Arhiv kategorij: Duhovnost

28. nedelja med letom

28. nedelja med letom: leto B – 2018

»Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« (Mr 10,23)

 

Osrednja tematika današnje nedelje je bogastvo in seveda kristjanov odnos do njega. Oglejmo si, kako nam današnja Božja beseda govori o tej obširni in ključni tematiki razodetja.

 

Današnje prvo berilo prinaša del Salomonove molitve ob ustoličenju za kralja: »Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti. Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole, v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič.« Gre za razumevanje dejstva, da je modrost največje bogastvo, da je dragocenejša je od srebra in zlata, celo od lepote ali zdravja in celo od luči, ker njen plamen ne pozna pojemanja (Mdr 7,10). Seveda te modrosti ne moremo razumeti samo kot intelektualno razsežnost. Je veliko več, je modrost srca, kakor pravi Psalm 89. Je dar, ki prihaja od zgoraj (Jn 3, 17), od Boga in se jo pridobi z molitvijo (Mdr  7,7). Modrost ni daleč od človeka, je blizu njegovega srca (5 Mz 30,14). To je namreč postava prve zaveze, ki jo je Bog po Mojzesu sklenil z Izraelom. Deset zapovedi vsebuje Božjo Modrost.

 

Evangelist Marko nam v današnjem odlomku opiše dogodek, povezan z vprašanjem o modrosti in človekovim najvišjim ciljem. Evangelij se začne z vprašanjem nekega mladeniča: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« O tem mladeniču nimamo veliko podrobnosti. Iz nekaterih potez pa kljub temu lahko zaznamo njegovo iskreno željo, biti deležen večnega življenja tako, da bi pošteno in krepostno živel na zemlji. Pozna namreč zapovedi in jih vse od svojega otroštva zvesto spolnjuje.

… da ne postavljajo v središče več sebe, temveč v izbiri iti-proti-toku živijo po evangeliju.

Pa vendar vse to, kar je seveda pomembno, ne zadošča, saj mu Jezus pravi, da mu eno manjka, tisto bistveno. Potem ko je božji Učitelj videl, da je dobro pripravljen, ga je vzljubil in mu predlagal kvalitativni preskok, ga poklical k junaški svetosti. Od njega je namreč zahteval, naj pusti vse, da bo lahko hodil za Njim: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim … nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).
Jezus mladeniču naravnost ponudi krščansko poklicanost, ki izvira iz predloga Gospodove ljubezni in se lahko uresniči samo preko odgovora, ki prav tako izhaja iz ljubezni. Jezus vabi svoje učence k popolni podaritvi svojega življenja, brez preračunavanja ali se splača in z brezpogojnim zaupanjem v Boga. Svetniki sprejmejo to zahtevno povabilo ter stopijo z ponižno učljivostjo na pot hoje za križanim in vstalim Kristusom. Njihova popolnost, po logiki vere, je včasih človeško nerazumljiva: v tem je, da ne postavljajo v središče več sebe, temveč v izbiri iti-proti-toku živijo po evangeliju.

 

Zaslužni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig razlaga današnji evangelij (Mr 10,17-30) in pravi, da nas Jezus uči, da je za bogatega težko vstopiti v Božje kraljestvo, ni pa nemogoče. Bog lahko namreč osvoji srce osebe, ki ima veliko dobrin, in jo potisne k solidarnosti in k delitvi s tistimi, ki jih potrebujejo, z revnimi, in tako vstopiti v logiko darovanja. Na ta način vstopi oseba na pot Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, ‘zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli’ (2 Kor 8,9).

Jezus tudi vprašanje bogastva rešuje s srečanjem z nekom, ‘ki je imel veliko premoženje’ (Mr 10,22). Ta je od svoje mladosti zvesto izpolnjeval vse zapovedi Božje postave, a še ni našel resnične sreče. Zaradi tega je vprašal Jezusa, kaj storiti, ‘da bom imel večno življenje’ (Mr 10,22). Po eni strani ga je, kakor vse, privlačila polnost življenja, po drugi strani pa je, navajen zanašati se na lastno bogastvo, mislil, da si je mogoče tudi večno življenje na nek način ‘pridobiti’, morda s spolnjevanjem kakšne posebne zapovedi. Jezus je spoznal globoko željo, ki je v tej osebi, in se je, kot omenja evangelist, z ljubečim pogledom ozrl nanj, z Božjim pogledom (prim v. 21). Jezus pa je tudi razumel, v kateri točki je ta človek slaboten in to je ravno navezanost na svoje dobrine. Zato mu je predlagal, naj da vse ubogim, tako da njegov zaklad, torej njegovo srce, ne bo več na zemlji, temveč v nebesih, in dodal: ‘Pridi! Hôdi za menoj!’ (v. 22). Ta pa je, namesto, da bi z veseljem sprejel Jezusovo povabilo, žalosten odšel (prim. v. 23), ker se ni uspel odtrgati od svojega bogastva, ki mu ne bo moglo nikoli dati sreče in večnega življenja.

Na tej točki Jezus da svojim učencem – in tudi danes nam – svoj poduk: ‘Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!’ (v. 23). Učenci so se ob teh besedah čudili, še bolj pa potem, ko je Jezus dodal: ‘Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.’ Ko jih je videl, da so strmeli, je rekel: ‘Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče’ (prim. vv. 24-27). Sveti Klemen Aleksadrijski takole razlaga: ‘Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor, da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti, kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje’ (Kateri bogataš se bo zveličal? 27,1-2).

Jezus torej lahko resnično zagotavlja srečno bivanje in večno življenje, vendar pa po drugačni poti, kot si je predstavljal bogati mladenič. To ni samo pot dobrih del, ki izhaja iz spolnjevanja zapovedi, temveč je to izbira ‘Božjega kraljestva’, ki je dragocen biser, za katerega je vredno prodati vse, kar kdo ima (prim. Mt 13,45-46).  Bogati mladenič ni uspel narediti tega koraka. Kljub Kristusovemu ljubečemu pogledu (prim. Mr 10,21) se njegovo srce ni uspelo odtrgati od stvari, ki jih je imel. Za tem je sledil Jezusov poduk učencem:

(Mr 10,23). Zemeljsko bogastvo namreč zaposluje in obremenjuje človekov razum ter srce. Jezus ne pravi, da je bogastvo slabo, ampak da oddaljuje od Boga, če ni, če tako rečemo, investirano za Božje kraljestvo, torej porabljeno kot pomoč tistemu, ki živi v revščini.

Ker smo ljudje ustvarjeni za Boga, kot uči sv. Avguštin, je Bog naše edino bogastvo. Lahko Ga dosežemo, kadar sebe darujemo Gospodu, kot je to storila Marija, Gospodova dekla. Prosimo jo, da bi bila tudi v nas ta njena drža močna!

p. Janez Sraka DJ

27. nedelja med letom

27. nedelja med letom: leto B – 2018, rožnovenska nedelja

Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.
(Mr 10, 14-15).
Kar je Bog združil, naj človek ne loči.
(Mr 10,9).

Na današnjo nedeljo se moramo vsekakor zadržati vsaj pri treh tematikah: Do kakšne mere je moj odnos do otrok podoben Jezusovemu? Kaj pomeni, da je Jezus povzdignil odnos med možem in ženo na raven zakramenta? In, kako je moja molitev rožnega venca vir moje vere?

 

Naš odnos do otrok se mora zgledovati po Jezusovem. On je otroke ljubil kot Božji Sin z vso svojo božansko ljubeznijo, vednostjo, modrostjo …! V času javnega delovanja je pokazal svoj osebni odnos do otrok, ko jih je sprejemal, jih objemal, poljubljal, se z njimi pogovarjal in jih ozdravljal. V evangelijih pa najdemo tudi poročila o Jezusovem apostolskem odnosu do otrok, ko je otroke apostolom postavljal za zgled, s kakšno notranjo držo – kot otroci – naj sprejemajo Jezusa, njegovo oznanilo, naj z vero otrok verujejo v Očeta in v delo odrešenja. Vsi evangelisti tudi poročajo, kako je Jezus svaril svoje učence in vse, naj ne pohujšujemo otrok, kdor pa jih pohujšuje, bi bilo bolje zanj, da bi si obesil mlinski kamen za vrat in se potopil v globino morja! Jezus je učencem in nam jasno povedal, da Božji angeli stalno bedijo naj najmanjšimi po Očetovem naročilu. Med oznanjevanjem je Jezus poslušalcem med drugim tudi povedal, da ga otroci raje sprejemajo kot odrasli – iz ust otrok si si pripravil slavo – kar je pomenilo, da so srca otrok bolj sprejemljiva za novost, ki jo On kot Kristus pooseblja. Pri sprejemanju Jezusa ima posebno mesto mučeništvo nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je iz strahu in sovraštva do Mesije dal pobiti kralj Herod. Neskončno ljubezen do otrok je Kristus pokazal in dokazal še zlasti tako, da nas je pri krstu sprejel, da smo postali Božji otroci.

 

Jezusov odnos do otrok je ne le celovit, ampak poln razodetja, je nov in odrešujoč. Če imamo vsaj do neke stopnje razvit čut in razumevanje, kaj pomeni biti Božji otrok, potem je tudi jasno – in to moramo v našem časi še posebej naglasiti in o tem veliko premišljeno govoriti – zakaj je Cerkev tako stroga do vseh, od spolnih vseh drugih zlorab, ki jih danes doživljajo številni otroci pri nas in po svetu, vse do pedofilije. Največje zlo pedofilije je predvsem v tem, da v otroku v kali nasilno uniči ali pa grobo sprevrže otrokov razvoj v fanta ali dekle, v moško ali žensko naravo.

 

Vsi trije odlomki današnje Božje besede nam naravnost govorijo o Božji zamisli zakonske zveze. V prvi knjigi Svetega pisma je nazorno opisan prizor, kako je Bog iskal pravo družico Adamu, ki ga je ustvaril kot vrhunec stvarstva. Adam med vsemi ustvarjenimi bitji ni našel sebi primerne družice in se je še naprej dolgočasil v edenskem vrtu. Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, narédil ženo in jo pripêljal k človeku. Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta eno telo. Ko je Adam pred seboj zrl možinjo, kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa, je sebi in vsem nam priznal, da Eva iz njega vzeta, vendar je drugačna, dopolnilo njegovi moškosti. In to do takšne stopnje, da se ji za stalno pridruži. Prijateljstvo z njo in dejstvo, da sta eno telo, gradi njun medsebojni odnos v veliko več kot sta moževa ali ženina navezanost na lastnega očeta in mater. Adam je v Evi videl poseben Božji poseg v njegovo človeško naravo, ob pogledu na Evo je namreč v sebi prepoznal posebno sposobnost videti v sebi (in v Evi) novo moč: da je oseba, torej samostojno bitje, ki pa je v svojem bistvu naravnano v Evo, v ženo, ki je kost iz njegove kosti …

 

Jezus je to prvinsko Adamovo in Evino sposobnost – biti naravnan drug v drugega – v pogovoru s farizeji, zakaj je Mojzes dovolil možu napisani ločitveni list, jasno opredelil – na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Mojzes je dovolil napisati ločitveni list zaradi trdosrčnosti, ki je bila sad odtujitve od Boga in njegovega stvariteljskega dela. Kristus je med svojim javnim delovanjem farizejem povedal, da je prišel vzpostavit prejšnje, začetno stanje, še več, začetno stanje je povzdignil na raven zakramentalnega posvečevanja med možem in ženo. Temeljni zvezi med možem in ženo je dal novo, skrivnostno razsežnost, ki jo apostol Pavel opiše kot »ljubezen Kristusa do Cerkve«; in doda, da »je ta skrivnost velika«, kajti kakor se je Kristus daroval svoji Cerkvi, tako naj se zakonca darujeta drug drugemu. V polnosti tega zakramentalnega odnosa ni prostora za ločitveni list.

 

Artemisia Gentileschi (1593-1653)

Molitev rožnega venca – vir osebne vere. Teološka zgradba molitve Zdrava Marija je klena in stvarna. V prvem delu te molitve molivec izpoveduje temeljne verske resnice o Mariji. Najprej, da je milosti polna, nato, da je Gospod vedno z Marijo, da je blagoslovljena med ženami, torej polna Božje naklonjenosti in da je sad njenega telesa nihče drug kot Jezus, ki je Mesija, Odrešenik. Nato molivec Mariji prizna enkratno stopnjo svetosti, to potrdi z navedbo njenega najglobljega naslova, da je Božja Mati. Končno jo prosi, naj posreduje v svoji svetosti za nas grešnike vedno, zdaj in v trenutku naše smrti, v trenutku, ko se bomo srečali z Božjo svetostjo, z našim Očetom. Naj posreduje, da to srečanje ne bi bilo vir strahu, ampak začetek večne ljubezni med Stvarnikom in svobodnim ustvarjenim bitjem.

 

Med ponavljanjem te čudovite molitve, ki opisuje Marijo kot popolno kristjanko, kot uči 2. vatikanski koncil, molivec v to molitveno ozračje vključuje vse temeljne skrivnosti dela odrešenja, ki ga je izvršil njen Sin: Od angelovega oznanjenja, da bo postala Božja Mati, preko Jezusovega javnega delovanje, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja, pa vse do Marijinega poveličanja v nebesih, kjer sedi ob svojem Sinu, ki ga je Bog Oče postavil za Kralja vesoljstva. Med molitvijo rožnega venca se Marijino brezmadežno sodelovanje v delu odrešenja prepleta s ključnimi skrivnostmi dela odrešenja, ki ga je izvršil Jezus Kristus, ki je pravi Bog in pravi človek. Vse te vsebine se neposredno dotikajo naše človeške narave, ki hrepeni po popolnosti in odrešenju, in nagovarjajo naše najgloblje bistvo – tista prostorja, kjer je vsak človek, zlasti še krščen, neposreden sogovornik s svojim Stvarnikom. V tem smislu molitev rožnega venca ne more, da ne bi nagovarjala teološke kreposti vere.

 

p. Janez Sraka DJ

26. nedelja med letom

26. nedelja med letom B – 2018

»Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha« (4 Mz 11,29).

 

Osrednja tematika božje besede na današnjo nedeljo je pomembna razsežnost preroške službe v stari in novi zavezi, namreč prepoznavanje in priznavanje velikih del, ki jih Bog vrši po ljudeh. Preroška služba v ožjem pomenu je posredovanje izrecne Božje volje, oziroma pomembnega razodetja po preroku, ki ga je Bog izbral za to poslanstvo. V širšem pomenu besede pa je preroška služba prepoznavanje in sprejemanje prerokovih sporočil in javno potrjevanje vsega dobrega, kar verniki v življenju storijo, ko se odločajo in delujejo v duhu preroških sporočil, ki so zapisana v Svetem pismu. Preroška služba v stari in novi zavezi obsega širok razpon, vse od želje, da bi vse ljudstvo prerokovalo, in opisov, kako je Bog izbiral preroke, pa vse do Jezusove trditve, da je bil Janez Krstnik največji prerok: »Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega« (Lk 7,28). Kristjani pa vemo in verujemo, da smo po krstu in drugih zakramentih vključeni v celotno razsežnost preroške službe. Smo tudi poklicani, da se vsega tega globoko zavedamo in to stvarnost živimo.

 

Vsak človek ima do prerokov in prerokb svoje stališče. V današnjem prvem berilu sta opisani stališči mladeniča in Jozueta: »Neki mladenič je pritekel in Mojzesu naznanil, rekoč: »Eldád in Medád prerokujeta v taboru.« Tedaj je spregovóril Józue … in rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!« Mojzes pa mu je rekel: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!« Tu smo pred dvema napačnima držama do prerokovanja. Mladenič se je postavil v držo kontrole, kdo lahko prerokuje in kdo ne. On ni sprejel dejstva, da sta Eldád in Medád bila postavljena za preroka. Še manj je bil pripravljen poslušati njuno sporočilo, ki sta ga oznanjala med ljudstvom. Zato ju je zatožil Mojzesu, ki je imel oblast v Izraelu. Mladenič se je sam postavil v vlogo policaja v Izraelu in to na najbolj občutljivi ravni, ki je sprejemanje Božjega sporočila. Še bolj nerazumljiva je drža Jozueta, ki je bil od mladih nog Mojzesov prijatelj. Ta je Mojzesovo naklonjenost dobesedno zlorabil, ko mu je kar ukazal, naj Eldádu in Medádu prepove prerokovanje. Mojzes mu je upravičeno očital napačno gorečnost.

 

Kadar pa sprejmemo preroka, bomo prejeli plačilo preroka, je dejal Jezus svojim učencem. Kakšno je to plačilo? Najprej to, da dovolimo, da Božje sporočilo, ki ga prerok oznanja, postane vsebina mojega življenja. To pomeni, da sem do Boga odprt, njegovo razodetje sprejemam s trdno vero in si prizadevam, da vstopim v novost, ki mi jo prinaša prerokovo sporočilo, in si zanjo krepko prizadevam. Na človeški ravni pa to pomeni, da kadar v bližnjem vidim in sprejmem tisto, kar je dobro, kar je sad delovanja Božje besede, s tem istim dejanjem sprejmem bližnjega in njegovo osebnost. Tako globoko sprejemanje bližnjih ustvarja nove odnose med nami in gradi skupnost verujočih, odrešenih. Kadar torej odkrivam dobre odločitve in dejanja v bližnjih, jim sporočam, da sem jih sprejel na ravni njihovih najglobljih prizadevanj, biti prijatelj z Bogom in gojiti odnose z bližnjimi po Božji volji. Kadar bližnjemu pokažem, da sem vesel njegovih zmag za dobro, da vidim in podpiram njegovo borbo za dobro in zoper vsako obliko zla, mu s tem sporočam, da so njegova prizadevanja in zmage hkrati vir navdiha za mene in utirajo pota tudi moji svobodi in mojemu prizadevanju, biti pravi božji otrok. Sprejemati preroka in njegovo sporočilo, oziroma sprejemati vse dobro v svojem okolju, pomeni, da soustvarjam civilizacijo ljubezni sedaj in tukaj in v duhu evangelija ustvarjam pristne odnose v sedanji družbi, v skupnosti, v katero me je postavila Božja previdnost.

 

In še pomemben praktičen vidik učinkovitosti prave drže do prerokov in njihovih sporočil. Najvišja oblika preroškega pričevanja, oziroma zdravega odnosa do preroške službe, je dati svoje življenje za Boga, Kristusa in Cerkev. Mi v Sloveniji imamo na tisoče mož, žena, otrok, ki so umrli s palmo mučeništva v roki. Kazno je, da nanje kot da nismo ponosni, ali ne vsaj dovolj. Zakaj je temu tako? Kako to, da danes, po tolikih desetletjih, ko vidimo, da so s svojim mučeništvom v urah njihovega umiranja dokazali, da vedo, komu verujejo. Še več, zgodovina je pred našimi očmi potrdila, da je bilo njihovo zavračanje brezboštva, ki je v komunizmu na ideološki ravni, v leninizmu in stalinizmu pa na politični, pravo preroško sporočilo, ki so nam ga zapustili.

 

Prav bo, da se danes in čez teden večkrat zaustavimo ob vprašanju, kako naj to junaško pričevanje naših prednikov postane vir novih moči za naše pričevanje danes in jutri?!

 

p. Janez Sraka DJ

25. nedelja med letom

25. nedelja med letom B – 2018, Slomškova nedelja

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35)

V tem bogoslužnem letu se ob nedeljah in velikih praznikih poglabljamo v vsebino Jezusovega oznanjevanja, kot ga je v katehetskem stilu zapisal evangelist Marko. Prejšnjo nedeljo je bila na vrsti pomembna tematika, namreč vprašanje: Kdo je Jezus? Peter je v imenu vseh apostolov odgovoril, da je Jezus Božji Sin. Ta odgovor ni bil le spoznanje, da je Jezus Božji Sin, ampak je vključeval tudi osebno vero vsakega apostola, ki je hkrati pomenila doživljenjsko in popolno predanost Jezusu. Petrova izpoved, da je Jezus Božji Sin, je bila predvsem sad Jezusovega dotedanjega javnega delovanja, skupnega bivanja učencev z Jezusom in poseben dar Boga Očeta vsakemu članu apostolskega zbora, da je v svoji notranjosti imel globoko spoznanje, da Jezus ni le izjemen nov prerok, ampak pravi Božji Sin. Petrova izpoved, da je Jezus Božji Sin, je bil poseben tvorni, ustanovni dogodek apostolskega zbora. Biti član apostolskega zbora namreč pomeni imeti jasno spoznanje, kdo je Jezus, da je Božji Sin. Petrova javna izpoved, da je Jezus Božji Sin, je apostole na poseben način med seboj povezala, postali so izbrana skupnost v novi zavezi. Globoko spoznanje vsakega člana, kdo je Jezus, jih je na poseben način med seboj povezalo. Toda druženje apostolov z Jezusom ni ostalo le pri tem.

Gotovost apostolov, da je Jezus Božji Sin, je bila za Jezusa predpogoj in izhodišče za uvajanje v apostolsko službo. Za apostole se je začelo novo obdobje njihove hoje za Kristusom. Evangelist Marko to novost takole uvede: »Učil je namreč svoje učence in jim govóril: ‘Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal’« (Mr 9,31–32). Potem, ko je Peter v imenu apostolov izpovedal vero Vanj in ga priznal za Mesijo (Mr 8,29), je Jezus začel odkrito govoriti o tem, kar se bo na koncu zgodilo. Evangelist prinaša tri zaporedne napovedi smrti in vstajenja v 8., 9., in 10. poglavju. V njih je Jezus na vedno bolj jasen način napovedal, kaj ga čaka, in to, da je to nujno potrebno. Današnji evangeljski odlomek vsebuje drugo od teh napovedi.

Tri napovedi, ki jih navaja evangelist Marko, vsebujejo štiri obširna področja, v katera jih bo Jezus uvedel, da bodo zmogli vršiti apostolsko službo, za katero jih je izbral: a) odpor ljudi do oznanila in sovraštvo do oznanjevalcev, kar bo privedlo do njihove mučeniške smrti; b) kako Jezus pristopa k vprašanju trpljenja in kakšen smisel mu daje; c) kako se po Jezusovem zgledu soočiti s smrtjo; in d) kako vstopiti v skrivnost Kristusovega in našega vstajenja.

Mi se na kratko ustavimo le pri točki a), in še to le v dveh pogledih: kako se je Jezus na tem področju soočil z učenci in kaj nam današnja božja beseda pove o tej obširni tematiki.

Ko beremo Markovo pripoved, postane jasno, da je med Jezusom in učenci globoka notranja razdalja. So namreč na različnih valovnih dolžinah, tako da Učiteljevi govori niso razumljeni, oziroma so razumljeni samo površno. Apostol Peter, potem ko je razodel svojo vero v Jezusa, si dovoli očitati mu, ker je napovedal, da mora biti zavržen in umorjen. Po drugi napovedi trpljenja pa učenci med seboj razpravljajo, kdo med njimi je največji (Mr 9,34). Po tretji pa Jakob in Janez prosita Jezusa, da bi lahko sedela na njegovi desnici in njegovi levici, ko bo v slavi (Mr 10,3540). So pa še tudi druga znamenja te razdalje. Na primer, učenci ne uspejo ozdraviti božjastnega dečka, ki ga nato Jezus ozdravi z močjo molitve (Mr 9,1429). Ali ko prinašajo pred Jezusa otroke, jih učenci grajajo, medtem ko je Jezus vznejevoljen nad učenci ter želi, da otroci ostanejo in jim pravi, da samo tisti, ki je kakor otroci, lahko vstopi v Božje kraljestvo (Mr 10,1316).

Jezus je najprej svoje učence uvajal v evangeljsko novost. Enako pomembno je tudi dejstvo, da je svoje učence učil, kako naj »berejo« stanje v družbi, v kateri so živeli. Ni jih uvajal v branje preteklosti in tudi ni razvijal raznih teorij o prihodnosti. Učencem in svojim sodobnikom je naravnost povedal: »Ta rod je hudoben rod! Hoče imeti znamenja z neba, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje, kot  znamenje preroka Jona!« Enako odločno je Jezus pohvalil tudi dobre stvari, ki jih je srečal na svoji poti. Pohvalil je vero rimskega stotnika, ki ga je prosil za ozdravljenje svojega služabnika: »Tolike vere nisem našel niti v Izraelu!« Jezus je svoje učence učil, kako naj vidijo vse dobro, ki je na svetu, in ga potrjujejo in usmerjajo v prihodnost, v Boga, prav tako pa naj tudi vse slabo razkrinkajo, obsodijo in tako vzamejo moč hudobiji, ki je na delu.

Božja beseda današnje nedelja nas spomni na vrsto dejstev, ki jih mora vsak apostol upoštevati pri svojem apostolskem delovanju. V stari zavezi navdihnjeni pisatelj Knjige modrosti opiše delovanje brezbožnih: Brezbožniki so govorili: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji … S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto, da se bomo prepričali o njegovi potrpežljivosti. Na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah rešil Bog«  (Mdr 2,12.19–20).

V novi zavezi je apostol Jakob v tem pogledu stvaren, ko pravi: »Preljubi, kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa je čista, miroljubna, prizanesljiva, polna usmiljenja in dobrih sadov, … Od kod med vami boji in od kod prepiri? … Ubijate in ste nevoščljivi, in ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč za to, da bi to porabili za svoje naslade.«

 »Kaj nam pove vse to?« se v eni svojih homilij vprašuje papež Benedikt XVI. »Spominja nas, da je Božja logika vedno drugačna od naše, kakor je to razodel Bog sam po ustih preroka Izaija: ‘Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod’ (Iz 55,8). Zaradi tega je v hoji za Gospodom za človeka vedno potrebna globoka spreobrnitev, torej sprememba mišljenja in življenja. Potrebno je odpreti srce za poslušanje, pustiti se razsvetliti in notranje preoblikovati. Glavna točka, v kateri se Bog in človek razlikujeta, je ošabnost. V Bogu ni ošabnosti, saj je popolna polnost in je ves usmerjen v ljubiti in darovati življenje, medtem ko je v nas ljudeh ošabnost močno zakoreninjena in je zato potrebna nenehna budnost in očiščevanje. Mi, ki smo majhni, se hočemo pokazati pred drugimi velike in biti prvi. Bog pa se ne boji ponižati se in biti zadnji. Devica Marija je popolnoma ‘usklajena’ z Bogom. Z zaupanjem ji kličimo, naj nas uči zvesto hoditi za Jezusom po poti ljubezni in ponižnosti.

 

p. Janez Sraka DJ

 

Nedelja svetniških kandidatov – 24. nedelja med letom (leto B),

Nedelja svetniških kandidatov – 24. nedelja med letom (leto B)

 

»In vprašal jih je: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’« (Mr 8,29a)

Današnja berila in nedelja svetniških kandidatov nas uvajajo v neizčrpno tematiko kako naj bomo kristjani predani Bogu in Jezusu Kristusu. Povedano malo drugaće, kako naj razumemo in živimo našo temeljno življenjsko odločitev za Boga.

V stari zavezi je takšna osebna odločitev za Boga vedno vezana na osebno spoznanje o Bogu, ki se je v vernih Judih porajalo iz občudovanja Božjih del za izvoljeno ljudstvo, ob branju božje skrbi za posameznike v vseh najbolj raznolikih okoliščinah in končno ob motrenju veličine zaveze, ki jo je Jahve sklenil z Izraelom. V prvem berilu smo slišali, kako je prerok Izaija lastno odločitev za Boga povezal s svojo preroško službo, ki jo je prejel od Gospoda. Prerokova zvestoba Jahveju je njegov odgovor na božjo izbiro in razumevanje novega poslanstva – biti prerok v Izraelu. Prerok z neko posebno gotovostjo izpove svojo predanost Bogu, ko pravi: Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmêsti. Zato sem narédil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočèn.

V novi zavezi pa ima kristjanova odločitev za Boga in Kristusa drugačno, novo dinamiko. Kristjanova predanost Bogu se meri po učinkovitosti vere, kot to nazorno opiše apostol Jakob: Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: »Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero.« Bistvo kristjanove odločitve za Boga pa nam pokaže sam Jezus ob razpravi med ljudstvom, kdo da je Jezus: Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. Absolutna novost kristjanove odločitve za Bogga in Kristusa vključuje dve prvini. Prva je izkušnja učencev ob Jezusu v času njegovega javnega delovanja. Sredi Jezusovega delovanja in celotnega dogajanja med ljudstvom, so učenci nekje v globini vsak svoje duše zaznali neko novost, ki je niso poznali iz zgodovine stare zaveze. V Jezusovem delovanju so odkrivali veličino njegove osebnosti na človeški ravni, pa tudi posebno božjo moč, ki je izhajali iz njegove osebnosti in se kazala v čudežih, avtoriteti oznanjevanja in še v mnogočem drugem. Vse to je presegalo njihove verske in osebne izkušnje. Druga prvina pa je bil poseben Božji poseg v notranjost vsakega apostola, ko je v danem trenutku dobil posebno razsvetljenje, da je Kristus Božji sin, ki mora priti na ta svet. To spoznanje je Jezus pripisal svojemu Očetu, ko je dejal Petru, da mu je vsebina njegove izpovedi, da je on Kristus, bila dana od zgoraj, od Očeta. Tako je kristjanova osebna odločitev za Boga in Kristusa sad pristne kristjanove osebne odprtosti Kristusu, njegove želje biti blizu Jezusu in posebnega Božjega posega, pravega razsvetljenja, da je Kristus resnično Božji Sin. In tu naj dodamo še misel, da je samo takšna odločitev za Boga in Kristusa sposobna sprejeti Jezusovo napoved, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. Od navednih nenavadnih bnapovedi je največja, da bo vstal. Cilj kristjanove hoje za Kristusom je vstajenje, torej veličastna zmaga nad zlom, slabostjo, grehom in smrtjo! Ta razsežnost kristjanove odločitve za Boga – namreč dejstvo vstajenja – je hkrati edino merilo pristnosti vsake pristne odločitve za Boga in Kristusa.

In še misel ob nedelji svetniških kandidatov. Vsi svetniški kandidati, še posebej tisti s palmo mučeništva v rokah, so v svoji odločitvi za Boga postavili na prvo mesto dejstvo vstajenja.

Janez Sraka

23. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018, katehetska nedelja

In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr7,37

 

Kadar pozorno poslušamo kaj in kako ljudje govorimo drug o drugem, hitro ugotovimo, da so naše ocene o bližnjih zelo različne. Za nekatere pravimo, da so odprti, drugi zaprti, nekateri so širokogrudni, drugi ozki, zopet drugi so radodarni, številni pa skopi, so tudi prijazni med nami pa tudi zadrti, osorni, napadalni, in še bi lahko naštevali. Vse to so v bistvu dokončne vrednostne sodbe o ljudeh, v smislu, da od ljudi ne pričakujemo kakšnih sprememb v njihovem delovanju. So pač taki kot so in se s to ugotovitvijo večinoma pomirimo. To pomeni, da ne verjamemo, da bi se človek v svojih temeljnih držah lahko spremenil na boljše. Dopuščamo pa možnost, da se obrne na slabše. In tudi s tem se nekako pomirimo.

Vsi trije odlomki današnje božje besede pa nam kažejo čisto drugačne pristope do drž, ki nas držijo v trpnem stanju.

Prerok Izaija nas preseneti s trditvijo: »Recíte njim, ki so plahega srca: ‘Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje prihaja, Božje povračilo, on prihaja, da vas reši’!« Najprej povabi k pogumu, ki temelji na veri v Boga, nato pa opiše sadove poguma: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hrômi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá.« Sadovi vere v Boga so enkratni. Plahi Izraelci, ki se čutijo nemočne, so boječi, ne vidijo, kako začeti uresničevati velike cilje vere, ob zavesti, da je Bog z njimi, jim daje pogum postanejo nosilci sprememb na boljše. Vera v Boga v vernemu človeku prebudi pogum, da začetno stanje začne spreminjati v luči razsvetljenja, ki izvira iz razodetja. Božja beseda ima v sebi skrivnost moč, da premakne človekove sposobnosti v delovanje, ustvarjanje ciljev, ki jih prebudi v človekovi zavesti. Tu ne gre za neko samo-spodbudo, ko si človek sam sebi daje pogum, ampak je novo spoznanje, ki ga prebudi Božja beseda tisto, kar vernem človeku prebudi novo življenjsko moč. Prerok nam torej govori o pogumu, ki ga v verniku prebuja Božja beseda, ki se k Bogu nikdar ne vrne prazna, ne da bi prebudila tisto, za kar je bila poslana.

V 2. berilu pa apostol Jakob usmeri našo pozornost na medčloveške odnose, torej na področje, kjer je kristjan poklican, da živi v enaki mesi svojo ljubezen do bližnjega, kot jo živi do Boga. Tudi apostol Jakob, ki je zelo praktičen kristjan, nas izrecno vabi, da pogumno, iskreno in hkrati iskrivo ocenimo kakovost naših odnosov da vsakega človeka in, da naj pri tem spraševanju o kakovosti naših odnosov do bližnjega ne bomo pristranski. In pri tem nam navede nenavadno merilo: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, ki ga ljubijo?«

In še odlomek iz evangelija. V središču današnjega evangelija (Mr 7,31-37) je kratka, a zelo pomembna beseda  »Efeta!«. Ta beseda s svojim globokim pomenom, povzame celotno Kristusovo sporočilo in njegovo delovanje. Evangelist Marko jo je navedel v Jezusovem jeziku in pomeni ‘odpri se’. Poglejmo sedaj kontekst, v katerem je bila izrečena. Jezus je šel po sredi pokrajine Deseteromestja, torej po nejudovem področju. Privedli so mu gluhonemega človeka, da bi ga ozdravil, saj se je očitno glas o njem razširil vse do sem. Jezus ga je vzel na samo, se dotaknil ušes ter jezika in potem, ko se je ozrl proti nebu, globoko zavzdihnil: ‘Efetá’, kar pomeni ‘odpri se’. S tem je ta človek slišal in je začel pravilno govoriti (prim. Mr 7,35). To je torej zgodovinski, dobeseden pomen te besede. Ta gluhonemi se je po Jezusovem posegu ‘odprl’. Poprej je bil zaprt, sam in se je zelo težko sporazumeval. Z ozdravljenjem se je tako odprl drugim, svetu. S tem, da se je odprl organ sluha in govorjenja, se je on ves odprl, kot oseba in tudi njegovo življenje. Spet se je lahko sporazumeval in na nov način vzpostavljal odnose.

Vsi pa tudi vemo, da to, da je človek zaprt ali izoliran, ni odvisno samo od čutil. Človeku se lahko zapre tudi njegovo najgloblje notranje jedro, ki ga Sveto pismo imenuje ‘srce’.  In ravno to je Jezus prišel ‘odpret’, osvobodit, da bi mi lahko v polnosti živeli odnos z Bogom in z drugimi. In zato je ta kratka beseda ‘efeta – odpri se’ povzame vse Kristusovo poslanstvo. On je postal človek, da bi človek, ki je zaradi greha postal gluh in nem, spet lahko slišal Božji glas, glas Ljubezni, ki govori na njegovo srce ter bi se tako tudi on naučil govoriti jezik ljubezni ter se z njim sporazumeval z Bogom in drugimi.

Zaslužni papež Benedikt XVI. v eni svojih razlag zakramenta sv. krsta med drugim pravi: »Zaradi tega sta beseda in dejanje ‘efeta’ vključeni v obred krsta, kot eno od znamenj, ki razložijo njegov pomen. Ko se duhovnik dotakne ust in ušes novokrščenca, reče: ‘Efetá’ in moli, da bo lahko ta kmalu prisluhnil Božji besedi ter izpovedal vero. S krstom začne človeška oseba, če tako rečemo, ‘dihati’ Svetega Duha, njega, ki ga je Jezus izprosil od Očeta s tistim globokim vzdihom, da bi ozdravil gluhonemega.«

Sv. Efrem Sirski o tem evangeljskem odlomku takole razmišlja: »Oblast, ki je ni mogoče manipulirati, se je sklonila in si nadela meso, da bi se ga lahko dotaknili in bi vse človeštvo moglo zreti njegovo božanstvo, ki sicer presega vsak dotik mesa.«

 

Janez Sraka

 

22. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018

»Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak to, kar pride iz človeka.« (Mr 7,15)

Človek kot svobodno in razumno bitje je prav zaradi teh dveh svojih največjih odlik v stanju vzpostavljati odnose z drugimi svobodnimi bitji, najbolj pa s svojim Stvarnikom; tako je hkrati postavljen pred zahtevo, da krepi svoje dostojanstvo. Današnja božja beseda nam razgrne kako naj živimo pristno svobodo, smo odprtega uma in krepimo lastno dostojanstvo. Prav zaradi svoje Bogupodbnosti se človek tudi zaveda svoje grešnosti. Zaveda se, da je težko biti pravičen pred Bogom in do ljudi. Da bi človek živel polno življenje potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi.

Stara zaveza takole odgovarja na vprašanje: kako naj se človek osvobodi sebičnosti in se odpre ljubezni. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi ‘prisluhnil bolečini’ svojega ljudstva in ‘stopil dol, da ga reši ‘ (2Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (Sir 4,4–5.8–9), tujca (2Mz 22,20), sužnja (5Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji ‘izhod’ iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ko je Bog z Mojzesom sklenil zavezo in dal postavo, je človeštvu sporočil, da za človeka obstaja upanje na pravičnost. Še več, obljubil je Mesijo, ki bo človeštvo odrešil po Božji zamisli. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov dragocen dar, dokaz njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: ‘Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil… Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje’ (Ps 119,16.35). V Stari zavezi Mojzes posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele razglasil: ‘Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!’ (5Mz 4,1).

Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge ‘bogove’, ki jih v resnici ni, so le maliki. Gospodova postava ostane, ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, medtem ko življenje sledi pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim koristim. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, namreč živeti v poslušanju Boga, izpolnjevati njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo željo zadostiti Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu. Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: ‘Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo’ (Jak 1,22).

Odlomek iz evangelija pa nas spomni, da se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo češčenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi’ (Mr 7,6-7; Iz 29,13), in zaključil: ‘Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila’ (Mr 7,8). Današnji odlomek iz evangelija zaslužni papež Benedikt XVI. e enem svojih nagovorov takole komentira: »Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če pogledamo moderne ideologije, le-te slonijo na predpostavki, da krivičnost prihaja ‘od zunaj’, dovolj je odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, pravi Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. Človeka namreč slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha.« K temu razmisleku papež Benedikt XVI. doda še dve misli: »Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji ‘izhod’ iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti.« In druga: »Kristusova pravičnost pa izhaja  iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do ‘odkupitve’ pride po Jezusovi ‘krvi’ pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase ‘prekletstva’, ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval ‘blagoslov’, ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

 

Janez Sraka