Arhiv kategorij: Glavna novica

Novica, ki se pojavi na vrhu seznama novic in tam ostane vse čas objave. Na enkrat so lahko aktivna do 3 glavne novice.

Prednostne jezuitske naloge v prihodnjih desetih letih

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, P. Atruto Sosa, je v torek 19. 2. 2019 predstavil štiri prednostne naloge jezuitov za delo v prihodnjih desetih letih (2019–2029). To so:

1.     Razločevanje in »Duhovne vaje« – Pomagati ljudem najti Jezusa Kristusa in hoditi za njim.

2.     Hoditi z izključenimi – Hoditi z ubogimi, ranljivimi, izključenimi in tistimi, ki jih družba ne ceni, v poslanstvu sprave in pravičnosti.

3.     Skrb za naš skupni dom – Delati z globino Evangelija za ohranitev in obnovo Božjega stvarstva.

4.     Spremljati mlade na poti – Spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti, polne upanja.

Proces izbiranja nalog se je zaključil februarja 2019 z delom papeža Frančiška, ki je naloge predegledal, odobril in potrdil v njihovi končni obliki. Jezuiti s(m)o za izbor prioritet molili zadnji dve leti in se na vseh ravneh razločevanja in odločanja o prioritetah pogovarjali, vse odkar je 36. generalna kongregacija oktobra 2016 spodbudila ta proces. Predhodnji seznam prednostnih nalog je objavil 2003 predpredzanji vrhovni predstojnik DJ Peter-Hans Kolvenbach SJ (takrat jih je bilo pet: Kitajska, Afrika, intelektualni apostolat, rimske hiše, migranti in begunci).

Uraden naziv za prednostne naloge jezuitov po vsem svetu je s tujko “univerzalne apostolske preference (UAP)”: univerzalne – namreč splošne in v svetovnem merilu, apostolske – glede področij pastoralnega dela in formacije za to delo, preference – prednostne naloge glede na druge svetovne, regijske, lokalne in osebne potrebe.

Na uradni predstavitveni strani lahko preberete razlago nalog v angl., fr. šp. in it. jeziku ter prisluhnete vrhovnemu predstojniku v španščini (z možnostjo vključitve podnapisov v angleščini s klikom na ikono znotraj okvirja z videom).

Razmišljanje na 6. nedeljo med letom

6. nedelja med letom: Leto C – 2018

»Razveselite se in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)

 Danes nam Božja beseda govori o upanju in zaupanju ter o sreči, ki izhaja iz pravega zaupanja. Bistvo zaupanja je Bog razodel že v stari zavezi. V novi zavezi pa ga je vstali Gospod na čisto nov način dopolnil.

Prvo berilo nam govori, kako je Bog po prerokih razodel, katero zaupanje je za človeka pravo. Kreposti zaupanja so zmožna le razumna in svobodna bitja, ki so sposobna zaupati svojo usodo ustvarjenim bitjem in Stvarniku. Zato prerok Jeremija takoj postavi pravo dilemo, ključno trditev, ko pravi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«. V tej prerokovi trditvi oziroma opredelitvi, kaj je zmotno zaupanje, je bistveno spoznanje, da se srce tistega, ki napačno zaupa, oddaljuje od Gospoda. Ozko, napačno, grešno zaupanje ne vključuje človekove celotne osebnosti, njegove globinske naravnanosti v Stvarnika, zato se srce takega človeka oddaljuje od Stvarnika in vedno bolj postaja negotovo, nesrečno, jalovo, brez življenjske moči in naboja.

Prerok Jeremija pravo zaupanje opiše še bolj slikovito in v prispodobah: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« Pravo zaupanje v Gospoda je vedno vir življenjske moči, človeka osvobodi vsakršnega strahu in prinaša svoj sad. Ko se človek zaupa Stvarniku, mu na skrivnosten način dovoli, da v človeka, v ustvarjeno bitje, trajno pretaka svojo božjo moč. Ta človeku razsvetljuje razum in krepi svobodno voljo za nove, hrabre in svobodne odločitve, ki so kakovostno vedno popolnejše. Z zaupanjem v Boga oplemenitene odločitve so počelo vedno bolj popolnega delovanja, ki se kaže v prinašanju dobrih in obilnih sadov na materialni in duhovni ravni.

 

Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom uvede v novozavezno zaupanje, ki je dokončna dopolnitev zaupanja v Boga. V kakšnem smislu? V stari zavezi je bilo zaupanje v Gospoda, kot smo videli, dokončno v smislu, naj se človek zaupa Stvarniku v vseh pogledih. Vendar je bilo to zaupanje v ključnih razsežnostih bolj okvirno kot konkretno. Pravoveren Jud si je težko predstavljal, kako bo večno živel pri Bogu, z Gospodom stvarstva. Dejstvo smrti je bilo tako silovito in dokončno, da je lahko le vzdihnil s psalmistom: »Gospod, mar te mrtvi v grobu lahko hvalijo in slavijo?« Starozavezno razodetje ga je pripeljalo do zaključka, da Gospod  ne bo dal pravičnemu trohneti v grobu. Zavest o krhkosti človeškega telesa je bila tako globoko zapisana v vernega Juda, da je lahko le upal, da ga bo Gospod na nek način rešil trohnobe groba. To temeljno izkušnjo vsakega človeka in človeštva sta potrdila celo apostola Peter in Janez, ko sta stala v praznem grobu, v katerega so položili Jezusov mrtvo telo po križanju. Janez ob prizoru v praznem grobu odkrito prizna: »Nista še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati!«

O podobni neveri prvih kristjanov govori apostol Pavel: »Bratje, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih?« Iz besedila lahko razberemo, da se Pavel ne čudi preveč, da nekateri ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Kot izkušen oznanjevalec evangelija se je s tem dejstvom, s težavnostjo vere v vstajenje od mrtvih, večkrat srečal. Iz lastne izkušnje je vedel, da je vera v vstajenje izjemen dar vere, ker je višek razodetja po Jezusu, da je on resnično Božji Sin, Odrešenik sveta, ki ga Oče ne bo pustil trohneti v grobu. Tu je za nas zelo poučno, kako je Pavel Korinčanom, ki niso verjeli v vstajenje od mrtvih, zastavil vprašanje o vstajenju, s katerim je pokazal miselni pristop k temu ključnemu razodetju: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavel naravnost vpraša Korinčane: Če mrtvi, ki so bili ljudje kot vsi vi (tudi mi), ne morejo vstati, potem to pomeni, da je vse njihove želje po življenju (njihovo zaupanje v Boga, njihova dobra dela in še bi lahko naštevali) uničila smrt. Smrt je torej močnejša od človeške narave, ki jo je Bog ustvaril po svoji podobi.

Razmišljanju o človeškem dostojanstvu, njegovi bogupodbnosti, o pristni želji biti odrešen greha in smrti, Pavel modro doda vsebino oznanjevanja: da je namreč Jezus iz Nazareta pravi Bog in pravi človek, kot vsak Korinčan, ki dvomi v vstajenje od mrtvih. Da torej takšno razmišljanje, ki zanika vstajenje, velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je pravi Bog in pravi človek. In Pavel v takšno miselno zmedo postavi odločno trditev: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal.« Apostolovo dokazovanje vstajenja je zelo logično in dosledno.

Kristjan je poklican k temeljitem razmisleku o človekovem dostojanstvu, človekovi želji po življenju in vseh kvalitetah, ki jih ima človek kot vrhunec stvarstva in tudi k poglobitvi v Jezusovo življenje in delovanje na zemlji in končno v njegove napovedi vstajenja do mrtvih. In če kristjan v vsem tem razmisleku in poglobitvi ne zazna nastavkov za vstajenje od mrtvih, potem je njegova vera, njegovo razmišljanje o človeški veličini nekje v bistvu preozko, slabotno in ni dovolj odprto za razumevanje novosti vstajenja. Tako stanje apostol Pavel opiše: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavlova trditev, še ste v grehih, pomeni več danosti. Kdor ne veruje v vstajenje, najprej živi v grehu. Živi torej v stanju, ko greh zabriše luč razuma, ga omrtviči, anestezira, ga ohranja v megli, da ne more usmeriti svobode za pravilno odločanje. Vera v vstalega Gospoda pa v kristjanu ne izbriše le greha, ampak ga osvobodi tudi vseh posledic greha, ki se najbolj kažejo v slabosti uma in v mlačni volji. Največji učinek vstajenja je čisto novo spoznanje, da je Vstali Kristus Gospod, ki mu je Oče podvrgel vse stvarstvo, ker je s svojo ljubeznijo do Očeta in človeka premagal smrt in je z Očetovo močjo vstal od mrtvih in je porok našega vstajenja. Apostol Pavel v svoj celosten pogled na naše in Kristusov vstajenje vključi pokojne: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«

Fatima, Portugalska: Naša Gospa, sv. Frančišek in Jacinta Marto, s. Lucija, apostoli, nadangeli in sveti – Cerkev presv. Trojice; p. M. I. Rupnik

V evangeliju smo slišali poročilo evangelista Luke o Jezusovem programskem govori na gori. Jezus v svojih blagrih napoveduje bistvo Božjega kraljestva, ki bo sad njegovega vstajenja od mrtvih. Kdor zaupa Jezusovemu nauku, kakor ga podaja v blagrih, v sebi že zaznava moč, ki izhaja iz vstajenja, ker delovanje v duhu blagrov presega zgolj človeške sposobnosti. Tudi zaupanje v Gospoda le v luči naravnega razuma in svobodnega delovanja, ki ga usmerja le domet ustvarjenega uma, je zasenčeno ob delovanju v duhu blagrov.

 

p. Janez Sraka DJ

Razmišljanje na 5. nedeljo med letom

5. nedelja med letom: leto – C

»Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu:
‘Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!’« (Lk 5,4)

 

Današnja berila nas vabijo, naj se ustavimo pred dejstvom kako je Bog v stari, Jezus pa v novi zavezi izbiral in pripravlja svoje oznanjevalce – preroke in apostole in kako so se le-ti odzvali božjemu klicu. V stari zavezi je to prerok Izaija, v novi pa apostoli Pavel, Peter, Andrej, Jakob in Janez.

 

 

V stari zavezi je Jahve v različnih obdobjih in še bolj raznolikih okoliščinah klical može in žene, naj izvršijo razna poslanstva v korist izvoljenega ljudstva. Danes se ustavimo pri klicu preroka Izaija. Na začetku opisa svojega poklica prerok Izaija postavi ta dogodek v točno določeni čas, v leto smrti kralja Uzija. Nato opiše samo videnje, ki je bilo slovesno dogajanje pred Božjim veličanstvom. Celotno dogajanje je v preroku prebudilo novo spoznanje o Bogu do te mere, da je sam sebi rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskámi!« Prerok se je pred Bogom prepoznal kot majhno, nebogljeno bitje, ki se zaveda svoje končnosti, greha, pa tudi majhnosti ljudstva, sredi katerega je živel. In ne ve, kaj bi storil. V sebi je hkrati videl svojo majhnost, pa tudi željo, da bi bil deležen tiste drugačnosti, ki se mu je nakazala ob pogledu na Stvarnika. Kot da bi v sebi zaznal do takrat njemu neznano odprtost za tisto, kar je videl.

Dogodek, ki je sledil temu novemu stanju, prerok mojstrsko opiše: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico … se dotaknil mojih ustnic in rekel: ‘Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen’.« Takega Božjega posega v osebnost Izaija ni pričakoval. Bog ga je namreč očistil in osvobodil naravnih in moralnih ovir, ki se jih je prerok zavedal, ko je dejal »gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami.« Bog sam je na lastno pobudo pripravil prerokovo notranjost, da svobodno sprejme Gospodov glas: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Gospodova ponudba, klic, namig je odprt, neopredeljen, skorajda prazen.

Vendar prerok tega ni tako razumel. V moči novega stanja, ki ga je v njem ustvaril Gospodov poseg, je prerok jasno vedel, da Gospodova ponudba, klic, nikoli ni brez vsebine. Vedel je še nekaj drugega, da je namreč Božja ponudba vedno presežna, Gospod vedno ponuja in daje več, kot ga mi prosimo, ker nam daje iz svojega Božjega bistva, iz svoje vsevednosti in vsemogočnosti. Zato ne preseneča prerokov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Od tega trenutka prerok Izaija ne deluje več iz svojega človeškega bistva, ampak je ves v službi Jahveja. Govori v njegovem imenu in kakor mu Jahve naropa,  njegova govorica ima posebno prepričevalno moč, da se morajo posamezniki osebno opredeliti do vsega, kar pove v Božjem imenu. V ljudstvo prerok vnaša novo spoznanja, ki v ljudeh prebujajo gotovost in veselja do življenja sredi smrtne nevarnosti posameznikov in celotnega ljudstva. Prerokova prisotnost med ljudstvom v ljudeh sredi zmede in občutka, da jih je Jahve zapusti, vzbuja novo, bolj trdno zaupanje v Jahveja. In prerok je priča, porok te nove zavesti. Prerok je torej živa priča, da Gospod ljubi svoje ljudstvo in ga odrešuje.

 

 

Današnja Božja beseda nam govori o poklicanosti za apostola. Kakšna je razlika med klicem za preroka in klicem za apostola? V stari zavezi je preroke klical v svojo službo sam Bog, v novi učlovečeni Božji Sin v Očetovem imenu.

 

Apostola Pavla je poklical Kristus kot vstali in poveličani Odrešenik vsega stvarstva. Temelj Pavlove apostolske službe je njegovo srečanje z vstalim Gospodom na poti v Damask. O tem srečanju vemo le za eno ključno podrobnost, namreč za Pavlovo vprašanje Vstalemu in njegov odgovor: »Kdo si Gospod? In odgovor: ‘Jaz sem Kristus, ki ga ti preganjaš!’« Ta jasen odgovor Vstalega, je Pavlu spremenil življenje. Kar je po tem dogodku sledilo, je bilo le uresničevanje Pavlovega novega poslanstva, ki ga je kronal z mučeništvom. Po spreobrnjenju apostola narodov pa preseneča njegova priprava na apostolsko službo. Na moč spodbudno je namreč dejstvo, da se je Pavel po srečanju z Vstalim dal poučiti, kako naj oznanja, da bo njegovo poslanstvo gradilo Cerkev. Zato Pavel kristjanom v Korintu izrecno zapiše: »Izróčil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.« In ko našteje vse avtoritete prve Cerkve, s katerimi se je srečal, torej tiste, ki so videli Vstalega in vse, ki verujejo v Vstalega, ponižno pripiše: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negódniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« Pavel svojo apostolsko službo in dostojanstvo dokazuje z oznanjevanje vere Cerkve v vstalega Gospoda, kakor so jo oznanili apostoli, ki so bili od začetka z Gospodov in vsi očividci vstalega Gospoda. Ta eklezialna, cerkvena razsežnost vere v vstajenje je dokaz Pavlove pravovernosti.

 

 

In sedaj, kako je Jezu poklical apostole; Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. O tem poročajo evangelisti Luka (5,1-11), Marko (1,16-20) in Matej (4,18-22). Po poročilih se je vse to zgodilo nekako »spotoma«. Jezus je začel oznanjati evangelij ob Galilejskem jezeru. Z množico, ki ga je spremljala, je prišel k obali, kjer so ti štirje ribiči čez dan spirali in popravljali mreže. Ker je množica stala ob obali, je Jezus prosil Petra, da bi vstopil v čoln, ki ga naj malo odrine od obale, da bodo ljudje lažje slišali. To je bil po vsej verjetnosti prvi osebni stik Petra z Jezusom. Peter mu je ustregel. Ko je Jezus končal svoj govor, je dejal Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Peter kot izkušen ribič je Jezusu dejal, v dnevnih urah ribiči ne lovijo, toliko manj tisti dan, ko so vso noč ribarili in niso nič ujeli.

Tukaj bi človek pričakoval, da se bo vse končalo. Vendar Peter ni ostal pri svoji ugotovitvi in je po nekem notranjem vzgibu le prisluhnil Jezusovemu predlogu, naj vrže mreže na lov. Ne vemo, kaj je bilo tisto kar je Petra nagnilo, da se ni ravnal po svoji življenjski izkušnji, da pameten ribič čez dan ne ribari. In na presenečenje vseh je dejal: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Z nazivom »Učenik« je Peter priznal Jezusu dostojanstvo, ki mu ga je pripisovala množica poslušalcev in takratno začetno javno mnenje. S svojo odločitvi pa je Peter javno pred vsemi priznal, da njegova ribiška veščina ni merodajna v odnosu do Učenika. Ribič Peter je v Učeniku zaznal več kot izjemno osebnost. Skratka, bil je ves odprt za dogajanje, ki se bo začelo z njegovo odločitvijo, da vrže mreže na lov.

In ko je v obilnem ulovu videl na delu čudežno moč, je hkrati videl veliko razliko med seboj in Jezusom, se razglasil za grešnega človeka in v Učeniku prepoznal Gospoda v teološkem pomenu. Kot prerok Izaija tudi ribič Peter ni vedel, kaj bi rekel ali storil vpričo spoznanja, da stoji pred Gospod stvarstva. Za razliko od dogajanja pri poklicu Izaija v preroško službo, ko je Izaija stal pred odprto ponudbo – »Kdo nam pojde?« – je Jezus dogajanje nadaljeval na ravni Petrove ribiške izkušnje: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Jezus s poklicem Petra v novo službo – da bo ljudi lovil – ni zanikal Petrove osebne življenjske izkušnje, ki si jo je pridobil kot poklicni ribič. Namignil mu je, da bo delo z ljudmi, da jih vodi k Bogu in sprejemanju življenja po evangeliju ter vodenju novega Božjega ljudstva, neskončno bolj zahtevno, odgovorno pa tudi veličastno in da bo za to apostolsko službo potreboval Gospodovo pomoč in tolažbo. Prvi učinek Jezusove izbire, da Peter postane njegov učenec, izvedenec v vodenju ljudi k Božjemu Sinu, so odločitve Petrovih družabnikov: »In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«

 

p. Janez Sraka DJ

Začetek postopka za beatifikacijo p. Pedra Arrupeja DJ

V torek 5. februarja so v Rimu začeli škofijski postopek za beatifikacijo jezuita Pedra Arrupeja Gondre, ki je bil vrhovni predstojnik Družbe Jezusove v letih 1965-93.

 

Rojen je bil 1907 v Bilbau (Baskija, Španija), kot študent medicine je 1927 vstopil v DJ in po zaključeni jezuitski formaciji leta 1938 postal misijonar na Japonskem. Fotografija ga prikazuje med molitvijo v meditativni drži, značilni za Daljni vzhod.

 

Ko je bil magister novincev v Nagasakiju, je ob eksploziji atomske bombe 1945 z medicinsko oskrbo v jezuitski skupnosti in cerkvi pomagal velikemu številu ranjencev; izkušnjo opisuje njegova knjižica Neverjetna Japonska. Predstojnik japonske province je bil v letih 1954-1965; na Japonsko je npr. l. 1956 sprejel slovenskega misijonarja p. Vladimirja Kosa in mu 1960 odobril izdajo pesniške zbirke Dober večer, Tokio!

 

Med 31. generalno kongregacijo je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika (patra generala) DJ, po možganski kapi 1981 pa je 1983 ponudil odstop. Umrl je 5. februarja 1991 v Rimu. Mnogi slovenski jezuiti imajo lepe in navdihujoče spomina nanj, nenazadnje tudi po njegovem obisku l. 1968 v Ljubljani, ko je blagoslovil temeljni kamen novega draveljskega župnišča. Vabljeni, da se mu priporočite v molitvi.

 

Radio Vatikan in Jesuits.global o začetku postopka beatifikacije

Spletni arhiv pričevanj in slik o p. Pedru Arrupeju

4. nedelja med letom

4. nedelja med letom: leto – C, 2019

»On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30)

Današnja Božja beseda nas vabi, da se ustavimo ob treh velikih temah. Prva, kako prerok Jeremija sam opiše svoje poslanstvo. Druga, kako pristopiti k hvalnici ljubezni apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. In tretja, kaj pomeni, da Jezus iz Nazareta ni le prerok za Izrael, ampak odrešenik vsega sveta.

Prerok Jeremija svojo poklicanost za preroka opiše zelo obširno in izjemno globoko. Bistvo te poklicanosti je čisto novo spoznanje o moči Božje besede, ki jo bo oznanjal, kakor mu bo Bog sam naročil. Jahve je Jeremiju pokazal moč svoje Besede do te mere, da je to spoznanje korenito poseglo v bistvo prerokove osebnosti. Po Jahvejevem klicu za preroka je Jeremija najprej spoznal, da je njegovo osebno in dotedanje razumevanje Jahveja silno pomanjkljivo, je pa človeško. Naslednje spoznanje je bilo, da se bo Jahve Jeremiju razodeval progresivno, pač glede na potrebe in trenutno poslanstvo, ki ga bo moral opraviti. Med izvrševanje poslanstva se prerok ne bo smel ozirati na osebna prepričanja, ampak na spoznanje božjega sporočila in moč Božje besede, ki jo bo prejel, da jo oznani.  Z drugi besedo, prerok se je zavedal, da bo s svojim oznanjevanjem moral dokazati, kaj vse je Božje beseda v njem storila in kakšno moč je v njem prebudila. Prerok je vedno prva priča moči Božje besede, ki jo je prejel, da jo oznani. Tako Božja beseda najprej okrepi in oblikuje preroka v krepko, pogumno osebnost.

Enako pomemben je prerokov opis njegove lastne drže, ko njegovo prerokovanje sproži odpor in nasprotovanje tistih, h katerim je poslan, to je k članom izvoljenega ljudstva. Prerok potem, ko je spoznal in v sebi doživel moč Božje besede, kar sebi samemu pove, da naj se ne boji svojih nasprotnikov, da naj bo pred njimi  kakor bronast zid in neustrašeno naj nastavi svoje obličje pred oporečnike in najbolj zadrte nasprotnike preroškega oznanila. Taka prerokova drža ni sad njegove osebne trme, napuha, zaverovanosti samega vase ali kljubovalnosti. Prerokov pogum izhaja iz čisto novega učinka Božje besede in poslanstva, ki ga je prejel od samega Boga. Prerokov pogum je sad od Boga vlitega spoznanja, notranje razvidnosti, ki ga v preroku na novo ustvarja Božja beseda, ki jo oznanja članom izvoljenega ljudstva. Prerok torej stoji pred izvoljenim ljudstvom kot oseba, v kateri Božja beseda že uresničuje svojo moč med tem, ko jo prerok oznanja tistim, h katerim je bila poslana.

Tako se nam lik starozaveznega preroka kaže v novi luči. On je človek, ki ga je Gospod izbral, da po njem naredi nekaj velikega za svoje ljudstvo, vendar tako, da je prerok sam prvi deležen božjega daru, ki ga prinaša Božja beseda. Prerokovo junaško pričevanja nam torej najprej sporoča o učinkih Božje besede, ki jo je Bog najprej govoril preroku.

 

In kako naj pristopimo k hvalnici ljubezni, ki jo je apostol Pavel napisal skupnosti v Korintu? Z leposlovnega vidika je ta hvalnica enkratna mojstrovina kot kombinacija pesniških prispodob, iskrivega razmišljanja in izvirnega podajanja najglobljih teoloških resnic, zlasti v tistem delu, kjer razlaga bistvo teoloških kreposti. Vse to pa tako, da je celotna hvalnica najgloblji izraz apostolovega razumevanja Kristusa in osmislitev njegovega apostolskega delovanja. Skratka, apostolova hvalnica ljubezni je njegova najgloblja izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki nam je oznanil bistvo Božje ljubezni do človeštva in stvarstva v Jezusu Kristus, odrešeniku človeštva.

Evangelist Luka nam na začetku današnjega odlomka pove, da so se Nazarečani Jezusu čudili, ko so o njem slišali, da je storil drugje. Ko pa jim je dejal, da ga v globinah svojih duš ne sprejemajo, so se nad njim razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Ta dogodek, da Jezusa Nazarečani niso sprejeli, ko je dejal, danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali (Lk 4,21, ima širši pomen in ne velja le za tisti trenutek. Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je ‘danes’, ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta ‘zveličavni danes’ v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem ‘danes’, tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom ‘zveličar’ (sōtēr).

Upokojeni papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig ta dogodek takole razlaga: Prizadevanje za pravičnost, spravo in mir temelji in se dopolni v ljubezni, ki nam jo je razodel Kristus. Ob poslušanju sinodalnih pričevanj smo se bolj osredotočili na zvezo med pozornim poslušanjem Božje Besede in nesebično službo bratom; vsi kristjani naj razumejo, da je treba besede, ki so jih poslušali, ‘prevesti’ v dejanje ljubezni, kajti le tako postane evangeljsko oznanilo verodostojno, kljub človeškim slabostim, ki zaznamujejo ljudi. Jezus je hodil po svetu in delal dobro (Apd 10,38). Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo ‘velikodušna ljubezen’ – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi … Kdor se hoče znebiti ljubezni, je pripravljen znebiti se človeka kot človeka. Zato spodbujam vernike, naj pogosto premišljujejo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel, in dovolijo, da jih navdihne: ‘Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine’ ( 1 Kor 13,1-8).

p. Janez Sraka DJ

3. nedelja med letom: Leto C – 2019, nedelja Svetega pisma

Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,20-21).

 

Na nedeljo Svetega pisma smo vsi razlagalci božje besede pred zahtevno nalogo, kako članom Božjega ljudstva priklicati v zavest vsaj ključne vidike, kako pomembna je Božja beseda v življenju vsakega kristjana.

 

Gledano z zgodovinskega vidika, je Cerkev na 2. vatikanskem cerkvenem zboru dala razodetju, torej Božji besedi, tako vzvišen pomen kot nikoli doslej. Koncilski očetje so v dogmatično konstitucijo o božjem razodetju podali pravi nauk o Božjem razodetju in njegovem izročanju poznejšim rodovom, da bi ves svet slišal oznanilo odrešenja in bi ob poslušanju veroval, v verovanju upal in v upanju ljubil (DV, 1). 2. vatikanski koncil pa je v Konstituciji o svetem bogoslužju (SC) zelo smotrno določil, kako naj Cerkev uporablja Sveto pismo pri bogoslužju. Po 2. vatikanskem koncilu se je Cerkev hkrati poglabljala v bistvo razodetja, s katerim je Bog v svoji dobroti in modrosti hotel razodeti samega sebe in razkriti skrivnost svoje volje, da bi ljudje po Kristusu imeli v Svetem Duhu dostop k Očetu in bi postali deležni božje narave (DV, 2): in izvedla prenovo bogoslužja, v katerem je Božja beseda dobila posebno mesto.

 

Nedelja Svetega pisma ima torej izjemno široko in pomembno vsebinsko in bogoslužno osnovo. Današnje 1. berilo, odlomek iz Nehemijeve knjige nas uvaja v bogoslužno, najbolj vzvišeno dejanje človeka. Duhovnik Ezra je zbral božje ljudstvo in mu slovesno bral iz knjige postave, odlomek za odlomkom, in jih ljudstvu razlagal. Branje božje besede je že samo po sebi bogoslužno dejanje. Kadar pa božjo besedo beremo slovesno, kot skupnost in z razlago, je to še posebej bogoslužno dejanje, ker hvalimo Boga, poslušamo njegovo besede kot Božjo in ne kot človeško, ji prisluhnemo osebno v duši in kot člani skupnosti. To pomeni, da jo poslušamo kot osebe v svoji notranjosti, in kot družabna bitja, ki se zavedamo, da smo kot posamezniki vedno tudi člani skupnosti. Božja beseda pa nas sama po sebi zaradi svojega Božjega izvora na novo oblikuje, ker je za nas ljudi vedno nova, saj izhaja iz Božjega bistva.

 

Evangelist Luka pa nas s svojim odlomkom seznani, kako je on sam osebno vstopil v dinamiko razodetja in še posebej v vse tisto, kar se je dogajalo ob delovanju Jezusa iz Nazareta. Svojemu prijatelju Teofilu sporoča, da mu bo vse po vrsti popisal, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Ko je evangelist Luka okvirno Teofilu opisal, kako je Jezus začel javno delovati in kaj vse se je ob tem dogajalo, podrobno opiše dogodek v Nazaretu: V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, … Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

 

V tem kratkem odlomku sta pomembni dve dejstvi. Prvo je Izaijeva prerokba o Mesiji, v kateri prerok po božjem navdihu napove, da bo Odrešenik deloval z močjo Svetega Duha in bo tako resnični in večni evangelizator. To Mesijevo poslanstvo se nadaljuje skozi stoletja v prostoru in času in z Božjo močjo, ki je neskončno večja od človeškega delovanja. Prerok je torej napovedal čisto novo delovanje, ki bo ustvarjalo novo skupnost. V novi zavezi bo to Cerkev, ki ga je Kristus ustvaril kot orodje odrešenja. Obe ti stvarnosti, novo delovanje Mesije in Cerkev kot zakrament odrešenja, ki ji je glava sam Kristus, sta torej jasno napovedani. Vstali Gospod je to poslanstvo zaupal apostolom in njihovim naslednikom, ko jim je vdihnil Svetega Duha, s katerim je bil sam krščen. Tako je Bog po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus pa je isto poslanstvo zaupal, posredoval svoji Cerkvi.

 

 

Druga trditev pa je: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Ko je Jezus, napovedani Mesija v sinagogi prebral Izaijevo prerokbo o sebi, je ni razlagal ali dopolnjeval, ampak je preprosto dejal, da se je danes ta prerokba uresničila. Je torej potrdil pred mnogimi stoletji razodeto resnico o sebi. Ker pa je Jezus Kristus polnost razodetja, ima njegova potrditev novo veljavo in pomen. Na ta zaključek nas navaja zadnji del Jezusove trditve: kakor ste slišali. Učenci so vedeli, da ima vse, kar so od Jezusa slišali dokončno veljavo. To pa moramo verjeti tudi zaradi Jezusove trditve, da ni prišel razvezovat postave ali prerokov, ampak jih je prišel dopolnit. Ta dopolnitev se vedno konča v neskončni skrivnosti učlovečenega Božjega Sina.  

 

Cerkveni učitelj Origen v razlagi Jezusovega govora v Nazaretu pravi, da ko so bile ‘oči vseh v shodnici uprte Vanj’ (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: ‘Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!’ (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

 

p. Janez Sraka DJ

2. nedelja med letom (C, 2019): Jezus na svatbi v Kani

»Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo.« (Jn 2,11)

Na preteklo nedeljo, prvo »med letom«, nas je bogoslužje uvedlo v razmišljanje, kako je Jezus začel svoje javno delovanje, kako je zastavil delo odrešenja. Na praznik Jezusovega krsta je sam Bog Oče razodel, kdo je Jezus: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Po krstu v Jordanu pa Jezus razodeva sebe samega človeštvu z besedo, dejanji in z vsem svojim bitjem. Njegovo delo odrešenja je torej celosten proces.

Apostol Janez je v svojem evangeliju opisal prvi pomemben dogodek v Jezusovem javnem delovanju in ta odlomek beremo na drugo nedeljo »med letom«. Ob poglobitvi v evangeljski odlomek poglejmo dve njegovi pomembni sporočili in kakšna je vloga ključnih oseb dogodka.

p. Janez Sraka DJ

 

Evangelist Janez v svojem poročilu o svatbi v galilejski Kani ne pove, kdo je povabil Marijo in Jezusa. Ne vemo, ali so ga povabili sorodniki, znanci, prijatelji ali kakšna ugledna in premožna družina. Glede na vsebino sporočila ti podatki tudi niso pomembni.  

Prvi pomembno sporočilo je dejstvo, da je Jezus storil prvi čudež na svatbi. Svatba je namreč dogodek, ko se za novoporočenca začne novo življenje v družini, ki je zibelka življenja za nevesto, ženina in širšo družino. Svatba je slovesen dogodek, ko celotna skupnost pospremi novoporočenca na novo življenjsko pot. Za Izraelce je bila svatba simbol zaveze med Jahvejem in izvoljenim ljudstvom, simbol, kaj pomeni biti zaveznik z Bogom samim. Jezus je svoje javno delovanje začel na svatbi, na najbolj slovesnem in simboličnem dogodku, ki je ves naravnan v prihodnost.

Drugi pomemben vidik Jezusovega prvega čudeža je ta, da ni storil nekaj, kar bi bilo v korist osebi, ampak je spremil prvino življenja – vodo – v vino, ki je simbol razigranosti in veselja. Vino človeku razveseljuje srce, da se z veseljem poda v ustvarjanje novih medčloveških odnosov v družini in družbi.

 

 

In kdo so ključne osebe pri prvem čudežu? Marija, Jezusova mati, strežniki na gostiji, Jezus in starešina, vodja poročnega slavja.  

Marija, Jezusova mati, je s svojo ljubečo prisotnostjo opazila, da je vina zmanjkovalo, da je bila torej slovesnost, gostija ogrožena. O tem je obzirno obvestila sina Jezusa in dobila presenetljiv odgovor: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Ta Jezusov odgovor ni bil zavrnitev materinega opozorila, ampak jo je Jezus napotil na novo razsežnost dogodka, ki ga bo storil, ko je dejal, da moja ura še ni prišla. Spodbujena na tako skrivnosten način, je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« S tem svojim naročilom strežnikom je Marija pokazala, da jo strežniki spoštujejo ne le zato, ker je bila povabljena, ampak je imela ugled med ljudmi kot Jezusova mati.  

Strežniki na gostiji. Ti so vedno zelo pomemben del gostije. Od njih je odvisno, ali bo hrana pravočasno in lepo postrežena, s svojim veseljem krepijo in spodbujajo prijetno razpoloženje, so na uslugo gostom v vsem, kar potrebujejo med slovesnostjo in še bi lahko naštevali. Toda Jezus jim je v Kani Galilejski dal še čisto novo, enkratno poslanstvo, ki se je na prvi trenutek zdelo kot ponižanje in izzivanje, da naj namreč napolnijo vrče z vodo, ko je zmanjkovalo vina. Toda na Marijin namig in Jezusov ukaz so storili, kar jim je bilo zapovedano. In  ko so to storili in so nesli vodo, ki je med tem postala vino, so bili udeleženi pri čudežu. Pa ne le to. Postali so priče, da je Jezus vodo spremenil v vino in so to dejstvo, ta čudežni dogodek, tudi oznanjali. Po tem, ko je starešina okusil vodo, ki je postala vino, so se sami prepričali, da je Jezus resnično iz vode naredil vino, ker so bili priče temu dogodku. V dogodku so sodelovali z vsemi svojimi spoznavnimi sposobnostmi.  

Jezus. Za prvi Jezusov čudež je posebej značilno to, da Jezus nad vodo ni molil, tudi ni naredil kakšnega vidnega znamenja, denimo, da bi se vode dotaknil, ali nad vodo dihnil, ali storil kaj drugega. Edino, kar je storil, je bilo, da jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« Tako je strežnikom in nam pokazal, da ima popolno oblast nad prvinami stvarstva, nad vsemi naravnimi zakonitostmi. Strežniki so razumeli Jezusovo gospostvo, oblast nad prvinami stvarstva so spoznali s svojimi čutili in iz posledic tega dogodka.  

Starešina, vodja poročnega slavja. Njegova vloga je bila, da je Jezusov poseg v vodo v vrčih, ki so jih napolnili strežniki, razglasil za najboljše vino. Evangelist Janez o tem poroča: »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Starešina očitno ni vedel za Jezusov čudežni poseg v dogajanje na gostiji. Svatom in nam pa je sporočil novo, mesijansko dejstvo, da je namreč Odrešenikova prisotnost v življenju vsakega človeka tista, ki tudi najlepše dogodke in razsežnosti življenja spremeni v Božje okolje.

 

 

Cerkveno ali bogoslužno leto je osredotočeno na dva ključna dogodka našega odrešenja: na praznik Gospodovega rojstva in obhajanje velikonočnega tridnevja, ki ima vrhunec na veliko noč ali praznik Kristusovega vstajenja. Božični čas v ožjem pomenu besede obsega obdobje od 1. adventne nedelje pa do praznika Jezusovega krsta. Velikonočni čas pa od pepelnice, začetka posta pa do praznika binkošti ali prihoda Svetega Duha. Med tema obdobjema pa se zvrsti 34 nedelj med letom, ko se kristjani poglabljamo v vsebino obeh ključnih bogoslužnih obdobij.

Velika cerkvena očeta, sv. Avguštin in sv. Maksim Torinski o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski takole pravita:[i] Sv. Avguštin: »Gospod je bil povabljen in je šel na svatbo. Ne preseneča, da je šel na svatbo v Kano Galilejsko On, ki je prišel na svatbo tega sveta. Beseda je namreč ženin in človeško meso je nevesta. Da je Gospod sprejel povabilo in šel na svatbo, je ne glede na mističen pomen, potrditev, da je on avtor poroke. Gospod je namreč šel na svatbo, da bi utrdil zakonsko (karitativno) ljubezen in razodel skrivnost zakonske združitve.« Sv. Maksim Torinski pa razlaga: »Mati je dobro vedela, da človeštvo še ni bilo pripravljeno sprejeti Sina, a ga je s svojo neposredno priprošnjo, izraženo v ‘Vina nimajo’, povabila, da stori prvo dejanje izrednega usmiljenja, torej da spremeni naravno vodo v novo snov, torej vino, ki je simbol milosti Svetega Duha.«

[i] Http://sl.radiovaticana.va/storico/2016/01/16/duhovne_misli_cerkvenih_o%C4%8Detov_in_benedikta_xvi_za_2_nedeljo_med/sl-1200939.