Arhiv kategorij: Glavna novica

Novica, ki se pojavi na vrhu seznama novic in tam ostane vse čas objave. Na enkrat so lahko aktivna do 3 glavne novice.

2. adventna nedelja

2. adventna nedelja – Leto C – 2018

»Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.« (Lk 3,3)

 

Na začetku adventnega časa nam bogoslužje predstavi dve izjemni osebnosti, ki nas vsaka na svoj način uvedeta v bistvo pričakovanja Mesije. To sta Brezmadežna Devica in Janez Krstnik. O Brezmadežni smo premišljevali včeraj. Danes, na 2. adventno nedeljo, pa se zamislimo o Janezu Krstniku, kakor nam ga predstavi evangelist Luka na začetku svojega evangelija.

 

Evangelist Luka Krstnikovo delovanje postavi v natančno opisane kraje in čas: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Smo torej v letu 27-28 po Kristusu. S tem točnim navedkom časa evangelist želi bralca ali poslušalca evangelija opozoriti na točno določen čas, kar pomeni, da govori o zgodovinskem dejstvu in ne o neki legendi ali mitološki, izmišljeni pripovedi. Evangelist našteje vse pomembne politične voditelje tistega časa, ki so kakorkoli povezani z evangeljskim sporočilom. Tako Janez Krstnik kot Jezus iz Nazareta sta resnični zgodovinski osebnosti, ki sta živeli in delovali v točno določenem času.

 

Drugo pomembno sporočilo tega kratkega zgodovinskega opisa mesijanskega dogajanja pa je dejstvo, da je v tistem zgodovinskem dogajanju v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,2). To ‘Božjo Besedo’ evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala nad Janezom Krstnikom. Božja Beseda, ki se je spustila nad Krstnika, ni neka neopredeljena moč, ampak je Beseda, osebek, druga Božja oseba, kot bo to posebej poglobljeno učil evangelist Janez. Zato papež Benedikt XVI. v eni svojih pridig upravičeno navaja sv. Ambroža, ki ta odlomek evangelista Luke takole razlaga: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. To pomeni, da je Božja Beseda subjekt, oseba, ki premiga zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Gospodu. Zbere skupaj, ustanovi Cerkev. Jezus je ta Beseda, ki je v Marijinem deviškem telesu postala meso. V Kristusu, Mesiji se je ta Božja Beseda popolnoma razodela, se nam je podarila, saj nam je odprla svoje zaklade resnice in usmiljenja. Zato sv. Ambrož svojo razlago upravičeno takole zaključi: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

 

 

Lukova predstavitev Janeza Krstnika pa ima še eno posebnost. Ostali trije evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika in ga predstavijo kot Jezusovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema (Jezusom in Krstnikom) nakaže že pred njunim javnim delovanjem … Že s spočetjem in z rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos. To pomeni, da je Janez kot sin Zaharije in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, da Krstnik ni samo zadnji izmed prerokov, ampak hkrati predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom.

 

Od vseh evangelistov pa Luka s svojim zgodovinskim okvirjem evangeljskih dogodkov najbolj ovrže vsako mitološko, epsko in še kakšno branje evangelijev: ‘V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj … ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa’ (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!

Ko evangelist Luka v svoji predstavitvi Krstnika postavi v zgodovinski in zemeljski okvir, spregovori o bistvu njegovega poslanstva. Zato zelo jasno nadaljuje in zapiše, da je Janez Krstnik sebe označil kot ‘glas vpijočega v puščavi’: »Pripravite Gospodu pot, vzravnajte njegove steze!« (Lk 3,4). Vemo, da glas izreka besedo. Toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se je na začetku Krstnikovega javnega delovanja spustila nadenj. Krstnik ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Mesije. Ko sv. Avguštin razlaga pomen Krstnikove trditve, da je glas vpijočega v puščavi, to trditev takole razlaga: »Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: ‘V začetku je bila Beseda’ (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca« (Govor 293,3). Kaj sledi iz tega?

 

 

Naše poslanstvo in  naloga je torej, da danes prisluhnemo temu Krstnikovemu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem, letošnjem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere v skromni betlehemski votlini Božje zveličanje (Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno: da bomo božič preživeli ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.

 

Adventni čas bo za nas sveti čas, če bomo pozorno in z odprtim duhom poslušali Božjo Besedo, ki dejansko spodbudi srce, kot uči sv. Avguštin. In kadar bo v nas bílo spodbujeno srce, bomo tudi mi v našem času, kot je bi Krstnik v svojem, glas vpijočega v puščavi.

 

p. Janez Sraka DJ

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja – leto C – 2018, nedelja Karitas

»Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

(Lk 21,28)

 

S 1. adventno nedeljo po Božji dobroti začenjamo novo bogoslužno leto. Bogoslužje je najbolj popolno dejanje Cerkve in vsakega kristjana, ker dajati čast Bogu, Stvarniku, je največ, kar lahko stori Cerkev kot skupnost odrešenih in vsak posameznik kot ustvarjeno bitje. Na začetku bogoslužnega leta je prav, da v sebi obnovimo zavest in poglobimo spoznanje, da vsa Cerkev, poveličana in potujoča, enako daje čast Bogu. Naše, zemeljsko bogoslužje potujoče Cerkve je vključeno v bogočastje poveličane Cerkve. Tega dejstva se vedno premalo zavedamo. Zato se z novim bogoslužnim letom, ki ga potujoča Cerkev začenja z adventom, ne vključuje na novo v pravo bogočastje, ampak se v ustvarjenem času vključuje v večno bogoslužje poveličane Cerkve. O na videz »dvojni razsežnosti« bogoslužja 2. vatikanski koncil v konstituciji o bogoslužju trdi, da Cerkev ‘v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo‘ (Sacrosanctum Concilium 102). Po nauku koncila lahko verniki ob vsakem pravem bogoslužnem dejanju stopimo v stik in smo napolnjeni z zveličavno milostjo. Tak pogled na bogoslužno leto bi lahko imenovali ‘pogled z Božje strani’.

 

Člani potujoče Cerkve, torej mi na zemlji živeči njeni člani, doživljamo bogoslužno leto v naši zgodovini in družbi, v bivanju v prostoru in času, torej v ustvarjenih, končnih kategorijah. Na to zahtevno vprašanje nam odgovarja pot adventa, ki ga danes začenjamo. Adventni čas v vseh ljudeh in družbah, pa naj so te razvite ali nerazvite, prebuja upanje, ker se vsi zavedamo, da smo v času našega zemeljskega bivanja na isti barki in da potrebujemo odrešenje. Tisto pravo upanje na odrešenje pa lahko najdemo samo v Kristusu, ki jej kot pravi Pismo Hebrejcem, »isti včeraj in danes in na veke« (Heb 13,8). Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali. On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam ponuja Božjo trdnost. Je namreč ‘meso’ kot mi in ‘skala’ kakor Bog. Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem evangeliju. Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In to upanje potrebuje vsako človeško bitje.

V to upanje kristjani vstopamo v adventu. Po rimskem obredu adventni čas sestavljajo 4 tedni pred Gospodovim rojstvom oziroma skrivnostjo učlovečenja. Beseda adventus pomeni ‘prihod’ ali ‘navzočnost’. V antičnem svetu so s to besedo označevali obisk kralja ali cesarja v neko pokrajino. V krščanskem izrazoslovju pa se nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa. Prvi je ravno učlovečenje, drugi pa je njegov veličastni prihod ob koncu časov. Ta dva dogodka, ki sta časovno ločena med sabo, in nam ni dano vedeti koliko, pa sta v globini povezana, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem uresničil tisto preobrazbo človeka in vesolja, ki je končni cilj stvarstva. Toda preden bo konec, je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, kakor pravi Jezus v Markovem evangeliju. Gospodov prihod se nadaljuje in svet je potrebno prekvasiti z njegovo navzočnostjo. Pri tem stalnem Gospodovem prihodu v oznanjevanju evangelija, je potrebno naše nenehno sodelovanje. Cerkev, ki je kot Nevesta, zaročenka križanega in vstalega Jagnjeta (Raz 21,9), v povezanosti s svojim Gospodom, sodeluje z oznanjevanjem pri prvem Njegovim prihodu, s katerim se že začenja njegov veličastni prihod.

 

K pripravi na veličasten Kristusov prihod v slavi nas kliče današnja Božja beseda, ki zarisuje delovanje in obnašanje, s katerim bomo pripravljeni za drugi Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus pravi svojim učencem: ‘Varujte se, da vaša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi … Zato čujte in vsak čas molite’ (Lk 21,34.36). Torej treznost in molitev. K temu apostol Pavel dodaja povabilo ‘k rasti in k preobilju v ljubezni’ med nami in do vseh, da bodo naša srca trdna in neoporečna v svetosti (prim. 1 Tes 3,12-13). Sredi svetovnih preobratov in puščav ravnodušnosti ter materializma sprejemajo kristjani Božje zveličanje ter zanj pričujejo z drugačnim načinom življenja, kakor mesto, ki je postavljeno na goro. ‘Tiste dni,’ naznanja prerok Jeremija, ‘bo Jeruzalem prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: ‘Gospod’, naša pravičnost’ (Jer 33,16). Skupnost vernikov je namreč znamenje, da kristjani živimo v Božji ljubezni, da ravnamo pravično, ki je v sedanji zgodovini že navzoča in deluje, ki pa še ni v polnosti uresničena in jo je zato potrebno nenehno pričakovati, zanjo prositi ter jo pogumno ter s potrpežljivostjo iskati.

Adventi čas je, gledano z naše človeške strani, čas, ko kristjani prizadevno uresničujemo, kar verujemo, da je dosegljivo z Božjo pomočjo, namreč v moči odrešenja, ki v nas že deluje po zakramentih. To dogajanje pa ni samo na tem svetu, ampak je prihod, ustvarjanje novih nebes in nove zemlje, je torej dejansko vstopanje v eshatološke danosti in razsežnosti.

 

Devica Marija nam je najbolj popoln zgled, kako živeti adventi čas, ker v polnosti uteleša duha adventa: s svojim poslušanjem Boga in z globoko željo izpolnjevati Njegovo voljo ter z veselim služenjem bližnjemu. Naj nas vodi, da nas Bog, ki prihaja, ne najde zaprtih vase ali raztresenih, temveč bo lahko v vsakem od nas vsaj malo razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

p. Janez Sraka DJ

34. nedelja – Kristus Kralj vesoljstva

34. nedelja med letom – Jezus Kristus, Kralj vesoljstva: leto B – 2018

»Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37b).

Praznik Kristusa Kralja vesoljstva nas postavi pred vprašanje: »Kakšen kralj je Kristus?« Jezus je v vsem svojem javnem delovanju razlagal učencem in nam, da je Kralj in da je njegovo kraljestvo večno. Obe tematiki, da je Kristus Kralj in kakšno je Božje kraljestvo, sta se najbolj zaostrili med Pilatovim zasliševanjem, ko ga Pilat vpraša: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33). In Jezus je Pilatu razložil razliko med politično nadvlado in zemeljskim kraljestvom na eni strani ter Božjim kraljestvom ter Kristusovim kraljevanjem na drugi.

Ko so Judje Jezusa pripeljali pred Pilata in ga tožili, da se dela kralja, se je Pilat čudil, ker je imel pred seboj ponižanega in krhkega človeka. Ker so Judje pritiskali naj, je poln dvomov in notranje negotovosti, ali ima pred seboj kralja, postavil vprašanje, ki se mu je zdelo protislovno: ‘Torej si ti vendarle kralj?’ Toda Jezus mu je potrdil: ‘Ti to praviš; Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas‘ (Jn 18,37). Jezus govori o kralju, o kraljestvu, toda poudarek ni na nadvladi, temveč na resnici … Jezus je prišel, da bi pričeval za resnico, da je Bog ljubezen (1Jn 4,8.16) in da hoče vzpostaviti kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kdor je odprt za ljubezen, prisluhne temu pričevanju ter ga z vero sprejme in vstopi v Božje kraljestvo.

In kaj je ta ‘resnica’, za katero je Kristus prišel pričevat na svet? Vse njegovo bivanje razodeva, da je Bog ljubezen. To je torej resnica, za katero je On v polnosti pričeval z žrtvovanjem svojega življenja na Kalvariji. Križ je ‘prestol,’ s katerega je razodel plemenito kraljevanje Božje Ljubezni tako, da se je daroval v zadostitev za greh sveta in porazil gospodovanje ‘vladarja tega sveta’ (Jn 12,31) ter dokončno vzpostavil Božje kraljestvo. To Kraljestvo se bo v polnosti razodelo ob koncu časov, potem ko bodo podvrženi vsi sovražniki in kot zadnja smrt (1 Kor 15,25-26). Tedaj bo Sin izročil Kraljestvo Očetu in bo končno ‘Bog vse v vsem’ (1 Kor 15,28). Pot za dosego tega cilja je dolga in ne dopušča bližnjic. Potrebno je namreč, da vsaka oseba svobodno sprejme resnico Božje ljubezni. On je namreč Ljubezen in Resnica in tako ljubezen kot resnica se nikoli ne vsiljujeta. Trkata na vrata srca in razuma. In kamor smeta vstopiti, prineseta mir in veselje. Način Božjega kraljevanja je ta njegov zveličavni načrt, ki je skrivnost v svetopisemskem pomenu, torej načrt, ki se postopoma razodeva skozi zgodovino.

In v čem je Jezusova kraljevska oblast? Nikakor ni takšna, kot je oblast kraljev in velikašev tega sveta, temveč je božja oblast, ki daje večno življenje, osvobaja od zla ter porazi nadvlado smrti. Je oblast Ljubezni, ki zna iz zla izluščiti dobro, omehčati otrdelo srce, prinesti mir v najhujši spor, prižgati upanje v najgostejši temi. Kraljestvo milosti, se nikoli ne uveljavi s silo, temveč spoštuje našo svobodo. Kristus je prišel, da bi pričeval za resnico (Jn 18,37), kot je to izjavil pred Pilatom. Kdor sprejme Kristusovo pričevanje, se postavi pod njegovo ‘zastavo’, če se izrazimo s podobo, ljubo sv. Ignaciju Loyolskemu. Vsaka vest torej neizogibno stoji pred izbiro: Za kom hočem hoditi? Za Bogom ali hudičem? Za resnico ali lažjo? Izbira Kristusa pa ne zagotavlja uspeha glede na merila tega sveta, pač pa zagotavlja mir in veselje, ki ju lahko samo On. To potrjuje v vseh obdobjih izkušnja tolikih mož in žena, ki so se v Kristusovem imenu, v imenu resnice in pravičnosti, znali upreti dobrikanju dvoličnosti zemeljskih oblasti ter so celo z mučeništvom zapečatili svojo zvestobo.

Tudi mi smo poklicani, da z resnico pričujemo za Božje kraljestvo, da vedno postavljamo na prvo mesto Boga ter njegovo voljo in ne koristi ter oblasti tega sveta. Posnemajmo Jezusa, ki je pred Pilatom, v tako ponižujočem stanju, kot je opisano v evangeliju, razodel svojo slavo, to je ljubezen do konca, ko je za ljubljene osebe daroval svoje življenje. To je razodetje Jezusovega kraljestva.

Današnji praznik povzema Kristusovo skrivnost ‘prvorojenega med umrlimi ter vladarja nad vsemi mogočniki zemlje’ in tako odpre naš pogled k polnemu uresničenju Božjega kraljestva, ko bo Bog ves v vseh (1 Kor 15,28). Sv. Ciril Jeruzalemski namreč pravi: ‘Mi ne oznanjamo samo prvega Kristusovega prihoda, temveč tudi drugega, ki bo veliko lepši od prvega. Prvi je bil namreč razodetje trpljenja, drugi pa nosi pečat božjega kraljevanja. Med prvim je bil podvržen ponižanju križa, pri drugem pa ga bo obdajala množica angelov ter ga slavila’. II. vatikanski koncil pa uči: »Vse Jezusovo poslanstvo ter vsebina njegovega sporočila naznanjata Božje kraljestvo ter ga z znamenji in čudeži uresničujeta med ljudmi. To kraljestvo se kaže predvsem v osebi Jezusa Kristusa (Lumen gentium 5). S tem se je razodel kot Gospod in Mesija ter kot Duhovnik na veke. To Kristusovo kraljestvo je bilo zaupano Cerkvi, ki je ‘kal’ in njegov ‘začetek’ ter ima nalogo oznanjati in širiti ga v moči Svetega Duha med vsemi ljudstvi. Ob koncu za to določenega časa bo Gospod izročil Kraljestvo Bogu Očetu in mu predstavil vse tiste, ki so živeli po zapovedi ljubezni.

Devica Marija je bila na edinstven način pridružena Kristusovemu kraljevanju. Njo je Bog prosil, da bi postala Mati Mesija. Marija je z vsem svojim bitjem odgovorila na ta klic in s tem pridružila svoj brezpogojni ‘da’ ‘da-ju’ sina Jezusa ter s tem postala z Njim pokorna vse do žrtvovanja. Zaradi tega jo je Bog povišal nad vse stvari in Kristus jo je okronal kot Kraljico nebes in zemlje. Naj nam Devica Marija pomaga živeti sedanji čas v pričakovanju Gospodove vrnitve in z vso močjo prositi Boga: ‘Pridi k nam tvoje Kraljestvo’.

p. Janez Sraka DJ

Povabilo v adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO«

Adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO« 25.11. DO 25.12.

UVODNI VIDEO NAGOVOR:

 

 

Vrle udeleženke in cenjeni udeleženci adventnega spletnega misijona 2018.

Vesel sem vseh, ki se bomo sredi našega dela in življenja v naslednjih štirih adventnih tednih skupaj odpravili na notranjo pot zavedanja in morda tudi osvobajanja od lažnih, ki nam večinoma nezavedno grenijo lepoto in podarjenost našega življenja v raju pod Triglavom. Dobrodošli na spletnem misijonu. Hvaležen sem vam za sodelovanje in skupno sprejemanje resnice o nas in našem življenju. Hvaležen sem vam, da želite odvzeti nekaj moči lažnim bogovom, ki vodijo našo zahodno civilizacijo.

PRIJAVA: https://goo.gl/forms/Yra4MjKKYQpjBUb93

Kratek povzetek nagovora:

Saj poznate zgodbo farizeja, ki je Jezusa skušal in ga vprašal katera zapoved od 663ih, ki so jih imeli Judje, je najbolj pomembna. Jezus mu je jasno odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« (Mr 12,29-31)

Po Jezusovem prepričanju je v našem življenju bistvenega pomena dvoje:

1. kaj ali koga ljubimo ter

2. kaj ali koga častimo?

V SP je ena najpomembnejših tem prav malikovalstvo (idolatrija) – čaščenje lažnih bogov.

Razlog je preprost: kar častim tisto določa moje življenje.

Vsak izmed nas nekaj ali nekoga časti in mu podarja svoj čas in življenje.

V Jezusovem času so bila mesta polna raznih poganskih templjev neštetim bogovom. Danes mislimo, da smo takratno praznovernost globoko prerasli in presegli. Pa ni res, prav tako kot so imeli takrat imamo tudi danes polno lažnih bogov in njihovih templjev.

Bogovi nekega naroda imajo najvišje stavbe. Včasih so bile to cerkve, danes pa so pisarniški bloki, banke, ogromne trgovine, visoko luksuzna stanovanja. Nebotičniki v večjih mestih so izraz čaščenja mestnih bogov: denarja, statusa, užitka in moči (oblasti). Napačnega boga je izredno lahko ustvariti. Postaviš ga na podstavek in pričakuješ od njega čudeže. Žal slej ko prej odpove in se izkaže za prevaro.

Morda je glavna vsebina krize srednjih let prav ugotovitev in odkritje, da so naši bogovi zatajili in odpovedali. Da ne morejo uresničiti svojih obljub, kakor smo mi pričakovali. Zaradi tega krizo srednjih let tako redno spremljajo občutki razočaranja in neuspeha. To ne pomeni, da smo v resnici pogoreli, ampak le da so nam naši lažni bogovi odpovedali. Zaupali smo jim. Delali smo vse tako, kakor nam je bilo rečeno. Vse prave žrtve smo jim darovali. Na koncu pa se izkaže, da so naši maliki napačni in lažni bogovi.

V adventnem času bomo vsak teden v nagovoru pobliže pogledali enega ali dva od vplivnejših lažnih bogov iz današnjega  panteona. Prva bosta malik večne mladosti in boginja seksa, drugi malik kopičenja in bogastva, tretji malik garanja in statusa, četrti pa malik varnosti in gotovosti. Med vsemi temi kar jih omenjam morda svojih osebnih bogov ne boste našli. Prepričan sem, da je število za čaščenje pripravljenih lažnih bogov veliko. Vsi lažni bogovi imajo skupne značilnosti. Poskušajmo jih odkriti. Lažne bogove namreč prav nič ne briga na nas. Izdali nas bodo in razočarali. V drugi polovici srednjih let zagotovo, če ne že prej.

Tiste, ki želite, v tem času povabim, da si vsak dan vzamete vsaj dvajset minut časa za premislek in kdor zmore tudi za osebni pogovor z Bogom, z vstalim Jezusom Kristusom. Ves teden se bomo mudili ob enem odlomku in se vsak dan dotaknili njegove vsebine s pomočjo različnih načinov molitve.

Skupaj lahko pripomoremo k nekaj več miru in človeške nežnosti v naši grobi in neizprosno tekmovalni ter izključevalni kulturi potrošništva. Povabljeni, če želite in ste poklicani.

PRIJAVA: https://goo.gl/forms/Yra4MjKKYQpjBUb93

V letu 2017 smo začeli izvajati spletni misijon z namenom, da dosežemo čim več ljudi, predvsem tistih, ki se ne morejo udeleževati duhovnih odmikov. Odziv je bil velik, saj se vas je vključilo več kot 1000 in število še narašča.

Udeležence enkrat med misijonom povabimo tudi k udeležbi pri poglobljeni sveti maši, kateri sledi možnost podelitve prejetih biserov molitve v skupini ter veselo druženje.

Duhovni odmik v vsakdanjem življenju ponuja:
Tedenski video nagovor.
Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
Šolo molitve.
Duhovno gradivo v povezavi s temo misijona.
Katehezo ob nedeljskem evangeliju.
Dodatno neobvezujoče gradivo.
Pisanje duhovnega dnevnika in možnost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno tudi na blogu jn159.wordpress.com
ter FB strani: fb.me/duhovnevajevvsakdanjemzivljenju

Vodi: p. dr. Viljem Lovše, DJ z ekipo spletnega misijona

33. nedelja med letom: leto B – 2018, 2. svetovni dan ubogih

»Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.« (Ps 34,7)
»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,32)

 

Na predzadnjo nedeljo med letom in v začenjajočem se tednu se bomo v naših razmišljanjih in molitvi zadrževali ob dveh tematikah: ob vsebini 2. svetovnega dneva ubogih na temo »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal« (Ps 34,7); in ob vsebini današnje Božje besede.

 

Papež Frančišek nas uvede v vsebino letošnjega svetovnega dneva ubogih s psalmistovim vzklikom: »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.« Psalmist opiše ubožca in njegov odnos z Bogom s tremi glagoli: klicati, odgovoriti in osvoboditi.

Klic ubogih, pravi papež, je izraz njihovega trpljenja in osamljenosti, razočaranja in upanja. Tu se moramo vprašati: Kako da klic k Bogu ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne? Njihov glas bomo lahko prepoznali le tedaj, ko bomo v tišini poslušali. Če preveč govorimo, jih ne moremo slišati. Večkrat so številne pobude bolj namenjene nam samim, kot pa resničnemu poslušanju klica ubogega. Preveč smo namreč ujeti v svojo kulturo, da gledamo v ogledalo in se ukvarjamo le sami s seboj; tako si ne moremo predstavljati, da bi nas kakšno dobro dejanje lahko zadovoljilo, ne da bi pri tem neposredno ogrozili same sebe.

»Odgovoriti«. Psalmist pravi, da Gospod sliši klic nesrečneža in mu tudi odgovori. Božji odgovor se v zgodovini zveličanja kaže kot ljubeča soudeležba pri uboštvu. To se je zgodilo, ko je Abram Bogu izrazil svojo željo po potomcih, kljub temu, da sta bila z ženo Saro stara in brez otrok (prim. 1 Mz 15,1–6). To se je zgodilo tudi, ko se je Mojzesu v grmu, ki je gorel, razodelo Božje ime in je dobil nalogo, da osvobodi njegovo ljudstvo iz Egipta (2 Mz 3,1–15). Božji odgovor ubogim je vedno odreševanje, s katerim zdravi duševne in telesne rane. Božji odgovor je tudi klic vsem verujočim, da bi enako delali v okviru svoje človeške narave. Svetovni dan ubogih želi biti skromen odgovor celotne Cerkve, ki ga daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da ne bi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Ta odgovor je morda kot kaplja vode v puščavo uboštva, lahko pa je tudi znamenje za ljudi v stiski, da so lahko deležni dejavne navzočnosti brata ali sestre. Na potrebe ubogih se ne odzovemo s pooblastili, ampak z osebno udeležbo čim več ljudi, ki slišijo njihov klic. Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno pomoč, ampak zahteva »pozorno ljubezen« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 199), ki priznava človeka kot takega in mu želi, kar je zanj najbolje.

»Osvoboditi«. Svetopisemski ubožec je prepričan, da Bog posreduje zanj in mu vrača dostojanstvo. Uboštvo povzročijo sebičnost, ponos, pohlep in nepravičnost. Te prastare oblike zla so greh, ki prizadene mnoge nedolžne in imajo pogubne družbene posledice. Božje odrešilno dejanje je dejanje odrešenja za tiste, ki ga kličejo. V moči Božjega posredovanja se zdrobijo okovi uboštva. Psalmi pogosto govorijo o zgodovini odrešenja, ki se odraža v osebnem življenju ubogih, in jo slavijo: »Zakaj ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal« (Ps 22,25). »Ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše … moje noge si postavil na širjavo« (Ps 31,8-9). Ubogemu nuditi »širjavo« pomeni osvoboditi ga »iz ptičarjeve zanke« (Ps 91,3). Božje odrešenje ima obliko dlani, ki je iztegnjena proti ubogim, jih sprejema, jih ščiti in omogoča, da izkusijo Božje prijateljstvo. Pristna pot osvoboditve se začne s to konkretno in oprijemljivo bližino: »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, tako da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in mu pomagali« (Veselje evangelija, 187).

 

Danes nas odlomki Božje besede spodbujajo, naj ob koncu bogoslužnega leta ocenimo, do kakšne stopnje se je Božje kraljestvo v nas utrdilo. Gospodu se zahvalimo, da smo ponovno prehodili to starodavno, pa vedno novo pot vere, z duhovno družino Cerkve. Ta dragocen dar nam omogoča, da v zgodovini živimo Kristusovo skrivnost in da v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja sprejemamo seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu časov. V tem govoru je stavek, ki se nas še posebej dotakne: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.

Besedna zveza ‘nebo in zemlja’ v Svetem pismu označuje celotno vesolje, ves kozmos. Jezus pravi, da bo vse to prešlo. Ne bo prešla samo zemlja, ampak tudi nebo, torej vse, kar je ustvarjeno in ni istovetno z Bogom. V Svetem pismu je v tem pogledu jasno in ne dopušča nobenega dvoma. Vse stvarstvo je namreč zaznamovano z minljivostjo. Sem sodijo tudi vse prvine, ki v raznih mitologijah stvarstvu pripisujejo božanske razsežnosti. Med stvarstvom in Bogom, Stvarnikom ni nobene pomešanosti. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razločkom Jezus trdi, da njegove besede ‘ne bodo prešle’, torej so Božje in zato večne. Čeprav so izrečene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so preroške v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebeškega Očeta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razloži, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslušajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebeško kraljestvo, torej živijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso več od sveta, saj nosijo v sebi kal večnosti, počelo preoblikovanja. Ta se kaže že sedaj po lepem življenju, ki ga poživlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Tu se lahko samo čudimo in strmimo, kakšno moč ima Kristusova Beseda.

 

Devica Marija je živo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo ‘dobra zemlja’, ki je s popolno razpoložljivostjo sprejelo Božjo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v večnost z dušo in telesom. S tem je bila že v naprej deležna večne poklicanosti vsakega človeškega bitja. Na to nas vsak dan spominja molitev Angelovega češčenja, med katero iskreno izrazimo prošnjo, naj njen odgovor angelu postane tudi naš odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti križa in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.

p. Janez Sraka DJ

Sv. Stanislav Kostka in letošnji jezuitski novinci

13. novembra goduje poljski jezuit sv. Stanislav Kostka (1550–1568). Splošno je poznan kot zavetnik mladine, je pa tudi zavetnik jezuitskih novincev, saj je dozorel za nebesa že kot novinec. Ob letošnjem letu mladih (“Alojzijanski jubilej”, od 9. marca 2018 do 9. marca 2019) se ob škofovski sinodi o mladih v Cerkvi spominjamo dveh jezuitov, zavetnikov mladine: poleg sv. Stanislava, od katerega smrti letos mineva okroglih 450 let, se spominjamo še sv. Alojzija Gonzage (1568-1591), ki se je rodil v letu smrti sv. Stanislava na 9. marec. (Povezava na pridigo škofa Alojza Cvikla.) Kdor v tem letu poroma v Rim, je posebej povabljen, da se ustavi na njunih grobovih in spominskih muzejih (sobah, kjer sta živela): prvi je pokopan v cerkvici, posvečeni njemu na Kvirinalu, drugi pa v cerkvi sv. Ignacija blizu Beneškega trga.

Letos je v mednarodnem jezuitskem noviciatu  v Genovi, kamot odhajajo tudi slovenski novinci, v dveh letnikih skupaj 16 novincev (na sliki ni vseh, so pa vsi trije slovenski: prva z leve spredaj sta Boštjan in Urban, drugi z desne zadaj pa Aleksandar). Več o 89 jezuitskih novincih po 10 noviciatih Evrope in Bližnjega Vzhoda pa na povezavi v angleščini.

Letos je na praznik sv. Stanislava novince z obiskom v genovskem noviciatu presenetil tudi vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa. V pridigi pri skupni sv. maši je spregovoril o “poti, ki vodi k popolni ljubezni”.

32. nedelja med letom

32. nedelja med letom: leto B – 2018

»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« (Mr 12,43)

 

Besedno bogoslužje 32. nedelje med letom postavi v središče lik uboge vdove. Oziroma bolj natančno, v središče postavi dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To njeno dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. ‘Vdovin dar’ je namreč postal ne samo primer, ampak vzor ter simbol tistega, ki brez zadržkov dá tisto malo, kar ima.

Preden pa nadaljujemo z razmišljanjem, moramo naglasiti pomen kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega ljudstva in srce vsega njegovega življenja. Tempelj je tudi kraj, kjer so člani izvoljenega ljudstva najgloblje doživljali svojo pripadnost Bogu in drug drugemu. V tem smislu je bil tempelj središče osebne istovetnosti in krati simbol, da je vsak Jud član izvoljenega ljudstva. K temu moramo prišteti še dejstvo, da je Jezus kot deček in pozneje v času javnega delovanja v templju razpravljal z rabini o bistvenih razsežnostih svojega oznanila. Končno je bil Jezusu tempelj kot kraj molitve zelo pri srcu. Imel pa je tudi globlji pomen, ki je povezan z dopolnitvijo njegove skrivnosti, skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja, med katero bo on sam postal novi in dokončni tempelj, kraj, kjer se srečata Bog in človek, Stvarnik in njegova stvaritev.

 

Dogodek o vdovinem novčiču je torej postavljen v ta kontekst. Jezusov pogled se je torej osredotočil na bežno, a odločilno podrobnost: na dejanje zelo revne vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Tudi nam Jezus pravi: ‘Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.’ Ta namreč izraža temeljno značilnost tistih, ki so ‘živi kamni’ tega novega templja, to je popolno podaritev sebe Gospodu in bližnjemu. Obe vdovi, o katerih govori današnje besedno bogoslužje, tista iz evangelija, kakor tudi tista iz Stare zaveze, sta dali vse, vsaka je dala samo sebe in se za druge izročila v Božje roke. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje  (prim. Mr 12,44) in tako dala samo sebe.

 

Dragi prijatelji! Izhajajoč iz te evangeljske podobe želim sedaj kratko razmišljati o skrivnosti Cerkve, živem Božjem templju. Cerkev je namreč živ konkreten duhovni organizem, ki nadaljuje v času in prostoru daritev Božjega Sina. Ta daritev je na videz, glede na razsežnosti sveta in zgodovine, nepomembna žrtev, pa vendar je odločilna v Božjih očeh. Kakor pravi pismo Hebrejcem tudi v besedilu današnje nedelje, je Bogu zadostovala Jezusova žrtev, ki jo je ‘enkrat daroval’, da bi odrešil ves svet (prim. Heb 9,26.28), saj ta edina daritev vsebuje vso ljubezen učlovečenega Božjega Sina, kakor dejanje vdove vsebuje vso ljubezen te žene do Boga in bratov ter sester. Tej daritvi nič ne manjka in nič se ji ne more dodati. Cerkev, ki se nenehno poraja iz evharistije, iz Jezusove samopodaritve, je nadaljevanje tega daru, tega preobilja, ki se izraža v uboštvu, te celote, ki se v koščku daruje. Cerkev je Kristusovo Telo, ki se celotno daruje, Telo, ki je razlomljeno ter se deli mnogim in je v nenehnem sprejemanju volje svoje Glave, Kristusa.

 

Obe vdovi, prva iz Prve knjige kraljev (1 Kr 17,10–16), ter druga iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44), sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Prva je ustregla preroku Eliju, ki je med hudim pomanjkanjem prejel Gospodov ukaz, naj gre v bližino Sidona, torej izven Izraela na pogansko področje. Tam je srečal vdovo in jo prosil za vodo, da bi pil, ter za kos kruha. Vdovo iz evangelija je Jezus opazil pri tempeljski zakladnici, v katero je vrgla dva novčiča. Tedaj je poklical svoje učence in jim razložil, da je njen dar večji, kakor tisti od bogatašev, saj so oni vrgli od svojega preobilja, vdova pa je dala ‘od svojega pomanjkanja vse, kar je imela za življenje’ (Mr 12,44).

Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Le-ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starih časih je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe, za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov Starš. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da dejansko stanje pomanjkanja, v tem primeru, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, kakor nas je na to spomnil evangelij prejšnje nedelje. Sveti papež Leon Veliki takole trdi: ‘Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov‘ (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3). Sv. Janez Zlatousti pa isto misel takole zapiše: »Gospod ni bil pozoren na količino denarja, temveč na velikodušnost, saj tisti, ki kljub temu, da imajo malo, dajo vse, s tem izrazijo vero, ki je veliko bolj dragocena od vseh tistih, ki imajo veliko, pa dajo le en del.« Devica Marija pa je popoln zgled tistega, ki daruje sebe vsega z zaupanjem v Boga. S to vero je rekla angelu svoj ‘Tukaj sem’ ter sprejela Gospodovo voljo.

 

Danes in v tednu, ki je pred nami, se bomo kristjani vprašali, do kakšne stopnje smo žrtve današnje potrošniške miselnosti, novih oblik sebičnosti, ki nas zapira v nas same in v osamljeno uživanje minljivih dobrin. Vse to pa do stopnje, da smo skoraj pozabili na tisto, kar večno ostane in nam je drža uboge vdove skorajda tuja in jo celo preziramo. Biti kristjan pa pomeni tudi živeti svojo istovetnost, svojo ljubezen do Boga in do bližnjega, v duhu uboge vdove.

p. Janez Sraka DJ