličemo koga, ki nas bo poslušal. Toda kljub temu mnogi doživljajo veliko tesnobe, saj so zaprti v svoj dom. Veliko je samih v svojih stanovanjih. In vsa ta sodobna sredstva ne morejo nadomestiti živega stika z drugimi. In nehote se pojavi v meni in verjetno tudi v drugih vprašanje: »Doklej, Gospod? Zakaj čakaš?«

Nikomur ni enostavno. Nihče ne more povsem odgovoriti, zakaj je prišlo do te pandemije? Nihče  ne ve odgovora, zakaj Bog čaka in nas ne reši te sodobne »kuge«? Lahko imamo različne odgovore. Toda nobeden ni dokončen. Vsak je le delen. Kajti nihče izmed nas ne vidi celote, ne vidi obeh plati te situacije ob pandemiji. To vidi le Bog. In bolj ko smo eno z njim, bolje lahko tudi sami vidimo. Toda nikoli ne bomo povsem videli, dokler smo tukaj na zemlji.

Podobno nista razumeli Marija in Marta Jezusa, zakaj ni takoj prišel, prav tako tudi ne njegovi učenci, zakaj je sploh šel in tako tvegal svoje in njihovo življenje. Verjetno prav nobene situacije, v kateri smo, ne moremo povsem razumeti. Vedno se nam zdi vsaj delno nesmiselna ali vsaj nerazumljiva.

Kaj lahko storimo? Ali naj čakamo križem rok? Ali naj obupno iščemo rešitev, pa naj nas stane karkoli? Naj se zapremo v svojo tesnobo, strah, negotovost, jezo na vse in vsakogar, obup in čisto pasivnost? Ali se naj delamo, kakor da ni ničesar hudega in težkega? Da vsi pretiravajo. Naj bomo kar naprej pri različnih svetih mašah, molimo čim več rožnih vencev na dan, opravljamo najrazličnejše pobožnosti, premišljujemo Božjo besedo itd.?

Kaj lahko naredimo? Ko prebiram današnji evangelij, zrem Jezusa in njegov odnos do vseh, o katerih govori evangelij, se mi zdi, da mi sporoča naslednje:

  1. Povej mi svoje skrbi in želje (sestri sta sporočili Jezusu).
  2. V miru čakaj, da ti odgovorim. Vedi, da sem te slišal, kajti ljubim tebe in vsakega človeka (Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja).
  3. Sprejmi stvari, ki se bodo zgodile (Marta in Marija sta žalovali za Lazarjem skupaj z drugimi, ki so prišli k njemu).
  4. Povej mi vse, kar čutiš, doživljaš; ne boj se biti iskren (Marta in Marija sta povedali vse Jezusu, ko je prišel k njima).
  5. Poslušaj me, kar ti govorim. In sprejmi to, čeprav nikakor ne moreš sprejeti vsega (Marta in Marija sta vsak na svoj način sprejeli njegovo veselo vest, čeprav je nista mogli povsem dojeti).
  6. Naredi to, kar ti naročam, čeprav se ti zdi nemogoče (verovati, tudi če se zdi povsem nemogoče; dopustili sta, da so odvalili kamen od groba, čeprav je bil Lazar že štiri dni v grobu …).
  7. Zaupaj mi, da je vse, kar se bo zgodilo, v Božjo slavo, da se bo razodela zmaga ljubezni in Življenja, zmaga Božjega kraljestva.
  8. Ljubi druge, kakor sem jih jaz in jih še zdaj ljubim. Daj mi možnost, da jim pokažem po tvojih mislih, besedah in dejanjih, po vsem tvojem bitju, da nisem pozabil nanje, da sem z njimi, da jim želim dobro, tudi takrat, ko se jim zdi, da sem jih zapustil. In doživljal boš polnost življenja in navzočnost Božjega kraljestva tudi ti.

 

Kaj vse to pomeni za moje konkretno življenje in delovanje v tem trenutku, dnevu, času pandemije, še ne vidim povsem jasno. Toda v sebi doživljam ljubezen, veselje, mir in gotovost, da me/nas ni Bog zapustil, temveč da želi biti še bolj dejavno navzoč v meni in okrog mene in v vseh ljudeh in vsem stvarstvu. Zahvaljujem se mu za to in ga prosim, da bi tudi vsak izmed vas, ki boste to brali, in tudi vsi drugi, odkrili, kako živeti in delovati v tem času pandemije, da se bo lahko po vas vseh proslavila Božja ljubezen, da bo lahko med nami vedno bolj navzoče Božje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

p. Ivan PlatovnjakDJ

Kako biti luč v tem času epidemije?

Molitveno premišljevanje ob včerajšnjem evangeliju Jn 9,1-41

V teh dneh, ko poslušamo novice o tem, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu zaradi korona virusa, se lahko v nas naseljuje strah. V nas je vedno več tesnobe, negotovosti, teme. Kar sama od sebe se pojavljajo vprašanja, zakaj se to dogaja, kdo je kriv, kdo je kaj narobe naredil itd. Nehote obsojamo tiste, ki so bili neprevidni in so se okužili in potem prenesli še na druge. Skušamo se spomniti, ali smo tudi sami prišli s kom v stik, ki je bil kužen. Morda se obsojamo, ker smo bili naivni in nismo dovolj resno vzeli nevarnosti in smo se gibali na krajih, kjer bi se lahko hitro okužili. Morda se jezimo na druge, ko vidimo, da še vedno ne jemljejo resno opozoril in ukrepov, ki jih je dala država itd.

Naša glava je polna teh misli. Sedaj se osredinjajo samo na to, kar se dogaja v epidemiji. Vedno bolj se pogrezamo v najtemnejše možne scenarije, ki se lahko zgodijo nam, našim dragim, državi, vsemu svetu. In postajajo vedno bolj grozljivi, tragični, katastrofalni. Počasi jim začenjamo verjeti in se še poglabljajo, saj poslušamo in gledamo televizijo in razna spletna sporočila … In k temu prida svoj lonček tudi skušnjavec, ki nam pomaga, da bi videli vse še bolj črno in katastrofalno. Postopoma začne prišepetavati različne dvome v Boga, v njegovo ljubezen, njegovo ljubečo in dejavno navzočnost v našem življenju. Začne nas spraševati: Kje je sedaj tvoj Bog? Kako lahko dopušča, da se dogaja vse to, če je resnično ljubeči Oče in si ti njegov ljubljeni sin/ljubljena hči? Ali res ni on veliki Sodnik in Kaznovalec? Kako lahko verjameš, da je on Usmiljenje, če pa sedaj toliko ljudi trpi povsem nedolžnih, ko jih toliko umira?

Kako ob vsem tem verjeti, da je Bog res naš Oče, ki nam želi samo dobro, najboljše? Da ne dopusti ničesar, kar bi ne bilo znamenje njegove ljubezni do nas.

Tudi učenci, ki so bili z Jezusom v njegovi šoli, so se ob soočenju s trpljenjem nedolžnih nehote spraševali tako, kot se mi. V Janezovem evangeliju, ki ga bomo brali na 4. postno nedeljo, beremo:

»Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: ‘Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?’ Jezus je odgovóril: ‘Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.’« (Jn 9,1-5)

Jezus učencem jasno pove, da ni grešil ne on in ne njegovi starši. Ne išče krivca. Dejstvo je, da je ta človek slep. To ni dobro, je zlo. Nič ne pomaga, če se ustavimo in najdemo krivca. Zaradi tega ta človek ne bo videl in mu tudi ne bo bolje. Tudi ne bomo mogli preprečiti, da bi se še kdaj drugič ne rodil slep človek, da se ne bo zgodila še kakšna krivica, kakšno trpljenje nedolžnih. Ta svet je nepopoln in vedno se bodo dogajale krivice, deležni bomo takšnega ali drugačnega zla.

Kaj pa lahko naredimo? To, kar je naredil Jezus. V tem slepem je videl priložnost, da se na njem razodenejo Božja dela. Ozdravil ga je slepote in mu dal možnost, da je sprejel vero vanj. Začel je živeti v njegovem Duhu, tj. v Duhu ljubezni do vsakega človeka, tudi do farizejev in pismoukov, ki so ga potem preganjali zaradi njegovega ozdravljenja. Razglašal je Jezusa kot Odrešenika, ki prinaša v temo luč novega življenja v Bogu, luč Božjega kraljestva.

Povabljeni smo, da vstopimo v ta Jezusov pogled, v njegovo držo do ljudi, ki so v različnih stiskah zaradi zla. Prosimo za dar njegovega Duha, da bomo zmogli skupaj z njim v tej epidemiji videti priložnost, da se proslavi Božje delo v nas in med nami. Dokler lahko, dokler je dan, nam je dana možnost. Začnimo sodelovati z Bogom Očetom, z njegovim prizadevanjem za to, da bi vsak človek spoznal, da je resnično ljubljeni Božji otrok, da mu Bog Oče želi najboljše, polnost življenja, pa naj se z njim dogaja kar koli.

Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (5,8-9) spodbuja: »Nekoč ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«

Zavejmo se milosti vere, ki jo imamo. Zavejmo se luči, ki nam je dana v Kristusu. Tudi zdaj nam daje obilje svoje luči, pa čeprav ne moremo k sveti maši, ne moremo sprejeti obhajila. To luč nam daje po veri vanj. Sam pravi: »Samo veruj!« (Mr 5,36) Nikjer ne pravi, da bom deležen tega samo takrat, če bom pri sveti maši, če bom sprejel obhajilo, če ga bom adoriral v Rešnjem Telesu. Obljublja nam pomoč, če vedno znova obnavljamo vero vanj, v njegovo usmiljenje in dejavno ljubezen, v njegovo navzočnost v vsem, kar je in kar se dogaja. Spodbuja nas k temu, da čujemo in molimo (Mt 26,41), da ne bomo padli v skušnjavo dvoma, obupa, neizhodne tesnobe, vrtinec teme, obsojanja sebe in drugih, občutkov krivde, zavrženosti, kaznovanosti itd.

Toda ne kopičimo molitev, misleč, da bomo zaradi besed uslišani. Ne bodimo kakor pogani, ki ne morejo verovati, da je Bog z njimi, da so njegovi ljubljeni sinovi/hčere, da jih ne bo zavrgel, preklel. Ne verjamejo, da jih bo vedno ljubil, pa čeprav bodo grešili. Da jih ne bo nikoli zapustil, temveč da bo on sam naredil vse, da bi odkrili in sprejeli njegovo zastonjsko ljubezen. Zaživeli bodo v njegovi ljubezni − do njega, sebe in drugih, postali njegovi sogovorniki in sodelavci v graditvi Božjega kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni (Mt 5-7). Naj bo naša molitev predvsem izraz zaupanja vanj, stalnega ozaveščanja, da je on z nami in da želimo tudi mi sami biti z njim.

Prinašajmo Jezusov pogled na ljudi in na vse dogodke, njegovo usmiljenje in ljubezen. On želi, da bi vsak bil deležen tistega, kar najbolj potrebuje za svoje življenje: da je ljubljen in sprejet, oblečen in nasičen, na varnem in zmožen tudi sam ljubiti, misliti in delati dobro. Če nas naše različne pobožnosti (osebne in skupne), vse naše obhajanje zakramentov ne vodi k temu, potem je vse to samo nekaj zunanjega in ne Božjega. Potem sami sebe varamo, kot nas svari Jezus (Mt 26; Lk 11) in tudi apostol Jakob (Jak 1).

Zavejmo se, da smo otroci luči in da imamo možnost delati dobro tudi v tej težki situaciji. Bodimo luč, kajti v tem času vsi potrebujemo predvsem luč.

V teh dneh nam je dano ogromno sončne luči. Morda tudi za to, da bi lahko postajali še bolj luč v Kristusu Jezusu, v njegovem Duhu.

p. Ivan Platovnjak DJ

Sv. maše jezuitov na praznik sv. Jožefa

19. marca je slovesni praznik svetega Jožefa, ženina Device Marije. Tudi Družba Jezusova (jezuiti) se mu spoštljivo priporočamo kot zavetniku našega reda. Naši patri ob tej priliki darujejo svete maše na različnih koncih, za sledenje povezava ne potrebujete nujno Facebook (FB) računa:

Povezava na seznam drugih spletnih prenosov sv. maš in molitve v Sloveniji.