Arhiv kategorij: Novice

2. nedelja med letom (C, 2019): Jezus na svatbi v Kani

»Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo.« (Jn 2,11)

Na preteklo nedeljo, prvo »med letom«, nas je bogoslužje uvedlo v razmišljanje, kako je Jezus začel svoje javno delovanje, kako je zastavil delo odrešenja. Na praznik Jezusovega krsta je sam Bog Oče razodel, kdo je Jezus: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Po krstu v Jordanu pa Jezus razodeva sebe samega človeštvu z besedo, dejanji in z vsem svojim bitjem. Njegovo delo odrešenja je torej celosten proces.

Apostol Janez je v svojem evangeliju opisal prvi pomemben dogodek v Jezusovem javnem delovanju in ta odlomek beremo na drugo nedeljo »med letom«. Ob poglobitvi v evangeljski odlomek poglejmo dve njegovi pomembni sporočili in kakšna je vloga ključnih oseb dogodka.

p. Janez Sraka DJ

 

Evangelist Janez v svojem poročilu o svatbi v galilejski Kani ne pove, kdo je povabil Marijo in Jezusa. Ne vemo, ali so ga povabili sorodniki, znanci, prijatelji ali kakšna ugledna in premožna družina. Glede na vsebino sporočila ti podatki tudi niso pomembni.  

Prvi pomembno sporočilo je dejstvo, da je Jezus storil prvi čudež na svatbi. Svatba je namreč dogodek, ko se za novoporočenca začne novo življenje v družini, ki je zibelka življenja za nevesto, ženina in širšo družino. Svatba je slovesen dogodek, ko celotna skupnost pospremi novoporočenca na novo življenjsko pot. Za Izraelce je bila svatba simbol zaveze med Jahvejem in izvoljenim ljudstvom, simbol, kaj pomeni biti zaveznik z Bogom samim. Jezus je svoje javno delovanje začel na svatbi, na najbolj slovesnem in simboličnem dogodku, ki je ves naravnan v prihodnost.

Drugi pomemben vidik Jezusovega prvega čudeža je ta, da ni storil nekaj, kar bi bilo v korist osebi, ampak je spremil prvino življenja – vodo – v vino, ki je simbol razigranosti in veselja. Vino človeku razveseljuje srce, da se z veseljem poda v ustvarjanje novih medčloveških odnosov v družini in družbi.

 

 

In kdo so ključne osebe pri prvem čudežu? Marija, Jezusova mati, strežniki na gostiji, Jezus in starešina, vodja poročnega slavja.  

Marija, Jezusova mati, je s svojo ljubečo prisotnostjo opazila, da je vina zmanjkovalo, da je bila torej slovesnost, gostija ogrožena. O tem je obzirno obvestila sina Jezusa in dobila presenetljiv odgovor: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Ta Jezusov odgovor ni bil zavrnitev materinega opozorila, ampak jo je Jezus napotil na novo razsežnost dogodka, ki ga bo storil, ko je dejal, da moja ura še ni prišla. Spodbujena na tako skrivnosten način, je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« S tem svojim naročilom strežnikom je Marija pokazala, da jo strežniki spoštujejo ne le zato, ker je bila povabljena, ampak je imela ugled med ljudmi kot Jezusova mati.  

Strežniki na gostiji. Ti so vedno zelo pomemben del gostije. Od njih je odvisno, ali bo hrana pravočasno in lepo postrežena, s svojim veseljem krepijo in spodbujajo prijetno razpoloženje, so na uslugo gostom v vsem, kar potrebujejo med slovesnostjo in še bi lahko naštevali. Toda Jezus jim je v Kani Galilejski dal še čisto novo, enkratno poslanstvo, ki se je na prvi trenutek zdelo kot ponižanje in izzivanje, da naj namreč napolnijo vrče z vodo, ko je zmanjkovalo vina. Toda na Marijin namig in Jezusov ukaz so storili, kar jim je bilo zapovedano. In  ko so to storili in so nesli vodo, ki je med tem postala vino, so bili udeleženi pri čudežu. Pa ne le to. Postali so priče, da je Jezus vodo spremenil v vino in so to dejstvo, ta čudežni dogodek, tudi oznanjali. Po tem, ko je starešina okusil vodo, ki je postala vino, so se sami prepričali, da je Jezus resnično iz vode naredil vino, ker so bili priče temu dogodku. V dogodku so sodelovali z vsemi svojimi spoznavnimi sposobnostmi.  

Jezus. Za prvi Jezusov čudež je posebej značilno to, da Jezus nad vodo ni molil, tudi ni naredil kakšnega vidnega znamenja, denimo, da bi se vode dotaknil, ali nad vodo dihnil, ali storil kaj drugega. Edino, kar je storil, je bilo, da jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« Tako je strežnikom in nam pokazal, da ima popolno oblast nad prvinami stvarstva, nad vsemi naravnimi zakonitostmi. Strežniki so razumeli Jezusovo gospostvo, oblast nad prvinami stvarstva so spoznali s svojimi čutili in iz posledic tega dogodka.  

Starešina, vodja poročnega slavja. Njegova vloga je bila, da je Jezusov poseg v vodo v vrčih, ki so jih napolnili strežniki, razglasil za najboljše vino. Evangelist Janez o tem poroča: »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Starešina očitno ni vedel za Jezusov čudežni poseg v dogajanje na gostiji. Svatom in nam pa je sporočil novo, mesijansko dejstvo, da je namreč Odrešenikova prisotnost v življenju vsakega človeka tista, ki tudi najlepše dogodke in razsežnosti življenja spremeni v Božje okolje.

 

 

Cerkveno ali bogoslužno leto je osredotočeno na dva ključna dogodka našega odrešenja: na praznik Gospodovega rojstva in obhajanje velikonočnega tridnevja, ki ima vrhunec na veliko noč ali praznik Kristusovega vstajenja. Božični čas v ožjem pomenu besede obsega obdobje od 1. adventne nedelje pa do praznika Jezusovega krsta. Velikonočni čas pa od pepelnice, začetka posta pa do praznika binkošti ali prihoda Svetega Duha. Med tema obdobjema pa se zvrsti 34 nedelj med letom, ko se kristjani poglabljamo v vsebino obeh ključnih bogoslužnih obdobij.

Velika cerkvena očeta, sv. Avguštin in sv. Maksim Torinski o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski takole pravita:[i] Sv. Avguštin: »Gospod je bil povabljen in je šel na svatbo. Ne preseneča, da je šel na svatbo v Kano Galilejsko On, ki je prišel na svatbo tega sveta. Beseda je namreč ženin in človeško meso je nevesta. Da je Gospod sprejel povabilo in šel na svatbo, je ne glede na mističen pomen, potrditev, da je on avtor poroke. Gospod je namreč šel na svatbo, da bi utrdil zakonsko (karitativno) ljubezen in razodel skrivnost zakonske združitve.« Sv. Maksim Torinski pa razlaga: »Mati je dobro vedela, da človeštvo še ni bilo pripravljeno sprejeti Sina, a ga je s svojo neposredno priprošnjo, izraženo v ‘Vina nimajo’, povabila, da stori prvo dejanje izrednega usmiljenja, torej da spremeni naravno vodo v novo snov, torej vino, ki je simbol milosti Svetega Duha.«

[i] Http://sl.radiovaticana.va/storico/2016/01/16/duhovne_misli_cerkvenih_o%C4%8Detov_in_benedikta_xvi_za_2_nedeljo_med/sl-1200939.

Nedelja Jezusovega krsta

Nedelja Jezusovega krsta: leto C – 2019

»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).

 

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaključuje božični bogoslužni čas. Vsi pomembni prazniki v tem obdobju so nam razodevali povsem nove in pomembne resnice, ki so globoko povezane z Gospodovim rojstvom. Božično bogoslužje je v celoti usmerjeno na rojenega Odrešenika, ki je – vse od nadangelovega oznanjenja Mariji – polnost  razodetja.

 

Naj le bežno omenimo nekaj teoloških razsežnosti, ki jih razodeva Odrešenikovo učlovečenje. Tako je samo Gospodovo rojstvo potrdilo in veličastno razodelo napoved nadangela Gabriela Mariji, da bo rodila Božjega Sina, ki ni le Božji poslanec, ampak pravi Bog in človek hkrati. Marijino darovanje v templju ni bilo izpolnitev starozaveznega naročila, naj bo prvorojenec posvečen Gospodu, ampak je razodelo dve pomembni dejstvi, da je namreč Jezus tisti, ob katerem se bodo odkrile mislih mnogih v Izraelu in bo On znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Po drugi strani pa bo Marijin prvorojenec tisti, ob katerem se bodo prebudile skrite preroške osebnosti v vseh časih, kot sta bila v Jezusovem času starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po navdihu Svetega Duha prišla v tempelj. Beg Svete družine v Egipt nam razodeva posebno vlogo Svete družine v delu odrešenja, s tem pa vlogo vsake krščanske družine v življenju Cerkve in človeštva. Dogajanje ob dvanajstletnem dečku Jezusu v templju, ki se pogovarja z učitelji postave ter pismouki, nam razodeva polnost Odrešenikove človeške narave, kar evangelist Luka opiše kot izjemno napredovanje v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Evangelist nam s to trditvijo razodene veliko novost v življenju vsakega kristjana, da je namreč poklican, da svojo osebnost razvija na dveh ravneh, namreč na osebni in družbeni ravni in to v odnosu do Boga in do bližnjega. Ta čisto nov pogled na dostojanstvo človeka, kot ga razodeva deček Jezus v templju je nova, razodeta prvina krščanske antropologije.

 

In sedaj današnji praznik Jezusovega krsta. Že sam opis tega dogodka je nekaj posebnega. Evangelist Luka preprosto pove, da se je Jezus pomešal med ljudi, ki so čakali na Janezov krst. »Ko je bil tudi Jezus krščen,« pravi Luka, »je molil« (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Jezusom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin« (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: ‘Ti si moj ljubljeni sin’. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok. Ko torej nebeški Oče s krstom v Jordanu Jezusa pošilja v javno delovanje, pri tem razodene bistvo Svete Trojice, da so namreč Oče, Sin in Sveti Duh eno, da vsi skupaj sodelujejo v delu odrešenja. Jezusov krst je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.

 

Sedaj pa na kratko poglejmo v novo vsebino Jezusovega in posredno tudi našega krsta, ki ga je vsakdo prejel kot poseben božji dar. V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen; se pa nam sedaj postavlja vprašanje: V čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi – s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje –, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi. Jezusov krst v Jordanu pa vzpostavlja čisto novo zakramentalno strukturo Cerkve, ko v zakramentih Bog zagotovo deluje s svojo vsemogočno močjo in se svojemu delovanju ne odtegne, se ne izneveri.

 

Tako se veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.

Jezusov krst je dogodek, ki prinaša novo luč, je kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Z Jezusovim krstom v Jordanu je napočil čas, ko se je razpršila tema zla in se zaključuje obdobje nevednosti. Evangelist Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina ‘v spravno daritev za naše grehe’. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje.

 

p. Janez Sraka DJ

Skupina JOB

Komu je skupina namenjena? Vsem, ki smo doživeli, preživeli ali pa še boleče doživljamo:

  • ovdovelost
  • smrt otroka ali smrt drugega bližnjega
  • razvezo zakona ali razpad dolgoletne zveze
  • ne izbrano samskost
  • hudo ali neozdravljivo bolezen
  • težko nesrečo
  • finančni polom, izgubo premoženja, dela…
  • kakršen koli drug težak življenjski položaj

Mi vsi poznamo bolečino izgube, trpljenja, stisk  ter muko iskanja poti iz  hude preizkušnje v novo življenje in upamo, da nas Bog potolaži in ozdravi.

PRVO SREČANJE S PREDSTAVITVIJO PROGRAMA SKUPINE BO 30. JANUARJA OB 17 URI. DOBIMO SE PRED CERKVIJO SV. ROKA V DRAVLJAH, VODNIKOVA CESTA 279

Prijava na predstavitev delovanja skupine JOB

Prijava še ne potrjuje članstva v skupini. Dodatne informacije:

P. dr. Viljem Lovše, DJ: p.vili.lovse@gmail.com.

Gospodovo razglašenje, leto C, 2019

»Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2, 10)

 

V prvih krščanskih stoletjih je praznik Gospodovega razglašenja ali epifanija po vsebini s svojo slovesnostjo skorajda presegal praznik Gospodovega rojstva. Na ta praznik se namreč Cerkev zahvaljuje Bogu za posebno milost, da je Gospod Cerkvi pokazal, kako naj oznanja Odrešenika, ki se je učlovečil. Kljub temu, da se je Odrešenik učlovečil, je njegovo rojstvo v Betlehemu za vsakega človeka predvsem skrivnost, h kateri je težko pristopati zgolj z lučjo človeškega uma. Tudi danes nam Božja beseda daje trdna izhodišča, kako zastaviti oznanjevanje Gospodovega rojstva. Ta so: pomen zvezde; človekovo iskanje »božjega pečata« v stvarstvu; v kakšnem smislu rojeni Kralj presega veličastvo Jeruzalema; koga so srečali modri; kdo so danes modri.

 

Najprej zvezda. Sv. Janez Zlatousti pravi: Betlehemska zvezda ni običajna zvezda, ker nobena druga zvezda nima moči, da bi vodila, saj se ni omejila na preprosto zvezdno premikanje, temveč je kazala pot. Neznani pisec ob tem dodaja: Zvezda se je postavila na čelo Modrim in s tem pokazala večno spoštovanje, ki ga imajo kozmične prvine do Kristusa. Betlehemska zvezda namreč ni kakšna zvezda iz vesolja, ampak posebna zvezda, ki ima jasno poslanstvo, da Modrim kaže pot k Mesiji. Na svoj način tudi Cerkev opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde s svojim oznanjevanjem bogočastjem in obhajanjem zakramentov. Podobno bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi  v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.

 

Pri oznanjevanju Odrešenika je prav, da oznanjevalec vedno upošteva dejstvo, da vsak človek nosi v sebi globoko željo po spoznanju Stvarnika in vedno išče »božji pečat« v stvarstvu, ki bi mu pomagal globlje prodreti v bistvo Stvarnika. O tem dejstvu sv. papež Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Fides et ratio: Človek je na poti raziskovanja, ki je, človeško gledano, brez konca: na poti iskanja resnice in osebe, ki bi ji bilo mogoče zaupati (Vera in razum, CD 80,30). Modri so obe ti resničnosti našli v betlehemskem Otroku. Apostol Pavel o isti stvarnosti v pismu Efežanom takole piše: Po razodetju mi je bila razodeta skrivnost, ki ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju (Ef 3,4-6).

V kakšnem smislu rojeni Kralj presega veličastvo Jeruzalema? Na to vprašanje nam daje odgovor prerok Izaija, ko pravi: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, temà pokriva zemljo in meglà ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj« (Iz 60, 1-2). Mesijeva luč bo razsvetljevala vse narode in ljudstva. Kot potrditev tega prerok našteva, kaj vse bodo prinesli v Jeruzalem in to predstavniki slavnih kraljestev, kot je bilo kraljestvo v Sabi. Ko beremo ta odlomek, ima človek vtis, da je Izaija v težavah, kako bi opisal ta veličastni prizor, ki nakazuje dejansko veličastvo pravega Odrešenika.

 

In kaj vse nam pove pripoved o prihodu Modrih v Jeruzalem? Najprej to, da se je Gospod po Modrih razodel narodom vsega sveta. Ko so Modri opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Evangelist Matej zapiše, da so bili preko starodavnih prerokb poučeni, da je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Evangelist Luka pa zapiše, da od trenutka, ko se je pojavila Kristusova luč, ne neha privlačevati k sebi ljudi, ki so Bogu po volji (2,14) iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice.

 

Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. Božji Sin namreč ni prišel na svet samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Ko so Modri z Vzhoda, tako beremo v evangeliju, prišli v Jeruzalem, so spraševali: Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit. (Mt 2,2) Kdo so torej bili Modri? Bili so iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji ‘podpis’, torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati. In kaj so oni najprej našli na tej njihovi poti v velikem mestu Jeruzalem.

 

Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je v drugem videl le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Njemu se je tudi Bog zdel tekmec, in to zelo nevaren tekmec, ki hoče odvzeti ljudem njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namreč takšen tekmec, ki zapoveduje ljudem, po kateri poti naj bi v svojem življenju hodili in hkrati preprečuje, da bi delali vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga očrniti in ljudi ponižati na nepomembne figure in jih z lahkoto premikati po veliki šahovnici oblastništva. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije zaradi njegove brutalnosti. Tukaj pa se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj Heroda? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Ko Boga vidimo na tak način, se ne pustimo voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.

 

Vrnimo se k zvezdi. Kakšno zvezdo so videli Modri in ji sledili? Ti možje so iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, kdo je On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji: je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje. Poklicani smo torej, da oznanjamo takšnega Odrešenika danes in jutri in do konca časov.

p. Janez Sraka DJ

Papeževa svetovna mreža molitve in pobožnost Srca Jezusovega

Molitveni namen za JANUAR 2019: za evangelizacijo: MLADI V MARIJINI ŠOLI

Da bi mladi ljudje, zlasti v Latinski Ameriki, sledili Marijinemu zgledu in se odzvali Gospodovemu povabilu, naj veselje evangelija posredujejo svetu.

 

»Dragi mladi, ko nas Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4)… Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!«

(iz Poslanice Svetega očeta Frančiška za 33. svetovni dan mladih, 11. februar 2018)

Odgovorni za papežefo svetovno mrežo molitve (PSMM) je p. Franc Kejžar DJ, ki takole piše:

Ob začetku leta je na mestu, da najprej obnovimo namen PSMM. V prenovljenih in letos (2018) v Vatikanu potrjenih statutih je rečeno, da Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) katoličanom predlaga duhovno pot, ki ima dve razsežnosti:

  1. Sočutje do sveta in ljudi. Molitveni nameni, ki jih Sveti oče vsak mesec predlaga Cerkvi, podajajo kristjanom duhovno pot, da bi rasli v občestvu in sočutju, povezani z izzivi človeštva in poslanstva Cerkve.
  2. Občestvo s poslanstvom Sina. »Misijonsko poslanstvo kristjana se po povezanosti s Papeževo svetovno mrežo molitve prebudi, ko lahko v vsakdanjem življenju sodeluje s poslanstvom, ki ga je Oče zaupal Sinu. Tako je razpoložljiv za Gospodov klic po Svetem Duhu, ki kliče in spremlja vsako srce in človeško zavest na poti k dobremu. Ta pot, ki se imenuje ‘pot srca’, preobrazi krščansko življenje tistih, ki so povezani s Papeževo svetovno mrežo molitve in jih razpoloži za službo poslanstva Cerkve. Ta duhovna pot, ki vključuje dve nerazdružljivi razsežnosti krščanskega življenja, je šola srca, ker aktualizira v zgodovinskih razsežnostih vsakega Jezusovega učenca čutenje Kristusovega Srca.« Zato Apostolat molitve od vsega začetka, danes pa kot Papeževa svetovna mreža molitve, ki se posebej hrani z nameni, ki jih predlaga Sveti oče, ohranja in širi pobožnost Srca Jezusovega.

Pobožnost Srca Jezusovega vključuje vsakdanjo osebno posvetitev Bogu, ki jo lahko molivec izrazi s svojimi besedami ali pa uporabi naslednjo molitev:

Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga sveti oče.«

Nedelja svete Družine

Sv. Družina: leto C – 2018

»In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in odgovori« (Lk 2,47).

Praznik svete Družine nam daje trdna izhodišča, da si odgovorimo na tri osnovna vprašanja: zakaj je družina danes v krizi; kaj nam današnja Božja beseda govori, kakšna naj bo krščanska družina; in poslanstvo svete Družine v delu odrešenja.

Zakaj je družina danes v krizi? Družina kot temeljna človeška ustanova in še posebej krščanska družina, ki se je skozi stoletja oblikovala v krščanskih deželah, je postala predmet napadov v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Frontalni napad nanjo so sprožile liberalne in komunistične države, na videz vsaka iz svojih notranjih razlogov, v bistvu pa je šlo za napačne odgovore na ključna vprašanja: kako razumeti in živeti človekovo spolno razsežnost, kako ohraniti spoštljiv, svet odnos do življenja in kdo ter kako naj vzgaja mladi rod – ali družina ali država. Gledano okvirno, so liberalne in komunistične države uzakonile iste in napačne rešitve. Na področju spolnosti so uvedle in razpihovale spolno svobodo v obliki razvrata, kar so omogočila sodobna protispočetna sredstva. Svetost življenja je doživela hud udarec, skoraj smrtni sunek z uvedbo zastonjskega in nekaznovanega splava. Na področju vzgoje mladih je v liberalnih državah v šolah polagoma prevladal liberalni pristop k vzgoji brez vrednot, v komunističnih deželah pa je pobudo v vzgoji prevzela država s svojimi ateistično zaznamovanimi šolskimi sistemi. V zadnjih letih pa je na pohodu zmotna teorija spolov in zavestno brisanje moškosti in ženskosti že od nežnih otroških let. Vse to se je hitro pokazalo s prvimi znaki sekularizirane družbe, ki je vsa usmerjena in zapeta v ta svet in ne prenese prisotnosti ljudi, ki so kljub vsemi v sebi razvili sposobnost vstopanja v nadnaravni svet, ki se najbolj jasno kaže kot osebna vera v enega Boga.

Zakaj je družina danes v krizi? Družina kot temeljna človeška ustanova in še posebej krščanska družina, ki se je skozi stoletja oblikovala v krščanskih deželah, je postala predmet napadov v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Frontalni napad nanjo so sprožile liberalne in komunistične države, na videz vsaka iz svojih notranjih razlogov, v bistvu pa je šlo za napačne odgovore na ključna vprašanja: kako razumeti in živeti človekovo spolno razsežnost, kako ohraniti spoštljiv, svet odnos do življenja in kdo ter kako naj vzgaja mladi rod – ali družina ali država. Gledano okvirno, so liberalne in komunistične države uzakonile iste in napačne rešitve. Na področju spolnosti so uvedle in razpihovale spolno svobodo v obliki razvrata, kar so omogočila sodobna protispočetna sredstva. Svetost življenja je doživela hud udarec, skoraj smrtni sunek z uvedbo zastonjskega in nekaznovanega splava. Na področju vzgoje mladih je v liberalnih državah v šolah polagoma prevladal liberalni pristop k vzgoji brez vrednot, v komunističnih deželah pa je pobudo v vzgoji prevzela država s svojimi ateistično zaznamovanimi šolskimi sistemi. V zadnjih letih pa je na pohodu zmotna teorija spolov in zavestno brisanje moškosti in ženskosti že od nežnih otroških let. Vse to se je hitro pokazalo s prvimi znaki sekularizirane družbe, ki je vsa usmerjena in zapeta v ta svet in ne prenese prisotnosti ljudi, ki so kljub vsemi v sebi razvili sposobnost vstopanja v nadnaravni svet, ki se najbolj jasno kaže kot osebna vera v enega Boga.

V zadnjih 60-tih letih smo kristjani odgovorili na krizo družine sicer pravočasno, ampak pretežno le na načelni, vsebinski ravni in še to samo v ožjih krogih Cerkve in cerkvenega življenja. Naše vsebine, pristna pričevanja in učinkovito krščansko življenje doživljajo vedno večjo odrinjenost na rob družbenega dogajanja. Naše družbe delujejo, kot da kristjanov več ne bi bilo. Ta navidezna in seveda sistematično nadzorovanja odsotnost kristjanov iz družbe je tudi vir krize sodobne družine. Toda to je zavestno umetno ustvarjeni videz odsotnosti krščanske družine v družbi. Tukaj naj opozorimo na zelo pomembno vprašanje, ki ni vezano na vsebino krščanske družine, ampak na to, kako danes ogovorimo o krizi družine. Po vsebinski, človeški in razodeti plati, krščanska družina ni v krizi, ampak so v krizi nekrščanske oblike razmišljanja o vsebini družinskega življenja. Kadar te zamisli primerjamo z vsebino krščanske družine, kaj hitro postane jasno, da so današnje nekrščanske zamisli o družini preozke, zgrešene in ljudi ne vodijo v srečno družinsko življenje. To pa preprosto zato, ker jim je krščanski pogled na družino postavil ogledalo, ki vse sodobne zmotne poglede na družinsko življenje razkrinka in razgali njihovo vsebino kot prazno, zavajajočo in končno kot škodljivo in smrtno nevarno.

In kakšna je krščanska družina?Posebnost krščanske družine je že nakazana v prvem berilu, v drži Samuelove matere Ane. Ta je že pred rojstvom Samuela prosila Boga, da ji nakloni potomstvo. Med molitvijo je obljubila, da bo otroka posvetila Bogu. S to prošnjo in pozneje z darovanjem mladega Samuela Bogu v templju je presegla družinski, klanski okvir poslanstva prvorojenca. Ta ni bil več zavezan ohranjevanju družine, klana, širšega rodu, ampak je bil posvečen Bogu. Svetopisemska žena Ana je tako pokazala, da je prvo poslanstvo vsakega človeka, člana družine, da slavi Boga, da mu izkazuje čast in je najprej služabnik Bogu, ker je za Boga ustvarjen. Tako je celotno poslanstvo vsake družine v preseganju zemeljskih ciljev in zvestobe Bogu le v zemeljskem življenju. Vsaka družina ima po tem razodetem sporočilu veliko več kot le zemeljsko poslanstvo, ki je vezano na zgodovino klana, ljudstva in delovanja v našem zemeljskem življenju. Krščanska družina je poklicana, da to zavest vnaša v vsako okolje, v katerem živi in deluje, pa naj bo še tako pogansko ali brezbožno. V novi zavezi je to poslanstvo še bolj jasno podano, saj apostol Janez v svojem 1. pismu piše: »Preljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je. Preljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo lahko z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč«.

Poslanstvo svete Družine.O tem nam poroča evangelist Luka v poročilu, kaj se je dogajalo v templju med dvanajstletnim dečkom Jezusom in Marijo vpričo judovskih starešin in voditeljev. Na Marijino vprašanje: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala«, je Jezus presenetljivo odgovoril: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Dvanajstletni deček Jezus opozori Marijo, prisotne in tudi nas na novo dejstvo, da mora namreč biti v tem, kar je njegovega Očeta. Odgovor na to bistveno vprašanje je hkrati odgovor na najgloblje poslanstvo svete Družine, pa tudi vsake krščanske družine. Jezus je prišel med nas, da izpolni načrt odrešenja, da spolni Očetovo voljo, da odreši človeštvo in preustvari celotno stvarstvo. S tem odgovorom Jezus sporoči svoji Materi pa tudi nam, da nismo poklicani le, da spolnimo Očetovo voljo, ki se nam kaže v Razodetju, ampak, da se dejavno vključimo v delo odrešenja, seveda vsakdo po daru milosti, ki jo je prejel. Jezus je Mariji in nam sporočil, da nam razodetje ni dano v razsvetljenje našega uma in duha, ampak nam je dano, da mi z našim delovanjem sebi in svetu pokažemo moč evangelija, da se po nas razodenejo velika Božja dela! In sveta Družina je prva in najbolj vključena v to poslanstvo, vsaka družina pa po meri daru, ki ga prejema od Svetega Duha.

p. Janez Sraka DJ

Srečanje slovenskih jezuitov

Pri Sv. Jožefu v Ljubljani je 27. in 28. decembra potekalo redno letno srečanje slovenskih jezuitov. Na srečanju so se predstavile tri župnije, kjer jezuiti delamo (Maribor Sv. Magdalena ter Ljubljana Dravlje in Sv. Jakob), Društvo katoliških pedagogov in revija Vzgoja ter Center Aletti. Sobrat in mariborski nadškof msgr. A. Cvikl je predstavil izkušnjo udeležbe na škofovski sinodi o mladih oktobra 2018 v Rimu.

 

AAvtorji fotografij: Ivan Rampre (Radio Vatikan), Janez Sever, Rok Bečan.