Arhiv avtorja:Rok Bečan

Vstali Gospod nevernemu Tomažu osvobodi razum za vero v vstajenje

2. velikonočna, nedelja Božjega usmiljenja; leto C – 2019

Osmi dan po vstajenju nas Božja beseda vabi, da razmišljamo vsaj o treh velikih temah, ki nas uvajajo v bistvo vstajenja: Jezus podari učencem Svetega Duha, da bodo odvezovali ljudi grehov; apostolu Tomažu odpre razum za razumevanje skrivnosti vstajenja; tesna povezava med vstajenjem in Božjim usmiljenjem.

Vstali Gospod učencem podari dar Svetega Duha. Dar Svetega Duha je najprej dar učencem, da bodo z gotovostjo razumevali celotno stvarnost vstajenja na osebni ravni, kot učenci. Dar Svetega Duha pa ima tudi eklezialno – cerkveno, skupnostno razsežnost. Odpuščati grehe ni le moč, ki človeka osvobodi spon zla na osebni ravni, ampak ga hkrati usposobi, da na nov način gradi skupnost odrešenih, Cerkev. Vstali Gospod to novo dejstvo učencem zelo nazorno obrazloži, ko jim pove, da komur grehe odpustite, so jim odpuščen, komur jih zadržite so jim zadržani. Moč odpuščati grehe je prvi veliki dar vstalega Gospoda učencem. V času svojega javnega delovanja je samo Jezus odpuščal grehe. Ta dar je lahko podaril učencem samo po zmagi nad zlom, grehom in smrtjo. V tem dejstvu je globoka božja logika; Vstali daje to moč svojim učencem potem, ko je na sebi kot pravem človeku izkusil in dokazal, da je Očetov poseg v njegovo mrtvo telo močnejši kot vsa moč zla in smrti, ki se je z vso svojo silovitostjo znesla nad Sinom človekovim in ga umorila. Toda Božja moč ga je osvobodila zla in smrti in ga obudila od mrtvih. In On sedaj, kot Vstali, to isto moč daje svojim učencem kot moč vstajenja njim in vsem, ki jim jo bodo podelili v obliki odpuščanja grehov. Učencem je Vstali Gospod dal moč, da grešnike osvobajajo celo tam, kjer se sami v svoji duši ne morejo osvoboditi, ker je moč zla in greha v njih močnejša od človekovih osebnih odločitev. Teologi to človekovo podvrženost moči hudobije imenujejo nepremagljiva strast – concupiscentia invincibilis – ki jo človek v sebi zaznava kot skrivnostno moč zla.

Vstali Gospod apostolu Tomažu odpre razum za razumevanje skrivnosti vstajenja. Ko beremo evangeljsko poročilo o Tomaževi neveri, običajno pomislimo, da je bil ta mož pač malo bolj trmast in je vztrajal pri svoji zdravi običajni presoji dogodkov in ljudi. Mnogi bi danes dejali, da je neverni Tomaž pač razmišljal z logiko, ki jo človek uporablja v svojem odnosu do stvari in ljudi v kulturnem in miselnem okolju, v katerem je živel. Bolj učeno bi temu lahko rekli, da je Tomaž v odnosu do vstajenja prekašal svoje prijatelje iz apostolskega zbora v bolj izostreni znanstveni metodologiji pozitivnih znanosti. Vendar Tomaževo vztrajanje pri zastavljenih vprašanjih ni bilo običajno prerekanje ob novi tematiki, kot je bila trditev članov apostolskega zbora, da je Jezus vstal od mrtvih. Njegova vprašanja in ugovori učencem so bili zelo jasno zastavljeni. Tomažev pogoj je bil: ako ne položim svojega prsta v njegove, Kristusove rane, zaradi katerih je umrl, ne bom veroval. Tomaževo vprašanje je v bistvu bilo zelo jasno. Hotel se je prepričati, kako je Vstali obvladal, zmagal nad ranami, ki so ga usmrtile! Vprašanje je bilo zastavljeno preko učencev naravnost Vstalemu: naj mu Vstali da spoznati, kakšna moč je v Njem delovala, ki je bila močnejša od smrtnih ran in same smrti, da ga je obudila od mrtvih?! In Vstali je Tomažu odgovoril na njegova vprašanja. Najprej se mu je prikazal kot Vstali Gospod z ranami, ki več niso imele smrtonosne moči. Bile so del Kristusovega poveličanega telesa. Vstali Gospod, ki je govoril vpričo učencev s Tomažem in je stal pred njim, je nanj deloval z novo močjo in na njemu neznan, čisto nov način. Vstali je Tomaža povabil, naj ustreže svoji zahtevi in položi svojo roko v njegovo stran.

In zanimivo, Učenikovega povabila, naj ne bo neveren, ampak veren, Tomaž ni sprejel s kakšno užaljenostjo in se ni čutil ponižanega pred člani apostolskega zbora. V tistem trenutku se je v Tomaževi notranjosti prebujala le velika želja razumeti in vstopiti v to absolutno novost, kar je bil Vstali Kristus. Apostol Tomaž je želel vstopiti v vsebino skrivnostnega Božjega posega v vstalo telo Jezusa iz Nazareta. V tistem trenutki se je neveren Tomaž že jasno zavedal, da njegove spoznavne moči niso več dovolj za dojemanje novosti vstajenja, o kateri je Jezus govoril v času svojega javnega delovanja. Vedel je tudi, da bo to novost, Vstalega Gospoda, ki je stal pred njim, lahko razumel s pomočjo novih miselnih kategorij. Njegov poznejši stanovski prijatelj, apostol Pavel, bo to dejstvo zelo izvirno razložil sebi in nam. Namreč, da po vstajenju Jezusa iz Nazareta, ki je na zemlji deloval kot pravi Bog in pravi človek, da tistega Jezusa več ne pozna. Poglablja se le v Vstalega Gospoda. Tomaž se je prav gotovo v dvorani zadnje večerje, ko je stal skupaj z učenci pred Vstalim Gospodom, zavedal, da mu bo Bog moral pokloniti nove spoznavne zmožnosti, da bo lahko vstopil v nov Božji poseg v vse stvarstvo ob dejstvu, da je Jezusa obudil od mrtvih. Z vstajenjem se je namreč v stvarstvu začelo nastajanje nove zemlje in novega neba. S tem pa tudi v človeku in človeštvu novo razumevanje stvarstva. Kristusov vstajenje je torej tudi nov, čudežen in osvobajajoč Božji poseg v naše spoznavne zmožnosti.

Kristusovo vstajenje daje starozaveznemu razumevanje Božjega usmiljenja nove razsežnosti. Temeljno spoznanje Cerkve, da smo bili čudovito ustvarjeni in še bolj čudovito odrešeni, je sv. papež Janez Pavel II. potrdil z uvedbo slovesnega praznika Gospodovega usmiljenja, ki ga praznujemo osmi dan po prazniku Gospodovega vstajenja. Prav bo, da si vsak sam v teh dneh prikliče v zavest svoje razumevanje te tesne povezave med vstajenjem in Božjim usmiljenjem.

p. Janez Sraka DJ

Cvetoči začetek obhajanja velikih skrivnosti!

Cvetna nedelja: Leto C – 2019

Cvetna nedelja ima posebno mesto v postnem času, torej v času zavzetih priprav na obhajanje velikonočnega tridnevja. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem je veličastne zaključek njegovega javnega delovanja, hkrati pa je uvod v skrivnostno, dramatično in veličastno dogajanje velikega tedna.

Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem je izjemen dogodek v sociološkem (našem človeškem in zemeljskem) in teološkem, nadnaravnem pogledu.

V sociološkem pogledu je Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem enkraten dogodek, glede na udeleženost. V njem je namreč sodelovalo celotno izraelsko ljudstvo, tujci, ki so se zanimali za dogodek (Judje iz diaspore in Grki), na nek način pa je tudi vključeval rimsko oblast, v smislu, da je Jezus enostavno, ne da bi vprašal Rimljane, na moč slovesno vstopil v Jeruzalem.

Slovesen vhod v Jeruzalem je bil popoln dogodek tudi po vsebinski plati. Judje, ki so Jezusa sprejeli, so to javno pokazali s svojim vzklikanjem, s svojo javno opredelitvijo za Jezusa. V prestolnici so se tako pričevali za njegov nauk in za vse, kar je celotno njegovo javno delovanje sprožilo in poglobilo – pričevali so za moč uresničevanja Božjega kraljestva. Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem pa je tudi strnil vrste njegovih nasprotnikov, jih utrdil v njihovem naklepu, da ga usmrtijo. Iz evangeljski poročil je razbrati, da ob vsem tem dogajanju v času njegovega javnega delovana, ki je doseglo svoj vrhunec prav med slovesnim vhodom v judovsko sveto mesto, med Judi dejansko ni bilo ljudi, ki se jih vse to dogajanje ne bi dotaknilo in jih pustilo hladne.

V teološkem pogledu je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem ni le začetek spolnitve vseh prerokb, ampak dokončno razodevanje temeljnih postavk Kristusovega dela odrešenja. Jezusov vhod v Jeruzalem na oslici najprej pomeni, da se z Jezusom začne nova tipologija oblasti, ki ne bo temeljila na fizični moči – grožnji ubijanja –, tudi ne na moči podrejanja ljudi na ravni razuma in svobode, ampak na drugačnih postavkah.

Jezus sedeč na oslici simbolično sporoča, da je on tisti, ki s svojo močjo osvobaja vsakega človeka njegovih skrivnostnih spetosti v verige zla, greha in človeške slabosti. Jezus, ki se je v času svojega javnega delovanja ljudem in sveti predstavil kot Božji Sin, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, je torej tisti, ki vse dela novo! Njegov slovesen vhod na nebogljeni nedolžni živali pa tudi pomeni, da se zaveda, da gre naproti silovitemu nasprotovanju s sredstvi tega sveta, ki so takrat bila vidna v imperialni moči rimskih oblastnikov, v sovraštvu judovskih voditeljev (razen peščice izjem).

Kristus, sedeč na oslici, je tudi vedel, da se bo vsa ta teološka novost v prihodnjih dneh silovito razodela ne le na miselni ravni, ampak na ravni udejanjenja, kot bodo to potrdili izredno pristni, nežni, pa tudi grobi ter skrivnostni dogodki velikega tedna.

Na veliki četrtek bo isti Jezus, ki je na moč slovesno jezdil na oslici v Jeruzalem, učencem pokazal, kako naj vsak osebno goji svojo istovetnost in prosojnost pred Očetom in Njim kot Vstalim. Hkrati Jezus naroča učencem, naj z isto vnemo in skrbjo spodbujajo pristne odnose med seboj in v vsaki posamezni skupnosti odrešenih, kot služabniki skupnosti!

Na veliki petek bodo učenci ves dan spremljali svoje Učenika, kako ga sovraštvo posameznikov, oblastnikov in vsega sveta uničuje na vse mogoče načine, da bi v Njem zatrlo Njegovo ljubezen do Očeta in do vsakega človeka. Ta strahotna pot trpljenja se je začela s hinavskim poljubom enega njegovih učencev. Nadaljevala se je s sprevrženostjo, hinavščino, cinizmom ter prezirom vseh moralnih norm voditeljev izvoljenega ljudstva. Pot trpljenja se je končala z obsodbo na smrt s strani predstavnika rimskega imperija, ki je poosebljal krutost poganstva, odpada od Boga, trpinčenje pa se je izživelo v krutem mučenju Jezusa vse do smrti na križu. V spopadu začetnika Življenja z vsemi možnimi oblikami zla in njegovim ravnanjem, so učenci bivanjsko doživeli moč zla, ki pa mu njihov Učitelj ni podlegel. To je najbolj dokazal v smrtnem boju, ki ga je bil kot pravi človek, Jezus iz Nazareta, da bi ostal zvest in pokoren svojemu Očetu iz ljubezni do Njega in vsakega človeka. Na veliki petek so učenci ves dan v svoji zavesti beležili pečate Jezusovega trpljenja, pa tudi spoznanja, da njihov Učenik ni podlegel nobenemu od teh strašnih naletov hudobije sveta. Jezusova izročitev duše Očetu je bila kljub vsej svoji skrivnostnosti in dramatičnosti prva svetla točka tistega strašnega dne, ker so videli, da ni umrl obupan, ampak poln vdanosti v Očetovo voljo. To spoznanje je prav gotovo bilo začetek njihove nove drže do hudobije, katera v Jezusu ni imela zadnje besede.

Velika sobota. O tem dnevu vemo le, da so bili učenci skriti v dvorani zadnje večerje še iz strahu pred Judi, ampak bili so skupaj. Jezusovo trpljenje in smrt nista imeli le razdiralnega, zastrašujočega učinka. Nakazovala se je že povezovalna moč Učenikovega trpljenja, uresničevati se je začela njegova napoved, da bo, ko bo povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi. Prizori Jezusovega trpljenja, ki bi po svoji naravi v vsakem človeku vodili v popoln obup, duševno zmedo, najprej v duhovno, nato pa še v telesno smrt, so v učencih začeli prebujati drugačno branje sosledja vseh mogočih zvrsti trpljenja, ki ga je prestal Učenik. Po srečanju z Vstalim bo to motrenje trpljenja v vsakem od njih dobilo izrazito osebno dinamiko in neponovljiv pristop k vprašanju vstajenja!

Cvetna nedelja je vse to in tudi nekaj neskončno drugega. Naj bo res cvetoči začetek letošnjega obhajanja velikonočne skrivnosti!

p. Janez Sraka DJ

Nova svoboda

5. postna nedelja,  tiha: Leto C – 2019

»In Jezus ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!’« (Jn 8,11b)

Na tiho nedeljo smo že globoko v drugi polovici postnega časa. V bogoslužni logiki posta pa to pomeni, da smo že usposobljeni globlje razumeti smisel in skrivnost Jezusovega trpljenja smrti in vstajenja. Kaj pravi o tem današnja Božja beseda?

V prvem berilu nam prerok Izaija kar naravnost pove: Glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite? Slavile me bodo živali polja, šakali in noji, da sem jim dal vodo v puščavi in reke v pustinji, da sem napójil svoje ljudstvo, svoje izvoljeno, ljudstvo, ki sem ga zase upodóbil, da bodo pripovedovali mojo hvalo. Izaija je povabil svoje sodobnike naj se pri motrenju Jahvejeve ljubezni do Izraela ne ozirajo več nazaj, kaj vse je v prejšnjih časih Bog zanje storil, ampak naj v svojem času odkrivajo, kako jih Jahve varuje, ljubi in vodi skozi čas. Z drugo besedo, Izaija vabi svoje sodobnike k večji osredotočenosti na vse, kar Gospod zanje dela, in da naj zato poglobijo svoje duhovno oko.

Na začetku nove zaveze na isto stvarnost opozori apostol Pavel kristjane v Filipih, ko jim piše, da ima vse za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Apostol je zaradi Kristusa zavrgel vse in ima vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in zažível v njem. To svojo trditev poveže s svojim razmišljanjem o pravičnosti, ki je v veri v Kristusa, se pravi v Bogu. To je pot, da bo spoznal Kristusa in moč njegovega vstajenja, ter njegov, Pavlov delež pri smrti in vstajenju Kristusa. Pri vsem tem se Pavel zaveda svoje grešnosti, svojih slabosti in težav s katerimi se srečuje pri svojem pričevanju za Kristusa, vendar pri vsem tem vztraja, da bi spoznal Kristusa in moč njegovega vstajenja, da bi kako mogel priti do vstajenja od mrtvih. Po vseh teh globokih razmislekih, ki izražajo dinamičnost Pavlove osebne vere v Gospoda, pa zelo jasno zatrdi: Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Če je bil prerok Izaija tako poln zaupanja v Boga in njegovo zvestobo dani obljubi v zavezi z izvoljenim ljudstvom, je Pavel še bolj poln zaupanja v vstalega Gospoda. Za nas je ta Pavlova izpoved vere v vstalega Gospoda spodbuda v našem postnem času, da se tudi mi kljub svoji slabosti, grešnosti, stiskam, osebni in skupni negotovosti popolnoma zaupamo moči vstajenja, ki jo bomo praznovali ob velikonočnih praznikih. In to je cilj posta.

In kako naj razumemo Jezusovo sporočilo grešnici, ki so jo zasačili v prešuštvu, o katerem poroča evangelist Janez? Evangelist Janez v tem kratkem poročilu o dogodku s prešuštnico naniza celo vrsto odprtih vprašanj. Dogodek se je zgodil med Jezusovim javnim delovanjem, ko je neposredno ljudstvu oznanjal svoje veselo sporočilo. V to dogajanje so posegli farizeji in pismouki, ki so Jezusa zasledovali s sovražnimi nameni, da bi ga zatožili in obsodili na smrt. V evangeljskem poročilu ni navedena tematika, o kateri je tisti trenutek govoril Jezus. Vsekakor pa je bila nasilna privedba prešuštnice pred Jezusa dejanje, ki je spremenilo potek dogajanja ob Jezusovem javnem delovanju. Je pa res, da je bilo vprašanje o kaznovanju prešuštva sestavni del Mojzesove postave, ki je Jezus ni zanikal, ampak jo je prišel dopolnit. S strani pismoukov in farizejev pa je bil dogodek vsekakor moteč, ker so prešuštnico privedli, da bi Jezusa skušali in ga po njihovi zamisli gotovo obtožili in obsodili.

Navedena in druga vprašanja je Jezus rešil v nekaj minutah tako, da je pismouke in farizeje najprej poslušal, nato so vsi molčali, ko je sam pisal po tleh, in ko so vztrajali, naj jasno odgovori na zastavljeno vprašanje, ali naj grešnico pred njim kamnajo ali ne, je Jezus slovesno zastavil le na videz preprosto, nedolžno vprašanje: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« To vprašanje res ni preprosto, ker njegov prvi del vsebuje teološko razsežnost – kdor od vas je brez greha. V zavesti Judov, vernih in nevernih, je to pomenilo, kdor od vas ima kristalno čist odnos do Jahveja v duhu starozavezne postave, naj prvi vrže kamen v grešnico. Verni Judje so se zavedali, da so grešniki in da jim je Jahve prav zaradi grešnosti dal postavo. Neverni med njimi pa so tudi vedeli, da jih grešno stanje prešuštnice v bistvu ne sme zanimati, ker tako ali tako ne verujejo ne v Jahveja in še manj v postavo. In tu evangelist preprosto zapiše, da so začeli odhajati začenši od najstarejših. Tako so vsi, ki so odšli, na nek način priznali, da so grešniki, torej kršitelji postave, in da za to nimajo pravice soditi po postavi, ki jo sami kršijo. Razen tega so verni Judje jasno vedeli, da grehe lahko odpušča le Bog, ki je gospodar nebes in zemlje, gospodar življenja. Farizeji pa so tudi vedeli, da Jezus ni običajen prerok, ampak mož, ki ima moč in oblast in pozna človeka od znotraj. Jezus pa je s svojim vprašanjem – kdor od vas je brez greha – vnesel čisto novo prvino v starozavezno razlago, kako kaznovati najhujše prekrške, ki jih je predvidevala starozavezna postava. Zavedali so se, da je Jezus s tem vprašanjem odprl novo področje v teološki in duhovni zgodovini judovstva.

In na koncu je prešuštnica ostala sama z Jezusom. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Iz evangelistovega poročila je razvidno, da je prešuštnica do tega trenutka molčala. Pismouki in farizeji so jo le obtoževali, ji niso dovolili, da bi kaj povedala v svojo obrambo. Hkrati pa so izvajali pritisk na Jezusa, naj se izjasni, ali naj jo kamnajo ali pa naj pove, kaj storiti z zasačeno grešnico. Ko sta bila sama, je Jezus ta grozoviti molk prekinil najprej s vprašanjem, kje so njeni tožniki. Naslednje vprašanje je bilo, ali so jo obsodili? S tako zastavljenima vprašanjema je Jezus sprostil, jo je osvobodil sovraštva, ki je bdelo v javni zavesti njenih sodobnikov in sprevržene vneme pismoukov in farizejev za življenje po postavi. Grešnica je v sebi zaznala novo stanje notranje svobode, ki ji je do takrat bilo čisto tuje. Ko pa ji je Jezus dejal: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ne greši več!«, je v sebi zaznala, kaj je prava svoboda. Apostol Pavel to svobodo imenuje, da je to »tista svoboda, za katero nas je osvobodil Kristus«. To je svoboda od greha in svoboda za prijateljstvo z Bogom in njegovim Sinom v Svetem Duhu.

Cilj posta in vsakršnega spokornega dejanja je prav ta svoboda, saj se lahko samo tako svobodni v svoji notranjosti poglabljamo v moč vstajenja.

p. Janez Sraka DJ

Molitveni namen za april

Splošni: ZDRAVNIKI IN NJIHOVI SODELAVCI NA PRIZADETIH OBMOČJIH

Za zdravnike in njihove humanitarne sodelavce na od vojne prizadetih območjih, ki svoja življenja tvegajo, da rešujejo življenja drugih.

»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili”

»Kljub hvalevrednim poskusom, da bi preko zakonika o humanitarnem pravu zmanjšali negativne posledice sovražnosti nad civilnim prebivalstvom, prepogosto z različnih vojnih prizorišč prihajajo dokazi o strašnih zločinstvih, resničnih žalitvah oseb in njihovega dostojanstva. Podobe mrtvih oseb, pohabljenih ali obglavljenih teles naših bratov in sester, ki so mučeni, križani, zažgani živi, ponižani, vprašujejo vest človeštva. Po drugi strani prihajajo tudi novice iz starodavnih mest, katerih tisočletni kulturni zakladi so bili spremenjeni v kup ruševin; koliko bolnišnic in šol je bilo namenoma porušenih, s čimer so bile celotne generacije prikrajšane za pravico do življenja, zdravja in izobraževanja. Koliko cerkva in drugih bogoslužnih prostorov je tarča nasilja, pogosto prav med obhajanjem bogoslužja, z mnogimi žrtvami med verniki in njihovimi voditelji, ki so združeni v molitvi! Pri tem gre za kršitev temeljne pravice do verske svobode. Žal včasih porast teh informacij lahko prinese neko zasičenje, ki človeka uspava in do neke mere težo problemov relativizira; tako je še težje postati usmiljen in odpreti lastno vest za solidarnost. (prim. Poslanica papeža Frančiška za 49. svetovni dan miru, 3.) Da bi do tega prišlo, je potrebno spreobrnjenje srca, odprtost Bogu in bližnjemu, ki bo osebe spodbudila, da bodo premagale brezbrižnost ter živele solidarnost kot moralno krepost in družbeno držo, iz katere bo moglo iziti prizadevanje v prid trpečega človeštva.«

Papež Frančišek

Več: Povezava na knjižnico (.pdf) z vsemi molitvenimi nameni v letu 2019.

Kristus človeštvo osvobaja za dostojanstven odnos z ljudmi in Bogom

»Ta moj sin je bil mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden« (Lk 15,24).

4. postna nedelja (Laetare): Leto – C, 2019

Na četrto postno nedeljo smo nekako sredi posta. Na to nas opozori tudi današnja Božja beseda, ki je vsebinsko naravnana na obhajanje pashe.

V prvem berilu beremo, kako Jahve po preroku Jozuetu Izraelcem na poti v obljubljeno deželo naravnost pove, da je iz njih izbrisal egiptovsko sramoto. Suženjstvo v Egiptu je bila sramota za Izraelce. Jahve je naročil Jozuetu, naj Izraelce spodbudi, da naj vse tisto, kar jih v zavesti in v globinah duše spominja na suženjstvo v Egiptu, da naj vse to odstranijo iz zavesti in podzavesti in naj zaživijo kot svobodni člani izvoljenega ljudstva. Suženjska zavest namreč človeka drži v podrejeni drži in tak človek ne more svobodno služiti Gospodu. Bogu lahko služi le svoboden človek, človek torej, ki ne priznava nobenega drugega gospodarja nad seboj kot le Stvarnika, Boga. Podobno velja za grešno stanje. To je v bistvu suženjsko stanje, ki grešniku preprečuje, da bi spoznal Boga, sprejel njegovo voljo in jo svobodno izvrševal. Grešno stanje je za nas današnja egiptovska sramota, ki še ni izbrisana. Pa bi morala biti.

Izviren in tipično krščanski odgovor na vprašanje, kako naj kristjani v sebi v našem času premagamo sedanjo egiptovsko sramoto, nam daje apostol Pavel v odlomku iz svojega 2. pisma vernikom v Korintu. Sv. Pavel odlomek začne s tremi trditvami.

Prva: Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Človek pri krstu postane nova stvar, ker je oblekel Kristusa. Kadar pa si v življenju prizadevamo živeti po Jezusovem nauku, postajamo vedno bolj nova stvar, vedno bolj Kristusovi. Ko smo pri krstu postali nova stvaritev in to stanje z dobrimi odločitvami, molitvijo, dobrimi deli … v sebi utrjujemo, smo torej v trajnem procesu vstopanja v Božjo, Kristusovo novost. Smo torej v ustvarjalnem dogajanju, v dogajanju, ki ga je apostol Janez poimenoval: Glej, vse delam novo. Smo torej v uresničevanju novega neba in nove zemlje.

Druga: Staro je minilo, glejte, nastalo je novo. Z besedno zvezo – staro je minilo – nas apostol Pavel opozori na svetopisemsko razsežnost starega, ki je dokončno minilo in se ga niti Bog več ne spominja, ker je preseženo z Božjo novostjo, ki je nihče drug kot Božji Sin. Zato apostol tako smelo in z apostolsko gotovostjo nadaljuje svojo trditev in sporočilo – glejte, nastalo je novo. Apostol nas s svojo trditvijo – Glejte, nastalo je novo – naravnost uvede v bistvo novega Božjega posega v stvarstvo in v vsakega človeka, ki je prejel krst. Apostol nas uvede v novost odrešenja, ki jo je prinesel Kristus s svoji učlovečenjem in vstajenjem. V postu smo torej povabljeni, da se poglabljamo v to Novost, da bomo bolj sposobni globlje razumeti novost Kristusovega in našega vstajanja.

Tretja: Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa nalóžil službo sprave. Sv. Pavel to trditev zelo tehtno in iskrivo pojasni: Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Sprava človeštva in stvarstva z Bogom je Kristusovo delo in zasluga. Mi, kristjani, pa smo v moči krsta postavljeni v službo sprave. Prvo, kar moramo reči o službi sprave, je to, da je to služba, ki ima kozmične razsežnosti, ker je Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil vse stvarstvo, celotno človeštvo in vsakega posameznega človeka.

Kaj torej pomeni biti v službi sprave na ravni kozmosa, vsega stvarstva? Najprej to, da na kozmos gledamo kot na Božje delo, ki je neskončno veličastno in je kljub temu tako, da zaradi svoje ontološke narave odprto za nove Božje posege, kot je podreditev vstalemu Kristusu. Zato je naš odnos do stvarstva v pričakovanju, da Kristus Kralj vesoljstva, na svoj način poveliča in odreši vse stvarstvo. Naša služba sprave na ravni človeštva pa je v tem, da človeštvu neutrudno oznanjamo, da je nad vsem človeštvom izbrisana sramota egiptovskega suženjstva, da je Satan premagan. Človeštvo ni več pod postavo greha in smrti, ker je Kristus s svoji vstajenjem vse te vezi raztrgal. Na ravni posameznega človeka pa si moramo med seboj javno in jasno povedati, da je vsak človek bitje, v katerem se uresničuje proces odrešenja na osebni ravni. Na osebni ravni ga vodi vsak posameznik skupaj s Svetim Duhom, na medosebni ravni pa smo vsi poklicani, da si v tem edino pomembnem dogajanju med seboj pomagamo. Pomagamo si lahko na najbolj preproste, pa tudi zahtevne načine, ker se v vsakem dogaja oseben, edinstven in enkraten proces odrešenja, ker vsak od nas na svoj način Božji otrok.

V odlomku iz evangelija po Luki smo danes brali Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Besedilo prilike je neskončno bolj bogato, kot bi lahko zaključili iz njegove pripovedne zgovornosti in navdiha. Prav bo, da si vzamemo čas in priliko še enkrat na glas ali tiho, vendar zbrano preberemo. Vsak naj se ustavi pri tistem delu, ki ga je najbolj nagovoril, ali pa ostaja najbolj skrivnosten.

Mi se bomo na kratko ustavili pri pogovoru med očetom in starejšim sinom: … Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele. Vsi navedeni očitki starejšega sina očetu so s stališča starejšega sina upravičeni. Starejši sin je bil ves usmerjen v družinsko imetje, obdeloval je zemljo in se gospodarsko krepil. Pri tem pa je odnos med njim in očetom ostal na ravni tihega sprejemanja. Oče je bil sicer zadovoljen s sinom, ki je bil delaven, priden, varčen, vendar zaprti v ta svoj po svoje mali, zanj pa edini svet, iz katerega ni šel. Ko je mlajši brat od očeta zaprosil svoj delež in mu ga je oče dal, je starejši brat svojega mlajšega brata odpisal, ga izključil iz svoje osebnosti, ga prepusti njegovi usodi in do njega zavzel dokončno odklonilno stališče. To se je z vso močjo pokazalo, ko se je njegov mlajši brat vrnil kot revež, ki je vse zapravil. Starejšega brata ni zanimalo njegovo duševno stanje ob vrnitvi in še manj očetov nenavaden odnos so mlajšega sina. Vse kaže, da se oče in starejši sin po odhodu mlajšega sina nista pogovarjala o njegovi usodi. Verjetno iz strahu očeta, ki je videl, da je mlajšega starejši brat odpisal, črtal iz svojega duhovnega obzorja.

Ko se je mlajši sin vrnil in mu je oče pripravil slovesen sprejem, je tesnoben odnos med očetom in starejšim sinom preprosto izbruhnil. Oče je izbruh jeze in nezadovoljstva starejšega sina do brata in očeta ponižno poslušal. Oče se ni branil, tudi ni odgovarjal na sinove očitke, ampak je preprosto dejal: Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden. Prilika torej zelo nazorno opiše duhovno stanje v duši očeta. Oče starejšemu sinu preprosto opiše stanje v svoji duši. Nič mu ne naroča, ne svetuje, nič ne zahteva, še manj očita. Starejšega sina pusti svobodnega pred stanjem svoje duše, mu razgrne, kako sam doživlja in živi svoje očetovstvo do obeh sinov. Še posebej je naglasil, da je vesel, ker je bil njegov sin mrtev in je oživel, bil je izgubljen kot oseba, mlad mož, in je najden.

Oče je svojega starejšega sina s svojo očetovsko ljubeznijo do obeh sinov postavil pred novo dejstvo. Namreč, da življenje vsakega posameznika neskončno presega vredno materialnega imetja. Torej naj velja za vsakega od nas: Vsak človek je vedno najprej oseba, svobodno bitje, ki je sposobno vzpostaviti pravi odnos do Boga in do bližnjega.

p. Janez Sraka DJ