Arhiv kategorij: Duhovnost

19.nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto – B, 2018

»Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« (Jn 6,45b)

 

Zadnji dve nedelji smo med bogoslužjem božje besede brali poročila kako je Jahve v stari zavezi in Jezus v novi večkrat pomnožil kruh. Posamezniki in ljudstvo je v teh čudežih prepoznavalo posebno božjo moč in naklonjenost Jahveja in Jezusa do posameznikov in izvoljenega ljudstva. Današnja božja beseda pa nas vabi, da v kruhu, ki nam ga daje Gospod ne vedimo le znamenje božje moči in naklonjenosti, ampak tisti najgloblji učinek in moč, ki jo ima kruh iz nebes, da namreč v moči tega kruha postajamo božji otroci in dediči božjega kraljestva.

V prvem berilu smo slišali, kako je Elija ves izčrpan po hoji v puščavi dobil nove moči po kruhu, ki ga je angel čudežno položil predenj. V moči tega kruha je zmogel nadčloveške napore, da je štirideset dni in noči hodil po puščavi do Božje gore Horeb. To ni bila le fizična, peš hoja h gori Horeb, ampak v skrivnost s katero se je Elija tam srečal. Čudežna hlebčka sta dala Eliju novo spoznavno moč s katero je vstopal v Božjo skrivnost. Kruh, ki nam ga daje Bog ni le vir moči za naše telo, ampak nas usposobi, da prepoznamo in sprejmemo dar, ki ga sam Bog položi v na videz zgolj telesno hrano. Eliju je ta kruh dal izredno moč, da je lahko izvršil poslanstvo sredi izvoljenega ljudstva, ki mu ga je Jahve zaupal.

V odlomku iz pisma Efežanom pa nam apostol Pavel razgrne pomembno tematiko, kako naj posnemamo Boga. Pri tem Pavel izhaja iz izkušnje učencev z vstalim Gospodom. V prvi Cerkvi so vsi kristjani vedeli kako je Vstali Gospod na velikonočni večer pri zaprtih vratih vstopil med učence, jih pozdravil in jim dal prvi dar po vstajenju: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Apostol Pavel vernike v Efezu in tudi nas spomni, ne žalostite božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odrešenja. Nato odločno nadaljuje, ko pravi, da naj med nami izginejo vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. In z enako gotovostjo nadaljuje: Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu. Apostol narodov Efežanom in nam naravnost pove, da je v moči Svetega Duha poganski način delovanja, poganske drže možno spremeniti v krščanske, v posnemanje Boga v vsej njegovi popolnosti. Kdor tega ne stori žali Svetega Duha, ki je v njem. Zanika moč Duha, ki smo ga kristjani prejeli od Vstalega Gospoda in postavlja na laž tretjo Božjo osebo, Svetega Duha. S tem pa tudi kaže svojo nevero v Kristusa, ki je vstal od mrtvih in je zmagovalec nad vsako človeško slabostjo. Kdor žali Svetega Duha tudi zanika vse, kar je Jezus delal v času svojega javnega delovanja, zanika tudi najgloblji pomen čudežev, s katerimi je Božji Sin dokazal, da je Odrešenik, kruh, ki je prišel iz nebes, da je kruh življenja.

Pravkar smo slišali odlomek iz 6. poglavja Janezovega evangelija v katerem Jezus želi pomagati svojim sodobnikom in tudi nam razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil, da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo fizično lakoto, pripravljal sprejeti oznanilo, da je On kruh, ki je prišel iz nebes (Jn 6,41) in ki dokončno nasiti. Tudi hebrejsko ljudstvo je imelo med svojo dolgo potjo po puščavi izkušnjo s kruhom iz nebes, mano, ki jih je ohranjala pri življenju vse do prihoda v obljubljeno deželo. Sedaj pa Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes, ki je sposoben ohranjati pri življenju, ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. On je hrana, ki daje večno življenje, saj je edinorojeni Božji Sin, ki je v Očetovem naročju in je prišel dati človeku življenje v polnosti ter ga uvesti v življenje Boga samega. Judje so tudi vedeli, da je resnični kruh iz nebes, ki je hranil Izraela, Postava, Božja beseda. Izraelsko ljudstvo je spoznalo, da je Tora, temeljni in trajni Mojzesov dar in da je osnovna prvina, po kateri so se razlikovali od drugih narodov ta, da so poznali Božjo voljo in torej pravo pot življenja. Sedaj Jezus, ki se je razodel kot kruh iz nebes, pričuje, da je on osebno, učlovečena Božja Beseda, po kateri lahko postane Božja volja človekova hrana, ki usmerja in vzdržuje bivanje.

Dvomiti v Jezusovo božanstvo, kakor so to storili Judje v današnjem evangeljskem odlomku, pomeni nasprotovati Božjemu delu. Oni so namreč trdili: Jožefov sin je. Poznamo njegovega očeta in mater! (prim. Jn 6,42). Niso šli onkraj njegovega zemeljskega izvora in so zato zavrnili, da bi ga sprejeli kot Božjo Besedo, ki je meso postala. Samo kogar je pritegnil Bog Oče, kdor ga posluša in se mu pusti poučiti, lahko veruje v Jezusa, ga sreča ter se hrani z Njim in tako ima življenje v polnosti, večno življenje.

Zaslužni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig pove, .da se v evharistiji razodeva načrt ljubezni, ki vodi vso odrešenjsko zgodovino (prim. Ef 1,10; 3,8–11). V tej zgodovini se troedini Bog, ki je ljubezen sama (prim. Jn 4,7–8), v polnosti poveže z našim človeškim bivanjem. Pod podobama kruha in vina, pod katerima se nam Kristus daruje pri velikonočni gostiji (prim. Lk 22,14–20; 1 Kor 11,23–26), je navzoče Božje življenje, ki prihaja k nam in se nam podarja v zakramentalni podobi. Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako izkazal »ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.

Danes in ta teden bom premišljeval, kako v svojem življenju ne bi žalostil Svetega Duha!

Janez Sraka

18. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto B – 2018

»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« (Jn 6,27a)

 

Prejšnjo nedeljo nas je božja beseda uvedla v skrivnostno udeleženost posameznikov pri pomnožitvi kruha v stati in novi zavezi. Danes pa nas uvaja v skupnostne razsežnosti čudežev pomnožitve kruha.

V 1. berilu smo slišali, kako je ljudstvo godrnjalo čez Mojzesa in Arona v puščavi na poti v obljubljeno deželo. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! V bistvu je to bilo godrnjanje zoper Gospoda in njegovo obljubo, da bo z njimi v vseh življenjskih okoliščinah. Jahve Izraelcem ni zameril godrnjanja, saj so se sklicevali na njegovo obljubo. Na napeto stanje v izraelski občini je odgovoril po svoje, kot Bog. Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹« Jahvejev odgovor na godrnjanje je bil učinkovit in skrivnosten hkrati. Hrana je bila nepričakovana. Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je ležala rosa okoli njega. Jahve je Izraelcem dajal hrano na dan in ne kot trajno rešitev. V puščavi so sicer obstajale prepelice, vendar ne toliko, da bi se z njimi vsak dan nahranilo celo ljudstvo. Še bolj skrivnostna je bila mana. Ker je čudež kar trajal, so se Izraelci začeli spraševati in so govorili drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj to je. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.« Mojzesova razlaga, »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.«, je Izraelove sinove prav gotovo bolj presenetila kot pa dala odgovor na njihova vprašanja. Odgovor je bil bolj razodetje kot pa običajna razlaga dogajanja. Duhovno najbolj zbrani Izraelci so začeli v svoji notranjosti povezovati to skrivnostno dogajanje po godrnjajo Izraelcev v novo spoznanje, da je namreč celotno dogajanje Božje delo, je kot kruh iz nebes, ki jim ga Gospod daje. Spoznavali so, da jih Jahve na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo po Mojzesu uvaja v novo branje poti skozi puščavo. V globini so Izraelovi sinovi razumevati dve novi dejstvi. Prvo, da je celotna izkušnja izvoljenega ljudstva na poti skozi puščavo v bistvu priprava na novo sožitje Izraelove občine v obljubljeni deželi. Tam bodo živeli srečno, če bodo spoštovali postavo, zavezo, se spominjali izkušenj v puščavi in ostali odprti za prepoznavanje novih Jahvejevih posegov v življenje vsakega člana izvoljenega ljudstva in poslanstva Izraela v celoti. Drugo spoznanje pa je, da je Jahvejeva zvestoba sklenjeni zavezi Izraelom vedno dinamična, polna novih posegov in dokazov o njegovi ljubezni do izvoljenega ljudstva in, da zato mora izvoljeno ljudstvo na ta Jahvejev dinamičen odnos do zaveze prepoznati in na Jahvejeve pobude tudi dinamično, to je velikodušno odgovoriti.

V odlomku iz današnjega evangelija pa smo slišali, kako Jezus na svoj način dopolnjuje in razširja to temeljno izkušnjo Izraelcev z zavezo in zvestobo postavi. Jezus svoji poslušalcem in učencem pove: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tukaj Jezus starozavezno tematiko »kruh iz nebes« razširi in zatrdi, da kdor bo jedel kruh, ki ga bo on dal, bo imel večno življenje. Kristus, ki ga je potrdil Bod, Oče, ima moč, da vsakemu, ki ga sprejme v veri, da moč, kruh, za večno življenje. Jezusovi sodobniki so bili zelo stvarni in so ga vprašali: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Jezusova čudežna pomnožitev kruha je bila torej uvod ključno evangeljsko oznanilo, pravo razodetje, da je Kristus,, Božji Sin kruh življenja, ki naše zemeljsko življenje tako izpolni, da z močjo njegovega vstajenja preide v večno življenje. V vseh teh pogledih je celotna tematiko o Evharistije, ki je v času središčno dogajanje odrešenja, potrebno razumevati v kristološkem smislu, izhajajoči iz čudežne pomnožitve kruha v puščavi in Jezusove razlage tega njegovega dejanja.

 

Janez Sraka

17. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto B – 2018

»Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« (Jn 6,9a)

 

V vseh treh bogoslužnih letih (A, B, in C) je ena nedelja posvečena veliki svetopisemski temi, namreč pomnožitvi kruha. Sveti pisatelji nam to tematiki predstavijo z opisi, kako je Jahve v stari zavezi skrbel, da je izvoljeno ljudstvo najprej telesno, fizično preživelo. V novi zavezi je ta tematika najbolj nazorno podana z opisi Jezusovih čudežnih pomnožitev kruha v puščavi, evangelist in apostol Janez pa poda posebno razlaga te ključne novozavezne tematik, ko v svojem evangeliju razlaga pomnožitev kruha v luči Evharistije.

V letošnjem bogoslužnem letu B pa nam božja beseda na poseben način osvetli dejstvo, da je pomnožitev kruha v vseh pogledih utemelji in osmisli človekovo pripadnost skupnosti, torej družabno razsežnost naše človeške narave.

V prvem berilu smo slišali, kako je neki mož prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu Elizêju prinesel v vreči dvajset ječmenovih hlebov, …Elizej  pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Kajti tako govori Gospod: ›Jedli bodo in bo še ostalo.‹« Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi. Pobuda, da bik lačne nahranil je prišla od nekega moža, ne od preroka. Ta je darovalcu le naročil, naj kruh postavi pred ljudi, za ostalo bo preskrbela Božja previdnost.

Zaslužni papež Benedikt XVI. pa v enih svojih pridig današnji odlomek iz evangelija takole razlaga: V evangeljskem popisu dogodka pomnožitve kruha je omenjen tudi deček, ki je v tej zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, dal v skupno dobro to malo, kar je imel; pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). Čudež se ni zgodil kar iz nič, temveč iz prve skromne razdelitve tega, kar je preprosti deček imel pri sebi. Jezus ne zahteva tistega, kar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. Bog je namreč sposoben pomnožiti vsako naše majhno dejanje ljubezni ter nas napravi soudeležene pri njegovem daru. Čudež je na množico napravil velik vtis. V Jezusu je namreč videla novega Mojzesa, vrednega te oblasti ter novo mano in s tem zagotovljeno prihodnost. Toda ustavili so se samo ob materialnem vidiku, zato se je Jezus ‘ker je spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, spet sam umaknil na goro’ (Jn 6,15). Jezus ni namreč zemeljski kralj, ki bi gospodoval, temveč kralj, ki streže in se sklanja nad človeka, da bi nasitil ne samo materialno lakoto, temveč predvsem tisto globljo, lakoto po pravi smeri, po smislu, po Bogu.

Oba opisa čudežne pomnožitev kruha v stari in novi zavezi imata globoko teološko in človeško sporočilo, da namreč zagotovitev že zgolj zemeljskega, biološkega preživetja v vsakem človeku izredno močno krepi čut pripadnosti skupnosti. V opisu pomnožitve kruha v evangeliju je to izrazito poudarjeno, ko Judje želijo Kristusa postaviti za kralja, ga razglasiti za voditelja skupnosti, ki bi zagotavljal že človekovo zemeljsko preživetje.

Apostol Pavel pa v svojem pismu kristjanom v Efezu to prvinsko človekovo željo po življenju razširi onkraj človekovega zemeljskega obzorja, onkraj ustvarjenega časa in prosto in jo postavi v božje obzorje. Apostol narodov svojo misel začne razvijati zelo stvarno. Takole začne:  Bratje, jaz, jetnik v Gospodu, vas opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. Najprej navede svoje stanje ujetnika v Gospodu. Potem na kratko opiše naše medčloveške donose, ki naj bi utrjevali globinsko povezanost med nami ljudmi in z Bogom, da bi na koncu celoten proces povezovanja ljudi med seboj in z Bogom opisal z enkratno strnjenim stavkom: En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. S tem zaključkom apostol narodov najglobljo razsežnost človekove družabne razsežnosti.

Prosimo Gospoda, zaključuje zaslužni papež Benedikt XVI. svoj pridigo, da nam ponovno razodene, kako pomembno je hraniti se s Kristusovim telesom in krvjo, zvesto in popolnoma zavestno udeleževati se evharistije, da bi bili vedno bolj notranje povezani z Njim. Saj ni On evharistična hrana, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani, da nas pridruži sebi ter nas pritegne vase ‘ (Evharistija zakrament ljubezni, CD 115,70). Prav tako pa želimo prositi, da bi vsakdo imel dovolj potrebnega kruha za dostojno življenje, da bi se tako odpravile neenakosti in sicer ne z nasilnim orožjem, temveč z razdelitvijo dobrin in ljubeznijo. Izročimo se Devici Mariji ter jo prosimo za njeno materinsko priprošnjo zase ter za naše drage.«

 

Janez Sraka

16. nedelja – Krištofova

  1. nedelja med letom: Leto B – 2018, Krištofova nedelja

»Pojdite sami zase na samoten kraj in se nekoliko odpočijte« (Mr 6,31a)

 

Danes bom na kratko razmislili: o Krištofovi nedelji in kako naj se Kristusov učenec nekoliko odpočije.

 

Krištofova nedelja: ima globoko duhovno, misijonsko, praktično razsežnost.

Na duhovni ravni bi to bila tiha skrb, kako namreč vsak kristjan, vsak od nas s svojim življenjem svojim domačin in sodobnikom prinaša Kristusa. V našem času je Kristus prisoten ali odsoten v svetu po nas kristjanih, pa naj si sto priznamo ali ne. Vsak bo to za sebe najlažje presodil, če si bo odgovoril na vprašanje, kako je Kristus prisoten v mojem življenju, v mojih mislih, odločitvah, molitvi, presojanju dogodkov, v zavesti, da sem Bogu hvaležen, da sem kristjan. Prav tako se bom vprašal, kako v moje poklicno delo vnašam krščanske vrednote in kako je moje poklicno delo za mene moj način, kako živim prvo zapoved, ki je ljubezen do Boga in bližnjega. Premislil bom tudi, da je odgovorna in prava vožnja z avtomobilom vedno tudi pristno spoštovanje lastnega in življenja bližnjih.

Vsi vozniki na Krištofovo nedeljo darujemo nekaj denarja za nakup vozil našim misijonarjem in tako v sebi krepimo ter poglabljamo misijonsko zavest, prinašati Kristusa vsem ljudem.

Naš novčič za vozila misijonarjev v daljnih dežela je na zunaj zelo konkretno, praktično dejanje, ki nam osmisli naše dolge, včasih naporne in nevarne vožnje cestah, ki pa nas vse vodijo k našemu končnemu cilju, h Gospodu, ki je Pot, Resnica in Življenje.

 

Kako naj se Kristusov učenec nekoliko odpočije? Odgovor na to Jezusovo naročilo ne bo teološko razglabljanje kaj pomeni biti Jezusov učenec, čeprav bi tudi to bilo zelo pomembno, ampak le nekaj preprostih ugotovitev, ki naj bodo v naši zavesti, da smo vedno in povsod Jezusovi učenci.

V prvem berilu smo slišali, kako Bog graja pastirje Božjega ljudstva v času preroka Jeremija, ki da so razgnali ovce njegove paše. Za Jezusovega učence, ki je pastir Božjega ljudstva je pomembno, da se stalno zaveda, da Gospod pase svojo čredo in da je učenec le Gospodov pomočnik. Gospod je tisti, ki zbira ovce iz vseh krajev, okoliščin, kamor so se razkropila in jih vodi v svoj hlev.

Apostol Pavel pa v pismu Efežanom vlogo pastirja postavi na nove temelje in pravi, da smo sedaj po Kristusovi krvi bližje Bogu in Kristus, da je Kristus naš mir in da Vstali Gospod na nov način zedinjuje različne ljudi, ker je podrl steno pregrehe, to je sovraštvo. S svojim trpljenjem nas je v svojem telesu spravil z Očetom, ko je v samem sebi uničil sovraštvo. Jezusov učenec, nadaljuje apostol Pavel v pismu Efežanom, po Kristusovem zasluženju odpravlja sovraštvo in prinaša mir tistim, ki so blizu ali daleč od Boga. Poslanstvo Jezusovega učenca je torej obvladovanje sovraštva in prinašanje miru, ki ga je prinesel Kristus.

Evangelist Marko pa nas v svojem kratkem poročilu, kako je Jezus vzgajal svoje učence za oznanjevalce evangelija, seznani z navodilom, kako naj se spočijejo. Poročilo je kratko: »Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte’!« To poročilo je moralo biti zelo dolgo, živahno, saj je vsebovalo razne izkušnje, doživetja, spoznanja, pa tudi odprta vprašanja, kot je bilo, denimo, tisto zakaj jim nečisti duhovni niso bili pokorni. Prvo temeljno spoznanje apostolov je bilo, da jih je Jezus poslal oznanjat veselo novico! Drugo, da jim je dal oblast govoriti v Njegovem imenu, ozdravljati in izganjati hude duhove. Med svojim oznanjevanjem so konkretno izkusili, da delujejo z isto močjo, kot so jo videli pri svojem Učitelju in da je njihovo oznanjevanje učinkovito! Vse to se je dogajalo v vrvežu življenja, ki so ga sprožili, podobno, kot je Jezus v množicah prebudil novo dogajanje, ki ga do takrat niso poznali. Med svojim javnim delovanjem so apostoli doživljali veselje ljudi, navdušenje, odobravanje, čudenje, hvaležnost, pa tudi odpor in sovraštvo farizejev in vseh, ki Jezusovega javnega delovanja niso sprejemali. Poročila apostolov o opravljenem poslanstvu so bila izčrpna, pa tudi polna vprašanj Jezusu.

Jezusovo naročilo: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte’!, je milo rečeno dokaj presenetljivo. Vsakega je poslal naj se sam na samotnem kraju malo odpočije. V bistvu jim je naročil tri stvari.

Vsak učenec naj sam v sebi premisli in podoživi te silovite nove izkušnje. Naj v sebi presodi do kakšne mere so te silovite izkušnje sad apostolovega osebnega prizadevanja, kaj pa izhaja iz vsebine nauka, ki so ga slišali od Jezusa in iz pooblastil, ki jim jih je dal. To naj postane njihova stalna drža kot Jezusovih učencev, oziroma apostolov.

Druga pomembna razsežnost Jezusovega naročila pa je, da naj to preverjanje opravijo na samotnem kraju, brez večjih vplivov od zunaj. Tu so se učenci verjetno spomnili izkušenj prerokov v stari zavezi in Janeza Krstnika, ki se je v puščavi pripravljal na svoje poslanstvo. Jezus jih preprosto spodbudil, naj se sami soočajo z vsem, kar so doživeli in o teh celovitih duhovnih stanjih ter izkušnjah  ustvarijo svoja osebna stališča.

Najbolj pa je skrivnostno Jezusov tretje naročilo: naj se malo odpočijejo. Kaj pomeni ta malo? Prvo kar lahko povemo je, da so bili dejansko malo utrujeni, ker jih je prevevalo veselje nad vsem, kar se je dogajajo ob oznanjevanju evangelija in po Jezusovem naročilu ob njihovem oznanjevanju. Tisti malo pa lahko pomeni, da je utrujenost bila sad odprtih vprašanj, na katera apostoli še niso znali odgovoriti. Zaradi tega pa naj ne bodo v skrbeh, ker je njihovo bivanje v Jezusovi bližini zanje že postajalo proces celovitega odrešenj.

Janez Sraka

 

15. nedelja med letom

»In šli so ter oznanjali pokoro« (Mr 6,12)

Osrednja tematika vseh treh današnjih beril je poslanstvo oznanjevalcev. V stari zavezi so to bili preroki, ki jih je Jahve pošiljal i Izraelcem potem ko je z njimi sklenil zavezo. Poslanstvo prerokov in drugih Božjih glasnikov v stari zavezi je bilo vedno usmerjeno na utrjevanje zaveze, njeno vsebinsko dopolnjevanje glede na nove zgodovinske, duhovne in druge okoliščine, po prerokih pa je Jahve Izraelcem razodeval tudi čisto nove vsebine. Zaveza med Jahvejem in Izraelom je bila zapisana, pa tudi odprta, ker je temeljila na Jahvejevi obljubi, da bo vedno z Izraelom na njegovi poti skoz zgodovino. Posebnost zaveze med Jahvejem in Izraelom je tudi ta, da je Jahve zagotavljal svoj del zaveze tako, da je izbiral izmed Izraelcev posameznike, ki so ga zastopali pred Izraelom kot stranko v zavezi, kot glasniki Njegove volje in obljubljene pomoči, oziroma Jahvejeve zvestobe. Vsebinska in operativna struktura zaveze med Jahvejem in Izraelom je torej predpostavljala trajno zvestobo zavezi, tako z Jahvejeve kot Izraelove strani. Iz te temeljne strukture izhaja vsebinsko poslanstvo prerokov in drugih Jahvejevih glasnikov, ki jih je Jahve pošiljal k drugi stranki zaveze, k Izraelcem. Preroki so vedno zastopali Jahvejev del zaveze in ne Izraelov, čeprav so bili Izraelci. Ko je Jahve izbral preroka ali svojega poslanca k Izraelcem ga je izvzel iz Izraela in mu zaupal svoj del zaveze, da jo v človeški obliki prinese v zavezo z Izraelom. Vsak prerok se je tudi jasno zavedal, da med Izraelci zastopa Jahvejev del zaveze in ne Izraelov in še toliko manj svoje stališče. Vsak prerok se je torej jasno zavedal, da je Jahvejev, Božji poslanec pred Izraelom in govori v Jahvejevem imenu, ko Izraelcem razlaga Jahvejevo razumevanje zaveze, še zlasti takrat, ko Izraelcem razlaga, kako v danih okoliščinah Jahve razume sklenjeno zavezo.

Iz tega dejstva pa sledi zgodovinska izkušnja prerokov, a namreč niso bili sprejeti ne v Izraelu in še manj med tujimi narodi. V nekem smislu tudi niso mogli biti sprejeti, saj je Jahve vedno ustvarjalno, z novimi vsebinami izpolnjeval svojo obljubo, da bo svoj del zaveze z Izraelom izpolnil kot Bog, Sveti Izraelov. To celovito in vsebinsko zahtevno poslanstvo vsakega preroka je zelo nazorno in strnjeno opisal prerok Amos, kot smo slišali v prvem berilu. Predstojnik Amacjá, duhovnik v Bételu, je rekel Ámosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Bételu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amacjá, duhovnik v Bételu je preroku Amosu jasno povedal, da svetišče v Betelu ni Jahvejevo svetišče, torej kraj, kjer biva Jahve in tudi kraj, kjer Izraelci spoznavajo vsebino zaveze, ampak je svetišče v Betelu svetišče kralja, kraljeva hiša. V kraljevem svetišču se torej ne poglabljajo v bistvo zaveze med Jahvejem in Izraelom. In temu primerno je Amos odgovóril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, redil sem govedo in gojil smokve. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹« Prerok Amos je s svojim odgovorom potrdil bistvo preroške službe v Izraelu, da ga je namreč Jahve sam izbral, da prerokuje, torej zastopa Jahvejev del zaveze z Izraelom. Zelo jasno je tudi povedal, da preroška služba dana osebno posameznikom, da zastopajo Jahvejev delež v zavezi z Izraelom.

V novi zavezi dobi tudi preroška služba nove, nezaslišane razsežnosti. V novi zavezi vsi člani božjega ljudstva prerokujejo. In to po Božji zamisli. Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom to novo dejstvo takole opiše: »Bog nas je blagoslôvil v nebesih v Kristusu z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvôlil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

To ssredinjenost v Kristusu apostol Pavel v današnjem berilu pokaže v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »‘V njem’ nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; ‘v njem’ smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; ‘v njem’ smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo ‘hvala njegovega veličastva’; ‘v njem’ vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato razširil v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah papeža Benedikta XVI. nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje. V novi zavezi torej vsi člani Božjega ljudstva tudi prerokujemo v moči Kristusovega odrešenjskega dela, v katerem smo postali božji otroci.

  1. Janez Sraka

14. nedelja med letom

»In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,6)

 

Danes nam vsa tri berila, seveda vsako na svoj način, govorijo o neveri. Vendar nevera tukaj ni mišljena le kot zanikanje Boga, ampak kot zahtevno in pogosto kot nezmožnost posameznika, da bi z Bogom vzpostavil oseben, zaupen in ljubeči odnos. V vsej izraelski zgodovini so poznali nevero tudi kot zanikanje Boga. Vendar tu moramo opozoriti na posebnost v zgodovini verstev. V izraelski zgodovini odpad od vere namreč ni bil vrnitev v poganstvo, razen mogoče na začetku procesa odpada, ampak se je odpad od vere Izraelcev končal v ateizmu, v brezboštvu kot ga poznamo danes, torej v brezbrižnosti do vsega nadnaravnega in svetega, v skrajnih primerih pa v zavestnem boju proti Bogu in vsemu, kar je povezano z verovanjem. Današnja berila, kot rečeno, ne govorijo o taki neveri.

 

V prvem berilu nam prerok Ezekijel poroča, da ga je Bog poslal k Izraelovim sinovom, k narodu upornikov, ki so se mi uprli. Tem ljudem trmastega obraza in predrznega srca naj naravnost pove: ›Tako govorí Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi.‹ Prerok naj jim prinese Božje sporočilo, da se bodo lažje osebno odločili za Boga ali proti Bogu. Božje sporočilo, ki jim ga prerok prinaša v človeški govorici, na njim razumljiv način, Izraelcem torej pomaga, da se vsak sam in osebno odloči ali bo hodil za Gospodom ali ne. Prerokovo poslanstvo je to, da jim v njihovem jeziku govori tisto, kar jim Gospod sporoča po preroku. Prerok torej vsakemu Izraelcu na svoj način pomaga, da se v sebi zaveda, da ga Gospod vabi naj z njim vzpostavi oseben odnos, ki je odnos zaveze, ki jo je Bog sklenil z Mojzesom na Sinaju. Prerokovo poslanstvo je namreč v tem, da vsakemu člani izvoljenega ljudstva pomaga do jasnega spoznanja Boga in da je vsak Izraelec povabljen, da z Gospodom vzpostavi odnos zaveze, torej zavesten oseben odnos z Jahvejem, da torej Jahve postane prvi sogovornik z vsakim članom izvoljenega ljudstva. Tisti, ki tega odnosa ne bodo vzpostavili, ki bodo torej ostali neverni, ne bodo mogli opravičevati svoje neodraslosti v veri sredi izraelske občine, ker »vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi«.

 

V drugem berilu nas apostol Pavel z odlomkom iz 2. pisma Korinčanom uvede v novo in zelo skrivnostno stvarnost, da se namreč Kristusova moč razodeva ob slabotnosti apostolov. Apostol narodov namreč v pismu odkrito prizna, da je trikrat prosil Gospoda, naj ga osvobodi skrivnostne duhovne in telesne slabosti, da bi se lahko bolj posvetil apostolskemu delovanj. In ni bil uslišan. In apostol Pavel navede dva odgovora: da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Kot drugi odgovor pa Pavel navede Gospodov odgovor: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Kristus je Pavla spomnil na milost, ki jo je prejel za izvrševanje apostolske službe. In tu se lahko samo čudimo apostolovim zaključkom, oziroma njegovim novim spoznanjem: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Apostol Pavel je spoznal, da ko bo dan za dnem z milostjo, ki jo je prejel, obvladoval svoje slabosti in jih spreminjal v zmage, bo to skrivnostno pričevanje o moči evangelija, ki ga oznanja! Njegovi poslušalci, kristjani in pogani, bodo ob pogledu na apostola, v katerem se njegovo oznanjevanje na skrivnosten način uresničuje vedno bolj spoznavali dejansko moč evangelija, ki spreminja življenje tistih, ki ga v veri sprejemajo.

 

Evangelist Marko pa nas v svojem kratkem poročilu o tem, kako so Jezusovi rojaki sprejeli učence in Jezusa, ko se je med svojim javnim delovanjem vrnil v svoj rojstni kraj. Jezus svojim rojakom ni bil neznan. Vedeli so, kaj se je dogajalo ob njegovem rojstvu v Betlehemu, kako je nekaj let nežnega otroštva preživel v izgnanstvu v Egiptu, kako je kot dvanajstleten deček poromal v Jeruzalem in kaj se je tam dogajalo. Vsa leta do odhoda od doma so ga vsak dan videvali, ga osebno poznali, občudovali njegovo življenje v družini Jožefa in Marije in od začetka njegovega javnega delovanja so prav gotovo bili obveščeni vsaj o poglavitnih dogodkih v Galileji. Rojaki so se vsemu temu čudili, poroča evangelist Marko. Nato doda nepričakovano držo: »In spotikali so se nad njim.« Marko svoje kratko poročilo o obisku v rodnem kraju zaključi z Jezusovima dvema izjavama: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In še skrivnostna ugotovitev: »Čudil se je njihovi neveri.« O kakšni neveri govori Jezus?  O neveri, da njegovi rojaki po tolikih letih skupnega bivanja in izjemnega javnega delovanja v Jezusu niso prepoznali skoraj nič Božjega. Vse kaže, da sta samo Jožef in Marija, Njegov rednik in njegova Mati v njem prepoznal Božjega Sina, Odrešenika človeštva in vsega stvarstva! Iščimo odgovor, zakaj njegovi sodobniki v Jezusovem življenju niso videli praktično nič, kar bi v njih prebujalo nov tip vernosti?! Zakaj so ostali le pri čudenju?

 

Janez Sraka

 

13.nedelja med letom: leto B – 2018, nedelja Slovencev po svetu

 

Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« (Mr 5,41)

 

Najprej nekaj misli ob nedelji Slovencev po svetu. Tokrat jih bomo na poseben način vključili v naše osebne in skupne molitve. Bogu se bomo zahvalili za veliko milost, da so naši rojaki, ki so iz najrazličnejših razlogov zapustili domovino, ponesli našo kulturo, delavnost, predvsem pa našo vero po svetu. Do polovice 19. stoletja so se naši predniki naseljevali znotraj imperija v katerem so živeli. Proti koncu 19. stoletja pa so se napotili druge evropske države, nato v ZDA in Kanado, v Južno Ameriko, Avstralijo in še kam. V tujino so se odpravili, ker dežela ni bila dovolj bogata za dostojno življenje. To so bili ekonomski izseljenci, ki pa so se podali v tujino v veri, da si bodo tam ustvarili boljše življenje. Veliki večin je to tudi uspelo.

 

Po 2. svetovni vojni je v Sloveniji nastal čisto nov begunski val. To niso bili več ekonomski emigranti, ampak kristjani, ki so pred 2. svetovno morijo miselno, politično, gospodarsko in človekoljubno obvladali in premagali zlasti komunistično diktaturo. Ker pa so komunisti zaradi izrednega sovraštva do vsega kar je bilo katoliško že med vojno, še posebej pa po njej napadali, so se mnogi morali umakniti na tuje, da so si tako rešili golo življenje. To so bili najbolj izpostavljeni in sposobni kristjani, ki jim je grozila fizična smrt ali suženjska podrejenost v novi državi. Ti kristjani so ponesli v svet dvojno sporočilo. Prvo je bilo, da so komunizem v času miru med vojnama premagali na intelektualni, verski in kulturni ravni. Drugo pa, da je svetovni komunizem največji sovražnik temeljnih človekovih svoboščin in je kot tak sovražnik človekovega celostnega razvoja.

 

Tretji profil slovenskih izseljencev pa so v vseh teh obdobjih bili naši misijonarji, od Barage do do še živečega Pedra Opeke. To so možje in žene, ki so se posvetili širjenju božjega kraljestva po vsem svetu. Vsi naši izseljenci so nam in še delajo čast po svetu, saj na svojski način s sadovi njihove vere častijo Boga, opravljajo trajno bogoslužje kot verni Slovenci.

 

Starozavezni pisatelj Knjige modrosti pa nas uvede v krščansko razumevanje smrti, ko pravi: »Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje.« Nato doda, da v bitjih, torej tudi v človeku ni uničujočega strupa. In: Bog je ustvaril človeka za neminljivost in ga narédil kot podobo lastnega lika. Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi. V zadnjih nekaj desetletjih nekateri filozofi učijo, da je ves napredek in celotno znanstveno prizadevanje človeka in človeštva treba pripisati človekovemu strahu pred smrtjo, oziroma globoki stiski in želji, kako v življenju odriniti smrt čim dlje v prihodnost. Božji in krščanski odgovor na smrt ni borba zoper smrt, ampak vera v Božjo pomoč ter gotovost, da je Kristus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih premagal »hudičevo zavist«, ki vodi v smrt tiste, ki podležejo hudiču. Dobro bi bilo, če bi se danes vsak kristjan vprašal, kako pa jaz razmišljam o smrti? Se je bojim? In kako iščem odgovor na številna vprašanja, ki jih postavlja stvarnost smrti: v veri v Kristusovo in naše vstajenje, ali pa se predajam negotovosti in morda celo obupu?

 

Evangelist Marko pa nas danes v svojem poročilu o dveh Jezusovih čudežih, kako je obudil Jairjevo hčer in ozdravil krvotočno ženo, najprej opozori na dve ravni Jezusovih čudežev. Prva je vrnitev telesne moči in zdravja, druga pa s čudežem ozdravi duhovno stanje Jairja, očeta umrle deklice in duhovni nemir krvotočne žene. Oba, Jair in krvotočna žena sta se obrnila na Jezusa v duhovni stiski,  ki ni kazala neke osebne trdnosti. V Jezusu sta oba videla čudodelnika z neko skrivnostno, skorajda magično močjo. Po čudežu pa Jezus v Jairju in krvotočni ženi prebudi čisto novo gotovost vere, ki se kaže v njunem osebnem odnosu do Jezusa. To novo stanje je bilo za vsakega od njiju nova kakovost njunih osebnosti. Oba je Jezus povabil, naj vstopita v njegovo, Jezusovo gotovost. Tudi mi se danes vprašajmo, kakšno gotovost mi daje moja hoja za Jezusom, ali bolje, skupaj z Jezusom? Imam v sebi vsaj začetno gotovost, da kadar v življenju posnemam Jezusa, delam kot je on deloval, da sem že deležen, vsaj v zametku, tisto gotovost, kot jo je imel Jezus v času svojega javnega delovanja?

Janez Sraka