Arhiv avtorja:Rok Bečan

Za globlje prijateljstvo z Gospodom življenja

PEPELNICA – 2019

Pepelnica. Pepelnična sreda. Strogi post. Navedeni in podobni umetniški ter bogoslužni izrazi na najrazličnejše načine prebujajo našo človeško, umetniško, filozofsko in teološko vsebino prvega dne posta. Postni čas kot priprava na velikonočne praznike je izjemno dragocen, da vse tisto, kar nas utesnjuje in nas ovira, da bi se v nas moč življenja sprostila, temeljito premislimo in najdemo odgovore, kako nas Gospod rešuje tudi iz najbolj ogrožajočih oblik zla, ki nas stalno napada in nam grozi s smrtjo.

Ljudje imamo do lastne grešnosti, moralne slabosti, naše krhkosti in končnosti bolj ali manj spoštljiv odnos. V globini duše se vsak človek zaveda, da je sam privolil v greh, da je torej svojo svobodo, da bi vedno bolj postajala Božji prijatelj, slabo uporabil ali celo zlorabil. V sebi tudi zaznava, da slabost, ki ga hromi, ni dokončna in bi se ji lahko izognil, jo spremenil v vir moči. Ta zavest izhaja iz globokega in dokaj neopredeljenega prepričanja, da Stvarnik ljubi vse, kar je ustvaril, in zato vsako ustvarjeno bitje hrepeni po Njem.

Vidni prebivalci slovenskega Parnasa pepelnično sredo, pepelnično noč opevajo različno, za vse pa je ta tematika priložnost, da izpovejo vsak svojo osebno pot in napor, kako se rešiti skrivnostnih silnic, ki ogrožajo življenje vsakega človeka. Eni razmišljajo, kako verno ljudstvo koraka v pepelnični noči, vsak na svoj način in lastno težo, drugi, kako jih srečanje z grehom in slabostjo skorajda dokončno zaznamuje in se ne znajo ali ne morejo izviti iz lastne končnosti, ki jo doživljajo kot nemoč odpiranju življenju. Nekateri umetniki razmišljajo, kako vsak rod stopi v pepelnično noč na svoji poti v prihodnost in obljubljeno Božje kraljestvo. So tudi taki, ki ob misli na smrt v sebi čutijo zastrašujoči molk, ki silovito vsrkava besede in klice upanja in ne dopusti niti najnežnejšega odmeva.

Naša kulturna dediščina, ki jo že dobrih 12 stoletij plemeniti razodetje, nas uvaja v skrivnost bogoslužnega in simboličnega pomena pepeljenja – pepelnice, je v bistvu odprta, ki pa ima bolj ali manj grenak priokus. To samo pomeni, da je prvi dan posta – temeljita priprava na obhajanje velikonočne skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja – pogumno povabilo, da se resno poglobimo v krščanski pomen posta in pokore.

V stari zavezi, ko se je začelo delo odrešenja v izvoljenem ljudstvu, v posameznih Izraelcih kot v celotni zgodovini Izraela do konca sveta, so si Izraelci posipavali glave s pepelom kot priznanje, da so se oddaljili od Jahveja, da so grešili. To znamenje pa je veljalo tudi kot iskrena prošnja h Gospodu, da bi ga zopet mogli prav častiti in živeti v prijateljstvu s Stvarnikom sredi najrazličnejših in najbolj nevarnih življenjski izkušen, ko so jih smrtno ogrožali notranji in zunanji sovražniki. Pokora, post, pepeljenje in druga spokorna dejanja imajo v izraelski zgodovini globok pomen, ki se najbolj kaže v tem, da so posamezniki in ljudstvo po vsakem spokornem dejanju, ko so sedli v prah in pepel, po Božji dobroti vzpostavili globlje prijateljstvo z Jahvejem, kot so ga doživljali poprej. S tem pa je vedno raslo tudi njihovo zaupanje v Jahveja in njegovo postavo ter v pomoč v konkretnih potrebah.

V novi zavezi je Jezus dal tudi postu nov, novozavezni pomen in vsebino. Evangelist Marko takole poroča o začetkih Jezusovega javnega delovanja: »Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ‘Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’« (Mk 1,14-15). Jezus takoj na začetku svojega delovanja izrecno poudari novo razsežnost spreobrnjenja in posta, ki je verovati evangeliju. Za Jezusa spreobrnjenje in post ne pomenita le ponovno vzpostavitev pravega bogočastja, kot v stari zavezi, ampak post in pokora pomenita, da je spreobrnjenec sposoben dejanja vere, da bo izvrševal vse, kar Jezus uči in dela, da bo vstopil v Jezusov način delovanja in oznanjevanja. To novo vsebino in poslanstvo posta in spreobrnjenja Jezus ponovi sredi javnega delovanja, ko je ozdravil božjastnega dečka. Dečkov oče je namreč najprej prosil učence, da bi hudega duha izgnali iz njegovega sina. Ker ga niso mogli so Jezusa naravnost vprašali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati? Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo in postom.« Ta Jezusov odgovor vsebuje veliko sporočilo. Ko se bodo Jezusovi učenci v molitvi in postu notranje poistovetili z Jezusom, bodo imeli v sebi tudi njegovo moč izganjati najbolj trdovratne hude duhove, da se jim ne bodo mogli upirati.

V novi zavezi dajejo molitev, spreobrnjenje, post in druga spokorna opravila učencem moč Božjega Sina. Zato učenci v novi zavezi niso le priče odrešenja, ampak nosilci le-tega, ker v njih deluje ista moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih, kot bo zapisal sv. Pavel. Kadar v tej luči razmišljamo o postu, pokori in spreobrnjenju, se nam pepelnica kaže v čisto novi vsebini in moči. Za nas kristjane je postni čas sicer skrivnostno, vendar silovito vstopanje v novozavezno dinamiko odrešenja. Zato postni čas upravičeno imenujemo čas milosti in rešitve.

p. Janez Sraka DJ

Prednostne jezuitske naloge v prihodnjih desetih letih

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, P. Atruto Sosa, je v torek 19. 2. 2019 predstavil štiri prednostne naloge jezuitov za delo v prihodnjih desetih letih (2019–2029). To so:

1.     Razločevanje in »Duhovne vaje« – Pomagati ljudem najti Jezusa Kristusa in hoditi za njim.

2.     Hoditi z izključenimi – Hoditi z ubogimi, ranljivimi, izključenimi in tistimi, ki jih družba ne ceni, v poslanstvu sprave in pravičnosti.

3.     Skrb za naš skupni dom – Delati z globino Evangelija za ohranitev in obnovo Božjega stvarstva.

4.     Spremljati mlade na poti – Spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti, polne upanja.

Proces izbiranja nalog se je zaključil februarja 2019 z delom papeža Frančiška, ki je naloge predegledal, odobril in potrdil v njihovi končni obliki. Jezuiti s(m)o za izbor prioritet molili zadnji dve leti in se na vseh ravneh razločevanja in odločanja o prioritetah pogovarjali, vse odkar je 36. generalna kongregacija oktobra 2016 spodbudila ta proces. Predhodnji seznam prednostnih nalog je objavil 2003 predpredzanji vrhovni predstojnik DJ Peter-Hans Kolvenbach SJ (takrat jih je bilo pet: Kitajska, Afrika, intelektualni apostolat, rimske hiše, migranti in begunci).

Uraden naziv za prednostne naloge jezuitov po vsem svetu je s tujko “univerzalne apostolske preference (UAP)”: univerzalne – namreč splošne in v svetovnem merilu, apostolske – glede področij pastoralnega dela in formacije za to delo, preference – prednostne naloge glede na druge svetovne, regijske, lokalne in osebne potrebe.

Na uradni predstavitveni strani lahko preberete razlago nalog v angl., fr. šp. in it. jeziku ter prisluhnete vrhovnemu predstojniku v španščini (z možnostjo vključitve podnapisov v angleščini s klikom na ikono znotraj okvirja z videom).

Ljubljanski jezuiti in laiki v 17. st.

Prisluhnite pogovoru o nekdanjem ljubljanskem jezuitskem kolegiju v letih 1596-1691. V oddaji “Jezuiti na Slovenskem”, objavljeni 19. 2. 2019 ob 13.05 na programu ARS RTV Slovenija, sta spregovorila jezuit p. Damjan Ristić, ravnatelj današnjega Jezuitskega kolegija, in Rok Dovjak, avtor zgodovinopisnega diplomskega dela “Ljubljanski jezuiti in njihov odnos z laiki glede na Historio Annuo (1596–1691)“. Oddajo je uredil in vodil Ivan Merljak, v sklopu cikla “Mejniki identitete”.