Arhiv kategorij: Duhovnost

Nedelja svete Družine

Sv. Družina: leto C – 2018

»In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in odgovori« (Lk 2,47).

Praznik svete Družine nam daje trdna izhodišča, da si odgovorimo na tri osnovna vprašanja: zakaj je družina danes v krizi; kaj nam današnja Božja beseda govori, kakšna naj bo krščanska družina; in poslanstvo svete Družine v delu odrešenja.

Zakaj je družina danes v krizi? Družina kot temeljna človeška ustanova in še posebej krščanska družina, ki se je skozi stoletja oblikovala v krščanskih deželah, je postala predmet napadov v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Frontalni napad nanjo so sprožile liberalne in komunistične države, na videz vsaka iz svojih notranjih razlogov, v bistvu pa je šlo za napačne odgovore na ključna vprašanja: kako razumeti in živeti človekovo spolno razsežnost, kako ohraniti spoštljiv, svet odnos do življenja in kdo ter kako naj vzgaja mladi rod – ali družina ali država. Gledano okvirno, so liberalne in komunistične države uzakonile iste in napačne rešitve. Na področju spolnosti so uvedle in razpihovale spolno svobodo v obliki razvrata, kar so omogočila sodobna protispočetna sredstva. Svetost življenja je doživela hud udarec, skoraj smrtni sunek z uvedbo zastonjskega in nekaznovanega splava. Na področju vzgoje mladih je v liberalnih državah v šolah polagoma prevladal liberalni pristop k vzgoji brez vrednot, v komunističnih deželah pa je pobudo v vzgoji prevzela država s svojimi ateistično zaznamovanimi šolskimi sistemi. V zadnjih letih pa je na pohodu zmotna teorija spolov in zavestno brisanje moškosti in ženskosti že od nežnih otroških let. Vse to se je hitro pokazalo s prvimi znaki sekularizirane družbe, ki je vsa usmerjena in zapeta v ta svet in ne prenese prisotnosti ljudi, ki so kljub vsemi v sebi razvili sposobnost vstopanja v nadnaravni svet, ki se najbolj jasno kaže kot osebna vera v enega Boga.

Zakaj je družina danes v krizi? Družina kot temeljna človeška ustanova in še posebej krščanska družina, ki se je skozi stoletja oblikovala v krščanskih deželah, je postala predmet napadov v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Frontalni napad nanjo so sprožile liberalne in komunistične države, na videz vsaka iz svojih notranjih razlogov, v bistvu pa je šlo za napačne odgovore na ključna vprašanja: kako razumeti in živeti človekovo spolno razsežnost, kako ohraniti spoštljiv, svet odnos do življenja in kdo ter kako naj vzgaja mladi rod – ali družina ali država. Gledano okvirno, so liberalne in komunistične države uzakonile iste in napačne rešitve. Na področju spolnosti so uvedle in razpihovale spolno svobodo v obliki razvrata, kar so omogočila sodobna protispočetna sredstva. Svetost življenja je doživela hud udarec, skoraj smrtni sunek z uvedbo zastonjskega in nekaznovanega splava. Na področju vzgoje mladih je v liberalnih državah v šolah polagoma prevladal liberalni pristop k vzgoji brez vrednot, v komunističnih deželah pa je pobudo v vzgoji prevzela država s svojimi ateistično zaznamovanimi šolskimi sistemi. V zadnjih letih pa je na pohodu zmotna teorija spolov in zavestno brisanje moškosti in ženskosti že od nežnih otroških let. Vse to se je hitro pokazalo s prvimi znaki sekularizirane družbe, ki je vsa usmerjena in zapeta v ta svet in ne prenese prisotnosti ljudi, ki so kljub vsemi v sebi razvili sposobnost vstopanja v nadnaravni svet, ki se najbolj jasno kaže kot osebna vera v enega Boga.

V zadnjih 60-tih letih smo kristjani odgovorili na krizo družine sicer pravočasno, ampak pretežno le na načelni, vsebinski ravni in še to samo v ožjih krogih Cerkve in cerkvenega življenja. Naše vsebine, pristna pričevanja in učinkovito krščansko življenje doživljajo vedno večjo odrinjenost na rob družbenega dogajanja. Naše družbe delujejo, kot da kristjanov več ne bi bilo. Ta navidezna in seveda sistematično nadzorovanja odsotnost kristjanov iz družbe je tudi vir krize sodobne družine. Toda to je zavestno umetno ustvarjeni videz odsotnosti krščanske družine v družbi. Tukaj naj opozorimo na zelo pomembno vprašanje, ki ni vezano na vsebino krščanske družine, ampak na to, kako danes ogovorimo o krizi družine. Po vsebinski, človeški in razodeti plati, krščanska družina ni v krizi, ampak so v krizi nekrščanske oblike razmišljanja o vsebini družinskega življenja. Kadar te zamisli primerjamo z vsebino krščanske družine, kaj hitro postane jasno, da so današnje nekrščanske zamisli o družini preozke, zgrešene in ljudi ne vodijo v srečno družinsko življenje. To pa preprosto zato, ker jim je krščanski pogled na družino postavil ogledalo, ki vse sodobne zmotne poglede na družinsko življenje razkrinka in razgali njihovo vsebino kot prazno, zavajajočo in končno kot škodljivo in smrtno nevarno.

In kakšna je krščanska družina?Posebnost krščanske družine je že nakazana v prvem berilu, v drži Samuelove matere Ane. Ta je že pred rojstvom Samuela prosila Boga, da ji nakloni potomstvo. Med molitvijo je obljubila, da bo otroka posvetila Bogu. S to prošnjo in pozneje z darovanjem mladega Samuela Bogu v templju je presegla družinski, klanski okvir poslanstva prvorojenca. Ta ni bil več zavezan ohranjevanju družine, klana, širšega rodu, ampak je bil posvečen Bogu. Svetopisemska žena Ana je tako pokazala, da je prvo poslanstvo vsakega človeka, člana družine, da slavi Boga, da mu izkazuje čast in je najprej služabnik Bogu, ker je za Boga ustvarjen. Tako je celotno poslanstvo vsake družine v preseganju zemeljskih ciljev in zvestobe Bogu le v zemeljskem življenju. Vsaka družina ima po tem razodetem sporočilu veliko več kot le zemeljsko poslanstvo, ki je vezano na zgodovino klana, ljudstva in delovanja v našem zemeljskem življenju. Krščanska družina je poklicana, da to zavest vnaša v vsako okolje, v katerem živi in deluje, pa naj bo še tako pogansko ali brezbožno. V novi zavezi je to poslanstvo še bolj jasno podano, saj apostol Janez v svojem 1. pismu piše: »Preljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je. Preljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo lahko z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč«.

Poslanstvo svete Družine.O tem nam poroča evangelist Luka v poročilu, kaj se je dogajalo v templju med dvanajstletnim dečkom Jezusom in Marijo vpričo judovskih starešin in voditeljev. Na Marijino vprašanje: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala«, je Jezus presenetljivo odgovoril: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Dvanajstletni deček Jezus opozori Marijo, prisotne in tudi nas na novo dejstvo, da mora namreč biti v tem, kar je njegovega Očeta. Odgovor na to bistveno vprašanje je hkrati odgovor na najgloblje poslanstvo svete Družine, pa tudi vsake krščanske družine. Jezus je prišel med nas, da izpolni načrt odrešenja, da spolni Očetovo voljo, da odreši človeštvo in preustvari celotno stvarstvo. S tem odgovorom Jezus sporoči svoji Materi pa tudi nam, da nismo poklicani le, da spolnimo Očetovo voljo, ki se nam kaže v Razodetju, ampak, da se dejavno vključimo v delo odrešenja, seveda vsakdo po daru milosti, ki jo je prejel. Jezus je Mariji in nam sporočil, da nam razodetje ni dano v razsvetljenje našega uma in duha, ampak nam je dano, da mi z našim delovanjem sebi in svetu pokažemo moč evangelija, da se po nas razodenejo velika Božja dela! In sveta Družina je prva in najbolj vključena v to poslanstvo, vsaka družina pa po meri daru, ki ga prejema od Svetega Duha.

p. Janez Sraka DJ

MEDITACIJA OB JASLICAH – BOŽIČ 2018

Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina

Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.

To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.

Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.

Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.

Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.

Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.

Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.

Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.

Ti malo rojeno dete – moj Gospod … ?

Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.

Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.

Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.

Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.

Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!

p. Janez Sraka DJ

4. adventna nedelja

4. adventna nedelja: leto C – 2018

»In je na ves glas vzkliknila in rekla: ‘Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!’« (Lk 1,42)

 

Smo tik pred praznikom Gospodovega rojstva. Zadnjo nedeljo v adventu pa nam mašna berila govorijo o Mesijevi oblasti in njegovi novi moči. Na prvi pogled se ta tematika zdi nezdružljiva z Odrešenikovim rojstvom. Bistvo njegovega prihoda na zemljo je odrešitev posameznega človeka in vsega človeštva od zla, greha in smrti. Navedene danosti so tako silovito usidrane na zemlji, da si posameznik in vse človeštvo niti ne moreta predstavljati … kako bi se rešila vsega, kar smrtno ogroža bivanje na zemlji, … in kakšen odgovor nam daje danes božja beseda na ta, za človeka nerešljiva vprašanja

V prvem berilu dobimo odgovor na vprašanje, od kod Odrešeniku ta silovita moč, da bo kos vsem temnim silam, ki v temeljih ogrožajo človeka. Prerok Mihej jasno pove, da Odrešenikova moč ne izvira iz izjemnosti kraja, v katerem bo rojen: »Ti, Betlehem Efráta, majhen si, da bi te šteli med tisoč Judovih krajev: a iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu … Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega BogaVladal bo z Gospodovo, Stvarnikovo, Božjo močjo, kateri je vse podvrženo. Prerok s to svojo trditvijo vso oblast v vseh njenih oblikah izvrševanja postavi v Božje območje. To pomeni, da oblast izvira iz Boga, tudi tista, ki jo človek zlorablja, zato bo Mesijeva oblast Božja, ki bo imela moč tudi nad vsemi oblikami zlorabljene oblasti. Iz tega sledi, da bo treba v mesijanski dobi oblast razumeti in jo presojati iz Mesijevega delovanja. Prvi in najbolj pomemben vidik takšne presoje je Mesijeva uporaba oblasti v procesu odrešenja, to je v času njegovega zemeljskega delovanja od rojstva do vnebohoda.

Drugo berilo pa nas uvede v novo razumevanje bogoslužja, ki je bilo v stari zavezi vedno tesno povezano z izpolnjevanjem postave, torej Božje volje, kakor je bila izražena v celotni zavezi med Jahvejem in Izraelom. Novozavezni pisatelj Pisma Hebrejcem to bogoslužje opiše kot močno in učinkovito v duhu stare zaveze. Kristusovo delo odrešenja, ki je temelj bogoslužju nove zaveze, pa daje bogoslužju moč, ki jo ima Kristus kot Odrešenik človeštva in stvarstva. To razliko sveti pisatelj takole razloži: »Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hôtel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi. Zatem je rekel, glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo torej odpravlja, da bi postavil drugo. V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej.«

Odlomek iz evangelija po Luku (Lk 1,39-45), ki opisuje srečanje med teto Elizabeto in Marijo, pa nas uvaja v novost nove zaveze. Marija je potem, ko ji je angel oznanil, da bo Mesijeva mati, vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Cerkveni očetje to srečanje opišejo kot srečanje Stare in Nove zaveze. Elizabeta, ki je pod srcem nosila največjega preroka Stare zaveze, predstavlja vso duhovno in zgodovinsko izkušnje zaveze med Jahveje in Izraelom. Marija, Odrešenikova Mati, je prinesla Elizabeti največji dar, namreč Odrešenika, Mesijo. Zato je bilo njuno srečanje polno veselja. Ženi, obe noseči, namreč udejanjata pričakovanje in Pričakovanega. Ostarela Elizabeta predstavlja Izrael, ki pričakuje Mesija, medtem ko mlada Marija nosi v sebi izpolnitev tega pričakovanja za vse človeštvo.

V ženah se srečata in prepoznata tudi sadova njunih teles, Janez in Kristus. Janezovo veselje v Elizabetinem telesu je znamenje dopolnitve pričakovanja: Bog je prišel obiskat svoje ljudstvo. Ko je Elizabeta sprejela Marijo, je prepoznala, da se uresničuje Božja obljuba človeštvu in je vzkliknila: ‘Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?’ (Lk 1,42-43). Izraz ‘Blagoslovljena ti med ženami’ se v Stari zavezi nanaša na Jaélo (Sod 5,24) ter na Judito (Jud 13,18), dve bojevnici, ki sta si prizadevali za osvoboditev Izraela. Tokrat pa je izraz namenjen Mariji, miroljubni mladenki, ki bo rodila Zveličarja sveta. Prav tako pa tudi Janezov vesel poskok (prim. Lk 1,44) spominja na ples kralja Davida, ko je spremljal vstop skrinje zaveze v Jeruzalem (prim. 1 Krn 15,29). Skrinja, v kateri sta bili tabli postave, mana ter Aronova palica (prim Heb 9,4), je bila znamenje Božje navzočnosti med svojim ljudstvom. Novorojenček Janez vzklika od veselja pred Marijo, skrinjo nove zaveze, ki v sebi nosi Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek.

 

V evangeliju evangelist Luka opiše Marijino poslanstvo ob njenem obisku pri sorodnici Elizabeti z besedami: »Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39). Te preproste besede pojasnijo razlog, zakaj se je Marija takoj odpravila na pot. Elizabeta je bila že v letih in bližina mlade sorodnice Marije ji bo gotovo v pomoč. Elizabeta tako postane simbol za številne ostarele in bolne, oziroma za vse tiste osebe, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. In koliko jih je še tudi danes po naših družinah, naših skupnostih ter v naših mestih! Marija, ki se sama imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1,38), je tako postala služabnica vseh ljudi, oziroma, bolj natančno: služi Gospodu, ki ga sreča v bratih in sestrah.

Marijina dejavna ljubezen pa ni samo v konkretni pomoči, temveč doseže višek v podaritvi Jezusa samega s tem, da ga mi lahko srečamo. Sv. Luka to še posebej poudari: »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu« (Lk 1,41). Tako smo prišli do viška in središča Marijinega evangelizacijskega poslanstva. Tu je izražen najresničnejši pomen ter najpristnejši namen vsake misijonarske poti. Ta je v osebni podaritvi živega evangelija, ki je sam Gospod Jezus. In Jezusovo sporočanje je, kot trdi Elizabeta, dar, ki srce napolni z veseljem: »Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu« (Lk 1,44). Jezus je edini resnični zaklad, ki ga lahko damo človeštvu. In po Njem namreč hrepenijo možje in žene današnjega časa, čeprav se zdi, kot da ga hočejo prezreti ali celo zavreči. Njega potrebuje družba, v kateri živimo in sicer tako Evropa kot ves svet.

 

Do Gospodovega rojstva nas loči le še nekaj ur. Naj nas pričakovanje, kot sta nam ga zapustili teta Elizabeta in Marija, na nov način pripravi na božične praznike!

p. Janez Sraka DJ

3. adventna nedelja

3. adventna nedelja (Gaudete) – leto C – 2018

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« (Lk 3,11)

 

Sredi adventa mogočno odmeva povabilo k duhovnemu veselju! Apostol Pavel nam kliče: »Veselite se v Gospodu zmeraj … Gospod je blizu« (Flp 4,4.5). Tudi prvo svetopisemsko berilo današnje svete maše vabi k veselju. Prerok Sofonija, iz konca 7. stol. pr. Kr., se obrača na mesto Jeruzalem in njegove prebivalce: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14.17). Ta obljuba se je v polnosti uresničila v božični skrivnosti, ki jo bomo obhajali čez dober teden in ki od nas zahteva, da se prenavljamo na  ‘danes’ v našem življenju in skozi zgodovino.

Toda, o kakšnem veselju nam govori Božja beseda? V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene … on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki prinaša veselje in ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča že med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Bil je stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika.

V krščanskem krstu ni dejaven samo tisti, ki je prejel krst s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje. V krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Delujeta oba, Bog – Sveti Duh, pa tudi kristjan. S krstom kristjan dobi zagotovilo, da bo Božji Duh vedno deloval v kristjanu, ki je postal božji otrok, ker je zvest svoji odločitvi. Vsemogočna in dejavna Božja prisotnost v kristjanovem življenju je torej tisti neizčrpen in trajen vir kristjanovega novega veselja. Kristjanovo veselje je namreč zavest, da se v njem krepi moč življenja po Božjem in njegovem delovanju. Zato teologija upravičeno trdi, da je vsak kristjan tempelj Svetega Duha, je kraj, kjer se vse to kar bogoslužje obhaja in ponazarja, da se vse to tudi dejansko uresniči, postane vidna in duhovna stvarnost.

 

To novo veselje torej, ki ga prebuja adventno bogoslužje, pa ni samo za nas. To je preroško naznanilo, namenjeno celotnemu človeštvu in še posebej najbolj ubogim, v tem primeru najbolj ubogim, ki nimajo veselja. Pomislimo na naše brate in sestre, še posebej na Bližnjem vzhodu, na nekaterih področjih Afrike ter nekaterih drugih predelih, ki preživljajo dramo vojne. Kako se lahko oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Pomislimo na številne bolnike ali osamljene, ki niso samo telesno preizkušani, ampak tudi duševno, saj se pogosto čutijo zapuščene. Kako z njimi deliti veselje, ne da bi jih ranili v njihovem trpljenju? Pomislimo pa tudi na tiste, še posebej na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje ter ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti.

 

Mi, danes živeči kristjani, se moramo v adventu vprašati, kako bomo Božji poziv »veselite se« ponesli v današnje dramatične resničnosti. Kakor je bil poziv v času preroka Sofonija namenjen ravno tistemu, ki je v preizkušnji, tako je tudi danes »tistim, ki jih je življenje ranilo in tistim, ki so brez veselja« še posebej namenjena Gospodova Beseda. Povabilo k veselju nikakor ni zavajajoče sporočilo, prav tako ne brezkoristna tolažba, temveč zveličavna prerokba, poziv za odrešitev, ki se začne z notranjo prenovo.

 

Da bi prenovil svet, je Bog izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji, Marijo iz Nazareta, ki jo je takole pozdravil: »Veseli se, polna milosti, Gospod je s teboj.« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Z Marijino pomočjo se ponižno in pogumno ponudimo nas same, da bi svet sprejel Kristusa, vir resničnega veselja.

 

Evangelij nam danes ponovno predstavlja lik Janeza Krstnika in opiše, kako govori ljudem. Ker je Janez z ostrimi besedami pozival vse, naj se pripravijo na Mesijev prihod, so ga nekateri vprašali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10.12.14). Ti pogovori so zelo zanimivi in hkrati zelo aktualni.

 

Prvi odgovor je namenjen vsem: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (v. 11). Tukaj vidimo merilo za pravičnost, ki jo poživlja karitativna ljubezen. Pravičnost zahteva odpravo neravnovesja med tem, kar ima kdo več, in tem, kar manjka nekomu – tisto potrebno. »Karitativna ljubezen bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi, /kajti/ vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega« (Okrožnica Bog je ljubezen, 28).

Drugi odgovor je namenjen »cestninarjem«, pobiralcem davkov za Rimljane. Že zaradi tega so cestninarje zaničevali, predvsem pa zato, ker so izkoriščali svoj položaj tako, da so kradli. Krstnik jim ne pravi, da morajo spremeniti poklic, marveč naj ne zahtevajo nič več, kot je predpisano. Prvi korak proti večnemu življenju je vedno izpolnjevanje zapovedi. V tem primeru je to sedma zapoved: »Ne kradi« (2Mz 20,15).

Tretji odgovor je namenjen vojakom, sloju, ki ima neke vrste oblast in jo skuša zlorabiti. Vojakom Janez pravi: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj vaša plača« (v. 14). Tudi pri njih se spreobrnjenje začne s poštenostjo ter spoštovanjem drugih. To navodilo velja za vse, še posebej za tiste, ki imajo večjo odgovornost.

 

In še vprašanje vsakemu od nas. V katerih stvareh naj bom bolj pošten, da se bo klic k veselju tudi v meni lahko uresničil?

p. Janez Sraka DJ

 

2. adventna nedelja

2. adventna nedelja – Leto C – 2018

»Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.« (Lk 3,3)

 

Na začetku adventnega časa nam bogoslužje predstavi dve izjemni osebnosti, ki nas vsaka na svoj način uvedeta v bistvo pričakovanja Mesije. To sta Brezmadežna Devica in Janez Krstnik. O Brezmadežni smo premišljevali včeraj. Danes, na 2. adventno nedeljo, pa se zamislimo o Janezu Krstniku, kakor nam ga predstavi evangelist Luka na začetku svojega evangelija.

 

Evangelist Luka Krstnikovo delovanje postavi v natančno opisane kraje in čas: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Smo torej v letu 27-28 po Kristusu. S tem točnim navedkom časa evangelist želi bralca ali poslušalca evangelija opozoriti na točno določen čas, kar pomeni, da govori o zgodovinskem dejstvu in ne o neki legendi ali mitološki, izmišljeni pripovedi. Evangelist našteje vse pomembne politične voditelje tistega časa, ki so kakorkoli povezani z evangeljskim sporočilom. Tako Janez Krstnik kot Jezus iz Nazareta sta resnični zgodovinski osebnosti, ki sta živeli in delovali v točno določenem času.

 

Drugo pomembno sporočilo tega kratkega zgodovinskega opisa mesijanskega dogajanja pa je dejstvo, da je v tistem zgodovinskem dogajanju v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,2). To ‘Božjo Besedo’ evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala nad Janezom Krstnikom. Božja Beseda, ki se je spustila nad Krstnika, ni neka neopredeljena moč, ampak je Beseda, osebek, druga Božja oseba, kot bo to posebej poglobljeno učil evangelist Janez. Zato papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig upravičeno navaja sv. Ambroža, ki ta odlomek evangelista Luke takole razlaga: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. To pomeni, da je Božja Beseda subjekt, oseba, ki premiga zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Gospodu. Zbere skupaj, ustanovi Cerkev. Jezus je ta Beseda, ki je v Marijinem deviškem telesu postala meso. V Kristusu, Mesiji se je ta Božja Beseda popolnoma razodela, se nam je podarila, saj nam je odprla svoje zaklade resnice in usmiljenja. Zato sv. Ambrož svojo razlago upravičeno takole zaključi: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

 

 

Lukova predstavitev Janeza Krstnika pa ima še eno posebnost. Ostali trije evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika in ga predstavijo kot Jezusovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema (Jezusom in Krstnikom) nakaže že pred njunim javnim delovanjem … Že s spočetjem in z rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos. To pomeni, da je Janez kot sin Zaharije in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, da Krstnik ni samo zadnji izmed prerokov, ampak hkrati predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom.

 

Od vseh evangelistov pa Luka s svojim zgodovinskim okvirjem evangeljskih dogodkov najbolj ovrže vsako mitološko, epsko in še kakšno branje evangelijev: ‘V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj … ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa’ (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!

Ko evangelist Luka v svoji predstavitvi Krstnika postavi v zgodovinski in zemeljski okvir, spregovori o bistvu njegovega poslanstva. Zato zelo jasno nadaljuje in zapiše, da je Janez Krstnik sebe označil kot ‘glas vpijočega v puščavi’: »Pripravite Gospodu pot, vzravnajte njegove steze!« (Lk 3,4). Vemo, da glas izreka besedo. Toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se je na začetku Krstnikovega javnega delovanja spustila nadenj. Krstnik ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Mesije. Ko sv. Avguštin razlaga pomen Krstnikove trditve, da je glas vpijočega v puščavi, to trditev takole razlaga: »Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: ‘V začetku je bila Beseda’ (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca« (Govor 293,3). Kaj sledi iz tega?

 

 

Naše poslanstvo in  naloga je torej, da danes prisluhnemo temu Krstnikovemu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem, letošnjem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere v skromni betlehemski votlini Božje zveličanje (Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno: da bomo božič preživeli ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.

 

Adventni čas bo za nas sveti čas, če bomo pozorno in z odprtim duhom poslušali Božjo Besedo, ki dejansko spodbudi srce, kot uči sv. Avguštin. In kadar bo v nas bílo spodbujeno srce, bomo tudi mi v našem času, kot je bi Krstnik v svojem, glas vpijočega v puščavi.

 

p. Janez Sraka DJ

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja – leto C – 2018, nedelja Karitas

»Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

(Lk 21,28)

 

S 1. adventno nedeljo po Božji dobroti začenjamo novo bogoslužno leto. Bogoslužje je najbolj popolno dejanje Cerkve in vsakega kristjana, ker dajati čast Bogu, Stvarniku, je največ, kar lahko stori Cerkev kot skupnost odrešenih in vsak posameznik kot ustvarjeno bitje. Na začetku bogoslužnega leta je prav, da v sebi obnovimo zavest in poglobimo spoznanje, da vsa Cerkev, poveličana in potujoča, enako daje čast Bogu. Naše, zemeljsko bogoslužje potujoče Cerkve je vključeno v bogočastje poveličane Cerkve. Tega dejstva se vedno premalo zavedamo. Zato se z novim bogoslužnim letom, ki ga potujoča Cerkev začenja z adventom, ne vključuje na novo v pravo bogočastje, ampak se v ustvarjenem času vključuje v večno bogoslužje poveličane Cerkve. O na videz »dvojni razsežnosti« bogoslužja 2. vatikanski koncil v konstituciji o bogoslužju trdi, da Cerkev ‘v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo‘ (Sacrosanctum Concilium 102). Po nauku koncila lahko verniki ob vsakem pravem bogoslužnem dejanju stopimo v stik in smo napolnjeni z zveličavno milostjo. Tak pogled na bogoslužno leto bi lahko imenovali ‘pogled z Božje strani’.

 

Člani potujoče Cerkve, torej mi na zemlji živeči njeni člani, doživljamo bogoslužno leto v naši zgodovini in družbi, v bivanju v prostoru in času, torej v ustvarjenih, končnih kategorijah. Na to zahtevno vprašanje nam odgovarja pot adventa, ki ga danes začenjamo. Adventni čas v vseh ljudeh in družbah, pa naj so te razvite ali nerazvite, prebuja upanje, ker se vsi zavedamo, da smo v času našega zemeljskega bivanja na isti barki in da potrebujemo odrešenje. Tisto pravo upanje na odrešenje pa lahko najdemo samo v Kristusu, ki jej kot pravi Pismo Hebrejcem, »isti včeraj in danes in na veke« (Heb 13,8). Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali. On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam ponuja Božjo trdnost. Je namreč ‘meso’ kot mi in ‘skala’ kakor Bog. Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem evangeliju. Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In to upanje potrebuje vsako človeško bitje.

V to upanje kristjani vstopamo v adventu. Po rimskem obredu adventni čas sestavljajo 4 tedni pred Gospodovim rojstvom oziroma skrivnostjo učlovečenja. Beseda adventus pomeni ‘prihod’ ali ‘navzočnost’. V antičnem svetu so s to besedo označevali obisk kralja ali cesarja v neko pokrajino. V krščanskem izrazoslovju pa se nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa. Prvi je ravno učlovečenje, drugi pa je njegov veličastni prihod ob koncu časov. Ta dva dogodka, ki sta časovno ločena med sabo, in nam ni dano vedeti koliko, pa sta v globini povezana, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem uresničil tisto preobrazbo človeka in vesolja, ki je končni cilj stvarstva. Toda preden bo konec, je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, kakor pravi Jezus v Markovem evangeliju. Gospodov prihod se nadaljuje in svet je potrebno prekvasiti z njegovo navzočnostjo. Pri tem stalnem Gospodovem prihodu v oznanjevanju evangelija, je potrebno naše nenehno sodelovanje. Cerkev, ki je kot Nevesta, zaročenka križanega in vstalega Jagnjeta (Raz 21,9), v povezanosti s svojim Gospodom, sodeluje z oznanjevanjem pri prvem Njegovim prihodu, s katerim se že začenja njegov veličastni prihod.

 

K pripravi na veličasten Kristusov prihod v slavi nas kliče današnja Božja beseda, ki zarisuje delovanje in obnašanje, s katerim bomo pripravljeni za drugi Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus pravi svojim učencem: ‘Varujte se, da vaša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi … Zato čujte in vsak čas molite’ (Lk 21,34.36). Torej treznost in molitev. K temu apostol Pavel dodaja povabilo ‘k rasti in k preobilju v ljubezni’ med nami in do vseh, da bodo naša srca trdna in neoporečna v svetosti (prim. 1 Tes 3,12-13). Sredi svetovnih preobratov in puščav ravnodušnosti ter materializma sprejemajo kristjani Božje zveličanje ter zanj pričujejo z drugačnim načinom življenja, kakor mesto, ki je postavljeno na goro. ‘Tiste dni,’ naznanja prerok Jeremija, ‘bo Jeruzalem prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: ‘Gospod’, naša pravičnost’ (Jer 33,16). Skupnost vernikov je namreč znamenje, da kristjani živimo v Božji ljubezni, da ravnamo pravično, ki je v sedanji zgodovini že navzoča in deluje, ki pa še ni v polnosti uresničena in jo je zato potrebno nenehno pričakovati, zanjo prositi ter jo pogumno ter s potrpežljivostjo iskati.

Adventi čas je, gledano z naše človeške strani, čas, ko kristjani prizadevno uresničujemo, kar verujemo, da je dosegljivo z Božjo pomočjo, namreč v moči odrešenja, ki v nas že deluje po zakramentih. To dogajanje pa ni samo na tem svetu, ampak je prihod, ustvarjanje novih nebes in nove zemlje, je torej dejansko vstopanje v eshatološke danosti in razsežnosti.

 

Devica Marija nam je najbolj popoln zgled, kako živeti adventi čas, ker v polnosti uteleša duha adventa: s svojim poslušanjem Boga in z globoko željo izpolnjevati Njegovo voljo ter z veselim služenjem bližnjemu. Naj nas vodi, da nas Bog, ki prihaja, ne najde zaprtih vase ali raztresenih, temveč bo lahko v vsakem od nas vsaj malo razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

p. Janez Sraka DJ

34. nedelja – Kristus Kralj vesoljstva

34. nedelja med letom – Jezus Kristus, Kralj vesoljstva: leto B – 2018

»Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37b).

Praznik Kristusa Kralja vesoljstva nas postavi pred vprašanje: »Kakšen kralj je Kristus?« Jezus je v vsem svojem javnem delovanju razlagal učencem in nam, da je Kralj in da je njegovo kraljestvo večno. Obe tematiki, da je Kristus Kralj in kakšno je Božje kraljestvo, sta se najbolj zaostrili med Pilatovim zasliševanjem, ko ga Pilat vpraša: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33). In Jezus je Pilatu razložil razliko med politično nadvlado in zemeljskim kraljestvom na eni strani ter Božjim kraljestvom ter Kristusovim kraljevanjem na drugi.

Ko so Judje Jezusa pripeljali pred Pilata in ga tožili, da se dela kralja, se je Pilat čudil, ker je imel pred seboj ponižanega in krhkega človeka. Ker so Judje pritiskali naj, je poln dvomov in notranje negotovosti, ali ima pred seboj kralja, postavil vprašanje, ki se mu je zdelo protislovno: ‘Torej si ti vendarle kralj?’ Toda Jezus mu je potrdil: ‘Ti to praviš; Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas‘ (Jn 18,37). Jezus govori o kralju, o kraljestvu, toda poudarek ni na nadvladi, temveč na resnici … Jezus je prišel, da bi pričeval za resnico, da je Bog ljubezen (1Jn 4,8.16) in da hoče vzpostaviti kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kdor je odprt za ljubezen, prisluhne temu pričevanju ter ga z vero sprejme in vstopi v Božje kraljestvo.

In kaj je ta ‘resnica’, za katero je Kristus prišel pričevat na svet? Vse njegovo bivanje razodeva, da je Bog ljubezen. To je torej resnica, za katero je On v polnosti pričeval z žrtvovanjem svojega življenja na Kalvariji. Križ je ‘prestol,’ s katerega je razodel plemenito kraljevanje Božje Ljubezni tako, da se je daroval v zadostitev za greh sveta in porazil gospodovanje ‘vladarja tega sveta’ (Jn 12,31) ter dokončno vzpostavil Božje kraljestvo. To Kraljestvo se bo v polnosti razodelo ob koncu časov, potem ko bodo podvrženi vsi sovražniki in kot zadnja smrt (1 Kor 15,25-26). Tedaj bo Sin izročil Kraljestvo Očetu in bo končno ‘Bog vse v vsem’ (1 Kor 15,28). Pot za dosego tega cilja je dolga in ne dopušča bližnjic. Potrebno je namreč, da vsaka oseba svobodno sprejme resnico Božje ljubezni. On je namreč Ljubezen in Resnica in tako ljubezen kot resnica se nikoli ne vsiljujeta. Trkata na vrata srca in razuma. In kamor smeta vstopiti, prineseta mir in veselje. Način Božjega kraljevanja je ta njegov zveličavni načrt, ki je skrivnost v svetopisemskem pomenu, torej načrt, ki se postopoma razodeva skozi zgodovino.

In v čem je Jezusova kraljevska oblast? Nikakor ni takšna, kot je oblast kraljev in velikašev tega sveta, temveč je božja oblast, ki daje večno življenje, osvobaja od zla ter porazi nadvlado smrti. Je oblast Ljubezni, ki zna iz zla izluščiti dobro, omehčati otrdelo srce, prinesti mir v najhujši spor, prižgati upanje v najgostejši temi. Kraljestvo milosti, se nikoli ne uveljavi s silo, temveč spoštuje našo svobodo. Kristus je prišel, da bi pričeval za resnico (Jn 18,37), kot je to izjavil pred Pilatom. Kdor sprejme Kristusovo pričevanje, se postavi pod njegovo ‘zastavo’, če se izrazimo s podobo, ljubo sv. Ignaciju Loyolskemu. Vsaka vest torej neizogibno stoji pred izbiro: Za kom hočem hoditi? Za Bogom ali hudičem? Za resnico ali lažjo? Izbira Kristusa pa ne zagotavlja uspeha glede na merila tega sveta, pač pa zagotavlja mir in veselje, ki ju lahko samo On. To potrjuje v vseh obdobjih izkušnja tolikih mož in žena, ki so se v Kristusovem imenu, v imenu resnice in pravičnosti, znali upreti dobrikanju dvoličnosti zemeljskih oblasti ter so celo z mučeništvom zapečatili svojo zvestobo.

Tudi mi smo poklicani, da z resnico pričujemo za Božje kraljestvo, da vedno postavljamo na prvo mesto Boga ter njegovo voljo in ne koristi ter oblasti tega sveta. Posnemajmo Jezusa, ki je pred Pilatom, v tako ponižujočem stanju, kot je opisano v evangeliju, razodel svojo slavo, to je ljubezen do konca, ko je za ljubljene osebe daroval svoje življenje. To je razodetje Jezusovega kraljestva.

Današnji praznik povzema Kristusovo skrivnost ‘prvorojenega med umrlimi ter vladarja nad vsemi mogočniki zemlje’ in tako odpre naš pogled k polnemu uresničenju Božjega kraljestva, ko bo Bog ves v vseh (1 Kor 15,28). Sv. Ciril Jeruzalemski namreč pravi: ‘Mi ne oznanjamo samo prvega Kristusovega prihoda, temveč tudi drugega, ki bo veliko lepši od prvega. Prvi je bil namreč razodetje trpljenja, drugi pa nosi pečat božjega kraljevanja. Med prvim je bil podvržen ponižanju križa, pri drugem pa ga bo obdajala množica angelov ter ga slavila’. II. vatikanski koncil pa uči: »Vse Jezusovo poslanstvo ter vsebina njegovega sporočila naznanjata Božje kraljestvo ter ga z znamenji in čudeži uresničujeta med ljudmi. To kraljestvo se kaže predvsem v osebi Jezusa Kristusa (Lumen gentium 5). S tem se je razodel kot Gospod in Mesija ter kot Duhovnik na veke. To Kristusovo kraljestvo je bilo zaupano Cerkvi, ki je ‘kal’ in njegov ‘začetek’ ter ima nalogo oznanjati in širiti ga v moči Svetega Duha med vsemi ljudstvi. Ob koncu za to določenega časa bo Gospod izročil Kraljestvo Bogu Očetu in mu predstavil vse tiste, ki so živeli po zapovedi ljubezni.

Devica Marija je bila na edinstven način pridružena Kristusovemu kraljevanju. Njo je Bog prosil, da bi postala Mati Mesija. Marija je z vsem svojim bitjem odgovorila na ta klic in s tem pridružila svoj brezpogojni ‘da’ ‘da-ju’ sina Jezusa ter s tem postala z Njim pokorna vse do žrtvovanja. Zaradi tega jo je Bog povišal nad vse stvari in Kristus jo je okronal kot Kraljico nebes in zemlje. Naj nam Devica Marija pomaga živeti sedanji čas v pričakovanju Gospodove vrnitve in z vso močjo prositi Boga: ‘Pridi k nam tvoje Kraljestvo’.

p. Janez Sraka DJ