Arhiv kategorij: Glavna novica

Novica, ki se pojavi na vrhu seznama novic in tam ostane vse čas objave. Na enkrat so lahko aktivna do 3 glavne novice.

Ta kriza se mora končati in se bo!

P. dr. Peter Rožič DJ v Jezuitskem evropskem socialnem centru JESC vodi kampanjo #CloserThroughCrisis, katere prvi prispevek na 4. postno nedeljo je nosil naslov: “Ta kriza se mora končati in se bo!”

Vsak dan lahko sledite video-spodbudam za življenje v izolaciji:

Prispevek ob zaključevanju epidemije:

Velikonoščno voščilo provinciala p. Ivana Brescianija DJ

»Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.«

 

Spoštovani!

Centro Aletti, Narodno svetišče Janeza Pavla II, Washington, ZDA, 2015

Moja misel in molitev vas ohranja v srcu še posebno ob teh velikonočnih praznikih, ki so tako zelo drugačni. Virus, ki se nam pojavlja kot sovražnik, nam istočasno daje smernice, kako živeti in na kakšen način obhajati praznike. In kljub temu, da nas obdajajo občutki nemoči in prihodnost gledamo v negotovosti, ne morem mimo dejstva vstajenja našega Gospoda, ki je takoj po vstajenju pozdravil učence: »Mir z vami.« In ko v moči Vstalega podoživljamo, da smo že pri krstu postali del Kristusovega vstalega telesa, saj smo prejeli luč, ki sveti tudi v temi, zmoremo ohranjati v srcu mir kljub preizkušnjam. Obenem smo poklicani biti sol zemlje, ki daje okus našim odnosom, naše delo pa razodeva Očetovo ljubezen. Zato je moje srčno voščilo, da bi vse nas velika noč okrepila v najpomembnejši Božji zapovedi, da se ljubimo med seboj in darujemo življenje za drugega, kajti le ljubezen nikoli ne mine. 

In ko bomo obhajali velikonočne praznike doma v ožjem domačem krogu, glejmo drug na drugega, na hrano kot na dar, kot na zakrament, ki nas povezuje v moči Svetega Duha s Sinom in Očetom ter med seboj. To je Cerkev v malem, to je občestvo, ki  nas ozdravlja, ki nas krepi  in vliva upanje, ki je Vstala Ljubezen, ki nikoli ne mine. 

 

p. Ivan Bresciani DJ

Pater, jaz sem prepričana, da je koronavirus Božja kazen!

Neka gospa me kliče po telefonu:

ꟷ Pater, jaz sem prepričana, da je koronavirus Božja kazen! Ne morem verjeti, da če je Bog dober, zakaj zbolijo dobri, nedolžni in pravični, ki niso nič slabega naredili?! Prav pa je, da kaznuje barabe, lumpe, prevarante, in ti si to zaslužijo.

ꟷ Gospa, od kod vam to, da tako mislite o  Bogu?

ꟷ Tako smo se učili pri verouku in slišali v pridigah: Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. Podobno tudi govori Marija v Medžugorju in na Kureščku, da nas bo  Bog kaznoval; in to se zdaj dogaja.

ꟷ Gospa, ta vaša podoba Boga, žal, ni Božja, ni Jezusova podoba, ampak satanska. Takšno podobo nam že od raja naprej vsiljuje hudič. Krščanski Bog je Jezusov in naš  ─ Oče! To je Bog, ki daje človeku popolno svobodo in spoštuje, da se človek sam odloča in izbira svobodno: Ali bo delal dobro ali slabo, ali bo živel po Njegovih zapovedih ali ne. Te zapovedi pa niso napisane zunaj njega na neki oglasni tabli, ampak so v njegovem srcu kot Božji glas, glas vesti. In za negativne posledice svojih dejanj človek odgovarja sam, se kaznuje sam, če greši, greh pade nanj, po domače, ‘se nanj podela’, na njegovo glavo. Ne naloži pa tega Bog, ki je Oče. 

Gospa, verjetno poznate Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Sprašujem vas, ali oče kaznuje svojega sina za vse lumparije, ki mu jih je naredil,  ko  je zapravil vse svoje imetje, ki ga mu je oče dal, z razuzdanem življenjem? Ali ga je ozmerjal, ga nadrl in pognal tja, od koder je prišel?

ꟷ Po moje, pravi gospa, če je Bog pravičen in dosleden, bi ga moral zelo kaznovati z več let zapora in zahtevati, da mu povrne vso škodo.  

ꟷ Prosim vas, draga gospa, dobro poslušajte, kaj je Oče naredil, ko je videl, da se vrača njegov izgubljeni sin, ves razcapan, umazan, smrdljiv, poln ran, čisto izčrpan do smrti zaradi hude lakote?  Kaj pravi Jezus?

»Ko je bil sin še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil …  Naročil je svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!« (Lk 15,20─23).

Kje je tu Božja kazen?  Kaznoval se je sam, vse zlo se podelalo nanj. Oče ga pa potegne iz gnojne mlakuže, v katero sam pade. Vrne mu prvotno dostojanstvo, ker  v njem zre svojo podobo, vidi v njem Sina. Spomniva se tudi, kaj Jezus govori na gori blagrov:

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).

No, gospa, kaj pravite na to?

Utihnila je in začela jokati.

In jaz sem ji rekel:

ꟷ Ljuba gospa, tako nas Jezus, ki je Očetov Sin, kaznuje, da nas ljubi, ne zato, ker smo si to zaslužili, ampak zato, ker smo ljubljeni grešniki. On ve, da nas vsak greh zelo poniža in obremeni, potem pa naj bi nas še On kaznoval? Nasprotno, On sam nas vabi, da takšni prihajamo k Njemu:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujen in obteženi in jaz vam bom dal svoj počitek« (Mt 11,28). 

No, a zdaj vidite, kako nas Bog kaznuje. On sprejema nase vse grehe sveta. Ker nas tako noro ljubi, je šel iz ljubezni do nas  na križ.

Zato gospa, ne jokajte, glejte na križ in sprejmite vso Njegovo ljubezen in usmiljenje, ki vre iz njegove prebodene strani, in zazrite se v Vstalega Jezusa, v  njegove rane in recite mu, kot je rekel apostol Tomaž, ko je zagledal njegove rane:

»Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28).

ꟷ Hvala vam, pater!

ꟷ Hvala vam, gospa!

Vesela aleluja!                             

p. Jože Roblek DJ, Ignacijev dom duhovnosti

V mesecu aprilu molimo za osvobajanje od zasvojenosti

Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu aprilu 2020 vabi: Molímo, da bi vsi, ki so podvrženi zasvojenosti, našli pomoč in podporo.

»Uživanje drog zelo škoduje zdravju, življenju posameznikov in družbi. Vsi smo poklicani, da se zoperstavimo proizvodnji, izdelavi in razpečavanju drog po svetu.«  

Frančišek, iz govora udeležencem mednarodne konference z naslovom Droga in odvisnosti: ovira za celostni človeški razvoj, 1. decembra 2018

Molitev darovanja ali posvetitve

Molivec se vsak dan osebno daruje ali posvetiti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:

Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE, UDELEŽBA PRI POBOŽNOSTI (DINAMIKI) SRCA JEZUSOVEGA

»Pred skoraj desetimi leti smo začeli prenovo Apostolata molitve. Gre za dolg duhovni proces, ki ni odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak od naše razpoložljivosti Gospodovemu Duhu, ki nas spremlja,« piše mednarodni direktor PSMM p. Frederic Fornos DJ. »Taka prenova je bila potrebna, da bi bil ta duhovni zaklad Cerkve dostopen več ljudem, posebej novim generacijam in da bi bili bolj zvesti poslanstvu, ki nam ga je Sveti sedež zaupal od konca 19. stoletja. Naše poslanstvo je, da molimo in živimo izzive človeštva in poslanstva Cerkve, ki so izraženi v papeževih molitvenih namenih. Vse to ni mogoče brez globoke povezanosti s Srcem Jezusovim, zato predlagamo duhovni itinerarij »Pot srca« tistim, ki želijo biti del te mreže in naše srce ohranja v globoki povezanosti s Srcem Jezusovim v poslanstvu sočutja do sveta.

Proces prenove ne spreminja Apostolata molitve v nekaj povsem novega in različnega, ampak nam pomaga iti globlje in ohranjati zvestobo Srcu Jezusovemu.

 Sedanji proces prenove, ki ga vodi Gospodov Duh, ima svoj izvir v reformi, ki jo je leta 1861 uresničil p. Henri Ramiere DJ. Z začetkom izdajanja revije Glasnik Srca Jezusovega je povabil k molitvi po namenih Srca Jezusovega. Od leta 1879 je te namene vsak mesec oblikoval papež in jih zaupal Apostolatu molitve.  P. Ramiere je dal vedeti, da je ta molitev apostolska in odprta do sveta in da se po molitvi darovanja združimo s Srcem Jezusovim v službi njegovega poslanstva.

Apostolska ali misijonarska je molitev, ki nas razpoloži za Kristusovo poslanstvo v našem vsakdanjem življenju. Po molitvi darovanja ali posvetitve postanemo razpoložljivi za njegovo poslanstvo. Taka drža notranje razpoložljivosti do poslanstva odpre naše srce in nas naredi učljive Svetemu Duhu.

P. Ramiere je za Apostolat molitve opisal tri značilnosti: »1. molitev kot univerzalno sredstvo delovanja, 2. združenje kot nujni pogoj, da bo molitev učinkovita, 3. povezanost s Srcem Jezusovim kot izvirom življenja za združenje.  Kar je on imenoval združenje (it. Associazione), se danes imenuje »Mreža«. Apostolat molitve je bil »Sveta vez krščanskih src, povezanih s Srcem Jezusovim. Danes je to »mreža src, povezanih s Srcem Jezusovim«.

Ta mreža src je Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM), ki ji Sveti oče priporoča moliti po njegovih namenih, ki izražajo izzive človeštva in poslanstva Cerkve. Izzive, ki so sad njegovega pogleda in univerzalnega razločevanja in so nameni Srca Jezusovega. Biti del te Mreže molitve za nas pomeni, da rastemo v razpoložljivosti do poslanstva Jezusovega sočutja do sveta, ko vstopamo v dinamiko Srca Jezusovega.

 Kako se pridružiti? Predložena sta dva načina sodelovanja: »odprt« in »pripadnost in zavzetost«, ki je na osebni ali skupnostni ravni. Ta dva načina sta posodobljena reinterpretacija treh stopenj sodelovanja po statutih iz leta 1896, ki so obstajali v različnih deželah.

Način odprtega sodelovanja, ki je dostopno vsakemu, ki je krščen, je v tem, da moli po namenih papeževe molitve, posebej na prvi petek v mesecu, ki je »mesečni dan molitve po njegovih namenih«.

Način pripadnosti in zavzetosti pa je oblika večje zavzetosti na osebni in skupnostni ravni. Na osebni ravni naj bi si molivec kot del vsakdanjega življenja prisvojil tri čase molitve h Gospodu.

Ti predlogi molitve so na naši predlogi molitve Clic to Pray:

  • »Z Jezusom zjutraj« predlaga molitev darovanja.
  • »Z Jezusom čez dan« je molitev, ki naravna naše srce in da nov zagon našemu dnevu.
  • »Z Jezusom zvečer« je pogled nazaj, da bi prepoznali našo razpoložljivost za poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod.

Kot je rečeno v statutih, »je ta molitev in apostolska razpoložljivost zmeraj pridružena Mariji, Kraljici apostolov«.

Za tiste, ki doživljajo klic, da bi živeli tesneje združeni s Srcem Jezusovim in želijo formalizirati lastno osebno zadolženost, posvečenost služenju v tem pogledu, predlagamo posvetitev ali »zavezo z Jezusom Kristusom«. Tako postanejo »apostoli molitve« in prevzamejo dolžnost, da so na razpolago v s tem povezanih skupnostih, župnijah, šolah itd. v pripadnosti Papeževi svetovni mreži molitve (PSMM), ki vključuje tudi Evharistično gibanje mladih.

Na skupnostni ravni župnija ali krščanska skupnost lahko pokaže svojo zavzetost po tej cerkveni službi, ki je sedaj papeška ustanova, tako da se srečuje in moli po papeževih namenih, posebej ob prvih petkih, ki so posebej temu namenjeni.

Našo skupnostno zavzetost najbolje izražajo skupine Apostolata molitve, ki izhajajo iz našega duhovnega izročila in so navzoče v župnijah. Te skupine sestavljajo Papeževo svetovno mrežo molitve in v mnogih državah predstavljajo vrh ledene gore, ki ga ustvarjamo. Brez teh skupin, ki zvesto ohranjajo plamen duhovnega zaklada, ki nam ga je Gospod zaupal, ne bi mogli nikoli začeti prenovo te cerkvene službe.  Mnoge dežele imajo škofijsko strukturo in v nekaterih primerih razpolagajo z internimi pravili. Povabljeni so, da se integrirajo v svojem ritmu v proces »prenove«, da bi poglobili lastni duhovni vir in našli dinamiko Srca Jezusovega od začetkov.

Proces prenove skupin Apostolata molitve potrebuje čas, glede na to, da je potrebno upoštevati ritem vsake skupine. Osebe, ki odkrijejo Papeževo svetovno mrežo molitve, lahko ustanovijo skupnost, ki bo popolnoma sprejela »prenovo«. Pot Srca je duhovni itinerarij, ki uteleša to prenovo.

Te skupnosti ne samo molijo in prevzemajo notranjo držo razpoložljivosti za sodelovanje s poslanstvom Cerkve, ampak se konkretno mobilizirajo, iščoč način, kako bi se posvetile službi izzivom sveta in potrebam Cerkve. Osebe, ki sestavljajo te skupnosti, se zavzemajo na osebni in skupnostni ravni, da živijo po dinamiki Srca Jezusovega. Enako bodo podprle, kot je rečeno v statutih (2.2) našo mladinsko vejo, Evharistično gibanje mladih, kjer obstaja, ali mladinsko pastoralo (župnijo, kolegij…).

Katerikoli proces prenove lahko povzroči nesporazume, napetosti in strah. Pomembno je, da zaupamo v Gospoda, ker nas On vodi. Papeževa svetovna mreža molitve (Apostolat molitve) je pomembna za poslanstvo Cerkve, glede na to, da ga ni poslanstva, poslušnega Svetemu Duhu, brez molitve. Naj nam danes, kot nekdaj, Gospod da svoj plamen, plamen svojega Srca.

p. Frédéric Fornos DJ, Mednarodni direktor

(iz italijanščine prevedel p. Franc Kejžar DJ, koordinator PSMM za Slovenijo)

 

Iz Revista Mensageiro – Portugalska, januarja 2019

Moj Gospod in moj Bog, kje si? Kaj želiš, da naredim v tem času pandemije?

V evangeliju po Janezu beremo, kako sta Lazarjevi sestri Marija in Marta poslali »Jezusu sporočilo: ‘Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.’ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ‘Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.’ Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: ‘Pojdimo spet v Judejo.’« (Jn 11,3-7)

Ko prebiram te vrstice, sem po eni strani ganjen nad Jezusovo ljubeznijo do Marije, Marte in Lazarja, po drugi strani pa se čudim, zakaj je čakal še dva dni, preden je šel k njim. Sprašujem se, zakaj čakaš, če jih ljubiš. Zelo globoko razumem očitek Lazarjeva sestre Marije, ki mu je vsa pretresena od žalosti ob izgubi brata in nad neodzivnostjo njihovega prijatelja, Jezusa, rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Tudi sam sem to večkrat čutil, ko nisem razumel, zakaj se je zgodilo to, kar se je. Še posebej ob nenadni smrti mojega brata Petra, ki je imel komaj 36 let in je zapustil svojo ženo in dve hčerki v starosti 9 in 11 let. Prav tako ob smrti otroka moje sestre v njenem petem mesecu nosečnosti.

Tudi v tem času pandemije doživljam po eni strani mir in polnost Božje bližine, po drugi strani pa strah zase, za sobrate, za moje domače in sorodnike, za vse, s katerimi sem povezan v svojih različnih poslanstvih, pa tudi za vso Slovenijo in ves svet. Ko sem včeraj prebiral članek iz Financ, kjer je dobra analiza sedanje pandemije, me je pretresla napoved, da bi v Sloveniji, če ne bi šli v karanteno, umrlo najmanj 16.000 ljudi. Mnogim se še vedno zdi pretirano to, kar vlada zahteva od nas vseh: »Ostanite doma.« In tega žal ne jemljejo resno. Mnogi kristjani tudi zelo težko sprejemajo odločitev naših škofov, da ne sme biti javnih maš, da ni možno prejeti obhajila, spovedati se.

Bogu hvala za vso sodobno tehnologijo, ki nam omogoča, da smo lahko navzoči preko nje pri mnogih mašah, ki so po Sloveniji brez navzočnosti vernikov, in da lahko prejemamo duhovno obhajilo. Vsak dan smo lahko tudi pri maši našega papeža Frančiška in že smo bili deležni popolnega odpustka. Vedno več je različnih pobud, da smo združeni v skupni molitvi za zdravje in rešitev pred nevarnostjo pandemije, za bolne in za zdravstveno osebje in vse, ki se na svojih odgovornih položajih trudijo za dobro nas vseh. Vedno več je različnih možnosti, da se organizirajo srečanja preko videokonferenc ali pa da lahko pokličemo koga, ki nas bo poslušal. Toda kljub temu mnogi doživljajo veliko tesnobe, saj so zaprti v svoj dom. Veliko je samih v svojih stanovanjih. In vsa ta sodobna sredstva ne morejo nadomestiti živega stika z drugimi. In nehote se pojavi v meni in verjetno tudi v drugih vprašanje: »Doklej, Gospod? Zakaj čakaš?«

Nikomur ni enostavno. Nihče ne more povsem odgovoriti, zakaj je prišlo do te pandemije? Nihče  ne ve odgovora, zakaj Bog čaka in nas ne reši te sodobne »kuge«? Lahko imamo različne odgovore. Toda nobeden ni dokončen. Vsak je le delen. Kajti nihče izmed nas ne vidi celote, ne vidi obeh plati te situacije ob pandemiji. To vidi le Bog. In bolj ko smo eno z njim, bolje lahko tudi sami vidimo. Toda nikoli ne bomo povsem videli, dokler smo tukaj na zemlji.

Podobno nista razumeli Marija in Marta Jezusa, zakaj ni takoj prišel, prav tako tudi ne njegovi učenci, zakaj je sploh šel in tako tvegal svoje in njihovo življenje. Verjetno prav nobene situacije, v kateri smo, ne moremo povsem razumeti. Vedno se nam zdi vsaj delno nesmiselna ali vsaj nerazumljiva.

Kaj lahko storimo? Ali naj čakamo križem rok? Ali naj obupno iščemo rešitev, pa naj nas stane karkoli? Naj se zapremo v svojo tesnobo, strah, negotovost, jezo na vse in vsakogar, obup in čisto pasivnost? Ali se naj delamo, kakor da ni ničesar hudega in težkega? Da vsi pretiravajo. Naj bomo kar naprej pri različnih svetih mašah, molimo čim več rožnih vencev na dan, opravljamo najrazličnejše pobožnosti, premišljujemo Božjo besedo itd.?

Kaj lahko naredimo? Ko prebiram današnji evangelij, zrem Jezusa in njegov odnos do vseh, o katerih govori evangelij, se mi zdi, da mi sporoča naslednje:

  1. Povej mi svoje skrbi in želje (sestri sta sporočili Jezusu).
  2. V miru čakaj, da ti odgovorim. Vedi, da sem te slišal, kajti ljubim tebe in vsakega človeka (Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja).
  3. Sprejmi stvari, ki se bodo zgodile (Marta in Marija sta žalovali za Lazarjem skupaj z drugimi, ki so prišli k njemu).
  4. Povej mi vse, kar čutiš, doživljaš; ne boj se biti iskren (Marta in Marija sta povedali vse Jezusu, ko je prišel k njima).
  5. Poslušaj me, kar ti govorim. In sprejmi to, čeprav nikakor ne moreš sprejeti vsega (Marta in Marija sta vsak na svoj način sprejeli njegovo veselo vest, čeprav je nista mogli povsem dojeti).
  6. Naredi to, kar ti naročam, čeprav se ti zdi nemogoče (verovati, tudi če se zdi povsem nemogoče; dopustili sta, da so odvalili kamen od groba, čeprav je bil Lazar že štiri dni v grobu …).
  7. Zaupaj mi, da je vse, kar se bo zgodilo, v Božjo slavo, da se bo razodela zmaga ljubezni in Življenja, zmaga Božjega kraljestva.
  8. Ljubi druge, kakor sem jih jaz in jih še zdaj ljubim. Daj mi možnost, da jim pokažem po tvojih mislih, besedah in dejanjih, po vsem tvojem bitju, da nisem pozabil nanje, da sem z njimi, da jim želim dobro, tudi takrat, ko se jim zdi, da sem jih zapustil. In doživljal boš polnost življenja in navzočnost Božjega kraljestva tudi ti.

 

Kaj vse to pomeni za moje konkretno življenje in delovanje v tem trenutku, dnevu, času pandemije, še ne vidim povsem jasno. Toda v sebi doživljam ljubezen, veselje, mir in gotovost, da me/nas ni Bog zapustil, temveč da želi biti še bolj dejavno navzoč v meni in okrog mene in v vseh ljudeh in vsem stvarstvu. Zahvaljujem se mu za to in ga prosim, da bi tudi vsak izmed vas, ki boste to brali, in tudi vsi drugi, odkrili, kako živeti in delovati v tem času pandemije, da se bo lahko po vas vseh proslavila Božja ljubezen, da bo lahko med nami vedno bolj navzoče Božje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

p. Ivan PlatovnjakDJ

Kateri del poti k Bogu nam kaže epidemija COVID-19?

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa v videosporočilu o tem, kako jezuiti, v solidarnosti z ljudmi po svetu, živijo sredi pandemije koronavirusa.

Trenutna izkušnja COVID -19 nam kaže marsikaj o nas in našem svetu. Zlasti se želim osredotočiti na to, kako razsvetljujejo različne vidike naše poti k Bogu in kako je tudi v težkih časih gre iskati in najti tolažbo.

Najprej nam izkušnja pokaže, da smo eno človeštvo. Vsak človek, vsak narod, vsaka kultura, ki prispeva k človeški raznolikosti, je del tega enega, raznolikega, bogatega in soodvisnega človeštva.

Prikazuje nam, kako je premagovanje krize možno. Možno je, ko se zavedamo pomena skrbi za skupno dobro in resno jemljemo svojo individualno odgovornost. Živimo lahko le kot eno telo. Ločeno, za vsakega človeka ali vsakega posameznika po svoje, je živeti nemogoče.

Kaže nam, da znotraj enega našega človeštva ni razlike v starosti, rasi, veri ali družbenem statusu. Vsak od nas je njegov del, nihče ni izpuščen, nihče od nas ne more brez drugih.

Pokaže nam, da želimo hoditi skupaj. Vsi smo zaskrbljeni, pomagamo drug drugemu pri premagovanju strahov in tesnob. Vsak od nas išče način, kako ponuditi roko, začenši s tem, da na drugo mesto postavimo tisto, kar si sami želimo, in sprejmemo ukrepe in žrtve, ki nam omogočajo, da prispevamo v dobro vseh.

Prikazuje nam usposobljenost in velikodušnost tistih, ki so v prvi vrsti, skrbijo za prizadete, iščejo rešitve ali sprejemajo težke odločitve v dobro vseh. Kaže nam občutljivost toliko ljudi ali organizacij in ogromno rezerve solidarnosti, ki obstaja: pri mladih, odraslih in starejših, v vseh kotičkih človeške družbe.

Prikazuje nam moč vere, močne vezi, ki združujejo vernike, ljubezen do Jezusa Kristusa, ki nas poziva, nas pomirja in združuje. Tako veliko ljudi moli skupaj na družbenih medijih. Želijo izpovedati svojo vero, tisto vero, ki jo čutijo v globini svojega srca in ki je ne morejo obdržati pri sebi.

Prejemam informacije o številnih ustvarjalnih pobudah, ki so bile sprejete tako v provincah, regijah, skupnostih kot apostolskih delih Družbe Jezusove … kot tudi v sodelovanju z drugimi. Zahvaljujem se Gospodu za vse to. Spodbujam vas, da še naprej iščete najboljše načine, kako biti blizu tistim, ki so pomoči potrebni, da bi še naprej hodili po skupni poti.

foto Jože Potrpin


Pridružujem se molitvi celotnega telesa Družbe Jezusove, katoliške cerkve, vseh krščanskih cerkva, drugih verstev ali verovanj in vseh tistih, ki s svojim solidarnim odnosom iščejo in najdevajo ustrezne načine, kako še naprej biti odprtih rok.

Ne vemo, kako dolg je ta odsek ceste ali kaj bo sledilo. Torej, prosimo za luč, da vidimo pot naprej in milost, ki jo potrebujemo kot bratje in sestre, v solidarnosti s celotnim človeštvom in s planetom, na katerem živimo.

Naj nas Gospod blagoslovi in ​​ohrani, ko bomo skupaj hodili po tej poti. AMEN

V četrtek 2. aprila 2020 je z vrhovnim predstojnikom p. Arturom Soso potekal webinar “The Preferences in a time of uncertainty and COVID-19”. Uvodni govor p. Sose vabljeni si lahko preberete na povezavi. Vabljeni tudi k ogledu posnetka webinarja.