Arhiv avtorja:Benedikt Lavrih

Moteči, nevidni in travmatizirani učenci

Predstavitev: Prepoznavamo otroke in mladostnike v stiski in se seznanimo z možnimi posledicami

travmatskih izkušenj. Usvojimo veščine, ki pomagajo graditi kakovosten stik z otrokom, sodelavci in

starši s področja učinkovitega sporazumevanja, gradnje kakovostih odnosov, uravnavanja obrambnih

vedenj in veščin reševanja problemov. Prepoznavamo svoje notranje vire moči in točke rasti.

Obseg: 8 ur

Izvedba: Ljubljana, 6. 10. 2018, prijave: do 24. 9. 2018

Vodi: Julija Pelc

 

Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih

Spoštovani!

Vabimo na dva seminarja – morda informacijo še komu posredujete:

 

* Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih

Predstavitev: Prepoznavamo izgorelost strokovnega kadra in destruktivno delovanje majhnega

dolgotrajnega stresa na naše možgane. Predstavimo znanja in tehnike, kako si pomagati pri obvladovanju

stresnih situacij v pedagoškem poklicu. Praktično se usposobimo za tehnike samopomoči in

samoregulacije v stresni situaciji.

Obseg: 8 ur

Izvedba: Ljubljana, oktober 2018, prijave: do 5. 10. 2018

Vodi: Marjeta Krejči Hrastar

Društvo Katoliških pedagogov Slovenije razpisuje delovno mesto

 

Spoštovani!

 

Društvo katoliških pedagogov Slovenije razpisuje delovno mesto koordinatorja programa prostovoljnega dela Človek za druge. Več o razpisu je v priponki, na nas se lahko obrnete tudi z vprašanji. Če poznate koga, ki bi ga delo zanimalo, prosimo, da mu obvestilo posredujete.

Lep pozdrav!

https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2018/09/Razpis-delovno-mesto.pdf

 

Nedelja svetniških kandidatov – 24. nedelja med letom (leto B),

Nedelja svetniških kandidatov – 24. nedelja med letom (leto B)

 

»In vprašal jih je: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’« (Mr 8,29a)

Današnja berila in nedelja svetniških kandidatov nas uvajajo v neizčrpno tematiko kako naj bomo kristjani predani Bogu in Jezusu Kristusu. Povedano malo drugaće, kako naj razumemo in živimo našo temeljno življenjsko odločitev za Boga.

V stari zavezi je takšna osebna odločitev za Boga vedno vezana na osebno spoznanje o Bogu, ki se je v vernih Judih porajalo iz občudovanja Božjih del za izvoljeno ljudstvo, ob branju božje skrbi za posameznike v vseh najbolj raznolikih okoliščinah in končno ob motrenju veličine zaveze, ki jo je Jahve sklenil z Izraelom. V prvem berilu smo slišali, kako je prerok Izaija lastno odločitev za Boga povezal s svojo preroško službo, ki jo je prejel od Gospoda. Prerokova zvestoba Jahveju je njegov odgovor na božjo izbiro in razumevanje novega poslanstva – biti prerok v Izraelu. Prerok z neko posebno gotovostjo izpove svojo predanost Bogu, ko pravi: Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmêsti. Zato sem narédil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočèn.

V novi zavezi pa ima kristjanova odločitev za Boga in Kristusa drugačno, novo dinamiko. Kristjanova predanost Bogu se meri po učinkovitosti vere, kot to nazorno opiše apostol Jakob: Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: »Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero.« Bistvo kristjanove odločitve za Boga pa nam pokaže sam Jezus ob razpravi med ljudstvom, kdo da je Jezus: Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. Absolutna novost kristjanove odločitve za Bogga in Kristusa vključuje dve prvini. Prva je izkušnja učencev ob Jezusu v času njegovega javnega delovanja. Sredi Jezusovega delovanja in celotnega dogajanja med ljudstvom, so učenci nekje v globini vsak svoje duše zaznali neko novost, ki je niso poznali iz zgodovine stare zaveze. V Jezusovem delovanju so odkrivali veličino njegove osebnosti na človeški ravni, pa tudi posebno božjo moč, ki je izhajali iz njegove osebnosti in se kazala v čudežih, avtoriteti oznanjevanja in še v mnogočem drugem. Vse to je presegalo njihove verske in osebne izkušnje. Druga prvina pa je bil poseben Božji poseg v notranjost vsakega apostola, ko je v danem trenutku dobil posebno razsvetljenje, da je Kristus Božji sin, ki mora priti na ta svet. To spoznanje je Jezus pripisal svojemu Očetu, ko je dejal Petru, da mu je vsebina njegove izpovedi, da je on Kristus, bila dana od zgoraj, od Očeta. Tako je kristjanova osebna odločitev za Boga in Kristusa sad pristne kristjanove osebne odprtosti Kristusu, njegove želje biti blizu Jezusu in posebnega Božjega posega, pravega razsvetljenja, da je Kristus resnično Božji Sin. In tu naj dodamo še misel, da je samo takšna odločitev za Boga in Kristusa sposobna sprejeti Jezusovo napoved, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. Od navednih nenavadnih bnapovedi je največja, da bo vstal. Cilj kristjanove hoje za Kristusom je vstajenje, torej veličastna zmaga nad zlom, slabostjo, grehom in smrtjo! Ta razsežnost kristjanove odločitve za Boga – namreč dejstvo vstajenja – je hkrati edino merilo pristnosti vsake pristne odločitve za Boga in Kristusa.

In še misel ob nedelji svetniških kandidatov. Vsi svetniški kandidati, še posebej tisti s palmo mučeništva v rokah, so v svoji odločitvi za Boga postavili na prvo mesto dejstvo vstajenja.

Janez Sraka

23. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018, katehetska nedelja

In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr7,37

 

Kadar pozorno poslušamo kaj in kako ljudje govorimo drug o drugem, hitro ugotovimo, da so naše ocene o bližnjih zelo različne. Za nekatere pravimo, da so odprti, drugi zaprti, nekateri so širokogrudni, drugi ozki, zopet drugi so radodarni, številni pa skopi, so tudi prijazni med nami pa tudi zadrti, osorni, napadalni, in še bi lahko naštevali. Vse to so v bistvu dokončne vrednostne sodbe o ljudeh, v smislu, da od ljudi ne pričakujemo kakšnih sprememb v njihovem delovanju. So pač taki kot so in se s to ugotovitvijo večinoma pomirimo. To pomeni, da ne verjamemo, da bi se človek v svojih temeljnih držah lahko spremenil na boljše. Dopuščamo pa možnost, da se obrne na slabše. In tudi s tem se nekako pomirimo.

Vsi trije odlomki današnje božje besede pa nam kažejo čisto drugačne pristope do drž, ki nas držijo v trpnem stanju.

Prerok Izaija nas preseneti s trditvijo: »Recíte njim, ki so plahega srca: ‘Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje prihaja, Božje povračilo, on prihaja, da vas reši’!« Najprej povabi k pogumu, ki temelji na veri v Boga, nato pa opiše sadove poguma: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hrômi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá.« Sadovi vere v Boga so enkratni. Plahi Izraelci, ki se čutijo nemočne, so boječi, ne vidijo, kako začeti uresničevati velike cilje vere, ob zavesti, da je Bog z njimi, jim daje pogum postanejo nosilci sprememb na boljše. Vera v Boga v vernemu človeku prebudi pogum, da začetno stanje začne spreminjati v luči razsvetljenja, ki izvira iz razodetja. Božja beseda ima v sebi skrivnost moč, da premakne človekove sposobnosti v delovanje, ustvarjanje ciljev, ki jih prebudi v človekovi zavesti. Tu ne gre za neko samo-spodbudo, ko si človek sam sebi daje pogum, ampak je novo spoznanje, ki ga prebudi Božja beseda tisto, kar vernem človeku prebudi novo življenjsko moč. Prerok nam torej govori o pogumu, ki ga v verniku prebuja Božja beseda, ki se k Bogu nikdar ne vrne prazna, ne da bi prebudila tisto, za kar je bila poslana.

V 2. berilu pa apostol Jakob usmeri našo pozornost na medčloveške odnose, torej na področje, kjer je kristjan poklican, da živi v enaki mesi svojo ljubezen do bližnjega, kot jo živi do Boga. Tudi apostol Jakob, ki je zelo praktičen kristjan, nas izrecno vabi, da pogumno, iskreno in hkrati iskrivo ocenimo kakovost naših odnosov da vsakega človeka in, da naj pri tem spraševanju o kakovosti naših odnosov do bližnjega ne bomo pristranski. In pri tem nam navede nenavadno merilo: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, ki ga ljubijo?«

In še odlomek iz evangelija. V središču današnjega evangelija (Mr 7,31-37) je kratka, a zelo pomembna beseda  »Efeta!«. Ta beseda s svojim globokim pomenom, povzame celotno Kristusovo sporočilo in njegovo delovanje. Evangelist Marko jo je navedel v Jezusovem jeziku in pomeni ‘odpri se’. Poglejmo sedaj kontekst, v katerem je bila izrečena. Jezus je šel po sredi pokrajine Deseteromestja, torej po nejudovem področju. Privedli so mu gluhonemega človeka, da bi ga ozdravil, saj se je očitno glas o njem razširil vse do sem. Jezus ga je vzel na samo, se dotaknil ušes ter jezika in potem, ko se je ozrl proti nebu, globoko zavzdihnil: ‘Efetá’, kar pomeni ‘odpri se’. S tem je ta človek slišal in je začel pravilno govoriti (prim. Mr 7,35). To je torej zgodovinski, dobeseden pomen te besede. Ta gluhonemi se je po Jezusovem posegu ‘odprl’. Poprej je bil zaprt, sam in se je zelo težko sporazumeval. Z ozdravljenjem se je tako odprl drugim, svetu. S tem, da se je odprl organ sluha in govorjenja, se je on ves odprl, kot oseba in tudi njegovo življenje. Spet se je lahko sporazumeval in na nov način vzpostavljal odnose.

Vsi pa tudi vemo, da to, da je človek zaprt ali izoliran, ni odvisno samo od čutil. Človeku se lahko zapre tudi njegovo najgloblje notranje jedro, ki ga Sveto pismo imenuje ‘srce’.  In ravno to je Jezus prišel ‘odpret’, osvobodit, da bi mi lahko v polnosti živeli odnos z Bogom in z drugimi. In zato je ta kratka beseda ‘efeta – odpri se’ povzame vse Kristusovo poslanstvo. On je postal človek, da bi človek, ki je zaradi greha postal gluh in nem, spet lahko slišal Božji glas, glas Ljubezni, ki govori na njegovo srce ter bi se tako tudi on naučil govoriti jezik ljubezni ter se z njim sporazumeval z Bogom in drugimi.

Zaslužni papež Benedikt XVI. v eni svojih razlag zakramenta sv. krsta med drugim pravi: »Zaradi tega sta beseda in dejanje ‘efeta’ vključeni v obred krsta, kot eno od znamenj, ki razložijo njegov pomen. Ko se duhovnik dotakne ust in ušes novokrščenca, reče: ‘Efetá’ in moli, da bo lahko ta kmalu prisluhnil Božji besedi ter izpovedal vero. S krstom začne človeška oseba, če tako rečemo, ‘dihati’ Svetega Duha, njega, ki ga je Jezus izprosil od Očeta s tistim globokim vzdihom, da bi ozdravil gluhonemega.«

Sv. Efrem Sirski o tem evangeljskem odlomku takole razmišlja: »Oblast, ki je ni mogoče manipulirati, se je sklonila in si nadela meso, da bi se ga lahko dotaknili in bi vse človeštvo moglo zreti njegovo božanstvo, ki sicer presega vsak dotik mesa.«

 

Janez Sraka

 

22. nedelja med letom

  1. nedelja med letom: leto B – 2018

»Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak to, kar pride iz človeka.« (Mr 7,15)

Človek kot svobodno in razumno bitje je prav zaradi teh dveh svojih največjih odlik v stanju vzpostavljati odnose z drugimi svobodnimi bitji, najbolj pa s svojim Stvarnikom; tako je hkrati postavljen pred zahtevo, da krepi svoje dostojanstvo. Današnja božja beseda nam razgrne kako naj živimo pristno svobodo, smo odprtega uma in krepimo lastno dostojanstvo. Prav zaradi svoje Bogupodbnosti se človek tudi zaveda svoje grešnosti. Zaveda se, da je težko biti pravičen pred Bogom in do ljudi. Da bi človek živel polno življenje potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi.

Stara zaveza takole odgovarja na vprašanje: kako naj se človek osvobodi sebičnosti in se odpre ljubezni. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi ‘prisluhnil bolečini’ svojega ljudstva in ‘stopil dol, da ga reši ‘ (2Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (Sir 4,4–5.8–9), tujca (2Mz 22,20), sužnja (5Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji ‘izhod’ iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ko je Bog z Mojzesom sklenil zavezo in dal postavo, je človeštvu sporočil, da za človeka obstaja upanje na pravičnost. Še več, obljubil je Mesijo, ki bo človeštvo odrešil po Božji zamisli. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov dragocen dar, dokaz njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: ‘Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil… Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje’ (Ps 119,16.35). V Stari zavezi Mojzes posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele razglasil: ‘Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!’ (5Mz 4,1).

Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge ‘bogove’, ki jih v resnici ni, so le maliki. Gospodova postava ostane, ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, medtem ko življenje sledi pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim koristim. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, namreč živeti v poslušanju Boga, izpolnjevati njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo željo zadostiti Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu. Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: ‘Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo’ (Jak 1,22).

Odlomek iz evangelija pa nas spomni, da se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo češčenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi’ (Mr 7,6-7; Iz 29,13), in zaključil: ‘Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila’ (Mr 7,8). Današnji odlomek iz evangelija zaslužni papež Benedikt XVI. e enem svojih nagovorov takole komentira: »Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če pogledamo moderne ideologije, le-te slonijo na predpostavki, da krivičnost prihaja ‘od zunaj’, dovolj je odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, pravi Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. Človeka namreč slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha.« K temu razmisleku papež Benedikt XVI. doda še dve misli: »Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji ‘izhod’ iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti.« In druga: »Kristusova pravičnost pa izhaja  iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do ‘odkupitve’ pride po Jezusovi ‘krvi’ pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase ‘prekletstva’, ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval ‘blagoslov’, ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

 

Janez Sraka

Molimo s papežem Frančiškom v mesecu septembru

SEPTEMBER 

 Splošni: MLADI IZ AFRIKE

Da bi imeli mladi z afriškega kontinenta dostop do izobrazbe in dela v lastnih deželah.

 

Bog daj, da bi bilo tako, za to je vredno moliti oz. se v povezanosti PSMM pridružiti temu papeževemu namenu. Ta molitev se dotika Afrike kot najrevnejše celine, ki jo mnogi izkoriščajo od zunaj in od znotraj, da bi se vendarle utrdila in postavila na svoje noge. Dotika se tudi migracij in vse problematike z njimi. V Franciji sem pred mnogimi leti, ko še ni bil tako akuten problem beguncev in migrantov, poslušal nadškofa jezuita iz Čada, kjer so bili tedaj boji med severom in jugom. Ker so mnogi bežali v Francijo, se je Francija branila pred begunci in migranti s strožjimi zakoni in zaporo meja. Ta nadškof je takrat rekel takole: te zapore ne bodo dosti pomagale, kajti ljudje gredo tja, kjer je bolje. To je, po mojem, tudi ključ za razumevanje migracij, globlji od političnega in načrtovanega. Svet se je premaknil in ne bo se ustavil, dokler ne pride do novega ravnotežja. Zato pa, Bog daj, da bi mladi Afričani v svojih deželah imeli dovolj možnosti za kvalitetno izobrazbo in delo, drugače bomo imeli kmalu celo Afriko v Evropi.