Arhiv kategorij: Duhovnost

Razmišljanje na 6. nedeljo med letom

6. nedelja med letom: Leto C – 2018

»Razveselite se in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)

 Danes nam Božja beseda govori o upanju in zaupanju ter o sreči, ki izhaja iz pravega zaupanja. Bistvo zaupanja je Bog razodel že v stari zavezi. V novi zavezi pa ga je vstali Gospod na čisto nov način dopolnil.

Prvo berilo nam govori, kako je Bog po prerokih razodel, katero zaupanje je za človeka pravo. Kreposti zaupanja so zmožna le razumna in svobodna bitja, ki so sposobna zaupati svojo usodo ustvarjenim bitjem in Stvarniku. Zato prerok Jeremija takoj postavi pravo dilemo, ključno trditev, ko pravi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«. V tej prerokovi trditvi oziroma opredelitvi, kaj je zmotno zaupanje, je bistveno spoznanje, da se srce tistega, ki napačno zaupa, oddaljuje od Gospoda. Ozko, napačno, grešno zaupanje ne vključuje človekove celotne osebnosti, njegove globinske naravnanosti v Stvarnika, zato se srce takega človeka oddaljuje od Stvarnika in vedno bolj postaja negotovo, nesrečno, jalovo, brez življenjske moči in naboja.

Prerok Jeremija pravo zaupanje opiše še bolj slikovito in v prispodobah: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« Pravo zaupanje v Gospoda je vedno vir življenjske moči, človeka osvobodi vsakršnega strahu in prinaša svoj sad. Ko se človek zaupa Stvarniku, mu na skrivnosten način dovoli, da v človeka, v ustvarjeno bitje, trajno pretaka svojo božjo moč. Ta človeku razsvetljuje razum in krepi svobodno voljo za nove, hrabre in svobodne odločitve, ki so kakovostno vedno popolnejše. Z zaupanjem v Boga oplemenitene odločitve so počelo vedno bolj popolnega delovanja, ki se kaže v prinašanju dobrih in obilnih sadov na materialni in duhovni ravni.

 

Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom uvede v novozavezno zaupanje, ki je dokončna dopolnitev zaupanja v Boga. V kakšnem smislu? V stari zavezi je bilo zaupanje v Gospoda, kot smo videli, dokončno v smislu, naj se človek zaupa Stvarniku v vseh pogledih. Vendar je bilo to zaupanje v ključnih razsežnostih bolj okvirno kot konkretno. Pravoveren Jud si je težko predstavljal, kako bo večno živel pri Bogu, z Gospodom stvarstva. Dejstvo smrti je bilo tako silovito in dokončno, da je lahko le vzdihnil s psalmistom: »Gospod, mar te mrtvi v grobu lahko hvalijo in slavijo?« Starozavezno razodetje ga je pripeljalo do zaključka, da Gospod  ne bo dal pravičnemu trohneti v grobu. Zavest o krhkosti človeškega telesa je bila tako globoko zapisana v vernega Juda, da je lahko le upal, da ga bo Gospod na nek način rešil trohnobe groba. To temeljno izkušnjo vsakega človeka in človeštva sta potrdila celo apostola Peter in Janez, ko sta stala v praznem grobu, v katerega so položili Jezusov mrtvo telo po križanju. Janez ob prizoru v praznem grobu odkrito prizna: »Nista še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati!«

O podobni neveri prvih kristjanov govori apostol Pavel: »Bratje, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih?« Iz besedila lahko razberemo, da se Pavel ne čudi preveč, da nekateri ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Kot izkušen oznanjevalec evangelija se je s tem dejstvom, s težavnostjo vere v vstajenje od mrtvih, večkrat srečal. Iz lastne izkušnje je vedel, da je vera v vstajenje izjemen dar vere, ker je višek razodetja po Jezusu, da je on resnično Božji Sin, Odrešenik sveta, ki ga Oče ne bo pustil trohneti v grobu. Tu je za nas zelo poučno, kako je Pavel Korinčanom, ki niso verjeli v vstajenje od mrtvih, zastavil vprašanje o vstajenju, s katerim je pokazal miselni pristop k temu ključnemu razodetju: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavel naravnost vpraša Korinčane: Če mrtvi, ki so bili ljudje kot vsi vi (tudi mi), ne morejo vstati, potem to pomeni, da je vse njihove želje po življenju (njihovo zaupanje v Boga, njihova dobra dela in še bi lahko naštevali) uničila smrt. Smrt je torej močnejša od človeške narave, ki jo je Bog ustvaril po svoji podobi.

Razmišljanju o človeškem dostojanstvu, njegovi bogupodbnosti, o pristni želji biti odrešen greha in smrti, Pavel modro doda vsebino oznanjevanja: da je namreč Jezus iz Nazareta pravi Bog in pravi človek, kot vsak Korinčan, ki dvomi v vstajenje od mrtvih. Da torej takšno razmišljanje, ki zanika vstajenje, velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je pravi Bog in pravi človek. In Pavel v takšno miselno zmedo postavi odločno trditev: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal.« Apostolovo dokazovanje vstajenja je zelo logično in dosledno.

Kristjan je poklican k temeljitem razmisleku o človekovem dostojanstvu, človekovi želji po življenju in vseh kvalitetah, ki jih ima človek kot vrhunec stvarstva in tudi k poglobitvi v Jezusovo življenje in delovanje na zemlji in končno v njegove napovedi vstajenja do mrtvih. In če kristjan v vsem tem razmisleku in poglobitvi ne zazna nastavkov za vstajenje od mrtvih, potem je njegova vera, njegovo razmišljanje o človeški veličini nekje v bistvu preozko, slabotno in ni dovolj odprto za razumevanje novosti vstajenja. Tako stanje apostol Pavel opiše: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavlova trditev, še ste v grehih, pomeni več danosti. Kdor ne veruje v vstajenje, najprej živi v grehu. Živi torej v stanju, ko greh zabriše luč razuma, ga omrtviči, anestezira, ga ohranja v megli, da ne more usmeriti svobode za pravilno odločanje. Vera v vstalega Gospoda pa v kristjanu ne izbriše le greha, ampak ga osvobodi tudi vseh posledic greha, ki se najbolj kažejo v slabosti uma in v mlačni volji. Največji učinek vstajenja je čisto novo spoznanje, da je Vstali Kristus Gospod, ki mu je Oče podvrgel vse stvarstvo, ker je s svojo ljubeznijo do Očeta in človeka premagal smrt in je z Očetovo močjo vstal od mrtvih in je porok našega vstajenja. Apostol Pavel v svoj celosten pogled na naše in Kristusov vstajenje vključi pokojne: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«

Fatima, Portugalska: Naša Gospa, sv. Frančišek in Jacinta Marto, s. Lucija, apostoli, nadangeli in sveti – Cerkev presv. Trojice; p. M. I. Rupnik

V evangeliju smo slišali poročilo evangelista Luke o Jezusovem programskem govori na gori. Jezus v svojih blagrih napoveduje bistvo Božjega kraljestva, ki bo sad njegovega vstajenja od mrtvih. Kdor zaupa Jezusovemu nauku, kakor ga podaja v blagrih, v sebi že zaznava moč, ki izhaja iz vstajenja, ker delovanje v duhu blagrov presega zgolj človeške sposobnosti. Tudi zaupanje v Gospoda le v luči naravnega razuma in svobodnega delovanja, ki ga usmerja le domet ustvarjenega uma, je zasenčeno ob delovanju v duhu blagrov.

 

p. Janez Sraka DJ

Razmišljanje na 5. nedeljo med letom

5. nedelja med letom: leto – C

»Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu:
‘Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!’« (Lk 5,4)

 

Današnja berila nas vabijo, naj se ustavimo pred dejstvom kako je Bog v stari, Jezus pa v novi zavezi izbiral in pripravlja svoje oznanjevalce – preroke in apostole in kako so se le-ti odzvali božjemu klicu. V stari zavezi je to prerok Izaija, v novi pa apostoli Pavel, Peter, Andrej, Jakob in Janez.

 

 

V stari zavezi je Jahve v različnih obdobjih in še bolj raznolikih okoliščinah klical može in žene, naj izvršijo razna poslanstva v korist izvoljenega ljudstva. Danes se ustavimo pri klicu preroka Izaija. Na začetku opisa svojega poklica prerok Izaija postavi ta dogodek v točno določeni čas, v leto smrti kralja Uzija. Nato opiše samo videnje, ki je bilo slovesno dogajanje pred Božjim veličanstvom. Celotno dogajanje je v preroku prebudilo novo spoznanje o Bogu do te mere, da je sam sebi rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskámi!« Prerok se je pred Bogom prepoznal kot majhno, nebogljeno bitje, ki se zaveda svoje končnosti, greha, pa tudi majhnosti ljudstva, sredi katerega je živel. In ne ve, kaj bi storil. V sebi je hkrati videl svojo majhnost, pa tudi željo, da bi bil deležen tiste drugačnosti, ki se mu je nakazala ob pogledu na Stvarnika. Kot da bi v sebi zaznal do takrat njemu neznano odprtost za tisto, kar je videl.

Dogodek, ki je sledil temu novemu stanju, prerok mojstrsko opiše: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico … se dotaknil mojih ustnic in rekel: ‘Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen’.« Takega Božjega posega v osebnost Izaija ni pričakoval. Bog ga je namreč očistil in osvobodil naravnih in moralnih ovir, ki se jih je prerok zavedal, ko je dejal »gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami.« Bog sam je na lastno pobudo pripravil prerokovo notranjost, da svobodno sprejme Gospodov glas: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Gospodova ponudba, klic, namig je odprt, neopredeljen, skorajda prazen.

Vendar prerok tega ni tako razumel. V moči novega stanja, ki ga je v njem ustvaril Gospodov poseg, je prerok jasno vedel, da Gospodova ponudba, klic, nikoli ni brez vsebine. Vedel je še nekaj drugega, da je namreč Božja ponudba vedno presežna, Gospod vedno ponuja in daje več, kot ga mi prosimo, ker nam daje iz svojega Božjega bistva, iz svoje vsevednosti in vsemogočnosti. Zato ne preseneča prerokov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Od tega trenutka prerok Izaija ne deluje več iz svojega človeškega bistva, ampak je ves v službi Jahveja. Govori v njegovem imenu in kakor mu Jahve naropa,  njegova govorica ima posebno prepričevalno moč, da se morajo posamezniki osebno opredeliti do vsega, kar pove v Božjem imenu. V ljudstvo prerok vnaša novo spoznanja, ki v ljudeh prebujajo gotovost in veselja do življenja sredi smrtne nevarnosti posameznikov in celotnega ljudstva. Prerokova prisotnost med ljudstvom v ljudeh sredi zmede in občutka, da jih je Jahve zapusti, vzbuja novo, bolj trdno zaupanje v Jahveja. In prerok je priča, porok te nove zavesti. Prerok je torej živa priča, da Gospod ljubi svoje ljudstvo in ga odrešuje.

 

 

Današnja Božja beseda nam govori o poklicanosti za apostola. Kakšna je razlika med klicem za preroka in klicem za apostola? V stari zavezi je preroke klical v svojo službo sam Bog, v novi učlovečeni Božji Sin v Očetovem imenu.

 

Apostola Pavla je poklical Kristus kot vstali in poveličani Odrešenik vsega stvarstva. Temelj Pavlove apostolske službe je njegovo srečanje z vstalim Gospodom na poti v Damask. O tem srečanju vemo le za eno ključno podrobnost, namreč za Pavlovo vprašanje Vstalemu in njegov odgovor: »Kdo si Gospod? In odgovor: ‘Jaz sem Kristus, ki ga ti preganjaš!’« Ta jasen odgovor Vstalega, je Pavlu spremenil življenje. Kar je po tem dogodku sledilo, je bilo le uresničevanje Pavlovega novega poslanstva, ki ga je kronal z mučeništvom. Po spreobrnjenju apostola narodov pa preseneča njegova priprava na apostolsko službo. Na moč spodbudno je namreč dejstvo, da se je Pavel po srečanju z Vstalim dal poučiti, kako naj oznanja, da bo njegovo poslanstvo gradilo Cerkev. Zato Pavel kristjanom v Korintu izrecno zapiše: »Izróčil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.« In ko našteje vse avtoritete prve Cerkve, s katerimi se je srečal, torej tiste, ki so videli Vstalega in vse, ki verujejo v Vstalega, ponižno pripiše: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negódniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« Pavel svojo apostolsko službo in dostojanstvo dokazuje z oznanjevanje vere Cerkve v vstalega Gospoda, kakor so jo oznanili apostoli, ki so bili od začetka z Gospodov in vsi očividci vstalega Gospoda. Ta eklezialna, cerkvena razsežnost vere v vstajenje je dokaz Pavlove pravovernosti.

 

 

In sedaj, kako je Jezu poklical apostole; Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. O tem poročajo evangelisti Luka (5,1-11), Marko (1,16-20) in Matej (4,18-22). Po poročilih se je vse to zgodilo nekako »spotoma«. Jezus je začel oznanjati evangelij ob Galilejskem jezeru. Z množico, ki ga je spremljala, je prišel k obali, kjer so ti štirje ribiči čez dan spirali in popravljali mreže. Ker je množica stala ob obali, je Jezus prosil Petra, da bi vstopil v čoln, ki ga naj malo odrine od obale, da bodo ljudje lažje slišali. To je bil po vsej verjetnosti prvi osebni stik Petra z Jezusom. Peter mu je ustregel. Ko je Jezus končal svoj govor, je dejal Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Peter kot izkušen ribič je Jezusu dejal, v dnevnih urah ribiči ne lovijo, toliko manj tisti dan, ko so vso noč ribarili in niso nič ujeli.

Tukaj bi človek pričakoval, da se bo vse končalo. Vendar Peter ni ostal pri svoji ugotovitvi in je po nekem notranjem vzgibu le prisluhnil Jezusovemu predlogu, naj vrže mreže na lov. Ne vemo, kaj je bilo tisto kar je Petra nagnilo, da se ni ravnal po svoji življenjski izkušnji, da pameten ribič čez dan ne ribari. In na presenečenje vseh je dejal: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Z nazivom »Učenik« je Peter priznal Jezusu dostojanstvo, ki mu ga je pripisovala množica poslušalcev in takratno začetno javno mnenje. S svojo odločitvi pa je Peter javno pred vsemi priznal, da njegova ribiška veščina ni merodajna v odnosu do Učenika. Ribič Peter je v Učeniku zaznal več kot izjemno osebnost. Skratka, bil je ves odprt za dogajanje, ki se bo začelo z njegovo odločitvijo, da vrže mreže na lov.

In ko je v obilnem ulovu videl na delu čudežno moč, je hkrati videl veliko razliko med seboj in Jezusom, se razglasil za grešnega človeka in v Učeniku prepoznal Gospoda v teološkem pomenu. Kot prerok Izaija tudi ribič Peter ni vedel, kaj bi rekel ali storil vpričo spoznanja, da stoji pred Gospod stvarstva. Za razliko od dogajanja pri poklicu Izaija v preroško službo, ko je Izaija stal pred odprto ponudbo – »Kdo nam pojde?« – je Jezus dogajanje nadaljeval na ravni Petrove ribiške izkušnje: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Jezus s poklicem Petra v novo službo – da bo ljudi lovil – ni zanikal Petrove osebne življenjske izkušnje, ki si jo je pridobil kot poklicni ribič. Namignil mu je, da bo delo z ljudmi, da jih vodi k Bogu in sprejemanju življenja po evangeliju ter vodenju novega Božjega ljudstva, neskončno bolj zahtevno, odgovorno pa tudi veličastno in da bo za to apostolsko službo potreboval Gospodovo pomoč in tolažbo. Prvi učinek Jezusove izbire, da Peter postane njegov učenec, izvedenec v vodenju ljudi k Božjemu Sinu, so odločitve Petrovih družabnikov: »In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«

 

p. Janez Sraka DJ

4. nedelja med letom

4. nedelja med letom: leto – C, 2019

»On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30)

Današnja Božja beseda nas vabi, da se ustavimo ob treh velikih temah. Prva, kako prerok Jeremija sam opiše svoje poslanstvo. Druga, kako pristopiti k hvalnici ljubezni apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. In tretja, kaj pomeni, da Jezus iz Nazareta ni le prerok za Izrael, ampak odrešenik vsega sveta.

Prerok Jeremija svojo poklicanost za preroka opiše zelo obširno in izjemno globoko. Bistvo te poklicanosti je čisto novo spoznanje o moči Božje besede, ki jo bo oznanjal, kakor mu bo Bog sam naročil. Jahve je Jeremiju pokazal moč svoje Besede do te mere, da je to spoznanje korenito poseglo v bistvo prerokove osebnosti. Po Jahvejevem klicu za preroka je Jeremija najprej spoznal, da je njegovo osebno in dotedanje razumevanje Jahveja silno pomanjkljivo, je pa človeško. Naslednje spoznanje je bilo, da se bo Jahve Jeremiju razodeval progresivno, pač glede na potrebe in trenutno poslanstvo, ki ga bo moral opraviti. Med izvrševanje poslanstva se prerok ne bo smel ozirati na osebna prepričanja, ampak na spoznanje božjega sporočila in moč Božje besede, ki jo bo prejel, da jo oznani.  Z drugi besedo, prerok se je zavedal, da bo s svojim oznanjevanjem moral dokazati, kaj vse je Božje beseda v njem storila in kakšno moč je v njem prebudila. Prerok je vedno prva priča moči Božje besede, ki jo je prejel, da jo oznani. Tako Božja beseda najprej okrepi in oblikuje preroka v krepko, pogumno osebnost.

Enako pomemben je prerokov opis njegove lastne drže, ko njegovo prerokovanje sproži odpor in nasprotovanje tistih, h katerim je poslan, to je k članom izvoljenega ljudstva. Prerok potem, ko je spoznal in v sebi doživel moč Božje besede, kar sebi samemu pove, da naj se ne boji svojih nasprotnikov, da naj bo pred njimi  kakor bronast zid in neustrašeno naj nastavi svoje obličje pred oporečnike in najbolj zadrte nasprotnike preroškega oznanila. Taka prerokova drža ni sad njegove osebne trme, napuha, zaverovanosti samega vase ali kljubovalnosti. Prerokov pogum izhaja iz čisto novega učinka Božje besede in poslanstva, ki ga je prejel od samega Boga. Prerokov pogum je sad od Boga vlitega spoznanja, notranje razvidnosti, ki ga v preroku na novo ustvarja Božja beseda, ki jo oznanja članom izvoljenega ljudstva. Prerok torej stoji pred izvoljenim ljudstvom kot oseba, v kateri Božja beseda že uresničuje svojo moč med tem, ko jo prerok oznanja tistim, h katerim je bila poslana.

Tako se nam lik starozaveznega preroka kaže v novi luči. On je človek, ki ga je Gospod izbral, da po njem naredi nekaj velikega za svoje ljudstvo, vendar tako, da je prerok sam prvi deležen božjega daru, ki ga prinaša Božja beseda. Prerokovo junaško pričevanja nam torej najprej sporoča o učinkih Božje besede, ki jo je Bog najprej govoril preroku.

 

In kako naj pristopimo k hvalnici ljubezni, ki jo je apostol Pavel napisal skupnosti v Korintu? Z leposlovnega vidika je ta hvalnica enkratna mojstrovina kot kombinacija pesniških prispodob, iskrivega razmišljanja in izvirnega podajanja najglobljih teoloških resnic, zlasti v tistem delu, kjer razlaga bistvo teoloških kreposti. Vse to pa tako, da je celotna hvalnica najgloblji izraz apostolovega razumevanja Kristusa in osmislitev njegovega apostolskega delovanja. Skratka, apostolova hvalnica ljubezni je njegova najgloblja izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki nam je oznanil bistvo Božje ljubezni do človeštva in stvarstva v Jezusu Kristus, odrešeniku človeštva.

Evangelist Luka nam na začetku današnjega odlomka pove, da so se Nazarečani Jezusu čudili, ko so o njem slišali, da je storil drugje. Ko pa jim je dejal, da ga v globinah svojih duš ne sprejemajo, so se nad njim razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Ta dogodek, da Jezusa Nazarečani niso sprejeli, ko je dejal, danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali (Lk 4,21, ima širši pomen in ne velja le za tisti trenutek. Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je ‘danes’, ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta ‘zveličavni danes’ v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem ‘danes’, tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom ‘zveličar’ (sōtēr).

Upokojeni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig ta dogodek takole razlaga: Prizadevanje za pravičnost, spravo in mir temelji in se dopolni v ljubezni, ki nam jo je razodel Kristus. Ob poslušanju sinodalnih pričevanj smo se bolj osredotočili na zvezo med pozornim poslušanjem Božje Besede in nesebično službo bratom; vsi kristjani naj razumejo, da je treba besede, ki so jih poslušali, ‘prevesti’ v dejanje ljubezni, kajti le tako postane evangeljsko oznanilo verodostojno, kljub človeškim slabostim, ki zaznamujejo ljudi. Jezus je hodil po svetu in delal dobro (Apd 10,38). Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo ‘velikodušna ljubezen’ – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi … Kdor se hoče znebiti ljubezni, je pripravljen znebiti se človeka kot človeka. Zato spodbujam vernike, naj pogosto premišljujejo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel, in dovolijo, da jih navdihne: ‘Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine’ ( 1 Kor 13,1-8).

p. Janez Sraka DJ

3. nedelja med letom: Leto C – 2019, nedelja Svetega pisma

Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,20-21).

 

Na nedeljo Svetega pisma smo vsi razlagalci božje besede pred zahtevno nalogo, kako članom Božjega ljudstva priklicati v zavest vsaj ključne vidike, kako pomembna je Božja beseda v življenju vsakega kristjana.

 

Gledano z zgodovinskega vidika, je Cerkev na 2. vatikanskem cerkvenem zboru dala razodetju, torej Božji besedi, tako vzvišen pomen kot nikoli doslej. Koncilski očetje so v dogmatično konstitucijo o božjem razodetju podali pravi nauk o Božjem razodetju in njegovem izročanju poznejšim rodovom, da bi ves svet slišal oznanilo odrešenja in bi ob poslušanju veroval, v verovanju upal in v upanju ljubil (DV, 1). 2. vatikanski koncil pa je v Konstituciji o svetem bogoslužju (SC) zelo smotrno določil, kako naj Cerkev uporablja Sveto pismo pri bogoslužju. Po 2. vatikanskem koncilu se je Cerkev hkrati poglabljala v bistvo razodetja, s katerim je Bog v svoji dobroti in modrosti hotel razodeti samega sebe in razkriti skrivnost svoje volje, da bi ljudje po Kristusu imeli v Svetem Duhu dostop k Očetu in bi postali deležni božje narave (DV, 2): in izvedla prenovo bogoslužja, v katerem je Božja beseda dobila posebno mesto.

 

Nedelja Svetega pisma ima torej izjemno široko in pomembno vsebinsko in bogoslužno osnovo. Današnje 1. berilo, odlomek iz Nehemijeve knjige nas uvaja v bogoslužno, najbolj vzvišeno dejanje človeka. Duhovnik Ezra je zbral božje ljudstvo in mu slovesno bral iz knjige postave, odlomek za odlomkom, in jih ljudstvu razlagal. Branje božje besede je že samo po sebi bogoslužno dejanje. Kadar pa božjo besedo beremo slovesno, kot skupnost in z razlago, je to še posebej bogoslužno dejanje, ker hvalimo Boga, poslušamo njegovo besede kot Božjo in ne kot človeško, ji prisluhnemo osebno v duši in kot člani skupnosti. To pomeni, da jo poslušamo kot osebe v svoji notranjosti, in kot družabna bitja, ki se zavedamo, da smo kot posamezniki vedno tudi člani skupnosti. Božja beseda pa nas sama po sebi zaradi svojega Božjega izvora na novo oblikuje, ker je za nas ljudi vedno nova, saj izhaja iz Božjega bistva.

 

Evangelist Luka pa nas s svojim odlomkom seznani, kako je on sam osebno vstopil v dinamiko razodetja in še posebej v vse tisto, kar se je dogajalo ob delovanju Jezusa iz Nazareta. Svojemu prijatelju Teofilu sporoča, da mu bo vse po vrsti popisal, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Ko je evangelist Luka okvirno Teofilu opisal, kako je Jezus začel javno delovati in kaj vse se je ob tem dogajalo, podrobno opiše dogodek v Nazaretu: V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, … Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

 

V tem kratkem odlomku sta pomembni dve dejstvi. Prvo je Izaijeva prerokba o Mesiji, v kateri prerok po božjem navdihu napove, da bo Odrešenik deloval z močjo Svetega Duha in bo tako resnični in večni evangelizator. To Mesijevo poslanstvo se nadaljuje skozi stoletja v prostoru in času in z Božjo močjo, ki je neskončno večja od človeškega delovanja. Prerok je torej napovedal čisto novo delovanje, ki bo ustvarjalo novo skupnost. V novi zavezi bo to Cerkev, ki ga je Kristus ustvaril kot orodje odrešenja. Obe ti stvarnosti, novo delovanje Mesije in Cerkev kot zakrament odrešenja, ki ji je glava sam Kristus, sta torej jasno napovedani. Vstali Gospod je to poslanstvo zaupal apostolom in njihovim naslednikom, ko jim je vdihnil Svetega Duha, s katerim je bil sam krščen. Tako je Bog po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus pa je isto poslanstvo zaupal, posredoval svoji Cerkvi.

 

 

Druga trditev pa je: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Ko je Jezus, napovedani Mesija v sinagogi prebral Izaijevo prerokbo o sebi, je ni razlagal ali dopolnjeval, ampak je preprosto dejal, da se je danes ta prerokba uresničila. Je torej potrdil pred mnogimi stoletji razodeto resnico o sebi. Ker pa je Jezus Kristus polnost razodetja, ima njegova potrditev novo veljavo in pomen. Na ta zaključek nas navaja zadnji del Jezusove trditve: kakor ste slišali. Učenci so vedeli, da ima vse, kar so od Jezusa slišali dokončno veljavo. To pa moramo verjeti tudi zaradi Jezusove trditve, da ni prišel razvezovat postave ali prerokov, ampak jih je prišel dopolnit. Ta dopolnitev se vedno konča v neskončni skrivnosti učlovečenega Božjega Sina.  

 

Cerkveni učitelj Origen v razlagi Jezusovega govora v Nazaretu pravi, da ko so bile ‘oči vseh v shodnici uprte Vanj’ (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: ‘Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!’ (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

 

p. Janez Sraka DJ

2. nedelja med letom (C, 2019): Jezus na svatbi v Kani

»Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo.« (Jn 2,11)

Na preteklo nedeljo, prvo »med letom«, nas je bogoslužje uvedlo v razmišljanje, kako je Jezus začel svoje javno delovanje, kako je zastavil delo odrešenja. Na praznik Jezusovega krsta je sam Bog Oče razodel, kdo je Jezus: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Po krstu v Jordanu pa Jezus razodeva sebe samega človeštvu z besedo, dejanji in z vsem svojim bitjem. Njegovo delo odrešenja je torej celosten proces.

Apostol Janez je v svojem evangeliju opisal prvi pomemben dogodek v Jezusovem javnem delovanju in ta odlomek beremo na drugo nedeljo »med letom«. Ob poglobitvi v evangeljski odlomek poglejmo dve njegovi pomembni sporočili in kakšna je vloga ključnih oseb dogodka.

p. Janez Sraka DJ

 

Evangelist Janez v svojem poročilu o svatbi v galilejski Kani ne pove, kdo je povabil Marijo in Jezusa. Ne vemo, ali so ga povabili sorodniki, znanci, prijatelji ali kakšna ugledna in premožna družina. Glede na vsebino sporočila ti podatki tudi niso pomembni.  

Prvi pomembno sporočilo je dejstvo, da je Jezus storil prvi čudež na svatbi. Svatba je namreč dogodek, ko se za novoporočenca začne novo življenje v družini, ki je zibelka življenja za nevesto, ženina in širšo družino. Svatba je slovesen dogodek, ko celotna skupnost pospremi novoporočenca na novo življenjsko pot. Za Izraelce je bila svatba simbol zaveze med Jahvejem in izvoljenim ljudstvom, simbol, kaj pomeni biti zaveznik z Bogom samim. Jezus je svoje javno delovanje začel na svatbi, na najbolj slovesnem in simboličnem dogodku, ki je ves naravnan v prihodnost.

Drugi pomemben vidik Jezusovega prvega čudeža je ta, da ni storil nekaj, kar bi bilo v korist osebi, ampak je spremil prvino življenja – vodo – v vino, ki je simbol razigranosti in veselja. Vino človeku razveseljuje srce, da se z veseljem poda v ustvarjanje novih medčloveških odnosov v družini in družbi.

 

 

In kdo so ključne osebe pri prvem čudežu? Marija, Jezusova mati, strežniki na gostiji, Jezus in starešina, vodja poročnega slavja.  

Marija, Jezusova mati, je s svojo ljubečo prisotnostjo opazila, da je vina zmanjkovalo, da je bila torej slovesnost, gostija ogrožena. O tem je obzirno obvestila sina Jezusa in dobila presenetljiv odgovor: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Ta Jezusov odgovor ni bil zavrnitev materinega opozorila, ampak jo je Jezus napotil na novo razsežnost dogodka, ki ga bo storil, ko je dejal, da moja ura še ni prišla. Spodbujena na tako skrivnosten način, je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« S tem svojim naročilom strežnikom je Marija pokazala, da jo strežniki spoštujejo ne le zato, ker je bila povabljena, ampak je imela ugled med ljudmi kot Jezusova mati.  

Strežniki na gostiji. Ti so vedno zelo pomemben del gostije. Od njih je odvisno, ali bo hrana pravočasno in lepo postrežena, s svojim veseljem krepijo in spodbujajo prijetno razpoloženje, so na uslugo gostom v vsem, kar potrebujejo med slovesnostjo in še bi lahko naštevali. Toda Jezus jim je v Kani Galilejski dal še čisto novo, enkratno poslanstvo, ki se je na prvi trenutek zdelo kot ponižanje in izzivanje, da naj namreč napolnijo vrče z vodo, ko je zmanjkovalo vina. Toda na Marijin namig in Jezusov ukaz so storili, kar jim je bilo zapovedano. In  ko so to storili in so nesli vodo, ki je med tem postala vino, so bili udeleženi pri čudežu. Pa ne le to. Postali so priče, da je Jezus vodo spremenil v vino in so to dejstvo, ta čudežni dogodek, tudi oznanjali. Po tem, ko je starešina okusil vodo, ki je postala vino, so se sami prepričali, da je Jezus resnično iz vode naredil vino, ker so bili priče temu dogodku. V dogodku so sodelovali z vsemi svojimi spoznavnimi sposobnostmi.  

Jezus. Za prvi Jezusov čudež je posebej značilno to, da Jezus nad vodo ni molil, tudi ni naredil kakšnega vidnega znamenja, denimo, da bi se vode dotaknil, ali nad vodo dihnil, ali storil kaj drugega. Edino, kar je storil, je bilo, da jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« Tako je strežnikom in nam pokazal, da ima popolno oblast nad prvinami stvarstva, nad vsemi naravnimi zakonitostmi. Strežniki so razumeli Jezusovo gospostvo, oblast nad prvinami stvarstva so spoznali s svojimi čutili in iz posledic tega dogodka.  

Starešina, vodja poročnega slavja. Njegova vloga je bila, da je Jezusov poseg v vodo v vrčih, ki so jih napolnili strežniki, razglasil za najboljše vino. Evangelist Janez o tem poroča: »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Starešina očitno ni vedel za Jezusov čudežni poseg v dogajanje na gostiji. Svatom in nam pa je sporočil novo, mesijansko dejstvo, da je namreč Odrešenikova prisotnost v življenju vsakega človeka tista, ki tudi najlepše dogodke in razsežnosti življenja spremeni v Božje okolje.

 

 

Cerkveno ali bogoslužno leto je osredotočeno na dva ključna dogodka našega odrešenja: na praznik Gospodovega rojstva in obhajanje velikonočnega tridnevja, ki ima vrhunec na veliko noč ali praznik Kristusovega vstajenja. Božični čas v ožjem pomenu besede obsega obdobje od 1. adventne nedelje pa do praznika Jezusovega krsta. Velikonočni čas pa od pepelnice, začetka posta pa do praznika binkošti ali prihoda Svetega Duha. Med tema obdobjema pa se zvrsti 34 nedelj med letom, ko se kristjani poglabljamo v vsebino obeh ključnih bogoslužnih obdobij.

Velika cerkvena očeta, sv. Avguštin in sv. Maksim Torinski o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski takole pravita:[i] Sv. Avguštin: »Gospod je bil povabljen in je šel na svatbo. Ne preseneča, da je šel na svatbo v Kano Galilejsko On, ki je prišel na svatbo tega sveta. Beseda je namreč ženin in človeško meso je nevesta. Da je Gospod sprejel povabilo in šel na svatbo, je ne glede na mističen pomen, potrditev, da je on avtor poroke. Gospod je namreč šel na svatbo, da bi utrdil zakonsko (karitativno) ljubezen in razodel skrivnost zakonske združitve.« Sv. Maksim Torinski pa razlaga: »Mati je dobro vedela, da človeštvo še ni bilo pripravljeno sprejeti Sina, a ga je s svojo neposredno priprošnjo, izraženo v ‘Vina nimajo’, povabila, da stori prvo dejanje izrednega usmiljenja, torej da spremeni naravno vodo v novo snov, torej vino, ki je simbol milosti Svetega Duha.«

[i] Http://sl.radiovaticana.va/storico/2016/01/16/duhovne_misli_cerkvenih_o%C4%8Detov_in_benedikta_xvi_za_2_nedeljo_med/sl-1200939.

Nedelja Jezusovega krsta

Nedelja Jezusovega krsta: leto C – 2019

»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).

 

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaključuje božični bogoslužni čas. Vsi pomembni prazniki v tem obdobju so nam razodevali povsem nove in pomembne resnice, ki so globoko povezane z Gospodovim rojstvom. Božično bogoslužje je v celoti usmerjeno na rojenega Odrešenika, ki je – vse od nadangelovega oznanjenja Mariji – polnost  razodetja.

 

Naj le bežno omenimo nekaj teoloških razsežnosti, ki jih razodeva Odrešenikovo učlovečenje. Tako je samo Gospodovo rojstvo potrdilo in veličastno razodelo napoved nadangela Gabriela Mariji, da bo rodila Božjega Sina, ki ni le Božji poslanec, ampak pravi Bog in človek hkrati. Marijino darovanje v templju ni bilo izpolnitev starozaveznega naročila, naj bo prvorojenec posvečen Gospodu, ampak je razodelo dve pomembni dejstvi, da je namreč Jezus tisti, ob katerem se bodo odkrile mislih mnogih v Izraelu in bo On znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Po drugi strani pa bo Marijin prvorojenec tisti, ob katerem se bodo prebudile skrite preroške osebnosti v vseh časih, kot sta bila v Jezusovem času starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po navdihu Svetega Duha prišla v tempelj. Beg Svete družine v Egipt nam razodeva posebno vlogo Svete družine v delu odrešenja, s tem pa vlogo vsake krščanske družine v življenju Cerkve in človeštva. Dogajanje ob dvanajstletnem dečku Jezusu v templju, ki se pogovarja z učitelji postave ter pismouki, nam razodeva polnost Odrešenikove človeške narave, kar evangelist Luka opiše kot izjemno napredovanje v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Evangelist nam s to trditvijo razodene veliko novost v življenju vsakega kristjana, da je namreč poklican, da svojo osebnost razvija na dveh ravneh, namreč na osebni in družbeni ravni in to v odnosu do Boga in do bližnjega. Ta čisto nov pogled na dostojanstvo človeka, kot ga razodeva deček Jezus v templju je nova, razodeta prvina krščanske antropologije.

 

In sedaj današnji praznik Jezusovega krsta. Že sam opis tega dogodka je nekaj posebnega. Evangelist Luka preprosto pove, da se je Jezus pomešal med ljudi, ki so čakali na Janezov krst. »Ko je bil tudi Jezus krščen,« pravi Luka, »je molil« (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Jezusom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin« (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: ‘Ti si moj ljubljeni sin’. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok. Ko torej nebeški Oče s krstom v Jordanu Jezusa pošilja v javno delovanje, pri tem razodene bistvo Svete Trojice, da so namreč Oče, Sin in Sveti Duh eno, da vsi skupaj sodelujejo v delu odrešenja. Jezusov krst je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.

 

Sedaj pa na kratko poglejmo v novo vsebino Jezusovega in posredno tudi našega krsta, ki ga je vsakdo prejel kot poseben božji dar. V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen; se pa nam sedaj postavlja vprašanje: V čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi – s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje –, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi. Jezusov krst v Jordanu pa vzpostavlja čisto novo zakramentalno strukturo Cerkve, ko v zakramentih Bog zagotovo deluje s svojo vsemogočno močjo in se svojemu delovanju ne odtegne, se ne izneveri.

 

Tako se veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.

Jezusov krst je dogodek, ki prinaša novo luč, je kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Z Jezusovim krstom v Jordanu je napočil čas, ko se je razpršila tema zla in se zaključuje obdobje nevednosti. Evangelist Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina ‘v spravno daritev za naše grehe’. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje.

 

p. Janez Sraka DJ

Gospodovo razglašenje, leto C, 2019

»Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2, 10)

 

V prvih krščanskih stoletjih je praznik Gospodovega razglašenja ali epifanija po vsebini s svojo slovesnostjo skorajda presegal praznik Gospodovega rojstva. Na ta praznik se namreč Cerkev zahvaljuje Bogu za posebno milost, da je Gospod Cerkvi pokazal, kako naj oznanja Odrešenika, ki se je učlovečil. Kljub temu, da se je Odrešenik učlovečil, je njegovo rojstvo v Betlehemu za vsakega človeka predvsem skrivnost, h kateri je težko pristopati zgolj z lučjo človeškega uma. Tudi danes nam Božja beseda daje trdna izhodišča, kako zastaviti oznanjevanje Gospodovega rojstva. Ta so: pomen zvezde; človekovo iskanje »božjega pečata« v stvarstvu; v kakšnem smislu rojeni Kralj presega veličastvo Jeruzalema; koga so srečali modri; kdo so danes modri.

 

Najprej zvezda. Sv. Janez Zlatousti pravi: Betlehemska zvezda ni običajna zvezda, ker nobena druga zvezda nima moči, da bi vodila, saj se ni omejila na preprosto zvezdno premikanje, temveč je kazala pot. Neznani pisec ob tem dodaja: Zvezda se je postavila na čelo Modrim in s tem pokazala večno spoštovanje, ki ga imajo kozmične prvine do Kristusa. Betlehemska zvezda namreč ni kakšna zvezda iz vesolja, ampak posebna zvezda, ki ima jasno poslanstvo, da Modrim kaže pot k Mesiji. Na svoj način tudi Cerkev opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde s svojim oznanjevanjem bogočastjem in obhajanjem zakramentov. Podobno bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi  v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.

 

Pri oznanjevanju Odrešenika je prav, da oznanjevalec vedno upošteva dejstvo, da vsak človek nosi v sebi globoko željo po spoznanju Stvarnika in vedno išče »božji pečat« v stvarstvu, ki bi mu pomagal globlje prodreti v bistvo Stvarnika. O tem dejstvu sv. papež Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Fides et ratio: Človek je na poti raziskovanja, ki je, človeško gledano, brez konca: na poti iskanja resnice in osebe, ki bi ji bilo mogoče zaupati (Vera in razum, CD 80,30). Modri so obe ti resničnosti našli v betlehemskem Otroku. Apostol Pavel o isti stvarnosti v pismu Efežanom takole piše: Po razodetju mi je bila razodeta skrivnost, ki ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju (Ef 3,4-6).

V kakšnem smislu rojeni Kralj presega veličastvo Jeruzalema? Na to vprašanje nam daje odgovor prerok Izaija, ko pravi: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, temà pokriva zemljo in meglà ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj« (Iz 60, 1-2). Mesijeva luč bo razsvetljevala vse narode in ljudstva. Kot potrditev tega prerok našteva, kaj vse bodo prinesli v Jeruzalem in to predstavniki slavnih kraljestev, kot je bilo kraljestvo v Sabi. Ko beremo ta odlomek, ima človek vtis, da je Izaija v težavah, kako bi opisal ta veličastni prizor, ki nakazuje dejansko veličastvo pravega Odrešenika.

 

In kaj vse nam pove pripoved o prihodu Modrih v Jeruzalem? Najprej to, da se je Gospod po Modrih razodel narodom vsega sveta. Ko so Modri opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Evangelist Matej zapiše, da so bili preko starodavnih prerokb poučeni, da je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Evangelist Luka pa zapiše, da od trenutka, ko se je pojavila Kristusova luč, ne neha privlačevati k sebi ljudi, ki so Bogu po volji (2,14) iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice.

 

Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. Božji Sin namreč ni prišel na svet samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Ko so Modri z Vzhoda, tako beremo v evangeliju, prišli v Jeruzalem, so spraševali: Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit. (Mt 2,2) Kdo so torej bili Modri? Bili so iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji ‘podpis’, torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati. In kaj so oni najprej našli na tej njihovi poti v velikem mestu Jeruzalem.

 

Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je v drugem videl le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Njemu se je tudi Bog zdel tekmec, in to zelo nevaren tekmec, ki hoče odvzeti ljudem njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namreč takšen tekmec, ki zapoveduje ljudem, po kateri poti naj bi v svojem življenju hodili in hkrati preprečuje, da bi delali vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga očrniti in ljudi ponižati na nepomembne figure in jih z lahkoto premikati po veliki šahovnici oblastništva. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije zaradi njegove brutalnosti. Tukaj pa se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj Heroda? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Ko Boga vidimo na tak način, se ne pustimo voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.

 

Vrnimo se k zvezdi. Kakšno zvezdo so videli Modri in ji sledili? Ti možje so iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, kdo je On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji: je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje. Poklicani smo torej, da oznanjamo takšnega Odrešenika danes in jutri in do konca časov.

p. Janez Sraka DJ