Arhiv kategorij: Duhovnost

V mesecu aprilu molimo za osvobajanje od zasvojenosti

Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu aprilu 2020 vabi: Molímo, da bi vsi, ki so podvrženi zasvojenosti, našli pomoč in podporo.

»Uživanje drog zelo škoduje zdravju, življenju posameznikov in družbi. Vsi smo poklicani, da se zoperstavimo proizvodnji, izdelavi in razpečavanju drog po svetu.«  

Frančišek, iz govora udeležencem mednarodne konference z naslovom Droga in odvisnosti: ovira za celostni človeški razvoj, 1. decembra 2018

Molitev darovanja ali posvetitve

Molivec se vsak dan osebno daruje ali posvetiti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:

Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE, UDELEŽBA PRI POBOŽNOSTI (DINAMIKI) SRCA JEZUSOVEGA

»Pred skoraj desetimi leti smo začeli prenovo Apostolata molitve. Gre za dolg duhovni proces, ki ni odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak od naše razpoložljivosti Gospodovemu Duhu, ki nas spremlja,« piše mednarodni direktor PSMM p. Frederic Fornos DJ. »Taka prenova je bila potrebna, da bi bil ta duhovni zaklad Cerkve dostopen več ljudem, posebej novim generacijam in da bi bili bolj zvesti poslanstvu, ki nam ga je Sveti sedež zaupal od konca 19. stoletja. Naše poslanstvo je, da molimo in živimo izzive človeštva in poslanstva Cerkve, ki so izraženi v papeževih molitvenih namenih. Vse to ni mogoče brez globoke povezanosti s Srcem Jezusovim, zato predlagamo duhovni itinerarij »Pot srca« tistim, ki želijo biti del te mreže in naše srce ohranja v globoki povezanosti s Srcem Jezusovim v poslanstvu sočutja do sveta.

Proces prenove ne spreminja Apostolata molitve v nekaj povsem novega in različnega, ampak nam pomaga iti globlje in ohranjati zvestobo Srcu Jezusovemu.

 Sedanji proces prenove, ki ga vodi Gospodov Duh, ima svoj izvir v reformi, ki jo je leta 1861 uresničil p. Henri Ramiere DJ. Z začetkom izdajanja revije Glasnik Srca Jezusovega je povabil k molitvi po namenih Srca Jezusovega. Od leta 1879 je te namene vsak mesec oblikoval papež in jih zaupal Apostolatu molitve.  P. Ramiere je dal vedeti, da je ta molitev apostolska in odprta do sveta in da se po molitvi darovanja združimo s Srcem Jezusovim v službi njegovega poslanstva.

Apostolska ali misijonarska je molitev, ki nas razpoloži za Kristusovo poslanstvo v našem vsakdanjem življenju. Po molitvi darovanja ali posvetitve postanemo razpoložljivi za njegovo poslanstvo. Taka drža notranje razpoložljivosti do poslanstva odpre naše srce in nas naredi učljive Svetemu Duhu.

P. Ramiere je za Apostolat molitve opisal tri značilnosti: »1. molitev kot univerzalno sredstvo delovanja, 2. združenje kot nujni pogoj, da bo molitev učinkovita, 3. povezanost s Srcem Jezusovim kot izvirom življenja za združenje.  Kar je on imenoval združenje (it. Associazione), se danes imenuje »Mreža«. Apostolat molitve je bil »Sveta vez krščanskih src, povezanih s Srcem Jezusovim. Danes je to »mreža src, povezanih s Srcem Jezusovim«.

Ta mreža src je Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM), ki ji Sveti oče priporoča moliti po njegovih namenih, ki izražajo izzive človeštva in poslanstva Cerkve. Izzive, ki so sad njegovega pogleda in univerzalnega razločevanja in so nameni Srca Jezusovega. Biti del te Mreže molitve za nas pomeni, da rastemo v razpoložljivosti do poslanstva Jezusovega sočutja do sveta, ko vstopamo v dinamiko Srca Jezusovega.

 Kako se pridružiti? Predložena sta dva načina sodelovanja: »odprt« in »pripadnost in zavzetost«, ki je na osebni ali skupnostni ravni. Ta dva načina sta posodobljena reinterpretacija treh stopenj sodelovanja po statutih iz leta 1896, ki so obstajali v različnih deželah.

Način odprtega sodelovanja, ki je dostopno vsakemu, ki je krščen, je v tem, da moli po namenih papeževe molitve, posebej na prvi petek v mesecu, ki je »mesečni dan molitve po njegovih namenih«.

Način pripadnosti in zavzetosti pa je oblika večje zavzetosti na osebni in skupnostni ravni. Na osebni ravni naj bi si molivec kot del vsakdanjega življenja prisvojil tri čase molitve h Gospodu.

Ti predlogi molitve so na naši predlogi molitve Clic to Pray:

  • »Z Jezusom zjutraj« predlaga molitev darovanja.
  • »Z Jezusom čez dan« je molitev, ki naravna naše srce in da nov zagon našemu dnevu.
  • »Z Jezusom zvečer« je pogled nazaj, da bi prepoznali našo razpoložljivost za poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod.

Kot je rečeno v statutih, »je ta molitev in apostolska razpoložljivost zmeraj pridružena Mariji, Kraljici apostolov«.

Za tiste, ki doživljajo klic, da bi živeli tesneje združeni s Srcem Jezusovim in želijo formalizirati lastno osebno zadolženost, posvečenost služenju v tem pogledu, predlagamo posvetitev ali »zavezo z Jezusom Kristusom«. Tako postanejo »apostoli molitve« in prevzamejo dolžnost, da so na razpolago v s tem povezanih skupnostih, župnijah, šolah itd. v pripadnosti Papeževi svetovni mreži molitve (PSMM), ki vključuje tudi Evharistično gibanje mladih.

Na skupnostni ravni župnija ali krščanska skupnost lahko pokaže svojo zavzetost po tej cerkveni službi, ki je sedaj papeška ustanova, tako da se srečuje in moli po papeževih namenih, posebej ob prvih petkih, ki so posebej temu namenjeni.

Našo skupnostno zavzetost najbolje izražajo skupine Apostolata molitve, ki izhajajo iz našega duhovnega izročila in so navzoče v župnijah. Te skupine sestavljajo Papeževo svetovno mrežo molitve in v mnogih državah predstavljajo vrh ledene gore, ki ga ustvarjamo. Brez teh skupin, ki zvesto ohranjajo plamen duhovnega zaklada, ki nam ga je Gospod zaupal, ne bi mogli nikoli začeti prenovo te cerkvene službe.  Mnoge dežele imajo škofijsko strukturo in v nekaterih primerih razpolagajo z internimi pravili. Povabljeni so, da se integrirajo v svojem ritmu v proces »prenove«, da bi poglobili lastni duhovni vir in našli dinamiko Srca Jezusovega od začetkov.

Proces prenove skupin Apostolata molitve potrebuje čas, glede na to, da je potrebno upoštevati ritem vsake skupine. Osebe, ki odkrijejo Papeževo svetovno mrežo molitve, lahko ustanovijo skupnost, ki bo popolnoma sprejela »prenovo«. Pot Srca je duhovni itinerarij, ki uteleša to prenovo.

Te skupnosti ne samo molijo in prevzemajo notranjo držo razpoložljivosti za sodelovanje s poslanstvom Cerkve, ampak se konkretno mobilizirajo, iščoč način, kako bi se posvetile službi izzivom sveta in potrebam Cerkve. Osebe, ki sestavljajo te skupnosti, se zavzemajo na osebni in skupnostni ravni, da živijo po dinamiki Srca Jezusovega. Enako bodo podprle, kot je rečeno v statutih (2.2) našo mladinsko vejo, Evharistično gibanje mladih, kjer obstaja, ali mladinsko pastoralo (župnijo, kolegij…).

Katerikoli proces prenove lahko povzroči nesporazume, napetosti in strah. Pomembno je, da zaupamo v Gospoda, ker nas On vodi. Papeževa svetovna mreža molitve (Apostolat molitve) je pomembna za poslanstvo Cerkve, glede na to, da ga ni poslanstva, poslušnega Svetemu Duhu, brez molitve. Naj nam danes, kot nekdaj, Gospod da svoj plamen, plamen svojega Srca.

p. Frédéric Fornos DJ, Mednarodni direktor

(iz italijanščine prevedel p. Franc Kejžar DJ, koordinator PSMM za Slovenijo)

 

Iz Revista Mensageiro – Portugalska, januarja 2019

Moj Gospod in moj Bog, kje si? Kaj želiš, da naredim v tem času pandemije?

V evangeliju po Janezu beremo, kako sta Lazarjevi sestri Marija in Marta poslali »Jezusu sporočilo: ‘Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.’ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ‘Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.’ Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: ‘Pojdimo spet v Judejo.’« (Jn 11,3-7)

Ko prebiram te vrstice, sem po eni strani ganjen nad Jezusovo ljubeznijo do Marije, Marte in Lazarja, po drugi strani pa se čudim, zakaj je čakal še dva dni, preden je šel k njim. Sprašujem se, zakaj čakaš, če jih ljubiš. Zelo globoko razumem očitek Lazarjeva sestre Marije, ki mu je vsa pretresena od žalosti ob izgubi brata in nad neodzivnostjo njihovega prijatelja, Jezusa, rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Tudi sam sem to večkrat čutil, ko nisem razumel, zakaj se je zgodilo to, kar se je. Še posebej ob nenadni smrti mojega brata Petra, ki je imel komaj 36 let in je zapustil svojo ženo in dve hčerki v starosti 9 in 11 let. Prav tako ob smrti otroka moje sestre v njenem petem mesecu nosečnosti.

Tudi v tem času pandemije doživljam po eni strani mir in polnost Božje bližine, po drugi strani pa strah zase, za sobrate, za moje domače in sorodnike, za vse, s katerimi sem povezan v svojih različnih poslanstvih, pa tudi za vso Slovenijo in ves svet. Ko sem včeraj prebiral članek iz Financ, kjer je dobra analiza sedanje pandemije, me je pretresla napoved, da bi v Sloveniji, če ne bi šli v karanteno, umrlo najmanj 16.000 ljudi. Mnogim se še vedno zdi pretirano to, kar vlada zahteva od nas vseh: »Ostanite doma.« In tega žal ne jemljejo resno. Mnogi kristjani tudi zelo težko sprejemajo odločitev naših škofov, da ne sme biti javnih maš, da ni možno prejeti obhajila, spovedati se.

Bogu hvala za vso sodobno tehnologijo, ki nam omogoča, da smo lahko navzoči preko nje pri mnogih mašah, ki so po Sloveniji brez navzočnosti vernikov, in da lahko prejemamo duhovno obhajilo. Vsak dan smo lahko tudi pri maši našega papeža Frančiška in že smo bili deležni popolnega odpustka. Vedno več je različnih pobud, da smo združeni v skupni molitvi za zdravje in rešitev pred nevarnostjo pandemije, za bolne in za zdravstveno osebje in vse, ki se na svojih odgovornih položajih trudijo za dobro nas vseh. Vedno več je različnih možnosti, da se organizirajo srečanja preko videokonferenc ali pa da lahko pokličemo koga, ki nas bo poslušal. Toda kljub temu mnogi doživljajo veliko tesnobe, saj so zaprti v svoj dom. Veliko je samih v svojih stanovanjih. In vsa ta sodobna sredstva ne morejo nadomestiti živega stika z drugimi. In nehote se pojavi v meni in verjetno tudi v drugih vprašanje: »Doklej, Gospod? Zakaj čakaš?«

Nikomur ni enostavno. Nihče ne more povsem odgovoriti, zakaj je prišlo do te pandemije? Nihče  ne ve odgovora, zakaj Bog čaka in nas ne reši te sodobne »kuge«? Lahko imamo različne odgovore. Toda nobeden ni dokončen. Vsak je le delen. Kajti nihče izmed nas ne vidi celote, ne vidi obeh plati te situacije ob pandemiji. To vidi le Bog. In bolj ko smo eno z njim, bolje lahko tudi sami vidimo. Toda nikoli ne bomo povsem videli, dokler smo tukaj na zemlji.

Podobno nista razumeli Marija in Marta Jezusa, zakaj ni takoj prišel, prav tako tudi ne njegovi učenci, zakaj je sploh šel in tako tvegal svoje in njihovo življenje. Verjetno prav nobene situacije, v kateri smo, ne moremo povsem razumeti. Vedno se nam zdi vsaj delno nesmiselna ali vsaj nerazumljiva.

Kaj lahko storimo? Ali naj čakamo križem rok? Ali naj obupno iščemo rešitev, pa naj nas stane karkoli? Naj se zapremo v svojo tesnobo, strah, negotovost, jezo na vse in vsakogar, obup in čisto pasivnost? Ali se naj delamo, kakor da ni ničesar hudega in težkega? Da vsi pretiravajo. Naj bomo kar naprej pri različnih svetih mašah, molimo čim več rožnih vencev na dan, opravljamo najrazličnejše pobožnosti, premišljujemo Božjo besedo itd.?

Kaj lahko naredimo? Ko prebiram današnji evangelij, zrem Jezusa in njegov odnos do vseh, o katerih govori evangelij, se mi zdi, da mi sporoča naslednje:

  1. Povej mi svoje skrbi in želje (sestri sta sporočili Jezusu).
  2. V miru čakaj, da ti odgovorim. Vedi, da sem te slišal, kajti ljubim tebe in vsakega človeka (Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja).
  3. Sprejmi stvari, ki se bodo zgodile (Marta in Marija sta žalovali za Lazarjem skupaj z drugimi, ki so prišli k njemu).
  4. Povej mi vse, kar čutiš, doživljaš; ne boj se biti iskren (Marta in Marija sta povedali vse Jezusu, ko je prišel k njima).
  5. Poslušaj me, kar ti govorim. In sprejmi to, čeprav nikakor ne moreš sprejeti vsega (Marta in Marija sta vsak na svoj način sprejeli njegovo veselo vest, čeprav je nista mogli povsem dojeti).
  6. Naredi to, kar ti naročam, čeprav se ti zdi nemogoče (verovati, tudi če se zdi povsem nemogoče; dopustili sta, da so odvalili kamen od groba, čeprav je bil Lazar že štiri dni v grobu …).
  7. Zaupaj mi, da je vse, kar se bo zgodilo, v Božjo slavo, da se bo razodela zmaga ljubezni in Življenja, zmaga Božjega kraljestva.
  8. Ljubi druge, kakor sem jih jaz in jih še zdaj ljubim. Daj mi možnost, da jim pokažem po tvojih mislih, besedah in dejanjih, po vsem tvojem bitju, da nisem pozabil nanje, da sem z njimi, da jim želim dobro, tudi takrat, ko se jim zdi, da sem jih zapustil. In doživljal boš polnost življenja in navzočnost Božjega kraljestva tudi ti.

 

Kaj vse to pomeni za moje konkretno življenje in delovanje v tem trenutku, dnevu, času pandemije, še ne vidim povsem jasno. Toda v sebi doživljam ljubezen, veselje, mir in gotovost, da me/nas ni Bog zapustil, temveč da želi biti še bolj dejavno navzoč v meni in okrog mene in v vseh ljudeh in vsem stvarstvu. Zahvaljujem se mu za to in ga prosim, da bi tudi vsak izmed vas, ki boste to brali, in tudi vsi drugi, odkrili, kako živeti in delovati v tem času pandemije, da se bo lahko po vas vseh proslavila Božja ljubezen, da bo lahko med nami vedno bolj navzoče Božje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

p. Ivan PlatovnjakDJ

Kako biti luč v tem času epidemije?

Molitveno premišljevanje ob včerajšnjem evangeliju Jn 9,1-41

V teh dneh, ko poslušamo novice o tem, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu zaradi korona virusa, se lahko v nas naseljuje strah. V nas je vedno več tesnobe, negotovosti, teme. Kar sama od sebe se pojavljajo vprašanja, zakaj se to dogaja, kdo je kriv, kdo je kaj narobe naredil itd. Nehote obsojamo tiste, ki so bili neprevidni in so se okužili in potem prenesli še na druge. Skušamo se spomniti, ali smo tudi sami prišli s kom v stik, ki je bil kužen. Morda se obsojamo, ker smo bili naivni in nismo dovolj resno vzeli nevarnosti in smo se gibali na krajih, kjer bi se lahko hitro okužili. Morda se jezimo na druge, ko vidimo, da še vedno ne jemljejo resno opozoril in ukrepov, ki jih je dala država itd.

Naša glava je polna teh misli. Sedaj se osredinjajo samo na to, kar se dogaja v epidemiji. Vedno bolj se pogrezamo v najtemnejše možne scenarije, ki se lahko zgodijo nam, našim dragim, državi, vsemu svetu. In postajajo vedno bolj grozljivi, tragični, katastrofalni. Počasi jim začenjamo verjeti in se še poglabljajo, saj poslušamo in gledamo televizijo in razna spletna sporočila … In k temu prida svoj lonček tudi skušnjavec, ki nam pomaga, da bi videli vse še bolj črno in katastrofalno. Postopoma začne prišepetavati različne dvome v Boga, v njegovo ljubezen, njegovo ljubečo in dejavno navzočnost v našem življenju. Začne nas spraševati: Kje je sedaj tvoj Bog? Kako lahko dopušča, da se dogaja vse to, če je resnično ljubeči Oče in si ti njegov ljubljeni sin/ljubljena hči? Ali res ni on veliki Sodnik in Kaznovalec? Kako lahko verjameš, da je on Usmiljenje, če pa sedaj toliko ljudi trpi povsem nedolžnih, ko jih toliko umira?

Kako ob vsem tem verjeti, da je Bog res naš Oče, ki nam želi samo dobro, najboljše? Da ne dopusti ničesar, kar bi ne bilo znamenje njegove ljubezni do nas.

Tudi učenci, ki so bili z Jezusom v njegovi šoli, so se ob soočenju s trpljenjem nedolžnih nehote spraševali tako, kot se mi. V Janezovem evangeliju, ki ga bomo brali na 4. postno nedeljo, beremo:

»Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: ‘Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?’ Jezus je odgovóril: ‘Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.’« (Jn 9,1-5)

Jezus učencem jasno pove, da ni grešil ne on in ne njegovi starši. Ne išče krivca. Dejstvo je, da je ta človek slep. To ni dobro, je zlo. Nič ne pomaga, če se ustavimo in najdemo krivca. Zaradi tega ta človek ne bo videl in mu tudi ne bo bolje. Tudi ne bomo mogli preprečiti, da bi se še kdaj drugič ne rodil slep človek, da se ne bo zgodila še kakšna krivica, kakšno trpljenje nedolžnih. Ta svet je nepopoln in vedno se bodo dogajale krivice, deležni bomo takšnega ali drugačnega zla.

Kaj pa lahko naredimo? To, kar je naredil Jezus. V tem slepem je videl priložnost, da se na njem razodenejo Božja dela. Ozdravil ga je slepote in mu dal možnost, da je sprejel vero vanj. Začel je živeti v njegovem Duhu, tj. v Duhu ljubezni do vsakega človeka, tudi do farizejev in pismoukov, ki so ga potem preganjali zaradi njegovega ozdravljenja. Razglašal je Jezusa kot Odrešenika, ki prinaša v temo luč novega življenja v Bogu, luč Božjega kraljestva.

Povabljeni smo, da vstopimo v ta Jezusov pogled, v njegovo držo do ljudi, ki so v različnih stiskah zaradi zla. Prosimo za dar njegovega Duha, da bomo zmogli skupaj z njim v tej epidemiji videti priložnost, da se proslavi Božje delo v nas in med nami. Dokler lahko, dokler je dan, nam je dana možnost. Začnimo sodelovati z Bogom Očetom, z njegovim prizadevanjem za to, da bi vsak človek spoznal, da je resnično ljubljeni Božji otrok, da mu Bog Oče želi najboljše, polnost življenja, pa naj se z njim dogaja kar koli.

Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (5,8-9) spodbuja: »Nekoč ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«

Zavejmo se milosti vere, ki jo imamo. Zavejmo se luči, ki nam je dana v Kristusu. Tudi zdaj nam daje obilje svoje luči, pa čeprav ne moremo k sveti maši, ne moremo sprejeti obhajila. To luč nam daje po veri vanj. Sam pravi: »Samo veruj!« (Mr 5,36) Nikjer ne pravi, da bom deležen tega samo takrat, če bom pri sveti maši, če bom sprejel obhajilo, če ga bom adoriral v Rešnjem Telesu. Obljublja nam pomoč, če vedno znova obnavljamo vero vanj, v njegovo usmiljenje in dejavno ljubezen, v njegovo navzočnost v vsem, kar je in kar se dogaja. Spodbuja nas k temu, da čujemo in molimo (Mt 26,41), da ne bomo padli v skušnjavo dvoma, obupa, neizhodne tesnobe, vrtinec teme, obsojanja sebe in drugih, občutkov krivde, zavrženosti, kaznovanosti itd.

Toda ne kopičimo molitev, misleč, da bomo zaradi besed uslišani. Ne bodimo kakor pogani, ki ne morejo verovati, da je Bog z njimi, da so njegovi ljubljeni sinovi/hčere, da jih ne bo zavrgel, preklel. Ne verjamejo, da jih bo vedno ljubil, pa čeprav bodo grešili. Da jih ne bo nikoli zapustil, temveč da bo on sam naredil vse, da bi odkrili in sprejeli njegovo zastonjsko ljubezen. Zaživeli bodo v njegovi ljubezni − do njega, sebe in drugih, postali njegovi sogovorniki in sodelavci v graditvi Božjega kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni (Mt 5-7). Naj bo naša molitev predvsem izraz zaupanja vanj, stalnega ozaveščanja, da je on z nami in da želimo tudi mi sami biti z njim.

Prinašajmo Jezusov pogled na ljudi in na vse dogodke, njegovo usmiljenje in ljubezen. On želi, da bi vsak bil deležen tistega, kar najbolj potrebuje za svoje življenje: da je ljubljen in sprejet, oblečen in nasičen, na varnem in zmožen tudi sam ljubiti, misliti in delati dobro. Če nas naše različne pobožnosti (osebne in skupne), vse naše obhajanje zakramentov ne vodi k temu, potem je vse to samo nekaj zunanjega in ne Božjega. Potem sami sebe varamo, kot nas svari Jezus (Mt 26; Lk 11) in tudi apostol Jakob (Jak 1).

Zavejmo se, da smo otroci luči in da imamo možnost delati dobro tudi v tej težki situaciji. Bodimo luč, kajti v tem času vsi potrebujemo predvsem luč.

V teh dneh nam je dano ogromno sončne luči. Morda tudi za to, da bi lahko postajali še bolj luč v Kristusu Jezusu, v njegovem Duhu.

p. Ivan Platovnjak DJ

Sv. maše jezuitov na praznik sv. Jožefa

19. marca je slovesni praznik svetega Jožefa, ženina Device Marije. Tudi Družba Jezusova (jezuiti) se mu spoštljivo priporočamo kot zavetniku našega reda. Naši patri ob tej priliki darujejo svete maše na različnih koncih, za sledenje povezava ne potrebujete nujno Facebook (FB) računa:

Povezava na seznam drugih spletnih prenosov sv. maš in molitve v Sloveniji.

Kako želi biti Jezus z menoj (danes), ko ne smem iti k sveti maši?

Danes (15. 2. 2020) je za mnoge slovenske katoličane prva nedelja, ko bi radi šli k sveti maši in si srčno želeli prejeti obhajilo, pa tega ne morejo, še več, ne smejo. Ni jim dovoljeno. Nam, duhovnikom, je težko, da ne moremo javno maševati in omogočiti vernikom, da bi lahko skupaj izpovedali vero v Jezusa Kristusa in po Njem v Boga Očeta nas vseh po milosti Svetega Duha in se zahvalili za dar Božjega kraljestva, da smemo živeti bratstvo/sestrstvo v Njem. Da smemo v njegovi moči, po milosti Svetega Duha živeti njegovo ljubezen drug do drugega, jo prejemati in jo deliti. Da smemo vsi skupaj še bolj postajati Njegovo vidno skrivnostno Telo, ga ponavzočevati sredi tega sveta, se okrepiti z Njegovo besedo in Njegovim telesom in krvjo.

Ob vsem tem se najverjetneje prebujajo različne misli, različna občutja, tudi takšna, ki se jih kar bojimo ali sramujemo. Prav je, da si jih ozavestimo in da jih prinesemo pred Jezusa Kristusa in po Njem Očetu. K temu nas spodbuja tudi današnji evangelij o srečanju Samarijanke z Jezusom. Samarijanka si vzame sredi vseh svojih misli in čutenj, s katerimi je prišla k vodnjaku, čas za pogovor z Jezusom, Judom, sovražnikom njenega ljudstva. Oba sta direktna, ne okolišita. Vse mu pove.

V duhu molitvenega premišljevanja tega evangeljskega odlomka (Jn 4,5-52) vstopimo v ta njun odnos in se prepustimo Svetemu Duhu, ki je vodil ta pogovor in želi voditi tudi naš pogovor z Jezusom. Kaj se bo zgodilo, ne vem. Vsak izmed nas bo sam videl. Verjamem pa, da se bo nekaj pomembnega zgodilo.

Morda se mi bo odprl kakšen nov pogled, če se bom z Jezusom pogovoril o epidemiji korona virusa, o odločitvi slovenskih škofov, da ni možno biti pri sveti maši in prejeti obhajilo, o delovanju stare in nove vlade, o ljudeh, ki so se zaradi naivnosti in zaverovanosti v svoj prav okužili in to prenesli na druge. Še in še je stvari, ki me v tem času mučijo …

Jezus me vabi tako kot Samarijanko, da ne skrivam ničesar pred njim, da ne bežim pred ničemer. Prav v tej situaciji, v kateri sem, se mi želi razodeti kot vir žive vode. Želi se srečati z menoj, če mu bom dal piti to, kar nosim v sebi, in bil pripravljen iti tako kot Samarijanka preko različnih predsodkov …

Prosim Svetega Duha, da pomaga meni in vam, ki to berete, vstopiti v ta pogovor, se srečati z Njim na nov način, današnji, se pustiti odžejati prav danes …

Še posebej prosim Svetega Duha in ga slavim v vas, da bi odkrili, kako se vam želi Jezus podariti in vas odžejati prav danes, ko ne boste mogli biti pri sveti maši, ko ne boste mogli sprejeti obhajila. Naj vam pomaga odpreti vaše oči in ušesa, vaše srce zanj, ki ni omejen zgolj na obhajanje svete maše in na sveto obhajilo. On je z vami (Mt 28,20). Srčno si želi biti z vami po vsem, kar je in obstaja, po vas samih, po vseh ljudeh, še posebej najbližjih, in vseh, ki so v različnih stiskah po vsem stvarstvu. Po vsem tem trka na vaša srca in čaka, da mu pustite vstopiti, da bo lahko z vami skupaj z Očetom po Svetem Duhu, ki prebiva v vaših srcih, in bo vaša moč, ljubezen, tolažba in upanje, ki ga ta svet ne more dati (Jn 14-17; Rim 5-8).

p. dr. Ivan Platovnjak DJ, 15. 3. 2020

Eksamen – molitveni pogled na dan

Prvi način molitve, ki ga Ignacij Lojolski predlaga v Duhovnih vajah kot vstopno točko v poglobljeno duhovnost in prečiščen odnos z Bogom, je spraševanje vesti ali eksamen. V ekipi IDD želijo ta temeljni element (ignacijanske) duhovnosti ponovno predstaviti in spodbuditi k njegovi uporabi. Zato so v jeseni  2019 pripravili nekaj različic eksamnov (zapisnih in posnetih), ki jim lahko sledite na spodnji povezavi.

Eksamni – besedila in posnetki

V mesecu januarju molimo za prizadevanje za mir na svetu

Molitveni namen za januar: PRIZADEVANJE ZA MIR NA SVETU: Molímo, da bi si kristjani, pripadniki drugih verstev in ljudje dobre volje prizadevali za mir in pravičnost na svetu.

»Prišel je čas, da se verstva bolj zavzeto, z več poguma in drznosti ter brez pretvarjanja, posvetijo pomoči človeški družini, da bi zoreli v pripravljenosti za spravo, v drži upanja in iskanju konkretnih poti k miru.«

Frančišek, Medversko srečanje, Apostolsko potovanje papeža Frančiška v Združene arabske emirate 4. februarja 2019

P. Franc Kejžar DJ, ki že tretje leto spremlja PSMM oz. proces prenove Apostolata molitve v Papeževo Svetovno Mrežo Molitve, nas opozarja, da se v letu 2020 ta mreža molitve osredotoča na odnos oz. pobožnost do Srca Jezusovega. PSMM ima za to poseben duhovni itinerarij »Pot srca«. Ob vsakem mesečnem namenu bo zato letos objavljen en del članka mednarodnega direktorja PSMM p. Frederica Fornosa DJ, ki je bil objavljen v portugalski reviji Mensageiro, ki nas uvaja v odnos do Srca Jezusovega. Tokrat začetek:

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE, UDELEŽBA PRI POBOŽNOSTI (DINAMIKI) SRCA JEZUSOVEGA

»Pred skoraj desetimi leti smo začeli prenovo Apostolata molitve. Gre za dolg duhovni proces, ki ni odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak od naše razpoložljivosti Gospodovemu Duhu, ki nas spremlja,« piše mednarodni direktor PSMM p. Frederic Fornos DJ. »Taka prenova je bila potrebna, da bi bil ta duhovni zaklad Cerkve dostopen več ljudem, posebej novim generacijam in da bi bili bolj zvesti poslanstvu, ki nam ga je Sveti sedež zaupal od konca 19. stoletja. Naše poslanstvo je, da molimo in živimo izzive človeštva in poslanstva Cerkve, ki so izraženi v papeževih molitvenih namenih. Vse to ni mogoče brez globoke povezanosti s Srcem Jezusovim, zato predlagamo duhovni itinerarij »Pot srca« tistim, ki želijo biti del te mreže in naše srce ohranja v globoki povezanosti s Srcem Jezusovim v poslanstvu sočutja do sveta.

Proces prenove ne spreminja Apostolata molitve v nekaj povsem novega in različnega, ampak nam pomaga iti globlje in ohranjati zvestobo Srcu Jezusovemu.«

Iz Revista Mensageiro – Portugalska, januarja 2019, se nadaljuje.

Molitev darovanja ali posvetitve

Molivec se vsak dan osebno daruje ali posvetiti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:

Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.

Pot srca, pristop PSMM k Srcu Jezusovemu; ima devet korakov ali stopenj.

  1. V začetku je bila Ljubezen.
  2. Človeško srce je nemirno in išče.
  3. V problematičnem svetu.
  4. Oče pošlje Sina, da bi nas odrešil.
  5. Jezus nas imenuje svoje prijatelje.
  6. Biti v Kristusu.
  7. Z njim darujemo svoje življenje.
  8. Poslanstvo sočutja do sveta.
  9. Svetovna mreža molitve v pozorni službi za potrebe človeštva.