Arhiv kategorij: Duhovnost

15. nedelja med letom

»In šli so ter oznanjali pokoro« (Mr 6,12)

Osrednja tematika vseh treh današnjih beril je poslanstvo oznanjevalcev. V stari zavezi so to bili preroki, ki jih je Jahve pošiljal i Izraelcem potem ko je z njimi sklenil zavezo. Poslanstvo prerokov in drugih Božjih glasnikov v stari zavezi je bilo vedno usmerjeno na utrjevanje zaveze, njeno vsebinsko dopolnjevanje glede na nove zgodovinske, duhovne in druge okoliščine, po prerokih pa je Jahve Izraelcem razodeval tudi čisto nove vsebine. Zaveza med Jahvejem in Izraelom je bila zapisana, pa tudi odprta, ker je temeljila na Jahvejevi obljubi, da bo vedno z Izraelom na njegovi poti skoz zgodovino. Posebnost zaveze med Jahvejem in Izraelom je tudi ta, da je Jahve zagotavljal svoj del zaveze tako, da je izbiral izmed Izraelcev posameznike, ki so ga zastopali pred Izraelom kot stranko v zavezi, kot glasniki Njegove volje in obljubljene pomoči, oziroma Jahvejeve zvestobe. Vsebinska in operativna struktura zaveze med Jahvejem in Izraelom je torej predpostavljala trajno zvestobo zavezi, tako z Jahvejeve kot Izraelove strani. Iz te temeljne strukture izhaja vsebinsko poslanstvo prerokov in drugih Jahvejevih glasnikov, ki jih je Jahve pošiljal k drugi stranki zaveze, k Izraelcem. Preroki so vedno zastopali Jahvejev del zaveze in ne Izraelov, čeprav so bili Izraelci. Ko je Jahve izbral preroka ali svojega poslanca k Izraelcem ga je izvzel iz Izraela in mu zaupal svoj del zaveze, da jo v človeški obliki prinese v zavezo z Izraelom. Vsak prerok se je tudi jasno zavedal, da med Izraelci zastopa Jahvejev del zaveze in ne Izraelov in še toliko manj svoje stališče. Vsak prerok se je torej jasno zavedal, da je Jahvejev, Božji poslanec pred Izraelom in govori v Jahvejevem imenu, ko Izraelcem razlaga Jahvejevo razumevanje zaveze, še zlasti takrat, ko Izraelcem razlaga, kako v danih okoliščinah Jahve razume sklenjeno zavezo.

Iz tega dejstva pa sledi zgodovinska izkušnja prerokov, a namreč niso bili sprejeti ne v Izraelu in še manj med tujimi narodi. V nekem smislu tudi niso mogli biti sprejeti, saj je Jahve vedno ustvarjalno, z novimi vsebinami izpolnjeval svojo obljubo, da bo svoj del zaveze z Izraelom izpolnil kot Bog, Sveti Izraelov. To celovito in vsebinsko zahtevno poslanstvo vsakega preroka je zelo nazorno in strnjeno opisal prerok Amos, kot smo slišali v prvem berilu. Predstojnik Amacjá, duhovnik v Bételu, je rekel Ámosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Bételu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amacjá, duhovnik v Bételu je preroku Amosu jasno povedal, da svetišče v Betelu ni Jahvejevo svetišče, torej kraj, kjer biva Jahve in tudi kraj, kjer Izraelci spoznavajo vsebino zaveze, ampak je svetišče v Betelu svetišče kralja, kraljeva hiša. V kraljevem svetišču se torej ne poglabljajo v bistvo zaveze med Jahvejem in Izraelom. In temu primerno je Amos odgovóril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, redil sem govedo in gojil smokve. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹« Prerok Amos je s svojim odgovorom potrdil bistvo preroške službe v Izraelu, da ga je namreč Jahve sam izbral, da prerokuje, torej zastopa Jahvejev del zaveze z Izraelom. Zelo jasno je tudi povedal, da preroška služba dana osebno posameznikom, da zastopajo Jahvejev delež v zavezi z Izraelom.

V novi zavezi dobi tudi preroška služba nove, nezaslišane razsežnosti. V novi zavezi vsi člani božjega ljudstva prerokujejo. In to po Božji zamisli. Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom to novo dejstvo takole opiše: »Bog nas je blagoslôvil v nebesih v Kristusu z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvôlil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

To ssredinjenost v Kristusu apostol Pavel v današnjem berilu pokaže v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »‘V njem’ nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; ‘v njem’ smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; ‘v njem’ smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo ‘hvala njegovega veličastva’; ‘v njem’ vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato razširil v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah papeža Benedikta XVI. nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje. V novi zavezi torej vsi člani Božjega ljudstva tudi prerokujemo v moči Kristusovega odrešenjskega dela, v katerem smo postali božji otroci.

  1. Janez Sraka

14. nedelja med letom

»In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,6)

 

Danes nam vsa tri berila, seveda vsako na svoj način, govorijo o neveri. Vendar nevera tukaj ni mišljena le kot zanikanje Boga, ampak kot zahtevno in pogosto kot nezmožnost posameznika, da bi z Bogom vzpostavil oseben, zaupen in ljubeči odnos. V vsej izraelski zgodovini so poznali nevero tudi kot zanikanje Boga. Vendar tu moramo opozoriti na posebnost v zgodovini verstev. V izraelski zgodovini odpad od vere namreč ni bil vrnitev v poganstvo, razen mogoče na začetku procesa odpada, ampak se je odpad od vere Izraelcev končal v ateizmu, v brezboštvu kot ga poznamo danes, torej v brezbrižnosti do vsega nadnaravnega in svetega, v skrajnih primerih pa v zavestnem boju proti Bogu in vsemu, kar je povezano z verovanjem. Današnja berila, kot rečeno, ne govorijo o taki neveri.

 

V prvem berilu nam prerok Ezekijel poroča, da ga je Bog poslal k Izraelovim sinovom, k narodu upornikov, ki so se mi uprli. Tem ljudem trmastega obraza in predrznega srca naj naravnost pove: ›Tako govorí Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi.‹ Prerok naj jim prinese Božje sporočilo, da se bodo lažje osebno odločili za Boga ali proti Bogu. Božje sporočilo, ki jim ga prerok prinaša v človeški govorici, na njim razumljiv način, Izraelcem torej pomaga, da se vsak sam in osebno odloči ali bo hodil za Gospodom ali ne. Prerokovo poslanstvo je to, da jim v njihovem jeziku govori tisto, kar jim Gospod sporoča po preroku. Prerok torej vsakemu Izraelcu na svoj način pomaga, da se v sebi zaveda, da ga Gospod vabi naj z njim vzpostavi oseben odnos, ki je odnos zaveze, ki jo je Bog sklenil z Mojzesom na Sinaju. Prerokovo poslanstvo je namreč v tem, da vsakemu člani izvoljenega ljudstva pomaga do jasnega spoznanja Boga in da je vsak Izraelec povabljen, da z Gospodom vzpostavi odnos zaveze, torej zavesten oseben odnos z Jahvejem, da torej Jahve postane prvi sogovornik z vsakim članom izvoljenega ljudstva. Tisti, ki tega odnosa ne bodo vzpostavili, ki bodo torej ostali neverni, ne bodo mogli opravičevati svoje neodraslosti v veri sredi izraelske občine, ker »vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi«.

 

V drugem berilu nas apostol Pavel z odlomkom iz 2. pisma Korinčanom uvede v novo in zelo skrivnostno stvarnost, da se namreč Kristusova moč razodeva ob slabotnosti apostolov. Apostol narodov namreč v pismu odkrito prizna, da je trikrat prosil Gospoda, naj ga osvobodi skrivnostne duhovne in telesne slabosti, da bi se lahko bolj posvetil apostolskemu delovanj. In ni bil uslišan. In apostol Pavel navede dva odgovora: da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Kot drugi odgovor pa Pavel navede Gospodov odgovor: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Kristus je Pavla spomnil na milost, ki jo je prejel za izvrševanje apostolske službe. In tu se lahko samo čudimo apostolovim zaključkom, oziroma njegovim novim spoznanjem: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Apostol Pavel je spoznal, da ko bo dan za dnem z milostjo, ki jo je prejel, obvladoval svoje slabosti in jih spreminjal v zmage, bo to skrivnostno pričevanje o moči evangelija, ki ga oznanja! Njegovi poslušalci, kristjani in pogani, bodo ob pogledu na apostola, v katerem se njegovo oznanjevanje na skrivnosten način uresničuje vedno bolj spoznavali dejansko moč evangelija, ki spreminja življenje tistih, ki ga v veri sprejemajo.

 

Evangelist Marko pa nas v svojem kratkem poročilu o tem, kako so Jezusovi rojaki sprejeli učence in Jezusa, ko se je med svojim javnim delovanjem vrnil v svoj rojstni kraj. Jezus svojim rojakom ni bil neznan. Vedeli so, kaj se je dogajalo ob njegovem rojstvu v Betlehemu, kako je nekaj let nežnega otroštva preživel v izgnanstvu v Egiptu, kako je kot dvanajstleten deček poromal v Jeruzalem in kaj se je tam dogajalo. Vsa leta do odhoda od doma so ga vsak dan videvali, ga osebno poznali, občudovali njegovo življenje v družini Jožefa in Marije in od začetka njegovega javnega delovanja so prav gotovo bili obveščeni vsaj o poglavitnih dogodkih v Galileji. Rojaki so se vsemu temu čudili, poroča evangelist Marko. Nato doda nepričakovano držo: »In spotikali so se nad njim.« Marko svoje kratko poročilo o obisku v rodnem kraju zaključi z Jezusovima dvema izjavama: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In še skrivnostna ugotovitev: »Čudil se je njihovi neveri.« O kakšni neveri govori Jezus?  O neveri, da njegovi rojaki po tolikih letih skupnega bivanja in izjemnega javnega delovanja v Jezusu niso prepoznali skoraj nič Božjega. Vse kaže, da sta samo Jožef in Marija, Njegov rednik in njegova Mati v njem prepoznal Božjega Sina, Odrešenika človeštva in vsega stvarstva! Iščimo odgovor, zakaj njegovi sodobniki v Jezusovem življenju niso videli praktično nič, kar bi v njih prebujalo nov tip vernosti?! Zakaj so ostali le pri čudenju?

 

Janez Sraka

 

13.nedelja med letom: leto B – 2018, nedelja Slovencev po svetu

 

Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« (Mr 5,41)

 

Najprej nekaj misli ob nedelji Slovencev po svetu. Tokrat jih bomo na poseben način vključili v naše osebne in skupne molitve. Bogu se bomo zahvalili za veliko milost, da so naši rojaki, ki so iz najrazličnejših razlogov zapustili domovino, ponesli našo kulturo, delavnost, predvsem pa našo vero po svetu. Do polovice 19. stoletja so se naši predniki naseljevali znotraj imperija v katerem so živeli. Proti koncu 19. stoletja pa so se napotili druge evropske države, nato v ZDA in Kanado, v Južno Ameriko, Avstralijo in še kam. V tujino so se odpravili, ker dežela ni bila dovolj bogata za dostojno življenje. To so bili ekonomski izseljenci, ki pa so se podali v tujino v veri, da si bodo tam ustvarili boljše življenje. Veliki večin je to tudi uspelo.

 

Po 2. svetovni vojni je v Sloveniji nastal čisto nov begunski val. To niso bili več ekonomski emigranti, ampak kristjani, ki so pred 2. svetovno morijo miselno, politično, gospodarsko in človekoljubno obvladali in premagali zlasti komunistično diktaturo. Ker pa so komunisti zaradi izrednega sovraštva do vsega kar je bilo katoliško že med vojno, še posebej pa po njej napadali, so se mnogi morali umakniti na tuje, da so si tako rešili golo življenje. To so bili najbolj izpostavljeni in sposobni kristjani, ki jim je grozila fizična smrt ali suženjska podrejenost v novi državi. Ti kristjani so ponesli v svet dvojno sporočilo. Prvo je bilo, da so komunizem v času miru med vojnama premagali na intelektualni, verski in kulturni ravni. Drugo pa, da je svetovni komunizem največji sovražnik temeljnih človekovih svoboščin in je kot tak sovražnik človekovega celostnega razvoja.

 

Tretji profil slovenskih izseljencev pa so v vseh teh obdobjih bili naši misijonarji, od Barage do do še živečega Pedra Opeke. To so možje in žene, ki so se posvetili širjenju božjega kraljestva po vsem svetu. Vsi naši izseljenci so nam in še delajo čast po svetu, saj na svojski način s sadovi njihove vere častijo Boga, opravljajo trajno bogoslužje kot verni Slovenci.

 

Starozavezni pisatelj Knjige modrosti pa nas uvede v krščansko razumevanje smrti, ko pravi: »Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje.« Nato doda, da v bitjih, torej tudi v človeku ni uničujočega strupa. In: Bog je ustvaril človeka za neminljivost in ga narédil kot podobo lastnega lika. Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi. V zadnjih nekaj desetletjih nekateri filozofi učijo, da je ves napredek in celotno znanstveno prizadevanje človeka in človeštva treba pripisati človekovemu strahu pred smrtjo, oziroma globoki stiski in želji, kako v življenju odriniti smrt čim dlje v prihodnost. Božji in krščanski odgovor na smrt ni borba zoper smrt, ampak vera v Božjo pomoč ter gotovost, da je Kristus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih premagal »hudičevo zavist«, ki vodi v smrt tiste, ki podležejo hudiču. Dobro bi bilo, če bi se danes vsak kristjan vprašal, kako pa jaz razmišljam o smrti? Se je bojim? In kako iščem odgovor na številna vprašanja, ki jih postavlja stvarnost smrti: v veri v Kristusovo in naše vstajenje, ali pa se predajam negotovosti in morda celo obupu?

 

Evangelist Marko pa nas danes v svojem poročilu o dveh Jezusovih čudežih, kako je obudil Jairjevo hčer in ozdravil krvotočno ženo, najprej opozori na dve ravni Jezusovih čudežev. Prva je vrnitev telesne moči in zdravja, druga pa s čudežem ozdravi duhovno stanje Jairja, očeta umrle deklice in duhovni nemir krvotočne žene. Oba, Jair in krvotočna žena sta se obrnila na Jezusa v duhovni stiski,  ki ni kazala neke osebne trdnosti. V Jezusu sta oba videla čudodelnika z neko skrivnostno, skorajda magično močjo. Po čudežu pa Jezus v Jairju in krvotočni ženi prebudi čisto novo gotovost vere, ki se kaže v njunem osebnem odnosu do Jezusa. To novo stanje je bilo za vsakega od njiju nova kakovost njunih osebnosti. Oba je Jezus povabil, naj vstopita v njegovo, Jezusovo gotovost. Tudi mi se danes vprašajmo, kakšno gotovost mi daje moja hoja za Jezusom, ali bolje, skupaj z Jezusom? Imam v sebi vsaj začetno gotovost, da kadar v življenju posnemam Jezusa, delam kot je on deloval, da sem že deležen, vsaj v zametku, tisto gotovost, kot jo je imel Jezus v času svojega javnega delovanja?

Janez Sraka

12. nedelja in rojstvo Janeza Krstnika

Rojstvo Janeza Krstnika: Leto B, 24. junij 2018

»Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom« (Lk 1,80)

 

Praznik rojstva Janeza Krstnika je eden od treh velikih praznikov, ko Cerkev slavi rojstvo poveličane osebe: torej rojstvo Janeza Krstnika, Marijino rojstvo in Mesijevo rojstvo. Kadar k temu dodamo še dejstvo, da je Cerkev ta praznik postavila dan po najdaljšem dnevu v letu, smo že pred celo vrsto vprašanj in skorajda protislovij.

V kozmičnem smislu je rojstni dan Janeza Krstnika na prvi dan, ko se dan začne krajšati. Jezusovo rojstvo pa Cerkev obhaja prvi dan, ko se dnevi začnejo daljšati. Vključenost Krstnikovega rojstva v kozmične razsežnosti ima več pomenov. Prvi je vsekakor ta, da se z njegovim rojstvom začne nekaj čisto novega na ravni vesoljstva.

Pred še večjo skrivnost nas postavljajo poročila o rojstvu Mesijevega predhodnika iz stare in nove zaveze. V stari zavezi so preroki napovedovali rojstvo Mesijevega predhodnika. Ena takih napovedi je: »Premalo je, da si mi služabnik, da povzdigneš Jakobove rodove in nazaj privedeš Izraelove rešence. Zato te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje do konca zemlje.« Starozavezne napovedi govorijo o rojstvu izjemne osebnosti, ki napovedujejo nove čase in nove Božje posege v zgodovino človeštva. V novi zavezi pa imamo sorazmerno veliko poročil o rojstvu Janeza Krstnika in o njegovem poslanstvu. Njegovo rojstvo je najprej čudežno. Sama napoved Krstnikovega rojstva napove čudežni Božji poseg. Vsa novozavezna poročila o Janezu Krstniku govorijo o tem, kako je Janez Krstnik opravljal službo Mesijevega predhodnika. Kristnik je sam o sebi dejal, da Moraj Jezus rast, on pa se manjšati. Krstnik je bil  Mesiju podoben tudi v svoji nasilni smrti v Herodovi ječi. Najgloblji vpogled v veličino Janezovega rojstva pa so Jezusove besede o svojem predhodniku. Ko je Jezus javno govoril o Krstniku, je uporabljal na moč slovesne besede: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? …, ali kaj ste šli gledat?« In ko Jezus odgovori na slovesno zastavljena vprašanja, svoj govor zaključi z nezaslišano trditvijo: »In vendar je vsak najmanjši član božjega kraljestva večji od Janeza Krstnika!«

Kaj vse nam ta Jezusova trditev o Janezu Krstniku sporoča? Krstnik je v svojem življenju napovedoval bistvo mesijanskih časov. Ko je Mesija prišel, je naj pokazal. Zaradi svoje zgodnje smrti je bil priča le začetkom Jezusovega oznanjevanja. Ni dočakal polnosti Jezusovega odrešenjskega dela. Ni doživel njegovega slavnega vhoda v Jeruzalem, ne zadnje večerje, ne Mesijevega trpljenja in tudi ne vstajenja ter slovesnega odhoda k Očetu. Kljub temu, da je bil največji mož stare zaveze in največji rojen od žene, v svoje zemeljskem življenju ni okusil polnosti odrešenja v Jezusu Kristusu, ki ga je tako hrabro napovedoval in mu pripravljal pot. Veličina Krstnikovega rojstva je prav njegova zavest, da vse, kar je povedal in odkril v svojem kratkem življenju o Mesiji, da je vse to premalo, da bi mogel svojim sodobnikom razgrniti pravi Mesijevo bistvo in obseg njegovega odrešenja. Kot da bi se zavedal, da je njegovo razumevanje dogajanja ob Jezusovem javnem delovanju pomanjkljivo, oziroma, da ga isto dogajanje presega in ne more dojeti v vsem njegovem obsegu. Lahko bi tudi rekli, da je Krstnikovo rojstvo, njegova zavest, da mora Jezus rast, on pa se manjšati, da so njegova vprašanja Jezusu: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?«, v bistvu za nas kristjane zgled s kakšno držo naj pristopamo k Jezusovemu odrešenjskemu delu! V svoji svetosti se je prav gotovo zavedal, bodo tisti, ki bodo resnično sprejeli Mesijo v moči njegovega dela odrešenja, resnično večji od njega. Prvi kristjani so to Jezusovo trditev o Janez Krstniku razumeli, ko so spoznali, da kristjan lahko le v moči Svetega Duha pričuje, da je Kristus Božji Sin.

 

Janez Sraka

11. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: Leto B – 2018

»Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej vse razlagal« (Mr 4,34)

Kratka navedba evangelista Marka, da Jezus ni govoril brez prilike in, da je svojim učencem posebej razlagal pomen prilik, je skrajno pomembna tudi danes. Jezus je namreč na ta način svoje učence uvajal v novo govorico, ki ljudem olajša razumevanje njegovega nauka in novosti polnosti razodetja.

Prva in ključna novost Jezusovega oznanjevanja in celotnega javnega delovanja je bila ta, da je Jezus iz Nazareta pravi Božji Sin, Odrešenik, Mesija, pravi Bog in pravi človek, polnost razodetja. Jezusovi sodobniki so to novost takoj prepoznali in jo na svoj način tudi izrazili, ko so govorili, da še nihče ni govoril s tako močjo in avtoriteto in nihče ni svojega nauka potrjeval s čudeži in z močjo, ki se ji niso mogli ustavljati njegovi največji nasprotniki in tudi ne verski poglavarji v Izraelu. V čem je torej novost Jezusovega jezika, njegove govorice, da je imela takšno nagovorno moči? Za kratek odgovor na zastavljeno vprašanje vzemimo vsa tri berila, ki smo jih slišali pri branju božje besede.

Vsa tri berila podajajo svoje sporočilo s pomočjo prilike, prispodobe, v hebrejščini mašal, ki poslušalca uvedejo v poseben način razumevanja stvarnosti, torej konkretnih stvari, hkrati pa nakažejo njihovo skrivnostno presežnost. Današnje odlomke so napisali starozavezni prerok Ezekijel, najbolj učen in izjemen mojster jezika sv. Pavel in Kristus, ki je svojim poslušalcem govoril v prilikah. Eno od teh smo pravkar slišali, kot jo je zapisal evangelist Marko.

Ko je prerok Ezekijel svojim sodobnikom razlagal Božjo ljubezen do Izraela in enkratnost ter odličnost Izraelovega poslanstva, to dejstvo opiše v obliki prispodobe in pravi, kako je Bog vzel najlepši vršiček iz največje in najbolj mogočne cedre, ga odtrgal in zasadil na posebnem kraju. Iz tako izbranega vršička je zrasla enkratna libanonska cedra, ki so jo vsi občudovali, stvari in ljudje, … Sporočilo prerokove prispodobe je dvojno. Vsevedni in Vsemogočni Bog je izbral najlepši vršiček najlepše obstoječe cedre in ga zasadil s svojo Božjo močjo in Previdnostjo, zato je nova cedra – Izrael nekaj posebnega, enkratnega, je skrivnost v Božjih očeh in posledično tudi v človeških! To smo pred eno samo veliko skrivnostjo, pa naj jo motrimo s človeško pametjo ali z vidika Božje vsevednosti kot Božje delo. Prilika, prispodoba je napisana v našem, človeškem jeziku, ki posnema vidno stvarnost, sporočilo pa je na moč skrivnostno, neizčrpno, ki vsakega človeka uvaja v skrivnostno Božjo ljubezen do Izraela, pa tudi v posebno poslanstvo izvoljenega ljudstva v človeški zgodovini v kateri se uresničuje zgodovina odrešenja stvarstva, vsega človeštva in vsakega člana izvoljenega ljudstva.

Ko sv. Pavel v drugem berilu opisuje poslanstvo kristjanov v zgodovini človeštva tudi uporabi prispodobo. Člane prve krščanske skupnosti spodbuja k pogumu, dokler smo tu na zemlji v našem krhkem človeškem telesu, ki pa v sebi nosi skrivnostno Božjo moč. Apostol torej govori o stvarni slabosti našega zemeljskega telesa, dokler smo na tem svetu, vendar nas spodbuja k pogumu, naj v tem krhkem telesu odkrivamo skrivnostno moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Apostolov opis kristjanovega celostnega stanja, da je slaboten, grešen, pa tudi odrešen, je podan v obliki prispodobe, ki vključuje našo končnost in neskončnost, ki je v nas po posinovljenju v Jezusu Kristusu.

Jezus je torej s svojimi prilikami, prispodobami v poslušalcih vedno prebuja zavest in poznanje, da je vsak človek po Božji zamisli vključen v delo odrešenja, ki ga Jezus izvršuje in bo doseglo polnost v vstajenju po njegovem trpljenju in smrti. Vse Jezusove prilike imajo to nagovorno moč, da v poslušalcu prebudijo, razvijajo in poglabljajo človekovo temeljno sposobnost, da je namreč po svoji naravi odprt za pogovor s svojim Stvarnikom, ki ga stano ohranja v življenju, po Jezusovem vstajenju pa je ta pogovor z vstalim Gospodom močnejši od same smrti, v nas pa prebuja zavest, da že v tem življenju v sebi doživljamo moč, ki je Jezusa obudila od mrtvih.

In še odgovor na zadnje vprašanje, zakaj je Jezus svojim učencem razlagal prilike? Najprej zato, da jih je poučil, kako naj pristopajo k zahtevnim vprašanjem, ki jih v človeku nujno prebuja skrivnostna vsebina razodetja, ki je podana v prilikah. Poučil jih je torej, kako naj v sebi živijo trajen in zaradi novosti ter presežnosti razodetja prisoten razpon med vidnim in nevidnim stvarstvom ter razvijajo v sebi in v svojih poslušalcih oseben odnos vsakega človeka do celostne razsežnosti vsakega človeka, da je namreč ustvarjen, da kot ustvarjeno, končno bitje v sebi ohranja in razvija svojo presežno bistvo, da je kot ustvarjeno bitje poklican, da je svoboden sogovornik s svojim Stvarnikom, da je trajna prispodoba, slika, prilika svojega Stvarnika.

 

  1. Janez Sraka

10. nedelja med letom

Deseta nedelja med letom: leto B – 2018

»Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,35)

 

Današnja božja beseda nam razgrne pet zelo pomembnih tematik v kristjanovem življenju. Prva velika je, kako vstopiti v skrivnostno vprašanje o izvirnem grehu. V drugem berilu nas apostol Pavel spomni, da je naša vera v vstajenje temelj oznanjevanja. Evangelist Marko pa v svojem odlomku govori s kakšno močjo Jezus izganja hude duhove, nato nam razloži bistvo greha proti Svetemu Duh, ki ne bo odpuščen in še, kako kristjan po krstu s svojo vraščenostjo v Kristusa presega vse sorodstvene, klanske in druge oblike pripadnosti neki skupnosti.

 

Skrivnostnost izvirnega greha. Sveti pisatelj nas zelo pozitivno popelje v to neizčrpno tematiko. Najprej zelo obširno in nazorno opiše domačnost Adama in Eve z Bogom, s Stvarnikom. Prva starša se z Bogom pogovarjata o vsem kar se nanaša na njun odnos do stvarstva, kako naj ga uporabljata, kako naj vanj posegata, kako naj nad stvarstvom gospodujeta. Bog se z njima, bi lahko rekli, pogovarja o stvarstvu, ki je Njegovo delo. V tem pogovoru s prvima staršema pa je že prisotna druga, nova razsežnost, ki jo je Bog dal Adamu in Evi, namreč razum, svobodna volja in sposobnost odločanja. Vse to so sposobnosti po katerih je človek najbolj podoben Bogu, svojemu Stvarniku. Vendar so te sposobnosti ustvarjene, izhajajo iz Boga in niso tako popolne kot so v Bogu. Razlika med Božjim Umom in človeškim umom je presežna, v smislu, da naš človeški um ostane vedno ustvarjeni um, ki je sicer podoben Božjemu, toda ne bo ga nikoli dosegel. Ko je torej Bog postavil v sredino vrta v Edenu drevo spoznanja in naročil Adamu in Evi naj nikakor na lastno pobudo in brez Božje dejavne prisotnosti ne jesta sadu iz tega drevesa, jima je nakazal veliko resnico, da naj si v njunem delovanju in odločanju samovoljno ne prilaščata spoznanja Boga, ampak naj odkrivata in spoznavata Božjo voljo z lučjo lastnega razuma, s pomočjo spoznavanja stvarstva in njegovih zakonitosti in s pomočjo neposrednega pogovora s svojim Stvarnikom. Skratka, Božjo voljo naj spoznavata v dometu spoznanja lastnega ustvarjenega uma in sprotnim darom razodevanja Boga samega. Ali rečeno na kratko, naj se poglabljata v Božjo skrivnost v stiku s Stvarnikom, ki se stalno razodeva in človeka z gotovostjo vodi v pravilno spoznavanje Boga. Drevo spoznanja dobrega in slabega je bilo Božje trajno opozorilo Adamu in vsemu človeštvu, da človek lahko napreduje v spoznanju svojega Stvarnika le skupaj z Njim in nikoli brez Boga. Če bi človek lahko sam spoznaval bistvo Boga, bi to pomenilo, da je enaku Bogu, kakor je Evi to lažno podtaknila kača, ko ji je dejala: »Bosta kakor Bog!« Počelo izvirnega greha je torej v Evinem poskusu, da bi sama vstopala v Božje bistvo le z močjo svojega ustvarjenega razuma. Človekov ustvarjeni razum je sicer podoben Božjemu, vendar ne do stopnje, da bi sam osvajal absolutno popolnost Boga samega in se pri tem ne bi motil, oziroma bi imel pristno gotovost, da je človeško spoznanje Boga popolno, absolutno. To bi zanikalo Božjo vsevednost in vsemogočnost, ki sta lastni le enemu in pravemu Bogu. Tukaj je potrebno naglasiti, da izvirni greh z Božje strani ni nobena kazen za človeka, ampak jasno sporočilo, da človek sam brez Božje pomoči, ki se najbolj kaže v Božjem razodevanju človeku in človeštvu, ne more prave in vsestransko spoznavati Božjega bistva. Ko je Bog v sredino Edenskega vrta postavil drevo spoznanja je Adamu in Evi ter vsemu človeštvu dal vedeti, da med Njim in človekom obstaja ontološka razlika, ki je razlika med Stvarnikom in ustvarjenim bitjem ter da ustvarjeno svobodno bitje lahko napreduje v spoznavanju svojega Stvarnika le z Njegovo pomočjo in nikoli brez le-te, ker sicer zaide v zmotne predstave o Bogu.

 

Jezusov odgovor ljudem, ki so mu sporočili, da ga zunaj čakajo njegova mati in bratje, …, da je tisti, »ki uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (Mr 3,35), tudi ključnega pomena pri razumevanju skrivnostne tematike o izvornem grehu.

Janez Sraka

9. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018

»Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« – Posvečuj Gospodov dan!

Danes, 9. nedeljo med letom, smo povabljeni, da se poglobimo v teološko bistvo zapovedanega praznika ob koncu tedna. V stari zavezi je bi bila sobota, v novi pa nedelja.

V stari zavezi najdemo prvi teološki temelj praznovanja sobote opisu, kako je Bog ustvaril svet. »Sedmi dan je Bog dokončal delo, … , ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal« (1 Mz 2,2-3). Sveti pisatelj posebej naglasi, da je Bog sedmi dan blagoslovil in ga posvetil, kar pomeni, da je svojemu ustvarjanju dal dokončni pečat. Za človeštvo in vsakega človeka je stvarstvo postalo sveta stvarnost, Božje delo, ki ga mora v miru in spoštovanju sprejemati in v njem delovati. Vsak sedmi dan je človek povabljen, da s posebno slovesno držo gleda na stvarstvo in svoje delovanje ter premišljuje, ali je v svojem odnosu do stvarstva ter lastnega delovanja posnema svojega Stvarnika. Presodi naj, do kakšne mere je človekov odnos do stvarstva in lastnega delovanja nekaj svetega in kako bi lahko in moral postati bolj svet. Na praznični dan v tednu je vsak človek povabljen, da v sebi razvija in poglablja svet odnos do stvarstva in lastnega dela. V stari zavezi je bila sobota najtesneje povezana z motrenjem in občudovanjem kako Bog ustvarja, človek pa je bil povabljen, da pri tem posnema Stvarnika samega.

Druga teološka razsežnost sobotnega počitka je Božja zapoved, da človek mora prekiniti svoja opravila in posvečevati soboto. Sedmi dan je namreč sobota za Gospoda. Potem ko sveti pisatelj natanko opiše, kdo naj se vzdrži dela v soboto, navede razlog za prepoved: »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod zapovedal obhajati sobotni dan« (5 Mz 5,15). Najhujša zloraba dela je suženjsko delo, ki popolnoma sprevrže vse dobre razsežnosti dela. Bog je Judom razodel, da jih je on rešil suženjstva v Egiptu in da suženjstvo ji po Božji volji. Praznovanje sobote je imelo in še ima za Jude in vse ljudi še globlje sporočilo. Vsi ljudje naj se vedno zavedamo, da je osvoboditev od suženjstva, torej zavest, da suženjstvo kot družbena in osebna stvarnost, ko so namreč narodi ali posamezniki prepričani, da je sužnjelastništvo in osebna suženjska, podložna drža dokončna, česar se človek ne more rešiti in se osvoboditi, da je takšno razmišljanje napačno. Po Božjem razodetju je praznovanje sobote v Judih vzbujalo ravno nasprotno spoznanje, da je namreč osvoboditev iz suženjstva nujen predpogoj, da človek, narod in človeštvo lahko z Bogom vzpostavi pristen prijateljski odnos, narod pa zavezo, kot jo je Jahve sklenil z Mojzesom in izvoljenim ljudstvom. Za Jude je bilo praznovanje sobote trajno ohranjevanje zvestobe Bogu, zavezi in izpolnjevanje poslanstva, ki je izhajalo iz zaveze z Jahvejem. Praznovanje sobote je bilo zavestno poglabljane v status izvoljenosti izmed narodov, je bilo utrjevanje novega stanja v katerega je Izrael vstopil v trenutku, ko je sklenil zavezo s Stvarnikom. Tako je praznovanje sobote v judovski zgodovini postalo temeljno izkustvo svobode za Boga, kako je lahko vsak Jud in izvoljeno ljudstvo živel svobodno v okoliščinah v katere jih je postavila Božja previdnost.

V novi zavezi je bilo za Jezusa starozavezno razumevanje svetosti sobote ena velikih tematik, kako razumeti polnost razodetja, ki je Jezus Kristus in kako naj se Jezusovo življenje razodeva v našem telesu, kot piše apostol Pavel v svojem 2. pismu Korinčanom: »Bratje in sestre, Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, ker je zasvetilo Božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas« (2 Kor 4,6-8). Tukaj apostol Pavel govori o čisto novi stvarnosti, ki je postala očitna s prihodom Božjega Sina svet. Kristus ni prišel na svetle zato, da bi ga videli in občudovali njegov nauk, čudeže in globlje razumeli njegovo človeško in Božjo naravo, ampak, nas je posinovil, nas preustvaril. Apostol o tem govori z neverjetno gotovostjo in preprostostjo hkrati. Vse to se dogaja v naši krhki človeški naravi, sredi stisk tega sveta, in svojo misel zaključi: »Zaradi Jezusa nas vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu« (2 Kor 4,11). V času Jezusovega javnega delovanja, zlasti po čudežih, se je ta Pavlova trditev začela uresničevati. Jezusova novost glede starozaveznega razumevanju sobote je bila tudi v tem, da je v soboto delal čudeže. Ko je Jezus bolnim čudežno vračal zdravje je to bilo znamenje, da je tudi naše telo vključeno v proces odrešenja. Ko pa je Jezus storil čudež v soboto, je to pomenilo, da bodo Judje morali svoje razumevanje veličene sobote poglobiti. V Jezusovem sporočilu sobota ni več bila izključno merilo vernosti Bogu, ampak je postala izhodišče za novo razumevanje veličastne človekove odrešenosti. Za kristjane je nedelja postala ključen dan, kako naj ohranimo in poglabljamo v skrivnost, kako smo odrešeni v Jezusu Kristusu.

Janez Sraka