Arhiv kategorij: Poslanstvo

Slovenski jezuiti misijonarji

Patra jezuita Stanko Rozman in Jože Zajec DJ (z novomašnikom)

Slovenski jezuiti misijonarji

Ob misijonski nedelji v mesecu oktobru 2018 predstavljamo podrobneje jezuita patra Jožeta Zajca in Stanka Rozmana in omenjamo druge, ki delujejo v tujini. Izhodišče za predstavitev patrov misijonarjev je njihov letošnji obisk v Sloveniji; tisti od dlje se ustavijo za dalj časa, drugi bližji (npr. iz Rima) pridejo večkrat in za par dni. Pridejo na obisk jezuitov, svojih domačih, k svojemu zdravniku in se srečati z občestvi v Sloveniji; mnogi so deležni podpore za svoje delo.

 

Pater Jože Zajec DJ je spiritual katoliških bogoslovcev vzhodnega obreda v papeškem semenišču Russikum v Rimu. V Sloveniji se je ustavil na začetku in koncu poletja, obakrat pa je sem prispel z avtobusom iz smeri Ukrajine. Septembra je pravzaprav prišel z vzhoda Slovaške, kamor ga je gojenec Russikuma Tomasz (z njim na fotografiji) povabil na mašniško posvečenje in novo mašo, v eparhiji grkokatoliške cerkve v Košicah. Za eno noč je p. Jože oziroma Jožko Zajec v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani gostil tudi ukrajinsko-slovaško družino drugega svojega nekdanjega gojenca, zdaj duhovnika vzhodnega obreda, na poti iz Rima domov. Z nami sobrati p. Jožko podeli posebnosti teh mož, razpetih med versko delo, družino in škofa. Bogoslovci se namreč potem, ko zaključijo študij teologije v Rimu, doma najprej poročijo in šele ko se zakonska zveza ustali, jim škof odobri posvečenje. Spiritual pa zdaj bivše gojence bogoslovja, po svojih zmožnostih in v sodelovanju z rektorjem Russicuma, še spremlja pri obeh zakramentih in osamosvajanju v služenju Cerkvi. Večino akademskega leta je p. Jože Zajec seveda v Rimu.

Na večini fotografijah iz lanskega leta je pater na obisku pri bogoslovcih Ivanu in Mihajlu v kraju Silce, v Zakarpatiji v Ukrajini. Pater je duhovnik dvojega obreda (zahodnega oz. rimskega in vzhodnega) in vidimo, kako spremlja domačega župnika pri vstajenjski procesiji vzhodnega obreda (grko)katoliške cerkve.

 

V Rimu delujejo še drugi jezuitje, ki se prav tako večkrat letno ustavijo v Sloveniji. »Študirani misijonarji« oziroma misiologi so slovenski jezuiti iz Centra Aletti: p. dr. Milan Žust je letos zaključil službo dekana Fakultete za misiologijo na univerzi Gregoriani, p. dr. Marko I. Rupnik je bolj kot profesor misiologije seveda znan kot mozaičar in duhovni voditelj, podiplomski študent misiologije pa je še p. Andrej Brozovič. Prihodnji stik z njimi bo možen ob slovenskem srečanju Prijateljev Centra Aletti zadnjo novembrsko soboto popoldne v Dravljah v Ljubljani. Iz Rima je prihaja že nekaj let na poletne Višarje (od junija do septembra) p. dr. Peter Lah, profesor komunikologije na Gregoriani. Na tej univerzi je tudi letošnji novomašnik p. Benjamin Bevc, podiplomski študent dogmatike. Medijsko v najbolj rednem stiku s Slovenijo pa je p. Ivan Herceg, direktor slovenskega programa Radia Vatikan, ki te dni budno spremlja škofovsko sinodo o mladih.

 

Zdaj pa k misijonarjem še od dlje. Le nekoliko dlje je p. dr. Peter Rožič, ki je direktor evropskega jezuitskega centra za socialno pastoralo in študije v Bruslju; njegovi slovenski postanki so kratki. Iz Kirgizistana je za mesec dni prišel p. Janez Mihelčič, sicer profesor japonščine in ruščine in pisec japonsko-slovenskega slovarja. Za dva meseca je iz ZDA prišel p. dr. Janez Perčič, ki je poleti pastoralno pomagal na draveljski župniji in opravil zadnje zaobljube. Potem ko je zadnja leta predaval moralno filozofijo v ZDA na univerzi Georgetown in kolidžih Boston College in Holly Cross, letos začenja profesuro na univerzi St. Joseph v Filadelfiji, Pennsylvania. Iz Novosibirska v Rusiji pa še čakamo obisk p. Janeza Severja; pride naslednji mesec. Žal letos ni bilo v Slovenijo najbolj oddaljenega jezuitskega misijonarja na severni polobli (in najstarejšega), p. Vladimirja Kosa, delujočega na Japonskem.

Na južni polobli, brez izjeme na afriški celini, delujejo štirje slovenski jezuiti. Misijonar p. Stanko Rozman je odšel nazaj v Zambijo 2. oktobra. V preteklih dveh mesecih v Sloveniji je obiskoval zdravnike (svoje in tiste, ki jim je omogočil delo v misijonih), pa sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi seveda misijonsko pisarno in oba aktualna slovenska nadškofa. G. Janez Šibal iz Ponikve, ki podpira 4 sirote v šolanju, mu je dal dve veliki škatli ročno izdelanih rožnih vencev, ki jih Stanko potem izroči ljudem na župniji. Maševal je na vseh jezuitskih župnijah v Sloveniji, molil z jezuiti in verniki, da je tako ljudem približal, za koga v Afriki molijo. Pogosto je pridigal o tem, kako se v štirih najpogostejših zambijskih jezikih (in angleščini) reče »hvala«! P. Stanko je hvaležen, da pri svoji starosti še drži občutek za zven teh jezikov in da jih ne meša med seboj; in da še dobro govori slovenski jezik!

 

Pravi, da je zelo zadovoljen z obiskom v Sloveniji, predvsem ker se je spočil. Letos mora spet jemati zdravila za bilharzijo, tj. proti polžku zajedalcu notranjih organov, po lanskem letu se je bolezen ponovila; gre za zajedalca, ki ga je težko odkriti, ki je 40 let nazaj iz Zambije pregnal jezuita p. Jožeta Kokalja, pa so mu takrat bolezen odkrili šele na Inštitutu za tropske bolezni v Londonu. O svojih načrtih v svoji zambijsko-malavijski jezuitski provinci »Stan« pravi, da še nadomešča župnika jezuita, ki je odšel na pripravo na zadnje redovne zaobljube.  P. Rozman je član jezuitske skupnosti v Mumbvi, trenutno pa dela torej v tem mestu na župniji Kristusa kralja: s 120.000 župljani, pol jih je v mestu, župnija pa ima 40 podružnic. Mumbwa spada pod nadškofa zambijske prestolnice Lusake, kjer je sedaj nov nadškof, msgr. Alick Banda. P. Rozman je še vrača torej k misijonarskemu delu, čeprav so pomisleki – leta, zdravje, pa tudi dejstvo, da domači afriški duhovniki prevzemajo mesta misijonarjev in hočejo Cerkev voditi na svoj način. Nekateri celo nočejo misijonarjev – to pa njih (bele misijonarje) boli, ker so sami z njimi (afriškimi misijonarji) prijazni.

 

 Ko sem ga vprašal o kaplanih in duhovnih pomočnikih na župniji, pravi, da je poklicev sicer veliko, a glede na populacijo vendarle malo. Jezuiti župnije zapuščajo škofijskim duhovnikom, ker so jezuiti v procesu združevanja 3 provinc južne Afrike, ki bodo 2021 dobile skupnega provinciala (krajevnega predstojnika jezuitov): Južnoafriška regija, Zimbabve (obsega še Mozambik), Zambija-Malavi; v preostalih dveh južnoafriških državah Botsvani in Namibiji pa jezuitov ni. Zaradi združevanja so zato za jezuite nove delovne prioritete, njega od župnije vabijo k vodenju hiše za ostarele jezuite v Lusaki, še prej pa je potrebno dokončati veliko cerkev  v župniji Kanakantapa v mestu Chongwe, »kjer bi lahko sedelo 1000 ljudi, če bi imeli klopi«. Tam je sicer glavni pastoralni delavec p. Janez Mlakar DJ. Tudi on je bil letos na dvomesečnem oddihu po Sloveniji. V Zambiji je še p. Janez Mujdrica (v mestu Kabwe), najmlajši od slovenskih afriških jezuitov, profesor katehetike na učiteljišču in avtor pedagoških priročnikov, pa se je oglasil v Sloveniji lani. Januarja ali februarja 2019 pa prihaja v Slovenijo p. Lojze Podgrajšek, ki zaključuje veliko delo, gradnjo čisto novega srednješolskega kampusa »Loyola« in začetek pouka v njem; v mestu Kasungu v Malaviju.

 

Ob škofovski sinodi sem p. Rozmana vprašal še, kaj so aktualna cerkvena vprašanja za zambijsko mladino. Obolelost za AIDS-em ter moralna osvoboditev, da bi se bili sposobni vzdržati spolnih odnosov pred sklenitvijo zakona, pravi. Pa tudi revščina in nezaposlenost, tudi univerzitetno izobraženih Afričanov – slednji žal gredo iskat delo v Evropo, Južnoafriško republiko ali v ZDA, ker jim sicer doma pogosto preostane le, da živijo od majhnih njiv.

 

Popisal p. Rok Bečan DJ.

Predavanja za ločene v Slovenj Gradcu, Celju in Mariboru

Pripravljamo predavanja s pričevanji, za ločene:

v Slovenj Gradcu 2. februarja “Nisem se poročil, da bi se ločil”

v Celju 6. februarja “Ločen/a – kaj pa zdaj?”

in v Mariboru 8. februarja “Ločitev – priložnost?

Predavanja so organizirana na željo ljudi, da bi še v teh krajih nastale skupine za samopomoč Srce ob srcu, za razvezane v Cerkvi.

Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti.

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.

VEČ INFORMACIJ NA: http://srcerazvezani.si/2017/09/07/vabilo-v-skupini-srce-ob-srcu-ljubljana-in-suha-pri-skofji-loki/

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Pridite in povabite še koga! Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

Skupina Srce ob srcu

srce_logo_skupine-za-poslusanje

Srce ob srcu smo skupina razvezanih, ki hoče svoje novo življenje graditi na veri v Jezusa Kristusa, ki je temelj naše medsebojne povezanosti in razlog, da si med seboj pomagamo s poslušanjem, podelitvijo lastne izkušnje in konkretno pomočjo. Delujemo pod okriljem SRCA, Skupine Razvezanih v CErkvi.

Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na to, koliko časa je že minilo od tega, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.  Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje

Delamo po Metodi duhovnega poslušanja tako, da drug z drugim pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo, svoje izzive in spodbude iz vsakdanjega življenja v svetu, kjer se zlo velikokrat pretvarja, da je dobro. Vsak lahko v okolju varnega prostora zaupanja prispeva svojo edinstveno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Zavedamo se, da nam skozi izkušnje drugih govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ razveze. Razvezani med seboj gojimo držo medsebojnega sprejemanja in zaupnosti. Zavzemamo se za resnico in usmiljenje ter stojimo za dano besedo.

Delujeta že dve skupini Srce ob srcu, v ustanavljanju pa jih je še več.

Srečanja v Ljubljani so vsak 4. ponedeljek v mesecu ob 17. 00 uri, v Plečnikovi sobi v Ignacijevem domu duhovnosti. Udeleženci lahko brezplačno parkirajo na velikem parkirišču za cerkvijo.

Po srečanjih  bodo ob 19.45 predavanja v Marijini kapeli ob cerkvi sv. Jožefa.

Srečanja na Suhi pri Škofji Loki pa ob 19h vsak 3. četrtek v mesecu v župnišču.

Kontakt:
E-naslov: razvezani.srce@gmail.com

Duhovni asistent: P. Tomaž Mikuš, DJ
tomaz.mikus@gmail.com
Tel.: 064 178 014

Koordinatorka: Ga. Karmen Kristan
karmen.kristan@gmail.com
Tel.: 041 955 219

V svetu selfijev, potrošništva, nedosegljivih idealov popolnosti, osamljenosti ipd. zmanjkuje časa in prostora za usmiljenje, sočutje, za to, da srce ob srcu joka, za to, da bi bili slišani, sprejeti, razumljeni. Razveza je ena od najtežjih življenjskih izkušenj, je dejansko proces, ki lahko traja mnogo let. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Psihologija od trpljenja beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju.

Ob slikah lahko prisluhnete predstavitvi skupin za ločene SRCE OB SRCU. Posnetek je nastal v okviru oddaje Utrip Cerkve na Slovenskem. (20.9.2016) Pogovor s p. Vilijem Lovšetom in Karmen Kristan je vodila Mateja Subotičanec.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini  vsak že predhodno prejme po e-pošti. Vsi zainteresirani se  prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com, da boste prejeli gradivo, dodatna pojasnila, vabilo na srečanje ipd.

  • Skupina je osnovana na temelju službe poslušanja z medsebojno podelitvijo lastne izkušnje.
  • Metoda duhovnega poslušanja je sad večletne dobre prakse v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju ter v skupinah za moške oz. pri Odmikih za moške.
  • Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na samskost ali ne in ne glede na časovno distanco, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.
  • Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze ali po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom. V Bogu smo ljubljeni, nošeni, odpuščeni, sprejeti in le iz tega pogleda lahko  pomagamo drug drugemu. Cilj je vstopati v Resnico, ki nam jo napačne predstave in prepričanja (lažna vera) hitro ukradejo.

Duhovne vaje Rahelin vinograd

vinogradDuhovne vaje Rahelin vinograd

 

Z duhovnimi vajami Rahelin vinograd (v nadaljevanju RV) sem se seznanil preko literature, ki jo je p. Vili Lovše prinesel iz Rima. Tako se je v meni porodila želja, da bi začel sodelovati v tem poslanstvu. Prilika za to se je ponudila med mojim študijem na Irskem, kjer sem se pomladi leta 2014 udeležil duhovnih vaj RV, naslednje leto pa sodeloval kot duhovnik v Irski ekipi RV. Lansko leto sem povabil v Slovenijo kot predavateljico na Nikodemovih večerih Bernadette Goulding, voditeljico RV na Irskem. Po zaslugi njenega pričevanja bomo meseca junija imeli prve duhovne vaje RV v Sloveniji. Z ustanoviteljico RV Thereso Karminski Burke sem se prvič srečal na seminarju v Londonu, pred kratkim pa tudi v Medugorju, kamor je romala z ekipo sodelavcev Rahelinega vinograda. Srečanje in pogovor z njo in drugimi sodelavci je bila dragocena spodbuda.

Psihologinja Theresa Burke je pričela s prvo terapevtsko skupino za ženske po splavu v ZDA leta 1986, po ustanovitvi Centra za ozdravljenje po splavu. Leta 1994 je objavila delo z naslovom »Rahelin vinograd: psihološko in duhovno potovanje k ozdravitvi po splavu.« To je edinstven model skupinske terapije, ki ponuja zelo konkretno čustveno izkušnjo za ženske, ki žalujejo, ker so svoje otroke izgubile s splavom. Leta 1995 je Theresa preoblikovala in razširila program v obliko vikend duhovnih vaj. Kmalu so osebe, ki so iskale ozdravljenje, začele prihajati tudi iz drugih držav.

Duhovni vikendi so se pričeli širiti po ZDA zaradi svoje dramatične učinkovitosti. Leta 1999 jih je bilo 18, leto kasneje pa 35. Leta 2015 je imel Rahelin vinograd 700 duhovnih vikendov letno. Potekali so v 47 ameriških zveznih državah in v 25 drugih deželah, v mnogih so v nastajanju.

Vsak vikend sestavlja skupina ljudi, ki so se izšolali v procesu Rahelinega vinograda. Med njimi so profesionalni svetovalci, moški in ženske z izkušnjo splava, ljubeči in neobsojajoči prostovoljci ter duhovnik. Slovensko ekipo trenutno sestavljamo jaz, Bernadette Goulding, voditeljica RV na Irskem in Valentina Pikelj iz Zavoda Božji otroci.

Duhovni vaje RV dajejo udeležencem možnost odmakniti se od vsakdanjih zahtev dela in družine ter se osredotočiti na boleč čas v svojem življenju skozi podporen in neobsojajoč proces. Odmik omogoča globlji vstop v proces žalovanja in pomaga videti posledice splava. Duhovne vaje obsegajo več konkretnih vaj, ki omogočajo pogovor o žalosti in trpljenju. Vaje pomagajo udeležencem, da se povežejo med seboj in z Božjo ljubeznijo. Duhovne vaje pomagajo udeležencem sprejeti odpuščanje zase in za druge. Na duhovnih vajah je priložnost, da se udeleženci globje povežejo s splavljenimi otroki in se jim izkažejo spoštovanje tudi v pogrebnem obredu.

Vikend je zelo zahteven, vendar tisti, ki so pripravljeni potovati skozi svojo žalost, izkusijo ozdravljenje. V tem, kar se je zgodilo, najdejo globlji pomen in dovolijo Bogu, da njihovo tragično izkušnjo preobrazi v nekaj, kar daje upanje, svobodo in mir. Rahelin vinograd je za tiste, ki intuitivno vedo, da je življenje dragoceno. To je najboljši kraj za priznanje izgube nenadomestljivega življenja in za žalovanje, ki izhaja iz izgube nekoga, tako intimno povezanega. Žalovanje in obžalovanje sta nujna mejnika, ki ju moramo preseči, da se naše življenje lahko nadaljuje. Ko je proces končan, je tukaj nov začetek. Lahko odkrijemo svoje življenje in začnemo ceniti človeško krhkost. Skozi intimno srečanje z Bogom spoznamo, da smo ljubljeni.

 

 

Kontakt:

Internetna stran: www.rahelinvinograd.si

E-mail: rahelinvinograd@gmail.com

Telefon: p. Tomaž 064 178 014

 

Nekatera pričevanja:

“Prijavila sem se na duhovne vaje Rahelin vinograd prepričana, da sem že ozdravljena po prejšnjih izkušnjah zdravljenja. Nameravala sem se vključiti v poslanstvo  zdravljenja ran po splavu in sem mislila, da mi bo pomagalo, če grem na duhovne vaje.«

»Ko so se začele duhovne vaje sem začutila milost edinosti med udeleženci. Podelili smo si naše zgodbe splava ali splavov z iskrenostjo in ponižnostjo. Vsak del duhovnih vaj je prinesel s seboj občutek obnove in medsebojnega spoštovanja. Pot, ki je bila nekoč tako osamljena in izolirana, se je sedaj napolnila s tistimi, ki so hodili z mano, vendar ločeno.«

»Potrebovala bom celo življenje da bom absorbirala različne stopnje zdravljenja, ki so se zgodili v meni čez vikend. Ko so se duhovne vaje končale se je bilo zelo težko posloviti. Žene s travmo splava  si delijo skupno rano in te rane so pridružene drugim med duhovnimi vajami.«