Arhiv kategorij: Skupnost

Nastanek Odmika za moške in skupin Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Piše p. Viljem Lovše DJ, soustanovitelj in voditelj:

Pri semitskih narodih je družina klan, ki ima starešino in celo vrsto sinov in vnukov. So ena velika družina, v kateri se moški iz roda v rod učijo drug od drugega, kaj pomeni biti sin, brat, mož, oče in član skupnosti. Pri nas tega že vsaj par sto let ni več. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima sta nas med seboj oddaljila, izolirala in razpršila v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Skupaj s sobratom p. Damjanom Ristićem sva se odločila, da bova nekaj storila. Leta 2008 sva sestavila okvirni načrt in program za odmik za moške (retreat for men). Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dala smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško moč, od Boga dano, moč Božjih sogovornikov in sodelavcev.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že okrog tisoč mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29. 11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je v tej skupini že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Danes jih je že krepko čez 20. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo, kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v četrtem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je tudi moj sveti sobrat, jezuit Rupert Mayer iz Münchna. Tudi njegovi priprošnji izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

Umrl p. Ferenc Jálics DJ, avtor “Kontemplativnih duhovnih vaj”

V starosti 94 let je madžarski jezuit Ferenc (Franc) Jálics umrl 13. februarja 2021 v katoliškem domu za ostarele v Budimpešti. Skoraj vse življenje je posvetil iskanju poti do najgloblje duhovnosti in molitve, ki jo je našel v kontemplaciji. Bil je splošno znan in priznan mojster krščanske meditacije po vsem svetu, saj so njegove knjige prevedene v več kot 16 jezikov in njegovo metodo izvajajo v več domovih za duhovne vaje po vsem svetu.

 

Po rojstvu in vstopu k jezuitom na Madžarskem, po vzpostavitvi komunistične diktature, je bil po drugi svetovni vojni prisiljen zapustiti svojo državo. Filozofijo je študiral v Nemčiji, kasneje v Belgiji, nato pa je bil leta 1956 poslan v Čile in nato v Buenos Aires, da bi nadaljeval študij. Po posvečenju v rimskokatoliškega duhovnika je ostal v Argentini in postal profesor teologije in duhovni vodja mladih jezuitov, vključno z Jorgejem Mariom Bergogliom, zdaj papežem Frančiškom.

 

Med opravljanjem socialnih in pastoralnih del v revni soseski leta 1976, na vrhuncu »umazane vojne«, so ga zaradi vzhodnoevropskega ozadja imeli za ruskega vohuna, njegovega tovariša pa za levičarskega gverilca. Posledično jih je prijela smrtna enota desničarske vojaške diktature, ju ugrabila in pet mesecev držala v ujetništvu. Ta izkušnja zapora ga je vodila k razvoju posebne metode krščanske kontemplacije, ki je združevala elemente duhovnih vaj Ignacija Lojolskega z Jezusovo molitvijo.

 

Leta 1977 je zapustil Južno Ameriko, se najprej preselil v ZDA, nato pa leta 1978 v nemški Gries, kjer je dajal duhovne vaje. Do leta 2004 je bil direktor doma duhovnih vaj, ki ga je ustanovil v Griesu. Od takrat naprej ni odnehal z dajanjem duhovnih vaj, zlasti v Nemčiji, na Madžarskem in v Romuniji. Leta 2017 se je vrnil na Madžarsko, kjer je živel v jezuitski skupnosti in nato v katoliškem domu za ostarele. Kljub temu je tudi tu dajal duhovne smernice in vodil skupinske meditacije, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Ferenc Jálics je v tem domu umrl 13. februarja. Njegov pogreb bo 8. aprila ob 18.00 v jezuitski cerkvi Presvetega Srca jezusovega v Budimpešti.

(Povzeto po jesuits.eu, prispevek madžarskih jezuitov v angleščini.)

Sledi odlomek iz knjige Kontemplative Exerzitien, Echter, 1994; za interno uporabo v slovenščini z dovoljenjem avtorja prevedel br. Miha Sekolovnik OFMCap: Kontemplativne duhovne vaje – Uvod v kontemplativno življenjsko držo in v Jezusovo molitev (5. dan, Uvodni nagovor: Odrešenje); za objavo lektoriral p. Rok Bečan DJ

Predkontemplativno in kontemplativno vedénje

Značilnosti pred-kontemplativne in kontemplativne molitve ter njune razlike smo omenili že v uvodu. Ker imajo pomembno vlogo v procesu prej opisanega očiščevanja, si jih bomo pobližje ogledali.

 

Duhovno življenje se deli v dve obdobji. Prvo imenujemo pred-kontemplativno. Duhovni napredek se doseže skozi naš lastni napor. Moramo reflektirati, vrednotiti, preverjati svojo vest. Premišljujemo in se odločamo. Odločitve potem uresničujemo, preverjamo in spet uresničujemo. Vse dokler ne dosežemo zaželenih sprememb sami pri sebi. V nas morata rasti ljubezen in vera. Seveda vse to ni mogoče brez Božje milosti. Vendar smo mi tisti, ki se trudimo, da bi duhovno napredovali. Mi smo tisti, ki delamo za Božje kraljestvo »v potu svojega obraza«.

Po določenem času smo vodeni v kontemplativno obdobje. Naš način ravnanja se spremeni. Namesto, da spodbujamo sebe, da bi napredovali, se sedaj učimo gledati k Bogu samemu in vse drugo opustimo. Zaupamo, da če se usmerimo samo k Bogu, nam bo vse ostalo dodano. Razlika je zelo pomembna. V kontemplativnem obdobju je naša edina skrb usmerjena v odnos z Bogom. Vse ostalo se dogaja samo po sebi in je dano. Nič več se ne prepuščamo skrbem za potek stvari na zemlji. A to ne pomeni nedejavnosti, ampak odpoved nemiru in tesnobi. Postopoma postajamo neodvisni od rezultatov. Izgine pritisk, da moramo nekaj doseči. V pred-kontemplativni fazi smo si neposredno prizadevali za spremembo samega sebe in sveta. Potrebovali smo rezultate in to ustvarja pritisk, skrbi in stres.

 

Obe obliki duhovnega življenja sta v posebnem odnosu z notranjo stvarnostjo človeka – z zunanjo skorjo, plastjo teme in dobrim jedrom. Zunanja skorja predstavlja območje pred-kontemplativne molitve. Pod to skorjo leži območje kontemplacije. Konkretno to pomeni, da so zakoni za spreminjanje sveta veljavni zunaj skorje: dejavno moramo misliti in dosegati cilje. Naši odzivi v vsakdanjem življenju so takšni. Če nas nekaj vznemirja, se takoj vprašamo o vzrokih in jih poskušamo spremeniti. Znotraj skorje, v plasti teme in v dobrem jedru, ne moremo niti misliti niti ukrepati. V trenutku ko začnemo misliti ali delovati, smo že zunaj skorje.

Kako naj se vedemo v kontemplativnem območju? Najprej glejmo, motrimo. To je čisto duhovna dejavnost, s katero ne hrepenimo po dosežkih. Gledanje vedno vključuje, da stvari pustimo in se usmerimo v nekaj. Drugič, lahko zaupamo. Tretjič, lahko ljubimo, toda to ni ljubezen, kot jo običajno razumemo. To je čista ljubezen, ki od nikogar več ničesar ne pričakuje. Je kakor sonce, ki vedno sveti in ne neha sijati niti takrat, ko njegovi žarki niso sprejeti. Ta ljubezen prihaja iz gledanja in je ni mogoče narediti. Če ostanemo v gledanju, v kontemplaciji, raste po naravni poti. Četrtič, lahko trpimo: greh, ki ga trpimo v kontemplaciji in ljubezni, je odrešen in se nikdar ne vrača.

 

Po meditaciji naš mir postopno raste. To nas vodi do skorje, ki smo jo omenili, našega odpora do lastnega greha. Če svojo pozornost še naprej posvečamo zavedanju, se skorja odpre, in vstopimo v zono, ki smo jo imenovali plast teme. Doživljamo svoja negativna čustva, ki nas ločujejo od Boga in drugih. Naš spontan odziv je, da mislimo in ukrepamo. Sprašujemo se, od kod ta tema prihaja, zakaj je tukaj in kako jo lahko odstranimo. Tako postanemo dejavni in pademo nazaj v stare navade mišljenja in delovanja. Ker pa na kontemplativni ravni niti ne mislimo niti ne ukrepamo, ugotovimo, da smo s svojim odzivom zapustili kontemplativno območje. Spet se znajdemo zunaj skorje v pred-kontemplativnem območju.

Če hočemo ostati v kontemplaciji, moramo vztrajati v gledanju. V našem primeru to pomeni, da usmerimo svojo pozornost na občutja v naših dlaneh in skozi to na zavedanje sedanjosti. To je gledanje v smeri dobrega jedra, Božje navzočnosti. Vstopimo globlje v plast teme, kar povzroči bolečino. Da bi ostali v kontemplaciji, moramo priznati bolečino in jo prenašati. Vse kar trpimo na ta način, medtem ko gledamo k Bogu, je odrešeno. Se ne vrne. Tako veliko luči in moči nam pride nasproti iz dobrega jedra, da najdemo pogum za nadaljevanje.

Odrešenje v evangeljskem smislu ima isti pomen: Jezus Kristus je šel skozi veliko temo vsega človeštva in jo pretrpel. Vabi nas, naj gremo z njim. On nas nosi skozi našo temo. Vse, kar se zahteva od nas, je, da smo pripravljeni vzeti svoj križ na rame in nesti trpljenje. Pavel pravi, da je pripravljen nositi Kristusovo trpljenje in smrt v svojem telesu, tako da se Kristusovo vstajenje lahko pokaže tudi v njegovem telesu (2 Kor 4,10).

Kallistos Ware: Razodetje osebe – nova knjiga Založbe Dravlje

Z veseljem napovedujemo, da bo začetek marca pri Založbi Dravlje izšla knjiga pravoslavnega teologa angleškega rodu Kallistosa Wara Razodetje osebe. Vabimo vas k ugodnemu prednaročilu s 15 % popustom.

Gre za izbor Kallistosovih člankov, ki segajo na različna področja krščanske misli (oseba kot Božja podoba, oseba kot podoba Trojice, odnos med dušo in telesom, odrešenje kot poboženje, človek kot veliki duhovnik sveta, kozmosa…), katerih rdeča nit pa je vselej pojem osebe, ustvarjene po podobi osebnega in medosebnega Boga, Trojice. Kallistosova misel črpa zlasti iz patrističnega izročila in izročila vzhodnega krščanstva. Zanj bi lahko rekli, da je dvojni posrednik: sodobnemu času posreduje upanja polne odbleske Izročila, zahodu pa svetlobo vzhoda, pri čemer v polnosti razume zahodne kategorije mišljenja.  
 
Nekaj več o knjigi si lahko preberete na spletni strani Založbe Dravlje.
 
Knjigo Razodetje osebe lahko do 6. marca po znižani ceni naročite v prednaročilu (račun za prednaročilo naj bo poravnan do vključno 5. marca). Knjigo lahko naročite na zgornji spletni strani.
 
S Kallistosovo knjigo se pri založbi Dravlje nadaljuje vrsta prevodov pravoslavnih piscev (po knjigi Za življenje sveta Alexandra Schmemanna, ki je izšla v sozaložbi z Družino). Še pred poletjem naj bi v tej zbirki izšla še ena knjiga s področja pravoslavne duhovnosti, in sicer Duhovno potovanje Anthonyja Blooma; v drugih zbirkah pa knjiga p. Milana Bizanta Srečanja s Kristusom in Marije Campatelli Krst. Poletje pa bo prineslo izdaje na temo Ignacijevega leta 2021-2022.
 

prevajalec knjige Sergej Valijev in direktor založbe p. Marjan Kokalj DJ

Marko Mušič, arhitekt draveljske jezuitske cerkve, je prejemnik Prešernove nagrade za leto 2021

8. februarja bo natanko 172 let od smrti slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Spomin nanj bomo počastili z osrednjim kulturnim in državnim praznikom. Kot vsako leto, bodo tudi letos podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Letošnji Prešernov nagrajenec bo poleg pisatelja in pesnika Ferija Lainščka tudi arhitekt Marko Mušič, avtor jezuitske cerkve Kristusovega učlovečenja v Dravljah v Ljubljani.

V intervjuju za STA je Mušič dejal:

Po zaključenem vabljenem natečaju sem v sodelovanju z draveljskimi jezuiti spoznal čisto nov, drugačen odnos naročnika, ki ga dotlej nisem nikoli izkusil in za katerega sem že mislil, da ne obstaja več. Odnos zavzetega soustvarjanja, zainteresiranega in polnega dialoga ter prijateljske pomoči je bil zame nekaj navdušujočega; nekaj kar se je navezovalo na davno minula stoletja, ko sta veličastne arhitekture dobesedno soustvarjala izbrani, kultivirani naročnik in njegov arhitekt.

Iskrene čestitke arhitektu Marku Mušiču, ki je ravno te dni praznoval svoj 80. rojstni dan, nam pa povabilo, k zavzetemu soustvarjanju in dialogu, kajti le tako lahko oblikujemo in gradimo zdravo in človeško družbo.

p. Miran Žvanut, provincial Družbe Jezusove v Sloveniji

Več o nagrajencu v decembrskem članku in intervjuju na Radiu Ognjišče ter na spletni strani župnije Dravlje, tam pa tudi več o draveljski cerkvi.

Nekaj jezuitov cepljenih, nekaj obolelih

V zadnjih dveh tednih je bilo cepljenih nekaj starejših slovenskih jezuitov, med njimi p. Ivan Hočevar, bolnišnični duhovnik v UKC Maribor. Reportažo o njegovem cepljenju so pripravili na FB strani UKC Maribor.

p. Ivan Hočevar DJ na cepljenju v UKC Maribor

Trenutno je za COVID-19 bolnih tudi nekaj starejših jezuitov. Skupaj  z obeolelimi, zdravstvenim osebjem in  odgovornimi v teh zahtevnih časih jih priporočajmo v Božje varstvo.

Potres na Hrvškem dodatno poškodoval jezuitsko cerkev v centru Zagreba

V potresu, ki je imel v torek 29. 12. 2020 ob 12.19 epicenter v Petrinji na Hrvaškem, magnitude 6.2 po Richterjevi lestvice, je bila spet prizadeta bazilika Srca Jezusovega v središču Zagreba ter poleg stoječe zgradbe jezuitske rezidence in pastoralnega centra. V času potresa je bila v cerkvi sv. maša, nihče od vernikov in jezuitov ni bil ranjen, a je bil potres nov šok za vse.

Doma za ostarele, Mala Gora pri Petrinji, stanje po potresu

V bličini epicentra, v Mali Gori pri Petrinji, jezuiti delujejo v dom Sklada škofa Langa za siromašne ostarele osebe. Gojenci doma so v redu, lažje je bil ranjen edino p. Mijo Nikić. Več na spletni strani hrvaških jezuitov in na spletni strani Sklada, kjer je možno nakazati pomoč.

 

 

Prve zaobljube

Pred kratkim nas je šest jezuitskih novincev noviciata v Genovi, pet Italijanov in Slovenec Urban Gartner, izreklo svoje prve zaobljube, tako da smo sedaj postali jezuitski “sholastiki” ali po domače, jezuitski “študentje”. Trenutno živimo v Rimu, kjer smo se zagrizli v študij filozofije, skupaj z ostalimi sholastiki iz Španije, Portugalske, Malte, Češke in Hrvaške.

Kaj pa naj bi zaobljuba uboštva, čistosti in pokorščine (poslušnosti) pomenile? V tem članku poskušam ponazoriti to, kar sam čutim in do sedaj vem o prvih zaobljubah.

Lansko leto (2019) sem vprašal enega izmed mojih starejših sobratov, kako se počuti na pragu prvih zaobljub. On me je najprej malo čudno pogledal in mi odgovoril: “Pa saj že cel čas živim te zaobljube.” Ta stavek se me je dotaknil in se ga večkrat spomnim. In se strinjam z njim. Pravzaprav je bilo celotno obdobje noviciata neke vrsta priprava in kaljenje v življenju teh zaobljub.  Vzemimo nekaj primerov:

 

Življenje v uboštvu se lahko ponazori v našem odnosu do računalnika in socialnih omrežij v noviciatu. Tam nismo več mogli dostopati do socialnih omrežij (Facebook, Instagram, idr.) da bi spremljali dogajanje na internetu in med našimi starimi prijatelji. Poleg tega pa smo bili spodbujeni v to, da bi pred računalnikom preživeli le omejen čas, kar pa je bilo prepuščeno naši odgovornosti. Potencialni novinec se je tako moral odpovedati želji po pretirani uporabi časa za računalnik, kar nas je usmerilo v iskanje drugih metod kontaktiranja dragih ter tudi sprejeti, da v nekatere stvari in novičke pač nismo bili vključeni.

To nas je postavilo pred vprašanje; kaj zares potrebujem in za kaj uporabljam stvari? V resnici je bil to proces osvobajanja, če že ne osvobajanja pa vsaj večje stopnje zavedanja lastne odvisnosti od nekaterih stvari. Moram priznati, da, ne glede na to, da imam nekatere ideje racionalno razčiščene (recimo, da za moje preživetje ne potrebujem računalnika), to ni tako lahko živeti; sploh v trenutkih šibkosti, ko sem potrt, utrujen, jezen.

 

Isto velja tudi za ostali dve zaobljubi: čistost in pokorščino; čistost, ki se ne tiče le nasprotnega spola in spolnosti, ampak vseh odnosov, pokorščina pa ni slepa pokorščina ukazom, ampak skupna pot iskanja neke usmeritve mojega življenja in življenja skupnosti ob pomoči superiorja, ki je odgovoren za odločitve na tem področju.

Glede čistosti v odnosih lahko podam preprost primer: Eden izmed novincev je želel, da bi se vsak večer, ko smo bili skupaj v dnevni sobi, predvsem igralo družabne igre ali pa pelo in igralo na instrumente. A to ni bilo mogoče, ker je bilo okoli njega 15 ostalih sonovincev, ki so imeli vsak svojo idejo v mislih; veliko jih namreč uživa v kramljanju ali drugih aktivnostih. Ta sonovinec se je moral učiti predati večer ostalim in ne “posedovati” ali siliti sonovince le v uresničevanje lastne ideje, pa čeprav je bila v osnovi dobra. Moral je pustiti prostor in svobodo posameznikom. To je bila zanj hkrati velika priložnost, da se osvobodi navezanosti na lastne ideje in si pride na jasno, zakaj bi hotel prav ta način druženja; ali iz čiste želje, da bi nekaj dobrega dal, ali pa iz egoistične ideje o skupnem druženju na njegov način.

 

Glede pokorščine se lahko poda recimo služenje v skupnosti s praktičnimi deli (čiščenje in delo na vrtu). To delo je zelo preprosto in ponižno. Včasih se namreč človeku lahko zdi, da kot jezuitski novinci ne bi smeli zapravljati časa s takimi stvarmi. Če smo bili poslušni in poskušali opraviti delo, ki nam je bilo dano, so se nam odprle možnosti učenja potrpežljivosti, vztrajnosti, znanja, poleg tega pa učenja dela v skupini in velika priložnost medsebojne podelitve ter poglobitve odnosov. Sploh zadnje je bil eden izmed nepričakovanih darov. Seveda nas nihče ni silil v to delo, sploh če smo imeli druge zadolžitve, vendar smo bili notranje usmerjeni v to, da se potrudimo. To pa, kot pri prejšnjih primerih, ni vedno lahko, saj pridejo dnevi, ko ne bi želeli delati. Kljub temu je vsaj meni, sploh v težkih dneh, zelo pomagalo, če sem se potrudil in opravil to delo v spremstvu nenadejanih srečanj z ostalimi sonovinci.

Pri tem moram omeniti, da se v jezuitskem življenju zaobljuba pokorščine navadno  tiče različnih večjih nalog ali “služb” znotraj jezuitskega reda (recimo biti za več let poslan v Maribor kot kaplan), ki so nam zaupana s strani superiorjev. V teh odločitvah se vedno poskuša upoštevati sposobnosti in želje posameznika. Tudi v teh primerih so nam drugi jezuiti pričevali, da, čeprav se niso strinjali z nekaterimi odločitvami glede njih samih in mogoče zares niso bile idealne, jim je poslušanje in sledenje tem odločitvam prineslo nepričakovane dobre posledice.

Mislim, da je moj starejši sobrat lansko leto z besedami “živim te zaobljube”, mislil na življenje z Bogom in drugimi v navadnem vsakdanjiku, ko poskušamo v majhnih stvareh postajati vedno boljši, ubogi, čisti in poslušni.

 

Kaj pa sam trenutek zaobljub? Zame je bil trenutek zaobljub (ko sem Bogu obljubil uboštvo, čistost in pokorščino znotraj jezuitskega reda) trenutek potrditve, korak naprej po poti, ki se nadaljuje. Sploh so mi jezuitske duhovne vaje pred izrečenimi zaobljubami dale veliko potrebne moči in spodbude za to pot. Tudi sam trenutek zaobljub z mojimi starši, s starši ostalih novincev in z ostalimi jezuiti je bil zelo lep in pomenljiv. Pomembno je tudi, da nam drugi jezuiti, magister novincev, provincial in ostali izrazijo zaupanje in spodbudo ob taki odločitvi, ker nam dajo vedeti, da vse skupaj ni le v naši glavi, ampak nas tudi tisti, s katerimi bomo živeli ta način življenja, vidijo primerne za ta korak.

 

Najpomembnejša potrditev pa je prišla seveda od Boga, preko molitve; pa ne zato, ker bi bili sposobni sami živeti ta način življenja, ampak ker verjamemo, da nam bo Gospod dal potrebno milost in da nas kliče v ta način življenja.

 

Obljube same so Božji dar. En del obljub, ki smo jih nekdanji novinci izrekli v soboto 12. septembra 2020, se glasi: “Kakor si mi podaril milost, da si to želim, tako mi podarjaj milost, da bom to tudi izpolnjeval”.

 

Zaobljube so na nek način podobne zakramentom, samo na drugem nivoju. Evharistija, spoved in ostali zakramenti so darovi, ki nam pomagajo biti bolj srečni in izpolnjeni v življenju ter, najpomembnejše, bliže Bogu in soljudem. V prvi vrsti niso neka obveza, ki jo moramo izpolniti, če želimo biti dobri kristjani ali ljudje. So geste ljubezni Boga do nas, podobno kot geste prijateljstva naših prijateljev do nas. Če želimo določen odnos razvijati, smo obvezani, da vlagamo vanj čas in trud, sicer razpade. Za odnos morata biti vedno aktivni vsaj dve osebi.

 

V primeru prijateljstva z Bogom pa je to vendarle nekoliko drugače, kot v navadnem prijateljstvu. Četudi mu ne ostajamo v vsem zvesti, kar tudi ne moremo biti, Bog ostaja vedno zvest in večno usmiljen. Kolikokrat tako jaz kot ostali nismo bili to, kar bi novinec in prijatelj v teoriji moral biti! Kolikokrat ljudje ne uspemo dosegati naših ciljev, obljub, obvez do Boga, drugih in nas samih. A Gospod nas sprejme in spodbuja na poti naprej. Ja, brez bolečine in truda ne gre, a iz tega, ob Božji milosti, sprejemanju lastne šibkosti in naši vztrajnosti, zagotovo pride tudi dobro ter sreča in mir, kar je tisto, kar si Bog želi za nas.

V resnici te zaobljube na različen način živimo vsi ljudje, tudi neverni, ki se trudijo ljubiti. Mož in žena, recimo, si morata, ne glede na to, če sta verna ali ne, biti do neke mere pokorna. Ne moreta egoistično posedovati drug drugega in se morata znati odrekati nekaterim lastnim željam, če želita živeti odnos, ki ga imenujemo prava ljubezen.

 

Težko je z nekaj besedami izraziti, kaj prve zaobljube pomenijo za nas. Mislim, da lahko vse skupaj povzamem v spoznanje, da so potrditev in trdnejša usmeritev življenja na poseben, posvečen, a jezuitski, način življenja, ki pa se začenja in oblikuje že v vsem našem predhodnem življenju, ki pa ga na manj “poseben” način živi vsak človek, sploh kristjan, ki želi zares ljubiti druge ter svet. Prav tako, kot vsi ljudje na tej poti, tudi mi poskušamo, padamo, se zmotimo, pa vstajamo, se veselimo in hodimo.

Urban Gartner, Rim, mednarodno jezuitsko bogoslovje San Saba