Arhiv avtorja:Rok Bečan

2. nedelja med letom (C, 2019): Jezus na svatbi v Kani

»Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo.« (Jn 2,11)

Na preteklo nedeljo, prvo »med letom«, nas je bogoslužje uvedlo v razmišljanje, kako je Jezus začel svoje javno delovanje, kako je zastavil delo odrešenja. Na praznik Jezusovega krsta je sam Bog Oče razodel, kdo je Jezus: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Po krstu v Jordanu pa Jezus razodeva sebe samega človeštvu z besedo, dejanji in z vsem svojim bitjem. Njegovo delo odrešenja je torej celosten proces.

Apostol Janez je v svojem evangeliju opisal prvi pomemben dogodek v Jezusovem javnem delovanju in ta odlomek beremo na drugo nedeljo »med letom«. Ob poglobitvi v evangeljski odlomek poglejmo dve njegovi pomembni sporočili in kakšna je vloga ključnih oseb dogodka.

p. Janez Sraka DJ

 

Evangelist Janez v svojem poročilu o svatbi v galilejski Kani ne pove, kdo je povabil Marijo in Jezusa. Ne vemo, ali so ga povabili sorodniki, znanci, prijatelji ali kakšna ugledna in premožna družina. Glede na vsebino sporočila ti podatki tudi niso pomembni.  

Prvi pomembno sporočilo je dejstvo, da je Jezus storil prvi čudež na svatbi. Svatba je namreč dogodek, ko se za novoporočenca začne novo življenje v družini, ki je zibelka življenja za nevesto, ženina in širšo družino. Svatba je slovesen dogodek, ko celotna skupnost pospremi novoporočenca na novo življenjsko pot. Za Izraelce je bila svatba simbol zaveze med Jahvejem in izvoljenim ljudstvom, simbol, kaj pomeni biti zaveznik z Bogom samim. Jezus je svoje javno delovanje začel na svatbi, na najbolj slovesnem in simboličnem dogodku, ki je ves naravnan v prihodnost.

Drugi pomemben vidik Jezusovega prvega čudeža je ta, da ni storil nekaj, kar bi bilo v korist osebi, ampak je spremil prvino življenja – vodo – v vino, ki je simbol razigranosti in veselja. Vino človeku razveseljuje srce, da se z veseljem poda v ustvarjanje novih medčloveških odnosov v družini in družbi.

 

 

In kdo so ključne osebe pri prvem čudežu? Marija, Jezusova mati, strežniki na gostiji, Jezus in starešina, vodja poročnega slavja.  

Marija, Jezusova mati, je s svojo ljubečo prisotnostjo opazila, da je vina zmanjkovalo, da je bila torej slovesnost, gostija ogrožena. O tem je obzirno obvestila sina Jezusa in dobila presenetljiv odgovor: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Ta Jezusov odgovor ni bil zavrnitev materinega opozorila, ampak jo je Jezus napotil na novo razsežnost dogodka, ki ga bo storil, ko je dejal, da moja ura še ni prišla. Spodbujena na tako skrivnosten način, je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« S tem svojim naročilom strežnikom je Marija pokazala, da jo strežniki spoštujejo ne le zato, ker je bila povabljena, ampak je imela ugled med ljudmi kot Jezusova mati.  

Strežniki na gostiji. Ti so vedno zelo pomemben del gostije. Od njih je odvisno, ali bo hrana pravočasno in lepo postrežena, s svojim veseljem krepijo in spodbujajo prijetno razpoloženje, so na uslugo gostom v vsem, kar potrebujejo med slovesnostjo in še bi lahko naštevali. Toda Jezus jim je v Kani Galilejski dal še čisto novo, enkratno poslanstvo, ki se je na prvi trenutek zdelo kot ponižanje in izzivanje, da naj namreč napolnijo vrče z vodo, ko je zmanjkovalo vina. Toda na Marijin namig in Jezusov ukaz so storili, kar jim je bilo zapovedano. In  ko so to storili in so nesli vodo, ki je med tem postala vino, so bili udeleženi pri čudežu. Pa ne le to. Postali so priče, da je Jezus vodo spremenil v vino in so to dejstvo, ta čudežni dogodek, tudi oznanjali. Po tem, ko je starešina okusil vodo, ki je postala vino, so se sami prepričali, da je Jezus resnično iz vode naredil vino, ker so bili priče temu dogodku. V dogodku so sodelovali z vsemi svojimi spoznavnimi sposobnostmi.  

Jezus. Za prvi Jezusov čudež je posebej značilno to, da Jezus nad vodo ni molil, tudi ni naredil kakšnega vidnega znamenja, denimo, da bi se vode dotaknil, ali nad vodo dihnil, ali storil kaj drugega. Edino, kar je storil, je bilo, da jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« Tako je strežnikom in nam pokazal, da ima popolno oblast nad prvinami stvarstva, nad vsemi naravnimi zakonitostmi. Strežniki so razumeli Jezusovo gospostvo, oblast nad prvinami stvarstva so spoznali s svojimi čutili in iz posledic tega dogodka.  

Starešina, vodja poročnega slavja. Njegova vloga je bila, da je Jezusov poseg v vodo v vrčih, ki so jih napolnili strežniki, razglasil za najboljše vino. Evangelist Janez o tem poroča: »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Starešina očitno ni vedel za Jezusov čudežni poseg v dogajanje na gostiji. Svatom in nam pa je sporočil novo, mesijansko dejstvo, da je namreč Odrešenikova prisotnost v življenju vsakega človeka tista, ki tudi najlepše dogodke in razsežnosti življenja spremeni v Božje okolje.

 

 

Cerkveno ali bogoslužno leto je osredotočeno na dva ključna dogodka našega odrešenja: na praznik Gospodovega rojstva in obhajanje velikonočnega tridnevja, ki ima vrhunec na veliko noč ali praznik Kristusovega vstajenja. Božični čas v ožjem pomenu besede obsega obdobje od 1. adventne nedelje pa do praznika Jezusovega krsta. Velikonočni čas pa od pepelnice, začetka posta pa do praznika binkošti ali prihoda Svetega Duha. Med tema obdobjema pa se zvrsti 34 nedelj med letom, ko se kristjani poglabljamo v vsebino obeh ključnih bogoslužnih obdobij.

Velika cerkvena očeta, sv. Avguštin in sv. Maksim Torinski o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski takole pravita:[i] Sv. Avguštin: »Gospod je bil povabljen in je šel na svatbo. Ne preseneča, da je šel na svatbo v Kano Galilejsko On, ki je prišel na svatbo tega sveta. Beseda je namreč ženin in človeško meso je nevesta. Da je Gospod sprejel povabilo in šel na svatbo, je ne glede na mističen pomen, potrditev, da je on avtor poroke. Gospod je namreč šel na svatbo, da bi utrdil zakonsko (karitativno) ljubezen in razodel skrivnost zakonske združitve.« Sv. Maksim Torinski pa razlaga: »Mati je dobro vedela, da človeštvo še ni bilo pripravljeno sprejeti Sina, a ga je s svojo neposredno priprošnjo, izraženo v ‘Vina nimajo’, povabila, da stori prvo dejanje izrednega usmiljenja, torej da spremeni naravno vodo v novo snov, torej vino, ki je simbol milosti Svetega Duha.«

[i] Http://sl.radiovaticana.va/storico/2016/01/16/duhovne_misli_cerkvenih_o%C4%8Detov_in_benedikta_xvi_za_2_nedeljo_med/sl-1200939.

Nedelja Jezusovega krsta

Nedelja Jezusovega krsta: leto C – 2019

»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).

 

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaključuje božični bogoslužni čas. Vsi pomembni prazniki v tem obdobju so nam razodevali povsem nove in pomembne resnice, ki so globoko povezane z Gospodovim rojstvom. Božično bogoslužje je v celoti usmerjeno na rojenega Odrešenika, ki je – vse od nadangelovega oznanjenja Mariji – polnost  razodetja.

 

Naj le bežno omenimo nekaj teoloških razsežnosti, ki jih razodeva Odrešenikovo učlovečenje. Tako je samo Gospodovo rojstvo potrdilo in veličastno razodelo napoved nadangela Gabriela Mariji, da bo rodila Božjega Sina, ki ni le Božji poslanec, ampak pravi Bog in človek hkrati. Marijino darovanje v templju ni bilo izpolnitev starozaveznega naročila, naj bo prvorojenec posvečen Gospodu, ampak je razodelo dve pomembni dejstvi, da je namreč Jezus tisti, ob katerem se bodo odkrile mislih mnogih v Izraelu in bo On znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Po drugi strani pa bo Marijin prvorojenec tisti, ob katerem se bodo prebudile skrite preroške osebnosti v vseh časih, kot sta bila v Jezusovem času starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po navdihu Svetega Duha prišla v tempelj. Beg Svete družine v Egipt nam razodeva posebno vlogo Svete družine v delu odrešenja, s tem pa vlogo vsake krščanske družine v življenju Cerkve in človeštva. Dogajanje ob dvanajstletnem dečku Jezusu v templju, ki se pogovarja z učitelji postave ter pismouki, nam razodeva polnost Odrešenikove človeške narave, kar evangelist Luka opiše kot izjemno napredovanje v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Evangelist nam s to trditvijo razodene veliko novost v življenju vsakega kristjana, da je namreč poklican, da svojo osebnost razvija na dveh ravneh, namreč na osebni in družbeni ravni in to v odnosu do Boga in do bližnjega. Ta čisto nov pogled na dostojanstvo človeka, kot ga razodeva deček Jezus v templju je nova, razodeta prvina krščanske antropologije.

 

In sedaj današnji praznik Jezusovega krsta. Že sam opis tega dogodka je nekaj posebnega. Evangelist Luka preprosto pove, da se je Jezus pomešal med ljudi, ki so čakali na Janezov krst. »Ko je bil tudi Jezus krščen,« pravi Luka, »je molil« (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Jezusom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin« (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: ‘Ti si moj ljubljeni sin’. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok. Ko torej nebeški Oče s krstom v Jordanu Jezusa pošilja v javno delovanje, pri tem razodene bistvo Svete Trojice, da so namreč Oče, Sin in Sveti Duh eno, da vsi skupaj sodelujejo v delu odrešenja. Jezusov krst je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.

 

Sedaj pa na kratko poglejmo v novo vsebino Jezusovega in posredno tudi našega krsta, ki ga je vsakdo prejel kot poseben božji dar. V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen; se pa nam sedaj postavlja vprašanje: V čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi – s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje –, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi. Jezusov krst v Jordanu pa vzpostavlja čisto novo zakramentalno strukturo Cerkve, ko v zakramentih Bog zagotovo deluje s svojo vsemogočno močjo in se svojemu delovanju ne odtegne, se ne izneveri.

 

Tako se veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.

Jezusov krst je dogodek, ki prinaša novo luč, je kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Z Jezusovim krstom v Jordanu je napočil čas, ko se je razpršila tema zla in se zaključuje obdobje nevednosti. Evangelist Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina ‘v spravno daritev za naše grehe’. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje.

 

p. Janez Sraka DJ