Arhiv kategorij: Glavna novica

Novica, ki se pojavi na vrhu seznama novic in tam ostane vse čas objave. Na enkrat so lahko aktivna do 3 glavne novice.

Novi člani vodstva DKPS in Revija Vzgoja 2021/1

Skupščina Društva katoliških pedagogov Slovenije je potekala preko Zooma, v soboto 20. 3. 2021. Zbralo se nas je več kot 30 udeležencev, delegatov in članov upravnih organov. Po sv. maši, ki jo je daroval p. Silvo Šinkovec, smo prisluhnili predavanju ddr. Verene Vidrih Perko z naslovom Začetki slovenstva. Po uvodnem delu so potekala poročanja o delu območnih skupnosti, dejavnostih društva in organov društva. Razveselili smo se potrditve predloga naziva častni član za go. ddr. Barico Marentič Požarnik in razglasa novih članov organov društva. Prejeli in pozdravili smo tudi nove člane. Z novimi obrazi bo zavel tudi nov, svež veter! Več na spletu DKPS.

V žarišču 89. številke revije Vzgoja, ki je izšla konec marca, pišemo o krizi. Različne avtorje smo vprašali o krizi – kaj je kriza, kako jo doživljajo odrasli in kako otroci ter kako jo lahko premagamo. Nekaj avtorjev piše o svojih izkušnjah življenja in dela v času epidemije, kar je svojevrstna kriza. Beremo lahko tudi o pozitivnih stvareh, ki so jih v času epidemije zaznali petošolci, srednješolci in študentje.

V rubriki Naš pogovor se je Erika Ašič pogovarjala z dr. Sebastjanom Kristovičem. Pogovor je zajel vrsto tem – od logoterapije, poslanstva učitelja in staršev, vpliva epidemije, šolanja na daljavo do tega, kaj človeka vleče naprej, četudi je v težki situaciji. 

V rubriki Biti vzgojitelj predstavljamo Jurija Vego ter članek o tem, kaj v današnji dobi pomeni biti vzgojitelj.

V rubriki Starši objavljamo drugi del članka o avtoriteti učitelja v očeh starša. Pišemo o tem, kako rasteta ljubezen in sočutje, o sistemu izobraževanja ter o karticah veselja – zanimivem in poučnem načinu domačih nalog za otroke.

Več na spletni strani DKPS. Vabljeni k branju!

Revija izide štirikrat letno, naročnina  je 23 €. Novi naročniki prejmejo posebno darilo – majico revije Vzgoja – akcija velja do konca januarja 2021. Letna naročnina na revijo je tudi lepo in koristno darilo; lahko jo komu podarite. Naročite lahko tudi posamezni izvod – številko 89 lahko za samo 5,80 € naročite tukaj. Revijo Vzgoja lahko naročite po telefonu 01/43-83-983 ali na elektronski pošti: revija.vzgoja@gmail.com.

 

 

Praznovanje Upanja

Dragi prijatelji jezuitov,

na velikonočno jutro je vstalo veliko Upanje končne zmage nad smrtjo in zlom ter Upanje na rešitev iz raznih vsakodnevnih stisk; še posebej v obdobju virusne krize. Naj nas to Upanje prečisti, da bi opustili vse, kar ne vodi k Bogu in stopili za Kristusom na pot; prizemljeni in hkrati zazrti v lepoto Vstalega.

{“type”:”block”,”srcClientIds”:[“1b3ca417-dd86-407a-826b-38ffa7fb15e0″],”srcRootClientId”:””}

Kapela Zavoda sv. Stanislava, Umetniški atelje Centra Aletti, 2006

Naj bo Kristus naš vodnik in darovalec polnosti življenja.

Slovenska provinca Družbe Jezusove Vam vošči ob praznovanju našega Upanja.

Skupaj se veselimo, Aleluja!

Nastanek Odmika za moške in skupin Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Piše p. Viljem Lovše DJ, soustanovitelj in voditelj:

Pri semitskih narodih je družina klan, ki ima starešino in celo vrsto sinov in vnukov. So ena velika družina, v kateri se moški iz roda v rod učijo drug od drugega, kaj pomeni biti sin, brat, mož, oče in član skupnosti. Pri nas tega že vsaj par sto let ni več. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima sta nas med seboj oddaljila, izolirala in razpršila v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Skupaj s sobratom p. Damjanom Ristićem sva se odločila, da bova nekaj storila. Leta 2008 sva sestavila okvirni načrt in program za odmik za moške (retreat for men). Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dala smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško moč, od Boga dano, moč Božjih sogovornikov in sodelavcev.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že okrog tisoč mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29. 11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je v tej skupini že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Danes jih je že krepko čez 20. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo, kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v četrtem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je tudi moj sveti sobrat, jezuit Rupert Mayer iz Münchna. Tudi njegovi priprošnji izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

Moja izkušnja Jezuitskega kolegija v Ljubljani

Star sem dvajset let, po rodu sem Makedonec. Rodil sem se na Hrvaškem. Opravljam dodiplomski študij računalništva in matematike na Univerzi v Ljubljani, kjer sem že leto in pol; ves čas bivam v Jezuitskem kolegiju.

Pred vpisom v Kolegij sem bil nekoliko zaskrbljen. Tudi prvi pogovori na daljavo s p. Damjanom mi še niso bili v veliko pomoč, nasprotno, še bolj me je bilo strah. »Kako strogo je življenje v kolegiju?« »Ali vsi študentje tam študirajo teologijo?« »Ali je kolegij neke vrste študentski zapor?« To so le nekatera od mnogih vprašanj, ki sem si jih zastavljal. Kljub temu sem nadaljeval s prijavo in se odločil za to novo dogodivščino.

Izlet Jezuitskega kolegija v Log pod Mangartom

Ko sem bil sprejet v izbrani študijski program, se je uradno začelo moje univerzitetno življenje. V Kolegij sem prišel sam, sredi noči. V slovenščini nisem znal povedati ničesar, razen: »Živjo«, »Adijo« in »Vaša družina je majhna« (vem, da je to zelo skromno, vendar je bilo prav tako).

Nisem potreboval veliko časa, da sem prišel do ugotovitve, da je Kolegij boljši od tistega, kar sem v mislih pričakoval. Jezuiti so daleč najbolj »kul« duhovniki, kar sem jih kadarkoli srečal. Fantje, ki sem jih tukaj spoznal, prijateljstva, ki smo jih sklenili, vezi, ki smo jih ustvarili, bodo preživeli še veliko let. Huh, že pogrešam svoje ameriške, poljske, španske, hrvaške, italijanske in danes celo slovenske kolege iz kolegija …

Še ena lepa stvar je ta, da imamo v kolegiju v resnici prav vse, kar potrebujemo: Iščeš miren kraj za študij? – Lahko gremo v učilnice! Če se želimo zabavati – gremo v kuhinjo ali v dnevno sobo. Razpoloženi za gibanje? Uporabimo telovadnico. Ste slišali za nov film? Oglejte si ga v naši multimedijski sobi.

Jezuitski kolegij je kraj, kjer lahko duhovno in duševno zrastete – kombinacija dogodkov, ki se tukaj odvijajo, vam pomagajo razvijati osebno duhovnost in obogatiti znanje na vseh nivojih. Na primer Večerna akademija, kjer se kvalificirani ljudje pogovarjajo o zanimivih temah (zgodovina, šport, duhovnost, filozofija, itd.). In Bible studies (slov. biblijske študije), poglobljeni tečaj spoznavanja Svetega pisma v angleščini pod vodstvom p. Damjana. Pa študentske maše, ki potekajo enkrat na teden, EML (okrajšava za angleško mašo v Ljubljani), mednarodna katoliška skupnost sama v hiši ter dva podcasta: Tangenta (splošne teme – tudi sam sem bil gost v eni epizodi o nacionalni identiteti) in PismoUk (bolj poglobljeno o Svetem pismu). Nobena aktivnost seveda ni obvezna, zato je ob koncu dneva – vse odvisno od vas.

Naj omenim še en dogodek, izlet v letu 2020. Obiskali smo Log pod Mangrtom v slovenskih Alpah. Glede tega tipa počitnic sem bil sprva nekoliko v dvomu, vendar se je izkazalo, da je to neverjetna izkušnja – zanimivi ljudje, odlična atmosfera in svež zrak. Tam sem se zavedal, da je pohodništvo pravzaprav stvar, v kateri zelo uživam.

Spoprijeli smo se s številnimi izzivi, daleč največji je bil seveda Covid. Tako v skupnosti Kolegija kot v mednarodni skupnosti EML tukaj pri sv. Jožefu smo morali resno spremeniti nekaj življenjskih navad. A to ni bil edini izziv. Kot nekdo, ki je celo življenje živel z mamo, nisem vedel ničesar o kuhanju, pranju, pospravljanju, čiščenju itd. Preseči to je bil odličen primer odličnosti take skupnosti, kot je Jezuitski kolegij. Hvala p. Damjanu, ker me je vodil skozi vse te življenjske izkušnje.

Študenti, ki smo ostali tukaj v kolegiju med karanteno, smo bili redki, ki smo imeli med epidemijo koronavirusa privilegij obiskovati svete maše v živo: imeli smo jih enkrat tedensko v naši študentski kapeli. Razmere z virusom so se poleti izboljšale, zato smo lahko šli tudi na počitnice. Prvotni cilj je bil otok Murter na Hrvaškem, a zaradi ukrepov, ki so se takrat pojavili v zvezi s prehodom meje, smo šli raje v Ankaran, na slovensko obalo. Bila je super priložnost, da smo se sprostili in napolnili baterije za izzive, ki so pred nami.

Po najboljših močeh sem vam poskušal opisati kaj pomeni biti “Kolegij’c” (izraz za študenta, ki biva v našem kolegiju). Seveda je to majhen del moje zgodbe, a za začetek več kot dovolj. Vsem študentom, ki imajo priložnost priti sem in mislijo, da je to zanje, priporočam, da se prijavijo. Kdo ve, morda bomo nekoč sostanovalci …

To je moja slika v Jezuitskem kolegiju s prvega dne – 25. septembra 2019.

Avtor prispevka: študent Dmitar Zvonimir Mitev

 

Read in English

 

Umrl p. Ferenc Jálics DJ, avtor “Kontemplativnih duhovnih vaj”

V starosti 94 let je madžarski jezuit Ferenc (Franc) Jálics umrl 13. februarja 2021 v katoliškem domu za ostarele v Budimpešti. Skoraj vse življenje je posvetil iskanju poti do najgloblje duhovnosti in molitve, ki jo je našel v kontemplaciji. Bil je splošno znan in priznan mojster krščanske meditacije po vsem svetu, saj so njegove knjige prevedene v več kot 16 jezikov in njegovo metodo izvajajo v več domovih za duhovne vaje po vsem svetu.

 

Po rojstvu in vstopu k jezuitom na Madžarskem, po vzpostavitvi komunistične diktature, je bil po drugi svetovni vojni prisiljen zapustiti svojo državo. Filozofijo je študiral v Nemčiji, kasneje v Belgiji, nato pa je bil leta 1956 poslan v Čile in nato v Buenos Aires, da bi nadaljeval študij. Po posvečenju v rimskokatoliškega duhovnika je ostal v Argentini in postal profesor teologije in duhovni vodja mladih jezuitov, vključno z Jorgejem Mariom Bergogliom, zdaj papežem Frančiškom.

 

Med opravljanjem socialnih in pastoralnih del v revni soseski leta 1976, na vrhuncu »umazane vojne«, so ga zaradi vzhodnoevropskega ozadja imeli za ruskega vohuna, njegovega tovariša pa za levičarskega gverilca. Posledično jih je prijela smrtna enota desničarske vojaške diktature, ju ugrabila in pet mesecev držala v ujetništvu. Ta izkušnja zapora ga je vodila k razvoju posebne metode krščanske kontemplacije, ki je združevala elemente duhovnih vaj Ignacija Lojolskega z Jezusovo molitvijo.

 

Leta 1977 je zapustil Južno Ameriko, se najprej preselil v ZDA, nato pa leta 1978 v nemški Gries, kjer je dajal duhovne vaje. Do leta 2004 je bil direktor doma duhovnih vaj, ki ga je ustanovil v Griesu. Od takrat naprej ni odnehal z dajanjem duhovnih vaj, zlasti v Nemčiji, na Madžarskem in v Romuniji. Leta 2017 se je vrnil na Madžarsko, kjer je živel v jezuitski skupnosti in nato v katoliškem domu za ostarele. Kljub temu je tudi tu dajal duhovne smernice in vodil skupinske meditacije, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Ferenc Jálics je v tem domu umrl 13. februarja. Njegov pogreb bo 8. aprila ob 18.00 v jezuitski cerkvi Presvetega Srca jezusovega v Budimpešti.

(Povzeto po jesuits.eu, prispevek madžarskih jezuitov v angleščini.)

Sledi odlomek iz knjige Kontemplative Exerzitien, Echter, 1994; za interno uporabo v slovenščini z dovoljenjem avtorja prevedel br. Miha Sekolovnik OFMCap: Kontemplativne duhovne vaje – Uvod v kontemplativno življenjsko držo in v Jezusovo molitev (5. dan, Uvodni nagovor: Odrešenje); za objavo lektoriral p. Rok Bečan DJ

Predkontemplativno in kontemplativno vedénje

Značilnosti pred-kontemplativne in kontemplativne molitve ter njune razlike smo omenili že v uvodu. Ker imajo pomembno vlogo v procesu prej opisanega očiščevanja, si jih bomo pobližje ogledali.

 

Duhovno življenje se deli v dve obdobji. Prvo imenujemo pred-kontemplativno. Duhovni napredek se doseže skozi naš lastni napor. Moramo reflektirati, vrednotiti, preverjati svojo vest. Premišljujemo in se odločamo. Odločitve potem uresničujemo, preverjamo in spet uresničujemo. Vse dokler ne dosežemo zaželenih sprememb sami pri sebi. V nas morata rasti ljubezen in vera. Seveda vse to ni mogoče brez Božje milosti. Vendar smo mi tisti, ki se trudimo, da bi duhovno napredovali. Mi smo tisti, ki delamo za Božje kraljestvo »v potu svojega obraza«.

Po določenem času smo vodeni v kontemplativno obdobje. Naš način ravnanja se spremeni. Namesto, da spodbujamo sebe, da bi napredovali, se sedaj učimo gledati k Bogu samemu in vse drugo opustimo. Zaupamo, da če se usmerimo samo k Bogu, nam bo vse ostalo dodano. Razlika je zelo pomembna. V kontemplativnem obdobju je naša edina skrb usmerjena v odnos z Bogom. Vse ostalo se dogaja samo po sebi in je dano. Nič več se ne prepuščamo skrbem za potek stvari na zemlji. A to ne pomeni nedejavnosti, ampak odpoved nemiru in tesnobi. Postopoma postajamo neodvisni od rezultatov. Izgine pritisk, da moramo nekaj doseči. V pred-kontemplativni fazi smo si neposredno prizadevali za spremembo samega sebe in sveta. Potrebovali smo rezultate in to ustvarja pritisk, skrbi in stres.

 

Obe obliki duhovnega življenja sta v posebnem odnosu z notranjo stvarnostjo človeka – z zunanjo skorjo, plastjo teme in dobrim jedrom. Zunanja skorja predstavlja območje pred-kontemplativne molitve. Pod to skorjo leži območje kontemplacije. Konkretno to pomeni, da so zakoni za spreminjanje sveta veljavni zunaj skorje: dejavno moramo misliti in dosegati cilje. Naši odzivi v vsakdanjem življenju so takšni. Če nas nekaj vznemirja, se takoj vprašamo o vzrokih in jih poskušamo spremeniti. Znotraj skorje, v plasti teme in v dobrem jedru, ne moremo niti misliti niti ukrepati. V trenutku ko začnemo misliti ali delovati, smo že zunaj skorje.

Kako naj se vedemo v kontemplativnem območju? Najprej glejmo, motrimo. To je čisto duhovna dejavnost, s katero ne hrepenimo po dosežkih. Gledanje vedno vključuje, da stvari pustimo in se usmerimo v nekaj. Drugič, lahko zaupamo. Tretjič, lahko ljubimo, toda to ni ljubezen, kot jo običajno razumemo. To je čista ljubezen, ki od nikogar več ničesar ne pričakuje. Je kakor sonce, ki vedno sveti in ne neha sijati niti takrat, ko njegovi žarki niso sprejeti. Ta ljubezen prihaja iz gledanja in je ni mogoče narediti. Če ostanemo v gledanju, v kontemplaciji, raste po naravni poti. Četrtič, lahko trpimo: greh, ki ga trpimo v kontemplaciji in ljubezni, je odrešen in se nikdar ne vrača.

 

Po meditaciji naš mir postopno raste. To nas vodi do skorje, ki smo jo omenili, našega odpora do lastnega greha. Če svojo pozornost še naprej posvečamo zavedanju, se skorja odpre, in vstopimo v zono, ki smo jo imenovali plast teme. Doživljamo svoja negativna čustva, ki nas ločujejo od Boga in drugih. Naš spontan odziv je, da mislimo in ukrepamo. Sprašujemo se, od kod ta tema prihaja, zakaj je tukaj in kako jo lahko odstranimo. Tako postanemo dejavni in pademo nazaj v stare navade mišljenja in delovanja. Ker pa na kontemplativni ravni niti ne mislimo niti ne ukrepamo, ugotovimo, da smo s svojim odzivom zapustili kontemplativno območje. Spet se znajdemo zunaj skorje v pred-kontemplativnem območju.

Če hočemo ostati v kontemplaciji, moramo vztrajati v gledanju. V našem primeru to pomeni, da usmerimo svojo pozornost na občutja v naših dlaneh in skozi to na zavedanje sedanjosti. To je gledanje v smeri dobrega jedra, Božje navzočnosti. Vstopimo globlje v plast teme, kar povzroči bolečino. Da bi ostali v kontemplaciji, moramo priznati bolečino in jo prenašati. Vse kar trpimo na ta način, medtem ko gledamo k Bogu, je odrešeno. Se ne vrne. Tako veliko luči in moči nam pride nasproti iz dobrega jedra, da najdemo pogum za nadaljevanje.

Odrešenje v evangeljskem smislu ima isti pomen: Jezus Kristus je šel skozi veliko temo vsega človeštva in jo pretrpel. Vabi nas, naj gremo z njim. On nas nosi skozi našo temo. Vse, kar se zahteva od nas, je, da smo pripravljeni vzeti svoj križ na rame in nesti trpljenje. Pavel pravi, da je pripravljen nositi Kristusovo trpljenje in smrt v svojem telesu, tako da se Kristusovo vstajenje lahko pokaže tudi v njegovem telesu (2 Kor 4,10).

Teden družine in Leto družine: »Hoditi z družino«

Na praznik sv. Jožefa, 19. marca, ob 20.00 je bilo v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani slovesno odprtje Tedna družine in s tem Leta družine.

Predstavljeni so bili namen in cilji Leta družine ter konkretni koraki za “hojo z družinami”, ki jih navdihuje apostolska spodbuda papeža Frančiška Amoris Laetitia, ki je izšla pred petimi leti. Vabljeni, da si pogledate posnetek dogodka na FB-povezavi.

Potek slovesnosti

  • Pozdrav rektorja narodnega svetišča sv. Jožefa: p. Tomaž Mikuš DJ;
  • Uvodni nagovor: ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM;
  • Sodelujoči predstavijo posamezna področja (po 3 min.);
  • Zaključek z molitvijo k sv. Jožefu in blagoslovom.

Za več informacij pišite na: urad.za.druzino.lj@rkc.si

90 let Radia Vatikan

12. februarja 2021 je Radio Vatikan, ki ga je papež v začetku zaupal Družbi Jezusovi, praznoval 90 let. Mnogi jezuiti sodelujejo na Radiu še danes, med njimi vodja slovenskega uredništva p. Ivan Herceg DJ s sodelavkama Andrejo Červek in s. Leonido Zamuda SL, dopisnikom p. Ivanom Rampretom DJ iz Slovenije ter drugimi občasnimi sodelavci.

p. Ivan Herceg DJ, direktor slovenskega uredništva Radia Vatikan od 2012

Radio Vatikan, ki si ga je na željo papeža Pija XI. zamislil in izvedel Guglielmo Marconi, je začel z oddajanji 12. februarja 1931. Skupaj s časnikom Osservatore Romano in Vatican Media sedaj deluje v obliki portala Vatican News, od odloka papeža Frančiška 27. junija 2015 (več).

V slovenskem jeziku pa je Radio Vatikan začel redno oddajati 21. decembra 1947. O vrsti sodelavcev bi bilo potrebno napraviti študijo, poleg sedanjih sodelavcev omenimo dolgoletna urednika jezuita p. Pavla Leskovca in p. Janeza Srako. V vatikanskem Dikasteriju za komunikaciju deluje tudi Slovenka Nataša Govekar iz Centra Aletti.

Radio je ob svoji 90-letnici pripravil več člankov (v slovenščini):Radio News Vatikan logo

Preberete lahko še članek v angleščini o treh od desetih “jezuitskih uredništvih” Radia, ki oddajajo v drugih jezikih; si ogledate intervju s p. Ivanom Hercegom DJ na TV Exodus (youtube).