Arhiv kategorij: Duhovnost

Jahve pripravlja Mojzesa za novo poslanstvo

3. postna nedelja: leto C – 2019

Na 3. postno nedeljo nas Božja beseda vabi, da se ob Mojzesovi poklicanosti mi, člani božjega ljudstva nove zaveze, vsaj vprašamo, kako naj se pripravimo na velikonočne praznike in na poslanstvo, ki izvira iz tega temeljnega dogodka odrešenja.

V prvem berilu smo brali poročilo, kako se je Jahve razodel Mojzesu, ko je pasel drobnico duhovnika Jitra. Jahve se je razodel Mojzesu kot tisti, ki je, ki biva. V zgodovini razodetja je to bilo vsebinsko novo razodetje o Božjem bistvu. Bog, Jahve je tisti, ki biva, je večen, zato je tudi drugačen od vsakega bitja, ki ga je ustvaril, vsaj v smislu, da je večno Bitje, medtem ko je vsako drugo bitje ustvarjeno, je začelo bivati od trenutka stvarjenja. Zato ima vsako ustvarjeno bitje svoje poslanstvo, ki mu ga je določil Stvarnik. Za Mojzesa je Bog izbral njemu lastno poslanstvo, da namreč z Njegovo močjo popelje izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. In ko Mojzes vpraša Jahveja, kako bo prepričal Izraelce, da ga je On poslal, mu je Jahve rekel: Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam. Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod.«  Jahve je torej naročil Mojzesu, naj pove Izraelovim sinovom, da ga pošilja Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki jih je reševal iz njihovih stiski in jim pomagal izvršiti poslanstvo, ki jim ga je namenil. Mojzes pa je po Božji zamisli stal pred novim poslanstvom, ki mu ga je Gospod izbral, zato naj mu zaupajo. Tu gre za dvojno zaupanje: v Jahveja in v Mojzesa, ki je veroval Jahveju, da mu bo stal ob strani ob izvrševanju njegovega poslanstva, ves čas izhoda Izraelcev iz egiptovskega suženjstva.

Moč Mojzesovega poslanstva izvira iz globine spoznanja Božjega bistva: »Jaz sem, ki sem!« To spoznanje v veri je v Mojzesu bilo tako močno, da ni podvomil v Jahvejevo pomoč, niti takrat ne, ko se je zdelo, da ga vse okoliščine presegajo. Mojzesova veličina pa je tudi v tem, da je z Jahvejevo pomočjo v srcih svojega ljudstva znal prebuditi podobno moč vere, da so mu stali ob strani in izvrševali, kar jim je v Jahvejevem imenu naročal in ukazoval. Mojzesova vera v Jahveja je bila tista, ki je v njegovih sodobnikih prebujala nova spoznanja, da so razumeli poslanstvo, ki so ga izvrševali. To poslanstvo je bilo dejansko veličastno – osvoboditev iz suženjstva za vse čase. Torej osvoboditev iz vseh oblik suženjstva, ki se bodo pojavile na njihovi poti skozi čas. Vse to pa kot proces osebnega in skupnostnega odrešenja.

Osvoboditev izraelskega ljudstva iz Egipta je za nas člane Božjega ljudstva nove zaveze hkrati dejstvo in prispodoba, preroška napoved popolne osvoboditve od greha in smrt, ki jo je za nas vzpostavil Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. O tem nam govori apostol Pavel v svojem 1. pismu Korinčanom ko pravi: »Nočem, bratje, da vi ne bi vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so torej v puščavi.« V tem navedku apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom sta ključnega pomena dve trditvi: da smo namreč vsi šli skozi morje, da smo bili v morju in oblaku vsi krščeni v Mojzesa in da večina njih ni bila Bogu po volji; propadli so torej v puščavi. Biti krščen v Mojzesa, pomeni imeti izkušnjo Mojzesove vere, verovati v Boga, kakor je Mojzes veroval, in v vstalega Kristusa, kakor pravi sv. Pavel. Danes pa za nas to pomeni, da moramo verovati v poslanstvo, ki izhaja iz polnosti odrešenja, ki ga je za nas uresničil Božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem od mrtvih. In druga trditev, da večina njih ni bila Bogu po volji; propadli so torej v puščavi, pa je v bistvu vprašanje o kakovosti naše vere v Jezusovo in naše vstajenje. Ali bolj nazorno, kakor je Mojzes verjel v izpolnitev poslanstva, ki mu ga je določil Jahve, tako se mi, člani ljudstva nove zaveze moramo vprašati, kako naj danes v moči vstajenja osvobajamo svet in človeštvo iz spon greha, zla in smrti, da bodo naši sodobniki po naši veri v vstajenje vsaj zaslutili, da jih je vstali Kristus odrešil. V tem smislu nas apostol narodov stvarno opozarja: »To se je zgodilo za zgled nam, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. Zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«

Biti krščen v Mojzesa, biti krščen v Kristusovo vstajenje, Jezus razloži v današnjem odlomku iz evangelija po Luku. V veri sprejeti vstalega Kristusa in Njegovo odrešenje je vedno osebna odločitev, ki nikakor ne izhaja iz bolj ali manj bistrih razprav, kot je tista, zakaj je kakšno zlo doletelo posameznike ali skupine, Galilejce ali umrle pod zrušenim stolpom v kopališču Siloe. Osebno zorenje za dokončno odločitev za vstalega Gospoda, to Jezus razloži s priliko o smokvi, ki ni rodila sadu. Gospodar se je odločil, da jo bo posekal. Njegov vinogradnik pa mu je svetoval, naj počaka še eno leto, da jo bo pognojil in okopal. Če bo obrodila sad, je vinogradnik dosegel svoj cilj: jo je obudil k življenju, da rodi svoj sad. In gospodar je pristal na takšno ponudbo.

In kako je z mojo odločitvijo za Gospoda v tem postnem času? Kakšno poslanstvo v luči vere v vstajenje vršim, ali pa sem predmet dogovarjanja med gospodarjem in vinogradnikom glede moje usode? Odgovor na takšno ključno vprašanje mora biti vsebina tega postnega časa.

p. Janez Sraka DJ

2. postna nedelja: leto C – 2019, papeška nedelja

»Bog Oče apostolom razodene Jezusovo Božjo naravo: ‘Ta je moj Izvoljenec!’« (Lk 9,35)

Postni čas kot temeljita priprava v poglabljanje velikonočne skrivnosti nas na 2. postno nedeljo uvede v veliko skrivnost, kako je Bog v stari in Jezus v novi zavezi uvajal posameznike v nova dejstva odrešenja in kako so jih posamezniki sprejemali.

V stari zavezi je to  Abraham,s katerim je Jahve sklenil zavezo. Pri Abrahamu se je vse dogajalo na Božjo pobudo: »Tiste dni je Bog popeljal Abrama na plano in mu rekel: ‘Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!’ Potem mu je rekel: ‘Tako bo s tvojim potomstvom.’ Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.« Jahve nadalje Abrahamu naravnost pove, da ga je on izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi mu dal to deželo v posest. Ko je Abraham videl, da ga je Bog izbral za veliko poslanstvo, ki je presegalo njegove moči in zmožnosti, se je kljub vsemu opogumil in vprašal: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« Bog je Abrahamu odgovoril posredno: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« Naročil mu je, naj pripravi vse potrebno za obred zaveze. Ko je vse pripravil za obred, se ga je polastila groza in gost mrak je padel nanj. Abraham ni sodeloval pri daritvenem obredu Poročilo o obredu zaveze skrivnostno nadaljuje »Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali.« Bog sam je opravil daritev zaveze, tako da Abraham ni mogel pripisati učinka zaveze sebi, ker ni dokončal obreda. Ko se je Abraham zbudil iz spanja je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Évfrata.« Zaveza med Bogom in Abrahamom pa ima še neko posebnost, namreč to, da se zaveza ni končala z Abrahamovo smrtjo, ampak jo je Bog prenesel na vse Abrahamovo potomstvo. Njegovi potomci bodo skozi stoletja uresničevali zavezo, ki jo je Bog sklenil z očakom Abrahamom, vendar tako, da bodo učinki zaveze vedno presegali zgolj zgodovinsko dogajanje v ustvarjenem času. To pa zato, ker je pobudnik, porok zaveze Vsemogočni Gospod, ki daje nadnaravno razsežnost vsem človeškim dejanjem, ki izhajajo iz zaveze. Ko se torej v postnem času poglabljamo v skrivnost odrešenja Božjega Sina, ki ga zaveza med Jahvejem in Abrahamom vsebuje, to pomeni, da nas postni čas nujno uvaja v trdnost zaveze med Očetom in človeštvom, ki jo je uresničil po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

V novi zavezi sv. Pavel v vstalem Gospodu vidi polnost zaveze med Očetom in človeštvom, ki jo je izvršil Božji Sin. Pri tem izhaja iz trditve, da je naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo narédil podobno telesu svojega veličastva. V postnem času smo vsekakor dolžni posvetiti veliko pozornost dejanski preobrazbi našega telesa, ki je sad Kristusovega vstajenja. Apostol Pavel nas povabi, da stojimo trdno v Gospodu. V luči te Pavlove trditve kristjani v postu ne mrtvičimo telesa, da bi ga ugonobili, ampak v veri, da ga bo vstali Gospod naredil podobno telesu svojega veličastva. Ko se poglabljamo v razmišljanja apostola narodov o središčnosti Vstalega v zavezi med Očetom in človeštvom ter o odrešenju, ki ga je izvršil, je treba upoštevati, da apostol Pavel o tem razmišlja po Gospodovem vstajenju, po središčnem dogodku, kateri je dal dokončen odgovor na toliko odprtih vprašanj na katera je bilo zelo težko odgovoriti do tega osrednjega dogodka.

Evangelist Luka nas s svojim odlomkom uvede v Jezusovo uvajanje svojih učencev v dejstvo, da je On, Jezus iz Nazareta, od Boga obljubljeni Odrešenik. Prvo, kar izvemo iz opisa dogodka na gori Tabor, je, da je Jezus povabil le tri svoje učence in ne vseh na goro in se tam pred njimi spremenil. Pomembno sporočilo je tudi to, da so Peter, Janez in Jakob v posebnih okoliščinah sodelovali pri pogovoru med Jezusom, Mojzesom in Elijo, saj Luka navaja, da so se Jezusovi gostje pogovarjali o Jezusovi poti v Jeruzalem. To osrednjo tematiko evangelisti v svojih poročilih večkrat navajajo, kar pomeni, da je to bila živa tematika v apostolskem zboru. Luka nadalje navede nenavadno okoliščino, da so trije apostoli pokazali malo zanimanja za vsebino pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Vsekakor je bil pogovor za apostole pretežak, zato so zadremali in zaspali. Njihova raven dojemanja Jezusovega nauka je bila pretežno na običajni, človeški ravni, ki jo človek sam težko preseže, nekako ostane na gornji meji dojemanja. Tudi apostoli so potrebovali veliko spodbud z Jezusove strani, morali so doživeti strašne miselne in duhovne pretrese ob Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju in še potem so potrebovali mogočen dar Svetega Duha, ki jih je razsvetlil in jih usposobil za razumevanje celostnega Jezusovega oznanila. Vse to evangelist Luka nakaže, ko ob koncu poročila pripiše: »Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.«

V drugem tednu se vsaj enkrat ustavimo pri posebni postni vaji ob tem odlomku in se naj vsak sam vpraša: Kje se jaz trenutno nahajam? Sem v družbi izbranih treh učencev, ali pa me je Jezus še pustil na podnožju gore Tabor? Če sem med izbranimi, sem mogoče na poti na goro kje ostal in nisem niti prišel na vrh gore. Te možnosti sicer evangelist Luka ne omenja, pa vendar. Ko sem bil v družbi Jezusa, Mojzesa in Elije, kaj me je tam najbolj zanimalo? Kakšno zanimanje sem v sebi zaznal za vsebino pogovora? Če nisem, sem bil vsaj podoben Petru, ki je vsekakor hotel nekaj storiti, da ne bi izpadel kot moteči član izbrane druščine? Vsak naj si postavi kakšno zelo osebno in izvirno vprašanje ob tem izjemnem dogajanju, ki pa je šlo zaspano in gladko mimo mene!

p. Janez Sraka DJ

Iskreno pred – pravim Gospodom

1. postna nedelja, leto C, 2019

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil 40 dni po puščavi« (Lk 4,1)

Na pepelnično sredo smo začeli temeljito duhovno in teološko pripravo na praznovanje velikonočne skrivnosti Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. Naše prvo dejanje je bilo spokorno, ko smo se s pepelom posuli in se tako spomnili naše življenjske krhkosti, duhovne slabosti, miselne negotovosti, oklevanja na moralnem področju in vrste slabosti pri uporabljanju naše osebne svobode. Kljub vsem tem pomanjkljivostim smo pogumno vstopili v postni čas, da bi globlje vstopili v velikonočno skrivnost, v Kristusovo in naše vstajenje. V tej luči se nam postni čas kaže kot čas pospešene duhovne rasti, kot čas milosti, da iz sedanjih naših »duhovnih razmer« vstopimo globlje v stvarnost odrešenja.

Na 1. postno nedeljo nas Cerkev vabi, da v sebi poglobimo tri pomembne postne drže, o katerih nam govori današnje Božja beseda: iskreno brati pred Gospodom brati lastno dejansko stanje; se zavedati, da je izpovedovanje dejstva, da je Kristus Gospod, največ, kar lahko človeški um spozna in se naša ustvarjena svoboda odloča, da v tej resnici živimo; in da znamo prav razumeti bistvo naših dvomov, skušnjav, ki se nanašajo na božanstvo Jezusa Kristusa.

Iskreno pred Gospodom brati lastno dejansko stanje. V postnem času smo poklicani, da se pred Gospodom ozavestimo, se zavedamo dejanskega lastnega stanja. Mojzes je izvoljeno ljudstvo zelo konkretno uvedel v to razsežnost življenja: »Duhovnik naj vzame koš iz tvojih rok in ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga. Potem spregovôri in reci pred Gospodom: Moj oče je bil blodeč Aramějec. Šel je v Egipt in je tam z malo ljudmi služil kot tujec. Tam pa je nastal iz njega velik, močan in številen narod. Toda Egipčani so hudo ravnali z nami …« Tudi mi smo v postnem času poklicani, da vsak od nas postavi pred Gospoda svoj koš, v katerem so naše dobre in slabe stvari, naša grešnost in naša svetost. Ko stojimo za svojim košem pred Gospodom, smo poklicani, da začnemo brati, kako je vsak od nas bil kot blodeči Aramejec, tujec, preplašen v tuji deželi. (Kako smo bili v zadnjih desetletjih tujci v lastni domovini, ker smo bili prisiljeni razmišljati v funkciji internacionalistične ideologije, podrejeni lažnim vrednotam, ki so praznile našo narodno in versko istovetnost …). Dalje, da smo doživeli naš Egipt (…), tudi mi klicali h Gospodu, ki nas je slišal in uslišal (…), da smo vedno bili na poti v našo obljubljeno deželo, v katero smo vstopili, ki pa je vedno polna pripadnikov tujih ljudstev, kultur, ideologij, zahrbtnih ciljev z nami in podobno. Predvsem pa smo poklicani, da v moči naše duhovniške službe danes pred seboj in drugimi glasno govorimo, kako smo sredi tega dogajanja deležni Božje pomoči in varstva. Govoriti moramo o tem, kako nas danes Gospod rešuje, kot je to pred tisočletji Mojzes naročil takratnim duhovnikom.

 

Zavestno izpovedovati dejstvo, da je Kristus Gospod. Apostol Pavel se za svojo odločitev za tako izpoved sklicuje na Sveto pismo: »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obúdil od mrtvih, boš rešen.« Izpoved, da je Kristus Gospod, je najvišji dar vere, torej božje kreposti, ki je naš um razsvetlila, da je spoznal, kdo je dejansko Kristus, da je namreč Gospod, in okrepila našo svobodo, da je to razodeto spoznanje sprejela kot domeno svojega delovanja. V postnem času smo torej poklicani, da to temeljno spoznanje v sebi vedno poglabljamo, da torej živimo kot duhovni ljudje v moči kreposti vere in tako vstopamo v Božjo skrivnost, v katero smo bili krščeni. Isti apostol nam zagotavlja: »In res: ›Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.‹«

 

Da znamo prav razumeti bistvo naših dvomov, skušnjav, ki se nanašajo na Božanstvo Jezusa Kristusa. Poročilo evangelista Luke o tem, kako je hudič v puščavi skušal Jezusa potem, ko se je 40 dni postil, je zelo nazorno. Človek ima vtis, da ga je mogoče brati z več vidikov. Ko pa se poglobimo v Jezusov pogovor s hudičem, je očitno, da je njegov pogovor s hudičem kristalno jasno sporočilo učencem in vsem nam, kako razkrinkavamo in se učinkovito osvobajamo iz hudičevih zank, ki nam jih stalno nastavlja, zlasti kar se nanaša na Kristusovo Božanstvo. Prvi in tako rekoč edini hudičev cilj je ta, da Kristusa ne bi prepoznali in sprejeli kot Božjega Sina in našega Gospoda. Pa poglejmo, kako hudič skuša Jezusa in kaj hoče z vsako skušnjavo doseči:

Prva skušnjava: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« V tej skušnjavi je tiči dvojno zavajanje. Hudič dobro ve, da je Kristus Božji Sin. Vprašanje pa postavi pogojno, če si Božji Sin. Pogoj za hudičevo vero, da je Kristus Božji Sin, je spremenitev kamnov v kruh, torej v nekaj snovnega, tvarnega, kar ni lastnost Božjega Sina. Pogoj za vero v Božjega sina je hudič spremenil v nekaj tvarnega, ustvarjenega. Ko bi Kristus spremenil kamne v kruh, bi hudič to seveda priznal, ne bi pa priznal dejstva, da je Božji Sin, ker je samo spremenil bistvo kamna v kruh, iz česa pa ne moremo zaključiti, da je Božji Sin. Druga razsežnost hudičeve skušnjave pa je zanikanje, da je Kristus kot Božji Sin tudi Stvarnik vsega, kar biva. Če si Božji Sin, vključuje trditev, da ni Božji Sin, sicer se mu ne bi bilo potrebno dokazovati pred hudičem, da to je. V prvi skušnjavi je zelo pomemben tudi Jezusov odgovor hudiču: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.« Kristus preprosto razširi bistvo vprašanja na razsežnost človekovega življenja, ki ni odvisna od kruha, ampak od tistega, kar prihaja iz Božjih ust. Tako nam je Kristus sporočil in nas poučil, naj v življenju ključna vprašanja postavimo v prave okvirje in tam iščemo odgovore.

 

Druga skušnjava: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« V tej skušnjavi je prisotno v vprašanje odnosov do raznih stopenj oblasti, avtoritet, ki so prisotne v človeški družbi zaradi dveh človekovih največjih odlik, namreč njegove uma in svobodne volje. Kadar je splet oblasti zaprt v ta svet in ne priznava Božje oblasti in njegove Avtoritete, jo ima v oblasti hudič. In Jezus tega hudiču ni oporekel. Ko pa mu hudič postavi pogoj, da bo vse to njegovo, če pade predenj in ga moli, da se torej odpove svoji Božji oblasti, Avtoriteti, mu Kristus odločno odgovori: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« S tem odgovorom Kristus spomni hudiča, da ustvarjeno bitje, da je Bog njegov Stvarnik, naj prizna to temeljno dejstvo in se ne pretvarja pred Kristusom. In hudič to temeljno odvisnost od Stvarnika prizna in ne vztraja v svoji nameri. Tudi mi, kadar priznamo da je Kristus Gospod, zavzamemo pravo držo do oblasti, ki je vsa v Stvarniku, mi pa smo je deležni po odličnosti dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti.

 

Tretja skušnjava: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Tukaj hudič Jezusu očita, da ga angeli častijo kot Božjega Sina. Ta in podobne skušnjave izhajajo iz uporniške drže do Božje Svetosti, Vsemogočnosti. To so najbolj zahrbtne in skrivnostne skušnjave, ki jih je težko hitro odkriti. Pri tem nam najbolj pomaga spoznanje, da je vsako zanikanje Božjega veličastva v svojem bistvu zgrešeno, ker je sad zmotnega, ozkega in plitvega razumevanja Božje Svetosti. To se mora vsakdo od nas vedno pošteno vprašati, kdo sem jaz, da bi skušal Gospoda? Tudi na to, žal tako pogosto skušnjavo, Jezus odločno odgovori: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«

 

Evangelist Luka zelo pomenljivo zaključuje svoje poročilo: »Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.«

p. Janez Sraka DJ

Za globlje prijateljstvo z Gospodom življenja

PEPELNICA – 2019

Pepelnica. Pepelnična sreda. Strogi post. Navedeni in podobni umetniški ter bogoslužni izrazi na najrazličnejše načine prebujajo našo človeško, umetniško, filozofsko in teološko vsebino prvega dne posta. Postni čas kot priprava na velikonočne praznike je izjemno dragocen, da vse tisto, kar nas utesnjuje in nas ovira, da bi se v nas moč življenja sprostila, temeljito premislimo in najdemo odgovore, kako nas Gospod rešuje tudi iz najbolj ogrožajočih oblik zla, ki nas stalno napada in nam grozi s smrtjo.

Ljudje imamo do lastne grešnosti, moralne slabosti, naše krhkosti in končnosti bolj ali manj spoštljiv odnos. V globini duše se vsak človek zaveda, da je sam privolil v greh, da je torej svojo svobodo, da bi vedno bolj postajala Božji prijatelj, slabo uporabil ali celo zlorabil. V sebi tudi zaznava, da slabost, ki ga hromi, ni dokončna in bi se ji lahko izognil, jo spremenil v vir moči. Ta zavest izhaja iz globokega in dokaj neopredeljenega prepričanja, da Stvarnik ljubi vse, kar je ustvaril, in zato vsako ustvarjeno bitje hrepeni po Njem.

Vidni prebivalci slovenskega Parnasa pepelnično sredo, pepelnično noč opevajo različno, za vse pa je ta tematika priložnost, da izpovejo vsak svojo osebno pot in napor, kako se rešiti skrivnostnih silnic, ki ogrožajo življenje vsakega človeka. Eni razmišljajo, kako verno ljudstvo koraka v pepelnični noči, vsak na svoj način in lastno težo, drugi, kako jih srečanje z grehom in slabostjo skorajda dokončno zaznamuje in se ne znajo ali ne morejo izviti iz lastne končnosti, ki jo doživljajo kot nemoč odpiranju življenju. Nekateri umetniki razmišljajo, kako vsak rod stopi v pepelnično noč na svoji poti v prihodnost in obljubljeno Božje kraljestvo. So tudi taki, ki ob misli na smrt v sebi čutijo zastrašujoči molk, ki silovito vsrkava besede in klice upanja in ne dopusti niti najnežnejšega odmeva.

Naša kulturna dediščina, ki jo že dobrih 12 stoletij plemeniti razodetje, nas uvaja v skrivnost bogoslužnega in simboličnega pomena pepeljenja – pepelnice, je v bistvu odprta, ki pa ima bolj ali manj grenak priokus. To samo pomeni, da je prvi dan posta – temeljita priprava na obhajanje velikonočne skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja – pogumno povabilo, da se resno poglobimo v krščanski pomen posta in pokore.

V stari zavezi, ko se je začelo delo odrešenja v izvoljenem ljudstvu, v posameznih Izraelcih kot v celotni zgodovini Izraela do konca sveta, so si Izraelci posipavali glave s pepelom kot priznanje, da so se oddaljili od Jahveja, da so grešili. To znamenje pa je veljalo tudi kot iskrena prošnja h Gospodu, da bi ga zopet mogli prav častiti in živeti v prijateljstvu s Stvarnikom sredi najrazličnejših in najbolj nevarnih življenjski izkušen, ko so jih smrtno ogrožali notranji in zunanji sovražniki. Pokora, post, pepeljenje in druga spokorna dejanja imajo v izraelski zgodovini globok pomen, ki se najbolj kaže v tem, da so posamezniki in ljudstvo po vsakem spokornem dejanju, ko so sedli v prah in pepel, po Božji dobroti vzpostavili globlje prijateljstvo z Jahvejem, kot so ga doživljali poprej. S tem pa je vedno raslo tudi njihovo zaupanje v Jahveja in njegovo postavo ter v pomoč v konkretnih potrebah.

V novi zavezi je Jezus dal tudi postu nov, novozavezni pomen in vsebino. Evangelist Marko takole poroča o začetkih Jezusovega javnega delovanja: »Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ‘Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’« (Mk 1,14-15). Jezus takoj na začetku svojega delovanja izrecno poudari novo razsežnost spreobrnjenja in posta, ki je verovati evangeliju. Za Jezusa spreobrnjenje in post ne pomenita le ponovno vzpostavitev pravega bogočastja, kot v stari zavezi, ampak post in pokora pomenita, da je spreobrnjenec sposoben dejanja vere, da bo izvrševal vse, kar Jezus uči in dela, da bo vstopil v Jezusov način delovanja in oznanjevanja. To novo vsebino in poslanstvo posta in spreobrnjenja Jezus ponovi sredi javnega delovanja, ko je ozdravil božjastnega dečka. Dečkov oče je namreč najprej prosil učence, da bi hudega duha izgnali iz njegovega sina. Ker ga niso mogli so Jezusa naravnost vprašali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati? Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo in postom.« Ta Jezusov odgovor vsebuje veliko sporočilo. Ko se bodo Jezusovi učenci v molitvi in postu notranje poistovetili z Jezusom, bodo imeli v sebi tudi njegovo moč izganjati najbolj trdovratne hude duhove, da se jim ne bodo mogli upirati.

V novi zavezi dajejo molitev, spreobrnjenje, post in druga spokorna opravila učencem moč Božjega Sina. Zato učenci v novi zavezi niso le priče odrešenja, ampak nosilci le-tega, ker v njih deluje ista moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih, kot bo zapisal sv. Pavel. Kadar v tej luči razmišljamo o postu, pokori in spreobrnjenju, se nam pepelnica kaže v čisto novi vsebini in moči. Za nas kristjane je postni čas sicer skrivnostno, vendar silovito vstopanje v novozavezno dinamiko odrešenja. Zato postni čas upravičeno imenujemo čas milosti in rešitve.

p. Janez Sraka DJ

Razmišljanje na 6. nedeljo med letom

6. nedelja med letom: Leto C – 2018

»Razveselite se in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)

 Danes nam Božja beseda govori o upanju in zaupanju ter o sreči, ki izhaja iz pravega zaupanja. Bistvo zaupanja je Bog razodel že v stari zavezi. V novi zavezi pa ga je vstali Gospod na čisto nov način dopolnil.

Prvo berilo nam govori, kako je Bog po prerokih razodel, katero zaupanje je za človeka pravo. Kreposti zaupanja so zmožna le razumna in svobodna bitja, ki so sposobna zaupati svojo usodo ustvarjenim bitjem in Stvarniku. Zato prerok Jeremija takoj postavi pravo dilemo, ključno trditev, ko pravi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«. V tej prerokovi trditvi oziroma opredelitvi, kaj je zmotno zaupanje, je bistveno spoznanje, da se srce tistega, ki napačno zaupa, oddaljuje od Gospoda. Ozko, napačno, grešno zaupanje ne vključuje človekove celotne osebnosti, njegove globinske naravnanosti v Stvarnika, zato se srce takega človeka oddaljuje od Stvarnika in vedno bolj postaja negotovo, nesrečno, jalovo, brez življenjske moči in naboja.

Prerok Jeremija pravo zaupanje opiše še bolj slikovito in v prispodobah: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« Pravo zaupanje v Gospoda je vedno vir življenjske moči, človeka osvobodi vsakršnega strahu in prinaša svoj sad. Ko se človek zaupa Stvarniku, mu na skrivnosten način dovoli, da v človeka, v ustvarjeno bitje, trajno pretaka svojo božjo moč. Ta človeku razsvetljuje razum in krepi svobodno voljo za nove, hrabre in svobodne odločitve, ki so kakovostno vedno popolnejše. Z zaupanjem v Boga oplemenitene odločitve so počelo vedno bolj popolnega delovanja, ki se kaže v prinašanju dobrih in obilnih sadov na materialni in duhovni ravni.

 

Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom uvede v novozavezno zaupanje, ki je dokončna dopolnitev zaupanja v Boga. V kakšnem smislu? V stari zavezi je bilo zaupanje v Gospoda, kot smo videli, dokončno v smislu, naj se človek zaupa Stvarniku v vseh pogledih. Vendar je bilo to zaupanje v ključnih razsežnostih bolj okvirno kot konkretno. Pravoveren Jud si je težko predstavljal, kako bo večno živel pri Bogu, z Gospodom stvarstva. Dejstvo smrti je bilo tako silovito in dokončno, da je lahko le vzdihnil s psalmistom: »Gospod, mar te mrtvi v grobu lahko hvalijo in slavijo?« Starozavezno razodetje ga je pripeljalo do zaključka, da Gospod  ne bo dal pravičnemu trohneti v grobu. Zavest o krhkosti človeškega telesa je bila tako globoko zapisana v vernega Juda, da je lahko le upal, da ga bo Gospod na nek način rešil trohnobe groba. To temeljno izkušnjo vsakega človeka in človeštva sta potrdila celo apostola Peter in Janez, ko sta stala v praznem grobu, v katerega so položili Jezusov mrtvo telo po križanju. Janez ob prizoru v praznem grobu odkrito prizna: »Nista še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati!«

O podobni neveri prvih kristjanov govori apostol Pavel: »Bratje, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih?« Iz besedila lahko razberemo, da se Pavel ne čudi preveč, da nekateri ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Kot izkušen oznanjevalec evangelija se je s tem dejstvom, s težavnostjo vere v vstajenje od mrtvih, večkrat srečal. Iz lastne izkušnje je vedel, da je vera v vstajenje izjemen dar vere, ker je višek razodetja po Jezusu, da je on resnično Božji Sin, Odrešenik sveta, ki ga Oče ne bo pustil trohneti v grobu. Tu je za nas zelo poučno, kako je Pavel Korinčanom, ki niso verjeli v vstajenje od mrtvih, zastavil vprašanje o vstajenju, s katerim je pokazal miselni pristop k temu ključnemu razodetju: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavel naravnost vpraša Korinčane: Če mrtvi, ki so bili ljudje kot vsi vi (tudi mi), ne morejo vstati, potem to pomeni, da je vse njihove želje po življenju (njihovo zaupanje v Boga, njihova dobra dela in še bi lahko naštevali) uničila smrt. Smrt je torej močnejša od človeške narave, ki jo je Bog ustvaril po svoji podobi.

Razmišljanju o človeškem dostojanstvu, njegovi bogupodbnosti, o pristni želji biti odrešen greha in smrti, Pavel modro doda vsebino oznanjevanja: da je namreč Jezus iz Nazareta pravi Bog in pravi človek, kot vsak Korinčan, ki dvomi v vstajenje od mrtvih. Da torej takšno razmišljanje, ki zanika vstajenje, velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je pravi Bog in pravi človek. In Pavel v takšno miselno zmedo postavi odločno trditev: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal.« Apostolovo dokazovanje vstajenja je zelo logično in dosledno.

Kristjan je poklican k temeljitem razmisleku o človekovem dostojanstvu, človekovi želji po življenju in vseh kvalitetah, ki jih ima človek kot vrhunec stvarstva in tudi k poglobitvi v Jezusovo življenje in delovanje na zemlji in končno v njegove napovedi vstajenja do mrtvih. In če kristjan v vsem tem razmisleku in poglobitvi ne zazna nastavkov za vstajenje od mrtvih, potem je njegova vera, njegovo razmišljanje o človeški veličini nekje v bistvu preozko, slabotno in ni dovolj odprto za razumevanje novosti vstajenja. Tako stanje apostol Pavel opiše: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavlova trditev, še ste v grehih, pomeni več danosti. Kdor ne veruje v vstajenje, najprej živi v grehu. Živi torej v stanju, ko greh zabriše luč razuma, ga omrtviči, anestezira, ga ohranja v megli, da ne more usmeriti svobode za pravilno odločanje. Vera v vstalega Gospoda pa v kristjanu ne izbriše le greha, ampak ga osvobodi tudi vseh posledic greha, ki se najbolj kažejo v slabosti uma in v mlačni volji. Največji učinek vstajenja je čisto novo spoznanje, da je Vstali Kristus Gospod, ki mu je Oče podvrgel vse stvarstvo, ker je s svojo ljubeznijo do Očeta in človeka premagal smrt in je z Očetovo močjo vstal od mrtvih in je porok našega vstajenja. Apostol Pavel v svoj celosten pogled na naše in Kristusov vstajenje vključi pokojne: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«

Fatima, Portugalska: Naša Gospa, sv. Frančišek in Jacinta Marto, s. Lucija, apostoli, nadangeli in sveti – Cerkev presv. Trojice; p. M. I. Rupnik

V evangeliju smo slišali poročilo evangelista Luke o Jezusovem programskem govori na gori. Jezus v svojih blagrih napoveduje bistvo Božjega kraljestva, ki bo sad njegovega vstajenja od mrtvih. Kdor zaupa Jezusovemu nauku, kakor ga podaja v blagrih, v sebi že zaznava moč, ki izhaja iz vstajenja, ker delovanje v duhu blagrov presega zgolj človeške sposobnosti. Tudi zaupanje v Gospoda le v luči naravnega razuma in svobodnega delovanja, ki ga usmerja le domet ustvarjenega uma, je zasenčeno ob delovanju v duhu blagrov.

 

p. Janez Sraka DJ

Razmišljanje na 5. nedeljo med letom

5. nedelja med letom: leto – C

»Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu:
‘Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!’« (Lk 5,4)

 

Današnja berila nas vabijo, naj se ustavimo pred dejstvom kako je Bog v stari, Jezus pa v novi zavezi izbiral in pripravlja svoje oznanjevalce – preroke in apostole in kako so se le-ti odzvali božjemu klicu. V stari zavezi je to prerok Izaija, v novi pa apostoli Pavel, Peter, Andrej, Jakob in Janez.

 

 

V stari zavezi je Jahve v različnih obdobjih in še bolj raznolikih okoliščinah klical može in žene, naj izvršijo razna poslanstva v korist izvoljenega ljudstva. Danes se ustavimo pri klicu preroka Izaija. Na začetku opisa svojega poklica prerok Izaija postavi ta dogodek v točno določeni čas, v leto smrti kralja Uzija. Nato opiše samo videnje, ki je bilo slovesno dogajanje pred Božjim veličanstvom. Celotno dogajanje je v preroku prebudilo novo spoznanje o Bogu do te mere, da je sam sebi rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskámi!« Prerok se je pred Bogom prepoznal kot majhno, nebogljeno bitje, ki se zaveda svoje končnosti, greha, pa tudi majhnosti ljudstva, sredi katerega je živel. In ne ve, kaj bi storil. V sebi je hkrati videl svojo majhnost, pa tudi željo, da bi bil deležen tiste drugačnosti, ki se mu je nakazala ob pogledu na Stvarnika. Kot da bi v sebi zaznal do takrat njemu neznano odprtost za tisto, kar je videl.

Dogodek, ki je sledil temu novemu stanju, prerok mojstrsko opiše: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico … se dotaknil mojih ustnic in rekel: ‘Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen’.« Takega Božjega posega v osebnost Izaija ni pričakoval. Bog ga je namreč očistil in osvobodil naravnih in moralnih ovir, ki se jih je prerok zavedal, ko je dejal »gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami.« Bog sam je na lastno pobudo pripravil prerokovo notranjost, da svobodno sprejme Gospodov glas: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Gospodova ponudba, klic, namig je odprt, neopredeljen, skorajda prazen.

Vendar prerok tega ni tako razumel. V moči novega stanja, ki ga je v njem ustvaril Gospodov poseg, je prerok jasno vedel, da Gospodova ponudba, klic, nikoli ni brez vsebine. Vedel je še nekaj drugega, da je namreč Božja ponudba vedno presežna, Gospod vedno ponuja in daje več, kot ga mi prosimo, ker nam daje iz svojega Božjega bistva, iz svoje vsevednosti in vsemogočnosti. Zato ne preseneča prerokov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Od tega trenutka prerok Izaija ne deluje več iz svojega človeškega bistva, ampak je ves v službi Jahveja. Govori v njegovem imenu in kakor mu Jahve naropa,  njegova govorica ima posebno prepričevalno moč, da se morajo posamezniki osebno opredeliti do vsega, kar pove v Božjem imenu. V ljudstvo prerok vnaša novo spoznanja, ki v ljudeh prebujajo gotovost in veselja do življenja sredi smrtne nevarnosti posameznikov in celotnega ljudstva. Prerokova prisotnost med ljudstvom v ljudeh sredi zmede in občutka, da jih je Jahve zapusti, vzbuja novo, bolj trdno zaupanje v Jahveja. In prerok je priča, porok te nove zavesti. Prerok je torej živa priča, da Gospod ljubi svoje ljudstvo in ga odrešuje.

 

 

Današnja Božja beseda nam govori o poklicanosti za apostola. Kakšna je razlika med klicem za preroka in klicem za apostola? V stari zavezi je preroke klical v svojo službo sam Bog, v novi učlovečeni Božji Sin v Očetovem imenu.

 

Apostola Pavla je poklical Kristus kot vstali in poveličani Odrešenik vsega stvarstva. Temelj Pavlove apostolske službe je njegovo srečanje z vstalim Gospodom na poti v Damask. O tem srečanju vemo le za eno ključno podrobnost, namreč za Pavlovo vprašanje Vstalemu in njegov odgovor: »Kdo si Gospod? In odgovor: ‘Jaz sem Kristus, ki ga ti preganjaš!’« Ta jasen odgovor Vstalega, je Pavlu spremenil življenje. Kar je po tem dogodku sledilo, je bilo le uresničevanje Pavlovega novega poslanstva, ki ga je kronal z mučeništvom. Po spreobrnjenju apostola narodov pa preseneča njegova priprava na apostolsko službo. Na moč spodbudno je namreč dejstvo, da se je Pavel po srečanju z Vstalim dal poučiti, kako naj oznanja, da bo njegovo poslanstvo gradilo Cerkev. Zato Pavel kristjanom v Korintu izrecno zapiše: »Izróčil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.« In ko našteje vse avtoritete prve Cerkve, s katerimi se je srečal, torej tiste, ki so videli Vstalega in vse, ki verujejo v Vstalega, ponižno pripiše: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negódniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« Pavel svojo apostolsko službo in dostojanstvo dokazuje z oznanjevanje vere Cerkve v vstalega Gospoda, kakor so jo oznanili apostoli, ki so bili od začetka z Gospodov in vsi očividci vstalega Gospoda. Ta eklezialna, cerkvena razsežnost vere v vstajenje je dokaz Pavlove pravovernosti.

 

 

In sedaj, kako je Jezu poklical apostole; Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. O tem poročajo evangelisti Luka (5,1-11), Marko (1,16-20) in Matej (4,18-22). Po poročilih se je vse to zgodilo nekako »spotoma«. Jezus je začel oznanjati evangelij ob Galilejskem jezeru. Z množico, ki ga je spremljala, je prišel k obali, kjer so ti štirje ribiči čez dan spirali in popravljali mreže. Ker je množica stala ob obali, je Jezus prosil Petra, da bi vstopil v čoln, ki ga naj malo odrine od obale, da bodo ljudje lažje slišali. To je bil po vsej verjetnosti prvi osebni stik Petra z Jezusom. Peter mu je ustregel. Ko je Jezus končal svoj govor, je dejal Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Peter kot izkušen ribič je Jezusu dejal, v dnevnih urah ribiči ne lovijo, toliko manj tisti dan, ko so vso noč ribarili in niso nič ujeli.

Tukaj bi človek pričakoval, da se bo vse končalo. Vendar Peter ni ostal pri svoji ugotovitvi in je po nekem notranjem vzgibu le prisluhnil Jezusovemu predlogu, naj vrže mreže na lov. Ne vemo, kaj je bilo tisto kar je Petra nagnilo, da se ni ravnal po svoji življenjski izkušnji, da pameten ribič čez dan ne ribari. In na presenečenje vseh je dejal: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Z nazivom »Učenik« je Peter priznal Jezusu dostojanstvo, ki mu ga je pripisovala množica poslušalcev in takratno začetno javno mnenje. S svojo odločitvi pa je Peter javno pred vsemi priznal, da njegova ribiška veščina ni merodajna v odnosu do Učenika. Ribič Peter je v Učeniku zaznal več kot izjemno osebnost. Skratka, bil je ves odprt za dogajanje, ki se bo začelo z njegovo odločitvijo, da vrže mreže na lov.

In ko je v obilnem ulovu videl na delu čudežno moč, je hkrati videl veliko razliko med seboj in Jezusom, se razglasil za grešnega človeka in v Učeniku prepoznal Gospoda v teološkem pomenu. Kot prerok Izaija tudi ribič Peter ni vedel, kaj bi rekel ali storil vpričo spoznanja, da stoji pred Gospod stvarstva. Za razliko od dogajanja pri poklicu Izaija v preroško službo, ko je Izaija stal pred odprto ponudbo – »Kdo nam pojde?« – je Jezus dogajanje nadaljeval na ravni Petrove ribiške izkušnje: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Jezus s poklicem Petra v novo službo – da bo ljudi lovil – ni zanikal Petrove osebne življenjske izkušnje, ki si jo je pridobil kot poklicni ribič. Namignil mu je, da bo delo z ljudmi, da jih vodi k Bogu in sprejemanju življenja po evangeliju ter vodenju novega Božjega ljudstva, neskončno bolj zahtevno, odgovorno pa tudi veličastno in da bo za to apostolsko službo potreboval Gospodovo pomoč in tolažbo. Prvi učinek Jezusove izbire, da Peter postane njegov učenec, izvedenec v vodenju ljudi k Božjemu Sinu, so odločitve Petrovih družabnikov: »In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«

 

p. Janez Sraka DJ

4. nedelja med letom

4. nedelja med letom: leto – C, 2019

»On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30)

Današnja Božja beseda nas vabi, da se ustavimo ob treh velikih temah. Prva, kako prerok Jeremija sam opiše svoje poslanstvo. Druga, kako pristopiti k hvalnici ljubezni apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. In tretja, kaj pomeni, da Jezus iz Nazareta ni le prerok za Izrael, ampak odrešenik vsega sveta.

Prerok Jeremija svojo poklicanost za preroka opiše zelo obširno in izjemno globoko. Bistvo te poklicanosti je čisto novo spoznanje o moči Božje besede, ki jo bo oznanjal, kakor mu bo Bog sam naročil. Jahve je Jeremiju pokazal moč svoje Besede do te mere, da je to spoznanje korenito poseglo v bistvo prerokove osebnosti. Po Jahvejevem klicu za preroka je Jeremija najprej spoznal, da je njegovo osebno in dotedanje razumevanje Jahveja silno pomanjkljivo, je pa človeško. Naslednje spoznanje je bilo, da se bo Jahve Jeremiju razodeval progresivno, pač glede na potrebe in trenutno poslanstvo, ki ga bo moral opraviti. Med izvrševanje poslanstva se prerok ne bo smel ozirati na osebna prepričanja, ampak na spoznanje božjega sporočila in moč Božje besede, ki jo bo prejel, da jo oznani.  Z drugi besedo, prerok se je zavedal, da bo s svojim oznanjevanjem moral dokazati, kaj vse je Božje beseda v njem storila in kakšno moč je v njem prebudila. Prerok je vedno prva priča moči Božje besede, ki jo je prejel, da jo oznani. Tako Božja beseda najprej okrepi in oblikuje preroka v krepko, pogumno osebnost.

Enako pomemben je prerokov opis njegove lastne drže, ko njegovo prerokovanje sproži odpor in nasprotovanje tistih, h katerim je poslan, to je k članom izvoljenega ljudstva. Prerok potem, ko je spoznal in v sebi doživel moč Božje besede, kar sebi samemu pove, da naj se ne boji svojih nasprotnikov, da naj bo pred njimi  kakor bronast zid in neustrašeno naj nastavi svoje obličje pred oporečnike in najbolj zadrte nasprotnike preroškega oznanila. Taka prerokova drža ni sad njegove osebne trme, napuha, zaverovanosti samega vase ali kljubovalnosti. Prerokov pogum izhaja iz čisto novega učinka Božje besede in poslanstva, ki ga je prejel od samega Boga. Prerokov pogum je sad od Boga vlitega spoznanja, notranje razvidnosti, ki ga v preroku na novo ustvarja Božja beseda, ki jo oznanja članom izvoljenega ljudstva. Prerok torej stoji pred izvoljenim ljudstvom kot oseba, v kateri Božja beseda že uresničuje svojo moč med tem, ko jo prerok oznanja tistim, h katerim je bila poslana.

Tako se nam lik starozaveznega preroka kaže v novi luči. On je človek, ki ga je Gospod izbral, da po njem naredi nekaj velikega za svoje ljudstvo, vendar tako, da je prerok sam prvi deležen božjega daru, ki ga prinaša Božja beseda. Prerokovo junaško pričevanja nam torej najprej sporoča o učinkih Božje besede, ki jo je Bog najprej govoril preroku.

 

In kako naj pristopimo k hvalnici ljubezni, ki jo je apostol Pavel napisal skupnosti v Korintu? Z leposlovnega vidika je ta hvalnica enkratna mojstrovina kot kombinacija pesniških prispodob, iskrivega razmišljanja in izvirnega podajanja najglobljih teoloških resnic, zlasti v tistem delu, kjer razlaga bistvo teoloških kreposti. Vse to pa tako, da je celotna hvalnica najgloblji izraz apostolovega razumevanja Kristusa in osmislitev njegovega apostolskega delovanja. Skratka, apostolova hvalnica ljubezni je njegova najgloblja izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki nam je oznanil bistvo Božje ljubezni do človeštva in stvarstva v Jezusu Kristus, odrešeniku človeštva.

Evangelist Luka nam na začetku današnjega odlomka pove, da so se Nazarečani Jezusu čudili, ko so o njem slišali, da je storil drugje. Ko pa jim je dejal, da ga v globinah svojih duš ne sprejemajo, so se nad njim razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Ta dogodek, da Jezusa Nazarečani niso sprejeli, ko je dejal, danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali (Lk 4,21, ima širši pomen in ne velja le za tisti trenutek. Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je ‘danes’, ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta ‘zveličavni danes’ v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem ‘danes’, tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom ‘zveličar’ (sōtēr).

Upokojeni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig ta dogodek takole razlaga: Prizadevanje za pravičnost, spravo in mir temelji in se dopolni v ljubezni, ki nam jo je razodel Kristus. Ob poslušanju sinodalnih pričevanj smo se bolj osredotočili na zvezo med pozornim poslušanjem Božje Besede in nesebično službo bratom; vsi kristjani naj razumejo, da je treba besede, ki so jih poslušali, ‘prevesti’ v dejanje ljubezni, kajti le tako postane evangeljsko oznanilo verodostojno, kljub človeškim slabostim, ki zaznamujejo ljudi. Jezus je hodil po svetu in delal dobro (Apd 10,38). Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo ‘velikodušna ljubezen’ – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi … Kdor se hoče znebiti ljubezni, je pripravljen znebiti se človeka kot človeka. Zato spodbujam vernike, naj pogosto premišljujejo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel, in dovolijo, da jih navdihne: ‘Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine’ ( 1 Kor 13,1-8).

p. Janez Sraka DJ