Arhiv kategorij: Duhovnost

11. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto B – 2018

»Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej vse razlagal« (Mr 4,34)

Kratka navedba evangelista Marka, da Jezus ni govoril brez prilike in, da je svojim učencem posebej razlagal pomen prilik, je skrajno pomembna tudi danes. Jezus je namreč na ta način svoje učence uvajal v novo govorico, ki ljudem olajša razumevanje njegovega nauka in novosti polnosti razodetja.

Prva in ključna novost Jezusovega oznanjevanja in celotnega javnega delovanja je bila ta, da je Jezus iz Nazareta pravi Božji Sin, Odrešenik, Mesija, pravi Bog in pravi človek, polnost razodetja. Jezusovi sodobniki so to novost takoj prepoznali in jo na svoj način tudi izrazili, ko so govorili, da še nihče ni govoril s tako močjo in avtoriteto in nihče ni svojega nauka potrjeval s čudeži in z močjo, ki se ji niso mogli ustavljati njegovi največji nasprotniki in tudi ne verski poglavarji v Izraelu. V čem je torej novost Jezusovega jezika, njegove govorice, da je imela takšno nagovorno moči? Za kratek odgovor na zastavljeno vprašanje vzemimo vsa tri berila, ki smo jih slišali pri branju božje besede.

Vsa tri berila podajajo svoje sporočilo s pomočjo prilike, prispodobe, v hebrejščini mašal, ki poslušalca uvedejo v poseben način razumevanja stvarnosti, torej konkretnih stvari, hkrati pa nakažejo njihovo skrivnostno presežnost. Današnje odlomke so napisali starozavezni prerok Ezekijel, najbolj učen in izjemen mojster jezika sv. Pavel in Kristus, ki je svojim poslušalcem govoril v prilikah. Eno od teh smo pravkar slišali, kot jo je zapisal evangelist Marko.

Ko je prerok Ezekijel svojim sodobnikom razlagal Božjo ljubezen do Izraela in enkratnost ter odličnost Izraelovega poslanstva, to dejstvo opiše v obliki prispodobe in pravi, kako je Bog vzel najlepši vršiček iz največje in najbolj mogočne cedre, ga odtrgal in zasadil na posebnem kraju. Iz tako izbranega vršička je zrasla enkratna libanonska cedra, ki so jo vsi občudovali, stvari in ljudje, … Sporočilo prerokove prispodobe je dvojno. Vsevedni in Vsemogočni Bog je izbral najlepši vršiček najlepše obstoječe cedre in ga zasadil s svojo Božjo močjo in Previdnostjo, zato je nova cedra – Izrael nekaj posebnega, enkratnega, je skrivnost v Božjih očeh in posledično tudi v človeških! To smo pred eno samo veliko skrivnostjo, pa naj jo motrimo s človeško pametjo ali z vidika Božje vsevednosti kot Božje delo. Prilika, prispodoba je napisana v našem, človeškem jeziku, ki posnema vidno stvarnost, sporočilo pa je na moč skrivnostno, neizčrpno, ki vsakega človeka uvaja v skrivnostno Božjo ljubezen do Izraela, pa tudi v posebno poslanstvo izvoljenega ljudstva v človeški zgodovini v kateri se uresničuje zgodovina odrešenja stvarstva, vsega človeštva in vsakega člana izvoljenega ljudstva.

Ko sv. Pavel v drugem berilu opisuje poslanstvo kristjanov v zgodovini človeštva tudi uporabi prispodobo. Člane prve krščanske skupnosti spodbuja k pogumu, dokler smo tu na zemlji v našem krhkem človeškem telesu, ki pa v sebi nosi skrivnostno Božjo moč. Apostol torej govori o stvarni slabosti našega zemeljskega telesa, dokler smo na tem svetu, vendar nas spodbuja k pogumu, naj v tem krhkem telesu odkrivamo skrivnostno moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Apostolov opis kristjanovega celostnega stanja, da je slaboten, grešen, pa tudi odrešen, je podan v obliki prispodobe, ki vključuje našo končnost in neskončnost, ki je v nas po posinovljenju v Jezusu Kristusu.

Jezus je torej s svojimi prilikami, prispodobami v poslušalcih vedno prebuja zavest in poznanje, da je vsak človek po Božji zamisli vključen v delo odrešenja, ki ga Jezus izvršuje in bo doseglo polnost v vstajenju po njegovem trpljenju in smrti. Vse Jezusove prilike imajo to nagovorno moč, da v poslušalcu prebudijo, razvijajo in poglabljajo človekovo temeljno sposobnost, da je namreč po svoji naravi odprt za pogovor s svojim Stvarnikom, ki ga stano ohranja v življenju, po Jezusovem vstajenju pa je ta pogovor z vstalim Gospodom močnejši od same smrti, v nas pa prebuja zavest, da že v tem življenju v sebi doživljamo moč, ki je Jezusa obudila od mrtvih.

In še odgovor na zadnje vprašanje, zakaj je Jezus svojim učencem razlagal prilike? Najprej zato, da jih je poučil, kako naj pristopajo k zahtevnim vprašanjem, ki jih v človeku nujno prebuja skrivnostna vsebina razodetja, ki je podana v prilikah. Poučil jih je torej, kako naj v sebi živijo trajen in zaradi novosti ter presežnosti razodetja prisoten razpon med vidnim in nevidnim stvarstvom ter razvijajo v sebi in v svojih poslušalcih oseben odnos vsakega človeka do celostne razsežnosti vsakega človeka, da je namreč ustvarjen, da kot ustvarjeno, končno bitje v sebi ohranja in razvija svojo presežno bistvo, da je kot ustvarjeno bitje poklican, da je svoboden sogovornik s svojim Stvarnikom, da je trajna prispodoba, slika, prilika svojega Stvarnika.

 

  1. Janez Sraka

10. nedelja med letom

Deseta nedelja med letom: leto B – 2018

»Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,35)

 

Današnja božja beseda nam razgrne pet zelo pomembnih tematik v kristjanovem življenju. Prva velika je, kako vstopiti v skrivnostno vprašanje o izvirnem grehu. V drugem berilu nas apostol Pavel spomni, da je naša vera v vstajenje temelj oznanjevanja. Evangelist Marko pa v svojem odlomku govori s kakšno močjo Jezus izganja hude duhove, nato nam razloži bistvo greha proti Svetemu Duh, ki ne bo odpuščen in še, kako kristjan po krstu s svojo vraščenostjo v Kristusa presega vse sorodstvene, klanske in druge oblike pripadnosti neki skupnosti.

 

Skrivnostnost izvirnega greha. Sveti pisatelj nas zelo pozitivno popelje v to neizčrpno tematiko. Najprej zelo obširno in nazorno opiše domačnost Adama in Eve z Bogom, s Stvarnikom. Prva starša se z Bogom pogovarjata o vsem kar se nanaša na njun odnos do stvarstva, kako naj ga uporabljata, kako naj vanj posegata, kako naj nad stvarstvom gospodujeta. Bog se z njima, bi lahko rekli, pogovarja o stvarstvu, ki je Njegovo delo. V tem pogovoru s prvima staršema pa je že prisotna druga, nova razsežnost, ki jo je Bog dal Adamu in Evi, namreč razum, svobodna volja in sposobnost odločanja. Vse to so sposobnosti po katerih je človek najbolj podoben Bogu, svojemu Stvarniku. Vendar so te sposobnosti ustvarjene, izhajajo iz Boga in niso tako popolne kot so v Bogu. Razlika med Božjim Umom in človeškim umom je presežna, v smislu, da naš človeški um ostane vedno ustvarjeni um, ki je sicer podoben Božjemu, toda ne bo ga nikoli dosegel. Ko je torej Bog postavil v sredino vrta v Edenu drevo spoznanja in naročil Adamu in Evi naj nikakor na lastno pobudo in brez Božje dejavne prisotnosti ne jesta sadu iz tega drevesa, jima je nakazal veliko resnico, da naj si v njunem delovanju in odločanju samovoljno ne prilaščata spoznanja Boga, ampak naj odkrivata in spoznavata Božjo voljo z lučjo lastnega razuma, s pomočjo spoznavanja stvarstva in njegovih zakonitosti in s pomočjo neposrednega pogovora s svojim Stvarnikom. Skratka, Božjo voljo naj spoznavata v dometu spoznanja lastnega ustvarjenega uma in sprotnim darom razodevanja Boga samega. Ali rečeno na kratko, naj se poglabljata v Božjo skrivnost v stiku s Stvarnikom, ki se stalno razodeva in človeka z gotovostjo vodi v pravilno spoznavanje Boga. Drevo spoznanja dobrega in slabega je bilo Božje trajno opozorilo Adamu in vsemu človeštvu, da človek lahko napreduje v spoznanju svojega Stvarnika le skupaj z Njim in nikoli brez Boga. Če bi človek lahko sam spoznaval bistvo Boga, bi to pomenilo, da je enaku Bogu, kakor je Evi to lažno podtaknila kača, ko ji je dejala: »Bosta kakor Bog!« Počelo izvirnega greha je torej v Evinem poskusu, da bi sama vstopala v Božje bistvo le z močjo svojega ustvarjenega razuma. Človekov ustvarjeni razum je sicer podoben Božjemu, vendar ne do stopnje, da bi sam osvajal absolutno popolnost Boga samega in se pri tem ne bi motil, oziroma bi imel pristno gotovost, da je človeško spoznanje Boga popolno, absolutno. To bi zanikalo Božjo vsevednost in vsemogočnost, ki sta lastni le enemu in pravemu Bogu. Tukaj je potrebno naglasiti, da izvirni greh z Božje strani ni nobena kazen za človeka, ampak jasno sporočilo, da človek sam brez Božje pomoči, ki se najbolj kaže v Božjem razodevanju človeku in človeštvu, ne more prave in vsestransko spoznavati Božjega bistva. Ko je Bog v sredino Edenskega vrta postavil drevo spoznanja je Adamu in Evi ter vsemu človeštvu dal vedeti, da med Njim in človekom obstaja ontološka razlika, ki je razlika med Stvarnikom in ustvarjenim bitjem ter da ustvarjeno svobodno bitje lahko napreduje v spoznavanju svojega Stvarnika le z Njegovo pomočjo in nikoli brez le-te, ker sicer zaide v zmotne predstave o Bogu.

 

Jezusov odgovor ljudem, ki so mu sporočili, da ga zunaj čakajo njegova mati in bratje, …, da je tisti, »ki uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (Mr 3,35), tudi ključnega pomena pri razumevanju skrivnostne tematike o izvornem grehu.

Janez Sraka

9. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018

»Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« – Posvečuj Gospodov dan!

Danes, 9. nedeljo med letom, smo povabljeni, da se poglobimo v teološko bistvo zapovedanega praznika ob koncu tedna. V stari zavezi je bi bila sobota, v novi pa nedelja.

V stari zavezi najdemo prvi teološki temelj praznovanja sobote opisu, kako je Bog ustvaril svet. »Sedmi dan je Bog dokončal delo, … , ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal« (1 Mz 2,2-3). Sveti pisatelj posebej naglasi, da je Bog sedmi dan blagoslovil in ga posvetil, kar pomeni, da je svojemu ustvarjanju dal dokončni pečat. Za človeštvo in vsakega človeka je stvarstvo postalo sveta stvarnost, Božje delo, ki ga mora v miru in spoštovanju sprejemati in v njem delovati. Vsak sedmi dan je človek povabljen, da s posebno slovesno držo gleda na stvarstvo in svoje delovanje ter premišljuje, ali je v svojem odnosu do stvarstva ter lastnega delovanja posnema svojega Stvarnika. Presodi naj, do kakšne mere je človekov odnos do stvarstva in lastnega delovanja nekaj svetega in kako bi lahko in moral postati bolj svet. Na praznični dan v tednu je vsak človek povabljen, da v sebi razvija in poglablja svet odnos do stvarstva in lastnega dela. V stari zavezi je bila sobota najtesneje povezana z motrenjem in občudovanjem kako Bog ustvarja, človek pa je bil povabljen, da pri tem posnema Stvarnika samega.

Druga teološka razsežnost sobotnega počitka je Božja zapoved, da človek mora prekiniti svoja opravila in posvečevati soboto. Sedmi dan je namreč sobota za Gospoda. Potem ko sveti pisatelj natanko opiše, kdo naj se vzdrži dela v soboto, navede razlog za prepoved: »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod zapovedal obhajati sobotni dan« (5 Mz 5,15). Najhujša zloraba dela je suženjsko delo, ki popolnoma sprevrže vse dobre razsežnosti dela. Bog je Judom razodel, da jih je on rešil suženjstva v Egiptu in da suženjstvo ji po Božji volji. Praznovanje sobote je imelo in še ima za Jude in vse ljudi še globlje sporočilo. Vsi ljudje naj se vedno zavedamo, da je osvoboditev od suženjstva, torej zavest, da suženjstvo kot družbena in osebna stvarnost, ko so namreč narodi ali posamezniki prepričani, da je sužnjelastništvo in osebna suženjska, podložna drža dokončna, česar se človek ne more rešiti in se osvoboditi, da je takšno razmišljanje napačno. Po Božjem razodetju je praznovanje sobote v Judih vzbujalo ravno nasprotno spoznanje, da je namreč osvoboditev iz suženjstva nujen predpogoj, da človek, narod in človeštvo lahko z Bogom vzpostavi pristen prijateljski odnos, narod pa zavezo, kot jo je Jahve sklenil z Mojzesom in izvoljenim ljudstvom. Za Jude je bilo praznovanje sobote trajno ohranjevanje zvestobe Bogu, zavezi in izpolnjevanje poslanstva, ki je izhajalo iz zaveze z Jahvejem. Praznovanje sobote je bilo zavestno poglabljane v status izvoljenosti izmed narodov, je bilo utrjevanje novega stanja v katerega je Izrael vstopil v trenutku, ko je sklenil zavezo s Stvarnikom. Tako je praznovanje sobote v judovski zgodovini postalo temeljno izkustvo svobode za Boga, kako je lahko vsak Jud in izvoljeno ljudstvo živel svobodno v okoliščinah v katere jih je postavila Božja previdnost.

V novi zavezi je bilo za Jezusa starozavezno razumevanje svetosti sobote ena velikih tematik, kako razumeti polnost razodetja, ki je Jezus Kristus in kako naj se Jezusovo življenje razodeva v našem telesu, kot piše apostol Pavel v svojem 2. pismu Korinčanom: »Bratje in sestre, Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, ker je zasvetilo Božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas« (2 Kor 4,6-8). Tukaj apostol Pavel govori o čisto novi stvarnosti, ki je postala očitna s prihodom Božjega Sina svet. Kristus ni prišel na svetle zato, da bi ga videli in občudovali njegov nauk, čudeže in globlje razumeli njegovo človeško in Božjo naravo, ampak, nas je posinovil, nas preustvaril. Apostol o tem govori z neverjetno gotovostjo in preprostostjo hkrati. Vse to se dogaja v naši krhki človeški naravi, sredi stisk tega sveta, in svojo misel zaključi: »Zaradi Jezusa nas vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu« (2 Kor 4,11). V času Jezusovega javnega delovanja, zlasti po čudežih, se je ta Pavlova trditev začela uresničevati. Jezusova novost glede starozaveznega razumevanju sobote je bila tudi v tem, da je v soboto delal čudeže. Ko je Jezus bolnim čudežno vračal zdravje je to bilo znamenje, da je tudi naše telo vključeno v proces odrešenja. Ko pa je Jezus storil čudež v soboto, je to pomenilo, da bodo Judje morali svoje razumevanje veličene sobote poglobiti. V Jezusovem sporočilu sobota ni več bila izključno merilo vernosti Bogu, ampak je postala izhodišče za novo razumevanje veličastne človekove odrešenosti. Za kristjane je nedelja postala ključen dan, kako naj ohranimo in poglabljamo v skrivnost, kako smo odrešeni v Jezusu Kristusu.

Janez Sraka

 

Nedelja Svete Trojice

Sveta Trojica (leto B – 2018)

»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20).

 

Prejšnjo nedeljo, na Binkošti smo se poglabljali v bistvo Duha Tolažnika in v vidno in hkrati skrivnostno sodelovanje tretje Božje osebe v delu odrešenja. Danes pa nas Cerkev vabi, da se poglobimo v skrivnost Svete Trojice, v bistvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Povabljeni smo torej, da se postavimo pred največjo skrivnost pred katero prej ali slej stoji vsak izmed nas. To storimo na štirih ravneh.

 

Prva je osebna, bivanjska raven. Na tej ravni si kristjan skuša odgovoriti na preprosta vprašanja: »Kako razmišljam o Bogu, kako stojim pred Njim, kakšen je moj dejanski odnos do Stvarnika?« Ko razmišlja o Bogu mora vedno upoštevati dejstvo, da je Bog čisto drugačen kot je vsakdo od nas, ki smo vsi ustvarjena bitja. On, Bog, pa je večno, neustvarjeno bitje, je preprosto večen, vsemogočen, popoln, neskončen, živi izven ustvarjenega časa, ker zanj ni časa. Bog je torej v svojem bistvu tisti, ki človeka neskončno presega, a je hkrati človekov Stvarnik, Oče, ki ljubi vsakega človeka na svoj, Božji, neskončen način, ker če me ne bi neskončno ljubil, ne bi bil ustvarjen, saj je vse, kar je ustvarjeno, ustvaril z ljubeznijo in ničesar ne sovraži, kar je ustvaril. Iz vsega tega sledi, da je kristjanova drža pred Stvarnikom po logiki stvari nujno drugačna, kot je drža nas ljudi do nam enakih ljudi, ali do drugih ustvarjenih bitij. Božji odnos do človeka je v svojem bistvu absoluten, dokončen, medtem ko je človekov odnos do Boga na ravni njegovega ustvarjenega bistva. Pri tem pa se kristjan vedno zaveda, da je v svojem bistvu po Božji zamisli tudi odprt za Stvarnika, za neskončno. Ko si torej prizadeva, da v sebi razvija tiste skrivnostne razsežnosti lastne Bogu-podobnosti, vsestransko razvijam svojo ustvarjeno naravo.

 

Druga razsežnost vstopanja v skrivnost Svete Trojice je bogoslužje. Kristjani veliko večino  bogoslužnih dejanj začnemo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ta obrazec kristjana postavi v prisotnost Svete Trojice ne le v smislu, da se v sebi zbere in se usmeri v Troedinega Boga, ampak, da se v moči Svetega Duha poglablja v bistvo vsake od treh Božjih oseb, kot ga v to uvaja bogoslužje Cerkve. Tako bogoslužje posameznika in skupnost postavlja v Božje okolje v katerem doživlja in razume bistvo Boga in svojega božjega otroštva. Tudi to dogajanje je celovito, saj vključuje miselno oblikovane obrazce, teološke izraze, simbole, simbolična dejanja, molitve, petje, gibanje in zavest biti skupaj. Vse to se dogaja v sakralnem ozračju, v bogoslužnih prostorih, ki so praviloma umetniško oblikovani, zato so spoznanja in doživetja po Božji dobroti in posegih vsebinsko pa tudi izrazno nova. Tako nas bogoslužna dejanja vedno postavijo v Božje okolje, ki navdihuje naš uma na svojski način, namreč v moči jasnih teoloških pojmov, simbolov, simboličnih dejanj, kar vse ustvarja novo zavest in spoznanje, kaj pomeni biti v božji bližini.

 

Praznik Svete Trojice pa je poseben milostni dan za tiste, ki hrepenijo po globljem miselnem spoznanju skrivnosti današnjega praznika. Na sam praznik Svete Trojice, pa tudi sicer, naj si vzamejo čas in se sproščeno poglobijo v miselno strukturo apostolske ali nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Mirno in zbrano naj se poglabljajo v logično in vsebinsko zaporedje besedila, ki govori, kaj in kako naj verujemo v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha. Vsaka trditev v veroizpovedi je logična ne le v smislu, da potrdi kristjanovo že doseženo spoznanje – denimo o Bogu Očetu – ampak kristjana spodbudi, da že doseženo spoznanje o Bogu Očetu preseže, ga poglobi, odkrije nove pomene, kako je Bog Oče in v odnosu do mene, kako je moj Oče. To novo, versko držo do trditve, verujem v Boga Očeta, kristjan želi razumeti, kot je genialno zapisal sv. Avguštin, da ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel. V tem smislu je vsaka veroizpoved za kristjana vedno vir novih spoznanj o vsaki Božji osebi in o vseh treh Božjih osebah skupaj, o Sveti Trojici.

 

Sveto pismo, Razodetje – je najbolj raznoliko in skozi stoletja trajajoče ter učinkovito uvajanje v spoznanje Svete Trojice. V njem je zapisano, kako je vero v Boga razumel in živel oče naše vere – Abraham, kako so jo živeli in oznanjali preroki, sveti možje in žene stare in nove zaveze, kako je vera v enega Boga – Jahveja oblikovala zavest in moč izvoljenega ljudstva, ki je sredi junaškega pričevanja, pa tudi nezvestobe zavezi in postavi ostalo pri življenju in vrši svoje poslanstvo še danes. Posebno skrbno pa je potrebno brati zgodovino prve Cerkve, ljudstva nove zaveze, ki se je rodilo in začelo svoje poslanstvo ob prihodu Svetega Duha.

 

Janez Sraka

Binkošti

Binkošti: leto B – 2018

»Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« (Jn 16,13)

Na Binkošti smo se pripravljali z molitvijo, z vztrajno prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha na nas. Tako smo posnemali apostole, ki so zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu enodušno vztrajali v molitvi z ženami in Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati (Apd 1,14). Apostoli z zaupanjem čakali, da se bo izpolnila Očetova obljuba o kateri jim je govoril Jezus; »Vi pa boste v nekaj dneh krščeni s Svetim Duhom … Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas« (Apd 1,5.8).

Apostoli so torej v veri v Jezusovo obljubo čakali na binkoštni dogodek, na rojstni dan Cerkve, kot nas uči katekizem. Rojstni dan Cerkve, prihod Svetega Duha je bil celoviti dogodek, kot lahko razberemo iz poročila o tem dogodku v Apostolskih delih. Na kratko se ustavimo pri treh temeljnih razsežnostih binkoštnega praznika.

Najprej je to bil dogodek za vsakega apostola osebno: »Prikazali so se jim jeziki, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden« (Apd 2, 3). Vsak apostol je osebno prejel Svetega Duha, ki je hkrati Božji stvariteljski Duh in Jezusov Duh. Papež Benedikt XVI. je v eni svojih pridig zapisal, da to kar nam želi reči Cerkev je, da je Duh stvarnik vseh stvari ter Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta nad skupnost njegovih učencev eden in isti Duh. Stvarjenje in odrešenje sta povezana med seboj in dejansko izražata eno in isto skrivnost ljubezni in zveličanja. Vera v Duha Stvarnika in vera v Duha, ki ga je Vstali Kristus podaril apostolom in ga podarja vsakemu od nas, sta tako neločljivo povezani. V Svetem Duhu namreč prepoznamo v Kristusu Gospoda in v njem lahko tudi izpovemo vero Cerkve: da je ‘Jezus Gospod’.

Binkošti so rojstni dan Cerkve. Cerkev je skupnost vernikov, ki so po zakramentu potrditve prejeli Svetega Duha in z njim zavestno sodelujejo. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati« (Apd 2, 4). To sodelovanje je nekaj posebnega, kot je dar Svetega Duha čisto nov in enkraten dar Vstalega Gospoda vsakemu kristjanu. Po prejemu krsta kristjan ne deluje več kot zgolj človeška oseba, ampak kot človek v katerem deluje Božji Duh v moči zakramenta, oziroma vseh zakramentov, ki jih kristjan prejme ali prejema. Sveti Duh v kristjanu deluje na osebni in skupnostni ravni kristjanove osebnosti. V kristjanovem življenju se osebna in skupnostna raven vedno prepletata, kljub temu, da na vsaki ravni Sveti Duh deluje primerno osebni in skupnostni razsežnosti. Ti temeljni razsežnosti kristjanovega delovanja pa vedno vplivata dogajanje v Cerkvi kot skupnosti odrešenih. Ko se poglabljamo v delovanje Svetega Duha v Cerkvi je prav, da sproti zaznavamo, kaj vse v kristjanih in drugih ljudeh prebuja naše delovanje v moči Svetega Duha na osebni in skupnostni ravni. To delovanje je vedno odrešenjsko in preroško, ker uvaja posamezne v vernike in Cerkev kot skupnost v nove stvarnosti.

Ko se ob binkoštnem prazniku poglabljamo v delovanje Duha Tolažnika, se morajo naše notranje oči zazreti tudi v delovanje Svetega Duha v človeštvu in vsem stvarstvu. Tu naj spomnimo vsaj na teološko dejstvo, da je Sveti Duh tudi Duh posvečevalec, ki vse človeštvo in celotno stvarstvu preustvarja tako, da je sveto pred Bogom Očetom. Prav bo, da se v teh dneh vsaj malo zamislimo in skušamo zaznati, kaj je danes v človeštvu, tudi v tistem delu, ki še ne pozna Kristusa, veličastnega, lepega, božjega, ker je vse, kar obstaja Božje delo. Pri tem nam lahko pomaga misel papeža Benedikta XVI. ki pravi: »Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.«

Binkošti kot rojstni dan Cerkve so tudi temelj njene karizmatične razsežnosti, ki je tvorni del njega bistva. V tem smislu je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja, kot uči 2. vatikanski cerkveni zbor.

Janez Sraka

 

 

 

7. velikonočna nedelja

  1. velikonočna nedelja, nedelja sredstev družbenega obveščanja (leto B – 2018)

»Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.« (Jn 17,15)

Današnjo, 7. velikonočno nedeljo obhajamo dejansko že izven velikonočnega časa v ožjem

pomenu besede, torej po Gospodovem vnebohodu in pred praznikom prihoda Svetega Duha. V

prvi Cerkvi se je kmalu po binkoštnem prazniku postavilo vprašanje o izpraznjenem mestu v

apostolskem zboru, ki ga je zapustil Juda.

V prvem berilu smo slišali poročilo, kako je prvak apostolov Peter odprl in rešil vprašanje praznega

mesta v apostolskem zboru. Judovo izdajstvo je bilo napovedano že v stari zavezi in se je moralo

uresničiti. Tukaj moramo biti zelo pozorni, kako apostol Peter opredeli Judovo izdajstvo, ko pravi,

da je Juda postal izdajalec, ko je postal vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa, torej po  izvršenem

dejstvu.

Za nas pa so enako pomembni pogoji, ki jih navede sv. Peter, kdo naj zavzame prazno mesto. Prvi

pogoj je, da tisti, ki je bil z Jezusom in z apostoli »od Janezovega krsta, do dne, ko je bil (Jezus)

vzet od nas«, torej do vnebohoda. Apostol posebej poudari obdobje od vstajenja do vnebohoda, ko

pravi, da mora – tisti, ki bo izbran  – z nami biti priča njegovega vstajenja. Z drugimi besedami,

sam vstali Gospod ga je moral uvesti v dejstvo vstajenja kot ostale apostole. Samo tako bo lahko

priča vstajenja. Odločitev, kdo bo zavzel mesto v apostolskem zboru je Peter s prisotnimi možmi

pustil Gospodu, ki pozna srca vseh.

Oznanjevalna služba v Cerkvi torej temelji na dejstvu, da so bili apostoli z Jezusom od Janezovega

krsta do vnebohoda. V tem času so postali Jezusovi pravi prijatelji, so sprejeli njegov nauk, način

delovanja, predvsem pa njegovega Duha, ki jih spomni vsega in jim razodeva vse, da ostanejo

Jezusovi prijatelji. Njihovo prijateljstvo z vstalim Gospodom jim daje moč, da so priče

njegovega vstajenja.

Danes je tudi nedelja sredstev družbenega obveščanja. Tu se postavlja stvarno vprašanje, ali je

lahko Jezusov učenec, apostol, oznanjevalec resnična priča vstajenja s pomočjo sodobnih sredstev

družbenega obveščanja? Ali je pisana beseda v časopisu, reviji, knjigi, govorjena beseda po radiju

in besedno ter slikovno sporočilo po televiziji in drugih video sredstvih učinkovito posredovanje

razodete resnice, veselega oznanila, skratka evangelija?

Tukaj moramo jasno ločiti, kakšno moč ima Božja beseda in kakšno človeška beseda. Božja

beseda, razodetje, božji nagovor človeku ima v sebi moč Stvarnika, ki z besedo vse ustvarja, ki je

vsemogočen. Zato je njegova beseda vedno ustvarjalna, učinkovita in se nikoli ne vrne k svojemu

Stvarniku, ne da bi dosegla cilj, s katerim je bila izrečena, pravi prerok Izaija. Božja beseda je

isto kot Božja moč.

Nekaj drugega je naša, človeška beseda. Z njo človek izraža svoje misli, doživetja, vedenje, vtise,

spoznanja, ki so zapisana v njegovem spominu, pa tudi želje, hrepenenja, navdihe, … Vse to pa le

v obsegu svoje osebne moči, prepričanja, …, kar pa vse ostaja v obsegu in dometu naše ustvarjene

narave, v obsegu naše končnosti, ki je sicer odprta v neskončnost, absolutno, v Boga, ampak le kot

zmožnost sprejemanja Božje besede. Ta v nas postane učinkovita, dejavna do mere s katero jo

sprejemamo in se ji prepustimo.

Sredstva družbenega obveščanja: tiskana beseda, radijska govorica, televizijsko poročanja, ki je

splet človeške besede in slike, so zgolj posredniki moči in sporočila, ki ga človek daje svoji

govorici, sporočanju.

Sredstva, posredniki prenesejo torej tisto, kar človek vloži v svoje sporočilo. Človekovo sporočilo

pa nikoli ne preseže dometa njegove ustvarjene narave.

Drugače pa deluje Božja beseda, ki izhaja iz samega Stvarnika. Kadar apostol, oznanjevalec,

Jezusov učenec oznanja Božjo besedo ta ohrani svojo prvotno, Božjo moč in vedno v poslušalcu

prebudi tisto, za kar je bila poslana, izrečena.

Ima pa še drug učinek. Kadar jo apostol oznanja, ta s svojim oznanjevanjem sporoča tudi tisto, kar

je ista Božja beseda prebudila in na novo ustvarila v oznanjevalcu. Kadar Jezusov učenec oznanja

Božjo besedo, hkrati oznanja že njeno učinkovitost, torej vse tisto, kar je že v njem uresničila. To

uresničeno sporočilo prenesejo tudi sredstva, mediji družbenega obveščanja. Oznanjevalce pa mora

pri svojem oznanjevanju v živo ali preko medijev, računati na delovanje Svetega Duha, ki nas po

Božji dobroti stalno opominja ter spominja na vse, kar je Jezus učil. Tudi na področju sredstev

družbenega obveščanja Duh veje, kjer hoče!

 

Janez Sraka

6. velikonočna nedelja

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«

Ostanite v ljubezni

Človek je bitje ljubezni. Kjer je ljubezen, je življenje. Koliko ljudi bi si želelo ljubezni, pa jim ni dana. Človek je ustvarjen, da ljubi in daje ljubezen. Po njej prihaja na svet novo življenje, po njej smo srečni in zadovoljni, po njej se uresničujejo naše temeljne potrebe življenja.

Kristus spodbuja, naj ostanemo v ljubezni, naj jo ohranjamo, naj jo živimo. Hvaležni bodimo za vse ljudi, ki nas imajo radi. Veselimo se ljudi, ki so nam blizu, in skupaj črpamo moč za življenje. Nadaljujmo in poglabljajmo odnose z vsemi, ki so nam v življenju podarjeni. Ohranjati ljubezen je vabilo, da se še bolj potrudimo za dobre odnose. S hvaležnostjo in pozornostjo do bližnjih se bomo zavedali bogastva vseh, ki so nam dani.

Imamo tudi ljudi, ki so drugačni in jih težje sprejemamo. Ti nas na poseben način učijo ljubezni. Ob njih spoznavamo, kako je ljubezen zahtevna. Ko sprejemamo nekoga, ki je drugačen, ki nam ni všeč, je naša pot ljubezni na preizkušnji. Te vrste izkušenj so dragocene v ohranjanju ljubezni.

Kristus nas spodbuja, da ne obupamo, ko ne doživljamo ljubezni. Morda je še nismo doživeli tako, kot bi si želeli; morda nam Bog želi dati ljubezen na drugačen način. Nekateri so razočarani in so izgubili upanje, da jih bo kdo ljubil in spoštoval. Pot ljubezni v zakonu so začeli, a so se pojavile ovire in pot ljubezni se je končala. Vsak človek ima svojo zgodbo ljubezni. Vse so dragocene, ker so edinstvene. Učijo nas in vzgajajo in preko njih se oblikujemo in rastemo.

Večkrat se kolo zgodovine ponavlja. Če starši niso zmogli ljubiti, tudi njihovi otroci ne zmorejo. Ljubezen je poseben dar. Ni vse odvisno od nas. Kvalitete za odnose in doživetje ljubezni podedujemo. Življenje nas na tej poti uči in kali. Lahko govorimo, kako vsako človeško bitje potrebuje ljubezen, a vendarle ni vsakemu dano, da bi ljubil in bil ljubljen.

Po besedah, ki nam jih Jezus govori, smo vsi deležni ljubezni. Ali Bog vsakemu daje ljubezen? Kako naj se odpiramo in kaj naj storimo, da začutimo Božjo ljubezen? Slabe izkušnje in razočaranje v odnosih nas večkrat oddaljujejo od želje po ljubezni. Za nekatere je razočaranje tudi nov klic po ljubezni. Najbolj veseli smo, če ljubezen doživljamo v vsakdanjem življenju. Kristus človeka preseneča z ljubeznijo. Na mnoge načine prihaja v naše dni in nam daje doživetje, da nismo sami.

Kristus ima vsakega človeka rad, k vsakemu pristopa in ga sprejema. Treba se je prepustiti in opazovati, kako na različne načine osvaja naša srca. Imenuje nas prijatelje, daje nam roko in nam pravi tudi to, da bo ostal z nami. Na današnjo nedeljo nam Jezus govori o svojem širokem srcu. Prepustimo se mu!

Bog nas ima rad po darovih. Daje stvarstvo, v katerem smo in dihamo. Čeprav se včasih obnašamo neprimerno do vsega Božjega v stvarstvu, se nam razodeva. Na tisoče načinov nam Bog izkazuje ljubezen. Če se zavedamo, da je okrog nas vse Božje delo, po stvarstvu vsrkavamo Njegovo ljubezen. Bog govori po naših bližnjih. So ljudje, ki nas imajo radi in nam pomagajo. Prikličimo si jih v spomin in bodimo hvaležni zanje. To so dotiki Božje ljubezni.

Benedikt Lavrih