Arhiv kategorij: Duhovnost

Duhovnost moških – Večerna akademija Jezuitskega kolegija, LJ

Radio Ognjišče, oddaja Globine, na obisku pri jezuitih, Sv. Jožef, Ljubljana Poljana, 10. 12. 2019

Naši gostje so bili p. Vili Lovše, p. Damjan Ristić in študentje, ki se zbirajo na Večerni akademiji. Tema pogovora je bila duhovnost moških: Kaj jo najbolj opredeljuje, kako moške današnjega časa nagovarjajo duhovne vsebine in kaj sploh pomeni biti danes pravi moški?

V mesecu decembru molimo za prihodnost najmlajših

Molitveni namen za december 2019: Prihodnost najmlajših: Da bi vsaka država z ustreznimi ukrepi odločno postavila na prvo mesto prihodnost najmlajših, zlasti tistih, ki trpijo.

 

Prepogosto govorimo o mladih, ne dopustimo pa, da bi nas nagovorili. Ko jih kdo potrebuje za neko kampanjo ali kaj podobnega, jih hvali, vendar pa ne pusti, da bi mladi sami spregovorili.

 

Tudi najboljše analize mladostniškega sveta, čeprav koristne, ne nadomestijo potrebe po srečanju iz oči v oči. Govorimo o današnji mladini. Tako iz radovednosti poiščite v kolikih prispevkih, na kolikih predavanjih se govori o današnji mladini. Nekaj bi vam rad rekel: »Mladina ne obstaja! Obstajajo mladi, zgodovina, obrazi, pogledi, iluzije. Obstajajo mladi. Lahko je govoriti o mladih. Napravijo se abstrakcije, statistike. Ne, ne! Tvoj obraz in tvoje srce, kaj pravita? Govoriti kot s sogovornikom, prisluhniti mladim. Ne vi niste takšni, mladi niso za Nobelovo nagrado iz previdnosti. Včasih govorijo z zaušnicami …

Življenje je takšno, potrebno jim je prisluhniti. Kdo tudi misli, da bi bilo lažje držati vas »na varnostni razdalji« zato, da ne bi bili od vas izzvani. Toda ne zadostuje izmenjava kakšnega sporočila ali všečnih fotografij. Mlade je potrebno vzeti resno.

Zdi se mi, da nas obdaja kultura, ki po eni strani malikuje mladost in skuša narediti vse, da ne bi minila, po drugi strani pa izključuje številne mlade in jim onemogoča, da bi postali protagonisti. To je filozofija ličenja. Osebe odraščajo in se skušajo naličiti, da se zdijo mlajše. Tako se mladim ne pusti odrasti. To je precej razširjeno. Zakaj? Ker se jih ne pusti spregovoriti. Pogosto so odrinjeni iz vsakdanjega javnega življenja in beračijo za zaposlitve, ki jim ne zagotavljajo prihodnosti. Ne vem, če se to dogaja v vseh deželah, v mnogih se…

Predsinodalno srečanje z mladimi v mednarodnem papeškem kolegiju »Maria Mater Ecclesiae«Frančišek, 19. marec 2018

Več v knjižici o Papeževi svetovni mreži molitve za 2019.

Poslani v svet (misijonska nedelja)

Poslani v svet

Besedilo in glasba: Marko Pavlič

 

 

V vodi prerojeni zagledali smo luč,
v globine potopljeni z Njim vstali smo od smrti.
Novo upanje prihaja, čutimo novo moč.
Zdaj življenje se poraja, naj nas vodi Duh.

 

Poslani smo v svet oznanjati novico:
Jezus križani živi!
Poslani smo v svet pomagati ubogim,
ponuditi roko drugemu.

 

Žetev je velika, a kaj je z delavci?
Bog nas vztrajno kliče, naj združimo moči.
Novo upanje prihaja, čutimo novo moč.
Zdaj življenje se poraja, naj nas vodi Duh.

 

Misijonsko središče Slovenije je marca 2019 spodbudilo k ustvarjanju pesmi z misijonsko tematiko, saj v oktobru 2019 praznujemo izredni misijonski mesec, kakor je želel papež Frančišek s pismom “Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev, poslana v svet.”  Pater Marko Pavlič DJ je sledil pobudin in ustvaril glasbo in besedilo zgornje pesmi. Na spletni strani Misijonskega središča Slovenije lahko prisluhnete studijski verziji in zanjo glasujete! Vokal Damjan Ristić, instrumentalna spremljava Tine Lustek.

 

 

Iz uvoda papeževega pisma:

Praznovanje misijonskega meseca nam bo pomagalo ponovno odkriti misijonski pomen naše odločitve za vero v Jezusa Kristusa, vere, ki smo jo milostno prejeli pri krstu. Bogu pripadamo kot njegovi otroci. Naš odnos z Bogom ni zasebna stvar, ampak je vedno v povezanosti s Cerkvijo. Iz našega občestva z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom smo skupaj s številnimi brati in sestrami rojeni v novo življenje. To Božje življenje pa ni niti »prodajno blago«, s katerim bi lahko trgovali, niti ni povezano s prozelitizmom, temveč je bogastvo, ki ga je treba podarjati, deliti, oznanjati – to je pomen in smisel misijonstva. Zastonj smo prejeli ta dar in zastonj ga delimo (prim. Mt 10,8), ne da bi kogar koli izključevali. Bog želi, da bi se vsi ljudje rešili in da bi po služenju Cerkve, vesoljnega zakramenta odrešenja, vsi prišli do spoznanja resnice in doživeli njegovo usmiljenje (prim. 1 Tim 2,4; II. vat. koncil, Lumen Gentium, 48).”.

 

 

Praznik sv. Ignacija Lojolskega in 10 let Ignacijevega doma duhovnosti

V desetih letih se je v Ignacijevem domu duhovnosti na okoli 500 duhovnih programih zvrstilo čez 7.000 udeležencev.

 

Pri sv. Jožefu v Ljubljani  smo se jezuiti zbrali v sredo 31. julija, na god ustanovitelja našega reda sv. Ignacija Lojolskega. Sv. mašo je vodil msgr. Alojzij Cvikl DJ, uvodoma pa je zbrane nagovoril provincial p. Ivan Bresciani DJ. V imenu Ignacijevega doma duhovnosti, ki ob tem praznoval 10 let delovanja (2009-2019), se je vsem sodelavcem, prostovoljcem in prijateljem zahvalila sedanja direktorica Sonja Pungertnik. Po sv. maši je bilo v parku Ignacijevega doma še prijetno druženje ob pogostitvi.

 

Slovenska provinca Družbe Jezusove letos praznuje 50 let obstoja (1969-2019), osrednja slovesnost pa bo v petek 25. oktobra 2019 v Ljubljani v Dravljah (župnijska cerkev), kjer bo sv. mašo daroval vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa.

 

Na povezavah, ki jih je pripravil Radio Vatikan, lahko prisluhnete delom sv. maše z uvodi; v nadaljevanju pa objavljamo še zahvalni govor ge. Sonje Pungertnik, direktorice Ignacijevega doma duhovnosti.

 

Objave Radia Vatikan:

Zbrani verniki pri sv. maši

 

Fotografije slovesnosti na spletni strani župnije Dravlje, Tomaž Celarec.

Na spletni strani Ignacijevega doma lahko preberete opis delovanja v preteklih 10 letih, ki ga je pripravil p. Rok Bečan DJ.

 

 

Zahvalni nagovor direktorice Ignacijevega doma duhovnosti, ge. Sonje Pungertnik

 

Ob koncu te sv. maše se iskreno zahvaljujem najprej Vam, spoštovani gospod nadškof, ki ste nas počastili s svojim obiskom in darovali to sv. mašo. Hvala vsem somašnikom. Hvala pevcem iz Dravelj, pevovodjema Marku in Marjeti, ministrantom in vsem, ki ste polepšali bogoslužje.  Iskrena hvala sodelavkam gibanja Nazaret, ki so tako lepo okrasile svetišče. Bog povrni  vsem, ki ste prinesli dobrote, ob katerih se  bomo podružili po maši in vsem, ki ste pripravili pogostitev.

Hvala tudi vsem vam, ki ste prišli, da se skupaj zahvalimo za deset let uspešnega delovanja Ignacijevega doma duhovnosti. In res imamo  biti za kaj hvaležni.

Od leta 2009 pa do danes, je v Ignacijevem domu potekalo več kot 500 programov, ki se jih je udeležilo preko 7000 udeležencev. Praktično nemogoče je prešteti ure duhovnega spremljanja, ki ga v domu dnevno nudijo patri in duhovni spremljevalci laiki. Dom je nudil gostoljubje tudi različnim zunanjim skupinam, iskalcem prenočišča in v zadnjem letu tudi turističnim gostom, ki so za svoje bivanje v Sloveniji radi izbrali mirno zavetje Ignacijevega doma.

 

 

Vse to in še več je delo najprej vas, spoštovani patri jezuiti, ki ste se konec leta 2008 odločili, da želite obnoviti prvi slovenski dom duhovnih vaj in ste zasnovali in vodili zgoraj omenjene programe. Nekateri bolj, drugi manj ste bili in ste vpeti v delo doma, a vsaka podpora šteje. Hvala vam za to oazo miru sredi Ljubljane, v kateri lahko preko vas odkrivamo bogastvo ignacijanske duhovnosti. Še posebej hvala mojima predhodnikoma p. Ivanu Platovnjaku in p. Davidu Brescianiju ter vsem patrom, ki ste ali ste bili člani ekipe doma in to delo živite kot svoje poslanstvo.

 

 

Da to svoje čudovito poslanstvo lahko opravljate, pa je potrebno postoriti marsikaj. In to delo ste zaupali nam laikom.

Najprej ste tu vi, drage sodelavke in sodelavci, tako tisti, ki to delo opravljate sedaj, kakor tisti, ki vas je pot od nas že peljala drugam.  Najbrž se boste strinjali z menoj, da je delo v domu duhovnih vaj čisto posebna služba, lahko bi rekli temu tudi poslanstvo. Hvala vam, ker to poslanstvo opravljate s srcem. Hvala za lepo urejen dom, vse dobrote, ki krepčajo udeležence naših programov, za vse skrbno pripravljene sobe in postelje, za prijazne sprejeme, tajniške in računovodske storitve in še in še.

 

 

Premalo nas je, da bi vse delo zmogli opraviti sami.

Zato ste neprecenljivi za nas naši dragi zunanji sodelavci,  prostovoljci,  dobrotniki, prijatelji, ki nam pomagate:  s svojimi talenti, delom, podarjenim časom, z materialnimi dobrinami ter nas podpirate z molitvijo. Vse to je kot zlata nit vtkano v teh deset let delovanja doma. Naj vam Gospod vašo velikodušnost bogato povrne.

Tudi danes ste sodelavci in prostovoljci stopili skupaj in pripravili pogostitev, na katero zdaj vabim prav vse. Po zahvalni pesmi in blagoslovu bomo odšli skozi stranski izhod in preko velikega parkirišča v park pred Ignacijevim domom. Tisti, ki še nimate zloženk z našim programom, si jih vzemite na stojalih ob izhodu. Hvaležni bomo, če boste zloženko odnesli še komu.   

 

 

Težko si predstavljam, kako bi sv. Ignacij ovrednotil naše delo v teh desetih letih. Zagotovo pa bi nas v novo desetletje delovanja pospremil z besedami »Vse, kar delate, naj bo v večjo Božjo čast in slavo«. Naj bo tako! V iskreni zahvali, z Gospodom pogumno naprej!

 

 

Počitek

 

Čas počitnic je božji dar.
Bog je sedmi dan počival.
Jezus je odšel na samoten kraj.

Kaj mi delamo na počitnicah ?
Se odklopimo in pozabimo na vse ?

Je  čas, ko zadihamo s polnimi pljuči.
Naši dnevi in tedni naj bodo drugačni.
Uživajmo življenje!
Če v času delavnih dni ne vidimo lepe narave,
pustimo, da nas sedaj nagovori.

Naj bodo srečanja z bližnjimi veselje.
Povejmo jim, da jih imamo radi.
Vonj morja in pesem valov naj bo melodija,
ki  prebuja notranji  svet.

Vzponi v gorah   dvigajo v višine božjih lepot.
Odprimo srce za vse tisto, kar nam  pomaga, da
postajamo boljši ljudje.

Vroče sonce, sprehodi, kolesarjenje
naj našemu telesu krepi telesne moči.
Ne pozabimo, dušni mir je velik  dar.
Iščimo ga v sebi, okrog nas, naravi.

Bog je vsepovsod. Potrkajmo na Njegova vrata.
Iščimo ga.
Počitnice bodo še lepše.
Čas počitnic, čas potovanj, odkrivanja sveta.

Zgradbe, naravne lepote, način življenja različnih narodov,
vse naj nas bogati in plemeniti za lepše življenje.

Lepe in  blagoslovljene počitnice !

besedilo in fotografije  Benedikt Lavrih, 2011

Vstali Gospod nevernemu Tomažu osvobodi razum za vero v vstajenje

2. velikonočna, nedelja Božjega usmiljenja; leto C – 2019

Osmi dan po vstajenju nas Božja beseda vabi, da razmišljamo vsaj o treh velikih temah, ki nas uvajajo v bistvo vstajenja: Jezus podari učencem Svetega Duha, da bodo odvezovali ljudi grehov; apostolu Tomažu odpre razum za razumevanje skrivnosti vstajenja; tesna povezava med vstajenjem in Božjim usmiljenjem.

Vstali Gospod učencem podari dar Svetega Duha. Dar Svetega Duha je najprej dar učencem, da bodo z gotovostjo razumevali celotno stvarnost vstajenja na osebni ravni, kot učenci. Dar Svetega Duha pa ima tudi eklezialno – cerkveno, skupnostno razsežnost. Odpuščati grehe ni le moč, ki človeka osvobodi spon zla na osebni ravni, ampak ga hkrati usposobi, da na nov način gradi skupnost odrešenih, Cerkev. Vstali Gospod to novo dejstvo učencem zelo nazorno obrazloži, ko jim pove, da komur grehe odpustite, so jim odpuščen, komur jih zadržite so jim zadržani. Moč odpuščati grehe je prvi veliki dar vstalega Gospoda učencem. V času svojega javnega delovanja je samo Jezus odpuščal grehe. Ta dar je lahko podaril učencem samo po zmagi nad zlom, grehom in smrtjo. V tem dejstvu je globoka božja logika; Vstali daje to moč svojim učencem potem, ko je na sebi kot pravem človeku izkusil in dokazal, da je Očetov poseg v njegovo mrtvo telo močnejši kot vsa moč zla in smrti, ki se je z vso svojo silovitostjo znesla nad Sinom človekovim in ga umorila. Toda Božja moč ga je osvobodila zla in smrti in ga obudila od mrtvih. In On sedaj, kot Vstali, to isto moč daje svojim učencem kot moč vstajenja njim in vsem, ki jim jo bodo podelili v obliki odpuščanja grehov. Učencem je Vstali Gospod dal moč, da grešnike osvobajajo celo tam, kjer se sami v svoji duši ne morejo osvoboditi, ker je moč zla in greha v njih močnejša od človekovih osebnih odločitev. Teologi to človekovo podvrženost moči hudobije imenujejo nepremagljiva strast – concupiscentia invincibilis – ki jo človek v sebi zaznava kot skrivnostno moč zla.

Vstali Gospod apostolu Tomažu odpre razum za razumevanje skrivnosti vstajenja. Ko beremo evangeljsko poročilo o Tomaževi neveri, običajno pomislimo, da je bil ta mož pač malo bolj trmast in je vztrajal pri svoji zdravi običajni presoji dogodkov in ljudi. Mnogi bi danes dejali, da je neverni Tomaž pač razmišljal z logiko, ki jo človek uporablja v svojem odnosu do stvari in ljudi v kulturnem in miselnem okolju, v katerem je živel. Bolj učeno bi temu lahko rekli, da je Tomaž v odnosu do vstajenja prekašal svoje prijatelje iz apostolskega zbora v bolj izostreni znanstveni metodologiji pozitivnih znanosti. Vendar Tomaževo vztrajanje pri zastavljenih vprašanjih ni bilo običajno prerekanje ob novi tematiki, kot je bila trditev članov apostolskega zbora, da je Jezus vstal od mrtvih. Njegova vprašanja in ugovori učencem so bili zelo jasno zastavljeni. Tomažev pogoj je bil: ako ne položim svojega prsta v njegove, Kristusove rane, zaradi katerih je umrl, ne bom veroval. Tomaževo vprašanje je v bistvu bilo zelo jasno. Hotel se je prepričati, kako je Vstali obvladal, zmagal nad ranami, ki so ga usmrtile! Vprašanje je bilo zastavljeno preko učencev naravnost Vstalemu: naj mu Vstali da spoznati, kakšna moč je v Njem delovala, ki je bila močnejša od smrtnih ran in same smrti, da ga je obudila od mrtvih?! In Vstali je Tomažu odgovoril na njegova vprašanja. Najprej se mu je prikazal kot Vstali Gospod z ranami, ki več niso imele smrtonosne moči. Bile so del Kristusovega poveličanega telesa. Vstali Gospod, ki je govoril vpričo učencev s Tomažem in je stal pred njim, je nanj deloval z novo močjo in na njemu neznan, čisto nov način. Vstali je Tomaža povabil, naj ustreže svoji zahtevi in položi svojo roko v njegovo stran.

In zanimivo, Učenikovega povabila, naj ne bo neveren, ampak veren, Tomaž ni sprejel s kakšno užaljenostjo in se ni čutil ponižanega pred člani apostolskega zbora. V tistem trenutku se je v Tomaževi notranjosti prebujala le velika želja razumeti in vstopiti v to absolutno novost, kar je bil Vstali Kristus. Apostol Tomaž je želel vstopiti v vsebino skrivnostnega Božjega posega v vstalo telo Jezusa iz Nazareta. V tistem trenutki se je neveren Tomaž že jasno zavedal, da njegove spoznavne moči niso več dovolj za dojemanje novosti vstajenja, o kateri je Jezus govoril v času svojega javnega delovanja. Vedel je tudi, da bo to novost, Vstalega Gospoda, ki je stal pred njim, lahko razumel s pomočjo novih miselnih kategorij. Njegov poznejši stanovski prijatelj, apostol Pavel, bo to dejstvo zelo izvirno razložil sebi in nam. Namreč, da po vstajenju Jezusa iz Nazareta, ki je na zemlji deloval kot pravi Bog in pravi človek, da tistega Jezusa več ne pozna. Poglablja se le v Vstalega Gospoda. Tomaž se je prav gotovo v dvorani zadnje večerje, ko je stal skupaj z učenci pred Vstalim Gospodom, zavedal, da mu bo Bog moral pokloniti nove spoznavne zmožnosti, da bo lahko vstopil v nov Božji poseg v vse stvarstvo ob dejstvu, da je Jezusa obudil od mrtvih. Z vstajenjem se je namreč v stvarstvu začelo nastajanje nove zemlje in novega neba. S tem pa tudi v človeku in človeštvu novo razumevanje stvarstva. Kristusov vstajenje je torej tudi nov, čudežen in osvobajajoč Božji poseg v naše spoznavne zmožnosti.

Kristusovo vstajenje daje starozaveznemu razumevanje Božjega usmiljenja nove razsežnosti. Temeljno spoznanje Cerkve, da smo bili čudovito ustvarjeni in še bolj čudovito odrešeni, je sv. papež Janez Pavel II. potrdil z uvedbo slovesnega praznika Gospodovega usmiljenja, ki ga praznujemo osmi dan po prazniku Gospodovega vstajenja. Prav bo, da si vsak sam v teh dneh prikliče v zavest svoje razumevanje te tesne povezave med vstajenjem in Božjim usmiljenjem.

p. Janez Sraka DJ

Cvetoči začetek obhajanja velikih skrivnosti!

Cvetna nedelja: Leto C – 2019

Cvetna nedelja ima posebno mesto v postnem času, torej v času zavzetih priprav na obhajanje velikonočnega tridnevja. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem je veličastne zaključek njegovega javnega delovanja, hkrati pa je uvod v skrivnostno, dramatično in veličastno dogajanje velikega tedna.

Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem je izjemen dogodek v sociološkem (našem človeškem in zemeljskem) in teološkem, nadnaravnem pogledu.

V sociološkem pogledu je Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem enkraten dogodek, glede na udeleženost. V njem je namreč sodelovalo celotno izraelsko ljudstvo, tujci, ki so se zanimali za dogodek (Judje iz diaspore in Grki), na nek način pa je tudi vključeval rimsko oblast, v smislu, da je Jezus enostavno, ne da bi vprašal Rimljane, na moč slovesno vstopil v Jeruzalem.

Slovesen vhod v Jeruzalem je bil popoln dogodek tudi po vsebinski plati. Judje, ki so Jezusa sprejeli, so to javno pokazali s svojim vzklikanjem, s svojo javno opredelitvijo za Jezusa. V prestolnici so se tako pričevali za njegov nauk in za vse, kar je celotno njegovo javno delovanje sprožilo in poglobilo – pričevali so za moč uresničevanja Božjega kraljestva. Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem pa je tudi strnil vrste njegovih nasprotnikov, jih utrdil v njihovem naklepu, da ga usmrtijo. Iz evangeljski poročil je razbrati, da ob vsem tem dogajanju v času njegovega javnega delovana, ki je doseglo svoj vrhunec prav med slovesnim vhodom v judovsko sveto mesto, med Judi dejansko ni bilo ljudi, ki se jih vse to dogajanje ne bi dotaknilo in jih pustilo hladne.

V teološkem pogledu je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem ni le začetek spolnitve vseh prerokb, ampak dokončno razodevanje temeljnih postavk Kristusovega dela odrešenja. Jezusov vhod v Jeruzalem na oslici najprej pomeni, da se z Jezusom začne nova tipologija oblasti, ki ne bo temeljila na fizični moči – grožnji ubijanja –, tudi ne na moči podrejanja ljudi na ravni razuma in svobode, ampak na drugačnih postavkah.

Jezus sedeč na oslici simbolično sporoča, da je on tisti, ki s svojo močjo osvobaja vsakega človeka njegovih skrivnostnih spetosti v verige zla, greha in človeške slabosti. Jezus, ki se je v času svojega javnega delovanja ljudem in sveti predstavil kot Božji Sin, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, je torej tisti, ki vse dela novo! Njegov slovesen vhod na nebogljeni nedolžni živali pa tudi pomeni, da se zaveda, da gre naproti silovitemu nasprotovanju s sredstvi tega sveta, ki so takrat bila vidna v imperialni moči rimskih oblastnikov, v sovraštvu judovskih voditeljev (razen peščice izjem).

Kristus, sedeč na oslici, je tudi vedel, da se bo vsa ta teološka novost v prihodnjih dneh silovito razodela ne le na miselni ravni, ampak na ravni udejanjenja, kot bodo to potrdili izredno pristni, nežni, pa tudi grobi ter skrivnostni dogodki velikega tedna.

Na veliki četrtek bo isti Jezus, ki je na moč slovesno jezdil na oslici v Jeruzalem, učencem pokazal, kako naj vsak osebno goji svojo istovetnost in prosojnost pred Očetom in Njim kot Vstalim. Hkrati Jezus naroča učencem, naj z isto vnemo in skrbjo spodbujajo pristne odnose med seboj in v vsaki posamezni skupnosti odrešenih, kot služabniki skupnosti!

Na veliki petek bodo učenci ves dan spremljali svoje Učenika, kako ga sovraštvo posameznikov, oblastnikov in vsega sveta uničuje na vse mogoče načine, da bi v Njem zatrlo Njegovo ljubezen do Očeta in do vsakega človeka. Ta strahotna pot trpljenja se je začela s hinavskim poljubom enega njegovih učencev. Nadaljevala se je s sprevrženostjo, hinavščino, cinizmom ter prezirom vseh moralnih norm voditeljev izvoljenega ljudstva. Pot trpljenja se je končala z obsodbo na smrt s strani predstavnika rimskega imperija, ki je poosebljal krutost poganstva, odpada od Boga, trpinčenje pa se je izživelo v krutem mučenju Jezusa vse do smrti na križu. V spopadu začetnika Življenja z vsemi možnimi oblikami zla in njegovim ravnanjem, so učenci bivanjsko doživeli moč zla, ki pa mu njihov Učitelj ni podlegel. To je najbolj dokazal v smrtnem boju, ki ga je bil kot pravi človek, Jezus iz Nazareta, da bi ostal zvest in pokoren svojemu Očetu iz ljubezni do Njega in vsakega človeka. Na veliki petek so učenci ves dan v svoji zavesti beležili pečate Jezusovega trpljenja, pa tudi spoznanja, da njihov Učenik ni podlegel nobenemu od teh strašnih naletov hudobije sveta. Jezusova izročitev duše Očetu je bila kljub vsej svoji skrivnostnosti in dramatičnosti prva svetla točka tistega strašnega dne, ker so videli, da ni umrl obupan, ampak poln vdanosti v Očetovo voljo. To spoznanje je prav gotovo bilo začetek njihove nove drže do hudobije, katera v Jezusu ni imela zadnje besede.

Velika sobota. O tem dnevu vemo le, da so bili učenci skriti v dvorani zadnje večerje še iz strahu pred Judi, ampak bili so skupaj. Jezusovo trpljenje in smrt nista imeli le razdiralnega, zastrašujočega učinka. Nakazovala se je že povezovalna moč Učenikovega trpljenja, uresničevati se je začela njegova napoved, da bo, ko bo povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi. Prizori Jezusovega trpljenja, ki bi po svoji naravi v vsakem človeku vodili v popoln obup, duševno zmedo, najprej v duhovno, nato pa še v telesno smrt, so v učencih začeli prebujati drugačno branje sosledja vseh mogočih zvrsti trpljenja, ki ga je prestal Učenik. Po srečanju z Vstalim bo to motrenje trpljenja v vsakem od njih dobilo izrazito osebno dinamiko in neponovljiv pristop k vprašanju vstajenja!

Cvetna nedelja je vse to in tudi nekaj neskončno drugega. Naj bo res cvetoči začetek letošnjega obhajanja velikonočne skrivnosti!

p. Janez Sraka DJ